Ljubezen

[claire]

^^ take in podobne debate niso za ta forum. resnično ne. nimaš primernih sogovorcev.

[*Abby**]

Vidim, claire. V bistvu je to nekaj, o čemer sem ogromno razpravljala s svojim fantom, pa sem želela videti, kakšno je neko splošno mnenje o tem. Midva sva s te točke prišla do povsem drugih (deep, Mahagonij, deep deep) tem in je nastala iz tega ena res plodovita debata.

Vsekakor mi pa ta tema potrjuje moje mnenje o tem, kakšno je splošno mišljenje, dojemanje teh vprašanj. Tudi to je nekaj.

(Se pa vsekakor precej strinjam s sirovo in emanuelo.)

[Fatalna]

Ljubiš lahko po mojem mnenju samo eno osebo, enostavno zato ker ljubiti pomeni sprejemati, razumeti, čutiti intimno neke osebe. Biti ta intima, pomeni, da se nekomu predaš na vseh nivojih človekovega bivanja: na seksualnem, čustvenem in miselnem ter da se ti neka oseba preda v enaki meri, na vseh nivojih. Mislim, da to ni mogoče med otrokom in materjo, med materjo in odraslo hčero med dvema prijateljema, ker enostavno pri prvih dveh primerih ne gre za enakovreden odnos, ljubezenski odnos pa mora biti enakovreden, v zadnjem (prijateljstvo) pa odnos ne more obsegati vseh nivojev človekovega delovanja. Ljubiš lahko, po mojem mnenju samo osebo, ki ti pride tako blizu, da te pozna in sprejema v tvojem bistvu, ki te včasih bolje presodi kot sam sebe in ki jo ti sprejemaš in poznaš v njenem bistvu. In če nekoga v takšni meri sprejemaš in spoštuješ ter poznaš, ljubezen do te osebe enostavno ne more minit, ker ne zaide na točko, ko bi lahko začela minevat. Zato mislim, da je neskončna, oziroma večna. Ne mislim pa, da lahko to dosežeš samo z eno osebo, ki ti je bila od nekdaj usojena.

Dobr vem iz kje izhaja Milivojević in kaj je psihoanaliza itd. konec koncev to študiram.

Ne mormo se jit kdo ima prav, ker pač vsak razmišlja drugače, izmerit se pa teh stvari ne da, tudi z argumenti je to težko dokazat. No je pa tudi res, da resnica ni nekaj, kar bi lahko našli ampak jo delamo... Kar hočem povedat je, da lahko rečemo samo v tem in tem se strinajm zato pa zato, v tem in tem pa ne, zato in zato, pa še to mišljenje mi je všeč, to pa ne.

In zato bom rekla, da mi je tvoje mišljenje hkrati všeč in mi ni... Všeč mi je globina s katero razmišljaš in se strinjam s skoraj vsem napisanim. Ampak se mi hkrati zdi romantično zaprta- če veš kaj hočem povedat... Sej jst sm tudi taka, ampak se trudim gledat malo širše na stvari. Zakaj bi lahko popolnoma sprejemal in se popolnoma predajal le eni osebi hkrati? Sama tega sicer nisem zmožna, ampak poznam ljudi, ki so prav zares, zelo iskreno tega zmožni.

Strinjam se s tem, da je lahko sama ljubezen do nekoga večna kar pa ne pomeni, da je tudi ljubezenski odnos s tem človekom večen. In to je tisto, kar je meni pri Milivojeviću všeč- pomemben je odnos! Ljudje se pa spreminjamo... Jaz lahko nekoga popolnoma sprejmem in spoštujem in ljubim, ampak se še vseeno ne strinjam s stvarimi, ki jih počne in v njih ne želim sodelovati, ali pa imava drugačne želje za prihodnost, ali pa so se te želje spremenile, in takrat se najin ljubezenski odnos konča. Še vedno ga ljubim, samo nisem več z njim. No v mojem primeru je ta oseba umrla. Še vedno jo ljubim ampak z njo ne morem imeti odnosa, čeprav bi si želela. In zato imam odnos z drugo osebo, ki jo prav tako ljubim. Torej ljubim dve osebi, ljubezenski odnos pa imam le z eno. Lahko bi ga imela pa tudi z večimi.

[katy.]

Ni mi jasno zakaj je to potrebno definirat. Pravzaprav mislim, da so vas čustva na trenutke lahko prekompleksa za definiranje in prezakomplicirana. Vsak zase natančno ve kdaj ljubi, kdaj je zaljubljen in kdaj ima rad. Pa četudi potem spozna, da to ni to je takrat tako čutil in to je blo za njega v tistem momentu določeno čustvo. Res so mi brezveze neke definicije, ker imamo tega že tako preveč je pa vsaka definicija več samo še en razlog za obsojanje .

[Rollin #3]

meni so pa definicije všeč. ker če ima vsak v glavi za isto besedo različno zadevo je debata prezpredmetna. sicer tukaj se tudi meni zdijo morda malo brezveze...

[dayđremer]

Ni mi jasno zakaj je to potrebno definirat. Pravzaprav mislim, da so vas čustva na trenutke lahko prekompleksa za definiranje in prezakomplicirana. Vsak zase natančno ve kdaj ljubi, kdaj je zaljubljen in kdaj ima rad.

+1.
Te definicije v psihologiji so mi drgač nekaj najbolj bednega. Lahko se nevem kolkokrat napiflaš kero čustvo je ljubezen, pa če tega ne doživiš, še vedno ne veš.

[emanuela]

Zakaj pa bi sploh komplicirali takšne stvari kot so čustva? In navsezadnje-teh teorij se vam ni treba držati, verjeti v njih oz kakorkoli. Samo tam so

[Fatalna]

1. zgolj debatiramo, če bi na vse tako reagirali kot ste zgoraj, bi se bilo povsem brezveze pogovarjat. Itak vsak misli, čuti, dojema itd. drugače.

2. pomembno je poznat čustva, da znamo z njimi živet. Mnogo ljudi ima povsem zgrešene predstave o tem npr. kaj je jeza in so prepričani, da je čustvo jeze povezano z agresijo in je potem vedno ko je jezen tudi agresiven. Tukaj nastopijo psihologi, ki mu povedo, da ssta občutje nekega čustva in pa odziv na to čustvo ločeni zadevi in da se lahko odloči, da bo naslednjič reagiral drugače in bo namesto, da pretepe svojo ženo, šel v gozd ali se umaknil v nek prostor in se zdru.

S tem povezana je tudi ljubezen, verjetno si je tažko predstavljati koliko ljudi pride v groznih stiskah k psihologom zaradi zgrešenih predstav o ljubezni. Ljubezen ni zgolj čustvo ampak predvsem predstava o tem čustvu. In če so te predstave hudo zgrešene, hkarti pa je ljubezen zelo visoko na tvoji lestvici vrednot, lahko zelo trpiš. In v takem primeru je potrebno redefinirat tvoje pojmovanje ljubezni in razčistit določene zmote. Če navedem primer: nekdo je prepričan, da je prava ljubezen stalna sreča. Vendar sreča zaradi uresničene ljubezni ne more trajati v nedogled, hkrati pa je človek lahko nesrečen tudi zaradi nečesa drugega itd. Tak človek potem misli, da če ob parterju ne čuti sreče, da to pomeni, da ga ne ljubi več. Tak človek ni sposoben dolgotrajnega partnerstva in stalno išče nekoga, ki ga bo osrečil to pa ni možno in je potem ves čas nesrečen.

[dayđremer]

2. pomembno je poznat čustva, da znamo z njimi živet. Mnogo ljudi ima povsem zgrešene predstave o tem npr. kaj je jeza in so prepričani, da je čustvo jeze povezano z agresijo in je potem vedno ko je jezen tudi agresiven. Tukaj nastopijo psihologi, ki mu povedo, da ssta občutje nekega čustva in pa odziv na to čustvo ločeni zadevi in da se lahko odloči, da bo naslednjič reagiral drugače in bo namesto, da pretepe svojo ženo, šel v gozd ali se umaknil v nek prostor in se zdru.

S tem povezana je tudi ljubezen, verjetno si je tažko predstavljati koliko ljudi pride v groznih stiskah k psihologom zaradi zgrešenih predstav o ljubezni. Ljubezen ni zgolj čustvo ampak predvsem predstava o tem čustvu. In če so te predstave hudo zgrešene, hkarti pa je ljubezen zelo visoko na tvoji lestvici vrednot, lahko zelo trpiš. In v takem primeru je potrebno redefinirat tvoje pojmovanje ljubezni in razčistit določene zmote. Če navedem primer: nekdo je prepričan, da je prava ljubezen stalna sreča. Vendar sreča zaradi uresničene ljubezni ne more trajati v nedogled, hkrati pa je človek lahko nesrečen tudi zaradi nečesa drugega itd. Tak človek potem misli, da če ob parterju ne čuti sreče, da to pomeni, da ga ne ljubi več. Tak človek ni sposoben dolgotrajnega partnerstva in stalno išče nekoga, ki ga bo osrečil to pa ni možno in je potem ves čas nesrečen.

To je pa čustvena NEinteligenca.

[*Abby**]

daydreamer: Kaj je čustvena neinteligenca? Jaz se s tem, kar je napisala Fatalna strinjam v vseh treh točkah! To kar ti imenuješ čustvena inteligenca je dejansko predstava ljudi o ljubezni (ali drugih občutjih), ki pa nastane na podlagi tega, kako in zakaj starši in kasneje širša okolica podajajo informacije, pri čemer je seveda pomembno tudi kakšne so te informacije. In ravno zaradi vplivov primarne družine, ki je lahko taka ali drugačna ter širše družbe (sem sodijo tudi mediji) navadno prihaja do tega, da ljudje svoja čustva ne dojemajo realno, ne ločijo med čustvom in odzivom nanj in tako dalje. To ni enako kot čustvena neinteligenca.

Fatalna: Jaz svojega mišljenja o tem ne dojemam kot romantično zaprtega, ker mislim, da vsekakor lahko tvoriš več ljubezenskih zvez v svojem življenju, pri čemer imaš partnerja neskončno rad (ga sprejemaš takšnega kot je) in si vanj zaljubljen. Ne verjamem pa, da lahko ljubiš več ljudi, razen morda v primeru, da tvoj partner umre. (Žal mi je za tvojo izgubo!) Mislim, da besede niso vedno resnične samo zato, ker mislimo da so. Tako mislim, da lahko rečeš, da nekoga ljubiš, čeravno svoja čustva prepoznaš šele kasneje in vidiš, da v resnici ni šlo za ljubezen. In mislim, da ne moreš ljubiti več oseb hkrati, ker to enostavno zahteva celega človeka. Čas, ogromno komunikacije, usklajevanja, povezanosti na čustvenem nivoju, seksualnem nivoju, popolno predanost. Mislim, da fizično ni mogoče ustvarit tega z več osebami, tudi če predpostavim, da je teoretično mogoče, da nekdo nikakor ni ljubosumen in se povsem odlično počuti, če ima njegov partner enako globok odnos še z nekom drugim.

Jaz mislim, da je lahko imeti rad izjemno močno čustvo, ki te pripravi do tega, da za nekoga žrtvuješ svoje življenje, čeravno je hkrati lahko tudi precej bolj blago, ampak samo intenziteta nekega čustva po mojem mnenju še ne pomeni tudi neke enakosti v bistvu čustva, drugače rečeno: mislim, da imeti rad in ljubiti ni ista stvar. Mogoče res postavljam ljubezen na nek vzvišen piedestal, ampak moja izkušnja je več desetletji trajajoč odnos, kateremu nisem nikjer drugje našla ustreznice in ga pač postavljam za neko konkretizacijo tega, kar jaz razumem kot ljubezen. Pa ne bi rekla, da je to edini takšen primer ali kaj podobnega, en na tisoč ... sploh ne. Samo edini takšen, ki ga jaz poznam. In je res čisto nekaj posebnega, kaj naj rečem in to mi je merilo.

[White_Widow]

rad ima vsak. ljubiti pa vsak ne zna.

[*Abby**]

W_W se strinjam, samo spremenila bi "ne zna" v "ne zmore" ...

[White_Widow]

*Abby** kakšno pa imaš mnenje glede ljubezni po ljubezni?

[*Abby**]

Ne verjamem vanjo, razen v primeru, da se je ljubezenski odnos končal s smrtjo enega od partnerjev.

[White_Widow]

Torej, če partner, ki ga ljubiš, umre, si po njegovi smrti spet sposobna ljubiti. Če je tako, si sposobna ljubiti tudi prej, torej dva hkrati, vendar pač ti tega nočeš oz. si tako prepričana, da to ne gre oz. ni prav, ni fer. In to nam v glavo vbija družba, nismo več sposobni misliti samo s svojo glavo in se odločati tako, da bo nam všeč. Verjamem namreč, da če bi bila vzgojena v kraju, kjer je normalno biti poročena z več moškimi, bi jih bila sposobna ljubiti več.

To je le moje mnenje