Ljubezen drugačnih oseb

[Petrusa]

Čist možn. Sama sem se zagledala v kolega s faksa, k je bil na vozičku. Čudovit človek. Žal ga ni več med nami, tko da ne vem, kaj bi se kj naprej razvijal, bla pa sva oba bl zagreta. Bil je paraplegik.

Sj to gre , če je en na vozičku (mislm, d je tu najbl pomembn, kolk je drug partner duševno in čustveno močan), slep, gluh in take stvari, ki niso tko ''zunanje'' vidne. Težje je, če se dušeno prizadeta oseba zaljubi v neprizadeto. Mam prijatelja, ki se mu to dogaja, vizualno in tud tko, ko se pogovarjaš z njim, ti ne bi deloval kot oseba z motnjo v duševnem razvoju. In je tip ful samostojen, tko kot mi, sam hodi ven, hodi v službo (res da v VDC, sam če bi se mu ponudla kje drugje služba, taka, lažja, npr. za fizično delo, vem, d bi obvladal) samo ko kako spozna in ko ta izve, da živi v centru, da dela v vdc-ju, ga odpiše. In tko je prizadet vedno na novo. On sam se pa nekak ne more zaljubit v osebo, ki bi bla tud lažje duševno prizadeta, ker se zaveda, da je on toliko malo prizadet, da samo na parih področjih šepa pa so ga stigmatiziral. To je hudo. Čeprov po zakonu se taki pari lohk poročijo, s tem, da mora biti ena oseba ''zdrava''. Poznam familijo oz. sina familije, kjer sta oba starša duševno prizadeta (mami zmerno, oče lažje, fotr je še alkoholik za povrh), oba otroka sta prizadeta (lažje in zmerno), edin babica je ok. In ta fant je bolj navezan na babico, kot na starše.
Spet drugo je, če se dve prizadeti osebi zaljubita med seboj. Recimo tud duševno prizadeti. Poznam par, sicer živita v domu, funkcionirata (ona je glavna, ker je zelo odločna), sta lažje prizadeta, imata zasebnost in lohko delata ''wango tango'' (seksata). Pa vem, d v večih centrih, kjer živijo osebe z motnjami, dovolijo skupno življenje (al pa grejo v stanovanjsko skupnost), če so pari. evo, sem prebrala mal prej o tistem paru na vozičku. Groza. Škoda. Tako težko je spoznat tisto pravo osebo, ko pa je, pa zaradi okoliščin ne moreta bit skup. Samo ne vem, kaj pa osebna asistenca pri tem paru in prilagojena hiša pa to? Ok., hišo preuredit stane, sam osebno pomoč pa že izvajajo. Najbrž je takrat še ni blo,al pa niso vedl. sam je vseen škoda.
Tko da zaključim - je, menim d je ljubezen možna čist povsod, sam od obeh, sploh pa od zdravwga partnerja je odvisn, kako na vse skupi gleda in koliko je močan, kot sem že napisala. Tko da, kdor je na tem - vsa čast mu in velik sreče!

[študent]

Če je govora o meni, izključimo duševno prizadetost. Saj tko funkcioniram dokaj normalno navzven malo šepam, mogoče kakšne poteze in to je vse. Ampak najbolj boleče je , ko me druga oseba spozna oz. ne govorim rad o tem in tudi kot si rekla za VDC. Tudi mene so že tja pošiljali in se ravno zaradi tega branim kot si omenila. Saj kasneje ko dobiš takšno osebo, ki te sprejme z vsemi napakami, bi blo vseeno.

[**ReD*cHerRy**]

jaz mislim da je na svetu za vsakega oseba ki mu je namenjena in da invalidnost oz.kakršna-koli telesna oz duševna napaka ni nikakršna ovira

držim pesti

[Žaklina]

Ko se zaljubiš, na svetu ne obstaja ponavadi nič drugega, kot pa ta oseba. Zbledijo vse njegove/njene muhe, napake, hibe,.... Sej je kr nekej invalidov, ki so tolk simpatični in luštkani, da ne vem, zakaj ne bi šlo. Samo dovolt si ne smeš, da te povozi melanholija, pa depresivno vzdušje in morš negovat iskrice v očeh, humor in zdrav pogled na svet. Predvsem pa ne smeš odbijat ljudi, ker bi imel občutek, da morda ti pa kaj manjka. Vsak človek je celota zase in kot tako celoto se moramo sprejemat. Sej komu pa kej druzga štrika, noben ni popoln. Dokler si dober po srcu, veš kaj je tvoje poslanstvo in znaš to pokazati, zraven pa poskušaš držati polno mero optimizma, mislim da ne bi smel bit panike. Bl težko je, k se kkšni ne morejo sprijazniti s svojim stanjem in potem načrtno odrivajo od sebe vse. Prijatelje in ljubezen.

[Petrusa]

Se opravičujem študent, če sem tko napisala, da si mislil, da nate leti. Niti slučajno! Pisala sem čist na splošn, od ljudi, ,ki jih pač poznam in vem, kaj dajejo čez. Drugač pa kot so rekle punce - ko imaš nekoga rad, ga imaš rad, ne glede na vse.

[študent]

Vsaj upam, da nisem nikoli načrtno odrival prijateljev sicer jih tudi težje ker jih je le peščica. Zaenkrat v meni še živi ljubezen in upam, da jo znam kazat tut navzven. Boli me predvsem zaradi tolikih spodrsljajev, ker vem da tudi naslednjič ne bo nič sreče in pri drugi. Vse bolj ko razmišljam o tem, ker sem stalno doma, nimam lastnega prevoza, če bi čutil ljubezen do druge osebe bi blo lažje pa tut raje bi šel od doma pa če tudi na avtobus pa če me doma pelejo jim moram vedno povedat kam grem, če je to izven navadnega časa in bi lažje dosegel itd. In to dolgočasje doma me ubija. Pa še ko vem, da ne bom nič dosegel doma če se skregam. In leta, ki sem jih tako zamudil, čakal doma ah mal mi je žal. Zdej sem nekatere stvari uredil in bi rad kam šel pa zopet nemorm, ker....

[-anonymus-]

itak da je možnno. Bedni se mi zdijo samo predsodki nekaterih, lej ta je pa invalid/-ka, s tem pa nebi nikol bla/bil...


vsak človk si zasluž ljubezen! pa ni važno to če je invalid al ne

[študent]

Ah pa večno iskanje in vedno novi neuspehi te dotolčejo do dna s katerega se sicer dokaj hitro poberem ampak kaj ko je pesem vedno ista. Ni bilo še veliko oseb - torej nasprotnega spola, ki so bile pripravljene deliti prosti čas z mano. Malo izbirčen sem res, moram priznat. Mogoče sem res tako čudno bitje.

[girl007]

Seveda se da, če se le hoče.

[rEbEcCa]

se strinjam z girl 007, vse se da sam če se hoče...čeprav je pa treba verjetn dost vložit v tako zvezo, itaq je pa treba v vsako kakršnokol...

[študent]

O tem bi sicer lahko napisal cel roman in o sprejemanju drugačnih, sprejemanju odločitve živeti s takšno osebo pa slabostih za zdravo osebo, da čist lahko izbere kandidata, ki je zdrav, pa pustimo zdaj to. Za vse ostalo bi lahko rekel, da sem vsega zmožen samo če imam cilj to doseči in mi je to izziv. A vendar v ljubezni imam pogoje obrnjene kajti sem v večji meri odvisen od druge (ženske) osebe. Počutim se zelo nemočnega, ne morem uporabiti tudi nekaterih čarov zapeljevanja, ker mi pač ni dano in s tem se moram sprijaznit, čeprav zelo, zelo težko. Težko je biti v takem položaju. Saj upanje ostaja, umre zadnje. Katera ženska bo hotla imet ob sebi invalida in to celo življenje, ko ima pestro izbiro. Nekaj se jih mogoče že najde, ampak iskati jih je potrebno z lupo in vendar nimam možnosti lastnega prevoza in jo tudi nikdar ne bom imel in tudi ne bom mogel "morebitne" svoje izbranke nikamor peljat. Kar mi občasno zbija moralo ker tudi nikamor ne morem sam edino "peš honda, bicikl".

[Applebitecc]

Mogoče si pa sam podtikaš polena in ne spustiš punc do sebe, ker misliš, da pač nobena noče takega, kot si ti. Mogoče se moraš samo malo opogumit in po možnosti je kje kakšna punca, ki si jo že očaralal in samo čaka, da se s tabo seznani.

[reimi]

seveda je možna!

[zvezdica83]

možno je vse tko da,....težko pa je z invalidom živet, sploh invalidi ki to postanejo kasneje ( ne že pri rojstvu)-postanejo v večini žleht, težko je z njimi, tko da je tud verjetno velik usmiljenja zraven in ne samo ljubezen.

vem kako je to, ker imam sestro k je živela neki časa s tako osebo- zdj si je na srečo najdu drugo.
skratka zna bit zelo zapleteno.

pa tud odvisno je: ali osebo od prej poznaš oziroma ali je oseba tvoj partner in se pol kasneje ponesreči, ali....polno ali-jev je vmes


možno pa je seveda vse

[mily]

je mogoče, osebno poznam človeka ki je invalid in je že leto dni srečno zaljubljen v zdravo osebo ki ga sprejema in mu vrača čustva