Klepetalnica

[slovenc79]

prepiri morjo bit, treba se je včasih tut zdret in skregat.

TOLE je čist mimo ampak, velik ljudi tok razmišlja. kao da se jeza kopiči v tebi in če je ne sprostiš enkrat udari ven in je zelo hudo.. ne, to ne drži.

če si umirjen in znaš kontrolirati živce, pozabiš na jezo in prepire. je pa odvisno od značaja.

pojasni zakaj potrebujem obisk psihiatra. zaradi fetiša? tega ker nimam punce? ker mi sex ni glavna prioriteta živlejnja? jaz se imam v življenju zelo lepo, razen te nevšečnosti da nimam punce mi popolnoma nič ne manjka in zadovoljen sem z vsem.

ja, tako mišljenje imate.. da bi bili vsi poligamisti če bi le bilo legalno no, motiš se

zdravnik te zdravi fizično, tako da tukaj zadostuje da vsem ljudem želi pomagat.

pri psihiatrih je drugače, ker psihiater mora uravnavati mišljenje pacienta in ga spraviti na pravo pot, da normalno živi in ima normalne odnose z drugimi ljudmi.

če pa bo psihiatrinja zavestno ali podzavestno vlivala pacientom takšno feministično mišljenje ne more biti iz tega nič dobrega. ZATO mora tudi psihiater že v osnovi obravnavati vse enako.

[Led Zeppelin]

prepiri morjo bit, treba se je včasih tut zdret in skregat.

TOLE je čist mimo ampak, velik ljudi tok razmišlja. kao da se jeza kopiči v tebi in če je ne sprostiš enkrat udari ven in je zelo hudo.. ne, to ne drži.

če si umirjen in znaš kontrolirati živce, pozabiš na jezo in prepire. je pa odvisno od značaja.

WW ima prav.

Včasih sem imel podobno mišljenje kot ti, zakaj bi se sploh kdo kregal, saj je vse razumno in vse preprosto. In potem sem to prakticiral, nisem bil prepriljiv, a vedno sem imel občutek da sem tisto kar sem povedal razumno in mirno, prepakiral v drek ki sploh ni bilo tisto kar sem hotel dati ven iz sebe in z tem sem bil neiskren do sebe in do drugih, samo zavoljo tega da bi poskušal biti drugačen od drugih z mišjlenjem da sem boljši ker rešujem prepire, nasilje, vpitje z mirnostjo.
In zaradi tega nisem postal Dalaj faking lama, postal sem jezen (nisem nobenega ubil, spoiler alert, ali se spremenil v Hulka, spoiler alert), niti nisem nikogar udaril.

In ja, nič ni narobe če poveš nekaj bolj direktno, sarkazem je itak tisto kar ti misliš tam, in brez zadržkov.
To je pravi način, povej kaj te moti, kaj te teži in muči, kaj ne moreš skrivati, kaj ti najeda živce...se sprazniš, zadeva se reši akoj in potem je še 10x boljše, ker si povedal 1000% kar si mislil, drugi je to poslušal in še tebi povedal kar ti gre, in potem sta še bolj kul kot prej ker sta si iskrena.

Jaz se tudi kregam s punco, ona pa tudi z mano ko je treba.
Potem ko daš dol rožnata očala in stopiš v realnost je dejstvo da se boš kdaj skregal s partnerico, včasih bodo to majhne in površinske zadeve, včasih pa se boš skregal do takšnega nivoja kjer se lahko zveza praktično konča, ampak tukaj je catch, dokler vsak pove to kar misli četudi je ton bolj visok in dokler je obema cilj "ok rešiva tole, povejva kar misliva, ampak na koncu dneva naj bo vse OK" , je na koncu dneva le še boljše ker si bil iskren in ker veš da vse to počneš le da je še boljše.

Kregaj se z ljudmi ki jih imaš rad, pa boš videl da bo samo še boljše vse.

[slovenc79]

kreganje ni isto kot odkrit pogovor jaz povem kaj me moti, ampak v normalnem tonu. prepiranje in dretje ni nujno.

in ne pomeni, da ko si umirjen da se pustiš vsakemu jebat v glavo in smehljat, da se imaš pod nadzorom, si umirjen in za vsako stvar premisliš preden jo izrečeš ali nardiš.

če mene kaj moti, potrpim če je malenkost, povem preden mi začne živce najedat ali pa sam nekaj ukrenem če ni druge rešitve. nevem zakaj bi moral skrivat in trpet nato pa izbruhnit? škoda živcev, raje takoj poveš ko ugotoviš da te moti..

jasno, vsak kdaj živce izgubi in se začne prepir.. ampak če znaš ostat miren, se to zelo redko zgodi. tudi ni nujno da se. dobro pa NIKOLI ni, če se človek preprira in dere, NIKOLI. to je skrajni ukrep.

[strawberry00]

Vprašanje je če v določeni situaciji znaš ostati miren in ohraniti mirne živce, sama vem da če me nekaj zelo razburi ne morem nadzirat svoje jeze in si rečt zdej se bom pa mirno pogovorila, ampak bom v tistem trenutku kričala, pa čeprav mi bo mogoče kasneje žal za določene besede in dejanja. Sicer se da je boljš odkrit in miren pogovor, ampak kaj če pa ne znaš ostati miren v vsaki situaciji

[s0nckic4]

nevem, če lahko rečemo tukaj, da je nekaj prav in nekaj narobe. nekateri so čist alergični na kakršnokoli povišanje glasu, drugim pa dretje na druge predstavlja normalen način komunikacije. zmenjo al pa ne zmenjo se pa oboji isto. tako da se v bistvu ne strinjam, da se je treba kdaj fajn skregat in zdret. nekateri se ne rabjo, drugi se pa.
je pa hudič, če si v razmerju z nekompatibilno osebo in se moraš za vsako povišanje glasu opravičevat in potem, ko se prepir zaradi prve stvari reši, ostane še prepir zaradi prepira samega. tak da ja, vročekrvni naj bomo skup, mimozice pa skup. haha.

drugače se mi pa zdi, da gre ogromno folka študirat psihologijo primarno, ker bi radi seb pomagal. za psihiatrijo pa nisem tako sigurna v to tezo. sta pa to poklica, kjer morš znat delat z ljudmi in bit profesionaln, ne glede na osebni karakter.

[Tearjerker]

^^Točno to ja.

Preveč mešate psihiatre in psihologe.

[White_Widow]

ja, pol pa pravjo.."sva bla čist mirna, vse sva razčistla brez problemov, nikol se nisva kregala, pol me je pa iz čistga mira pustila". Je blo preveč mirno, ja. Ko se svađa taj se voli, včasih je pač treba povzdignit glas, sej ni to kreganje tako da letijo kozarci pa krožniki po hiši-

[slovenc79]

se pravi, samo z dretjem se lahko določene probleme razčisti, druga možnost je pa samo da si tiho in nič ne rečeš?

[emanuela]

Nope. Ampak bolj to-če se skregaš, še zaradi tega ni konec sveta, vojnega stanja ali konca zveze. Pa kreg tudi ne pomeni nujno kakšnega nepotrebnega dretja,nasilja itd.

[slovenc79]

no mal smo zašli. ne pravim da če se kdaj skregaš si pa mentalni pacient. pravim da se s pogovorom vse da razrešit če sta oba zato. če se pa bolj obvladaš pa tudi s takim ki ni zato.

kakorkoli, če misliš bit psihiater, moraš bit že sam zelo umirjen, preden sploh lahko pozdraviš in pomiriš drugega človeka. sploh pa spoštljiv in toleranten. brez nekih idej o večvrednosti nekega spola recimo.

[White_Widow]

^^ ne, največkrat so psihiatri še najbolj potrebni pomoči...govorijo eno, delajo pa obratno od tega

[slovenc79]

jah, pol tak psihiater ne more bt dober psihiater ali ap potrebuje drugačno pomoč, ne pa psihične. psihiater ki bo sam mentalni pacient bo izgubil službo, licenco

[emanuela]

Ah, to pa ni nujno. Rees ni nujno, da ti tak ne bi mogel pomagati. Navsezadnje če že posplošujemo-koliiko je otrok ped. delavcev, ki so kontra od tega, kar bi naj oni na delu obvladali.
Je pa fajn, da v klepetalnici ne moreš zaiti s teme

[saarijarvi]

nevem, če lahko rečemo tukaj, da je nekaj prav in nekaj narobe. nekateri so čist alergični na kakršnokoli povišanje glasu, drugim pa dretje na druge predstavlja normalen način komunikacije. zmenjo al pa ne zmenjo se pa oboji isto. tako da se v bistvu ne strinjam, da se je treba kdaj fajn skregat in zdret. nekateri se ne rabjo, drugi se pa.
je pa hudič, če si v razmerju z nekompatibilno osebo in se moraš za vsako povišanje glasu opravičevat in potem, ko se prepir zaradi prve stvari reši, ostane še prepir zaradi prepira samega. tak da ja, vročekrvni naj bomo skup, mimozice pa skup. haha.

+1

Ne gre tle neki posploševat, ljudje smo si različni med sabo in z drugimi lahko različno funkcioniramo. Npr. jaz se s svojimi starši nikoli nisem rabla kregat, seveda smo meli probleme, ampak smo jih vedno rešli s pogovorom - pa močno dvomim da kdo do koga goji kakšne zamere (in da bo komu kr naenkrat počil film, lol). Ok, sej partnerstvo je druga zgodba, sam spet - odvisno kakšni se najdejo skupi.

[carrie_]

Včasih sem imel podobno mišljenje kot ti, zakaj bi se sploh kdo kregal, saj je vse razumno in vse preprosto. In potem sem to prakticiral, nisem bil prepriljiv, a vedno sem imel občutek da sem tisto kar sem povedal razumno in mirno, prepakiral v drek ki sploh ni bilo tisto kar sem hotel dati ven iz sebe in z tem sem bil neiskren do sebe in do drugih

Jaz sem po naravi kar impulzivna in včasih nehote zraven povzdignem glas, ali povem kaj na preveč "grd način", preveč sarkastično (sploh če kaj spijem, potem je "in viva veritas"

Ampak sem ugotovila da lahko isto stvar poveš na lep način, brez da bi koga užalil in ranil čustva - samo malo moraš biti pozoren na besede, zavestno izpuščati kletvice, sčasoma se da naučiti stvari povedat na lepši, prijaznejši način. Tudi izpade bolj konstruktivno do poslušalca, in ljudje včasih zares bolj poslušajo takrat, ko se ne počutijo zraven ogroženi. Včasih pa seveda rabijo, da se jim servira "surova resnica" - odvisno od situacije