Kje spoznati punco?

[sirova štručka]

...

[claire]

^^ tako.

sicer bi se vsak lahko zaljubil v vsakogar. tu ni računice.

[Džeki]

Zdej, da boš neki sprejemal, se še nekak loh odločiš

Ne vem, kaj tu dela besedica "nekak". Sprejemanje je izključno stvar odločitve.

Da se razvije ljubezen, je itak ( vsaj ponavadi ) najprej zaljubljenost. Zaljubljen pa ne moreš biti v nekoga, ki ti "ne sede".

Torej, izhajamo iz tega, da ti "sede" itak že. Da boš pa dal priložnost za kaj več in vložil trud v resno zvezo, pa je v nadaljevanju izključno in samo odločitev.

1.Najprej si zaljubljen
2. Nato se pa, ko vpliv roza očal popusti, odločiš za razmerje, ali pa ne.

Besedico odločitev sem čisto jasno uporabil v zvezi s pojmom ljubezen, ne zaljubljenost.

[sirova štručka]

...

[babygirly*]

Hvala, drage dame (in nekaj gospodov ) za koristne in malo manj koristne nasvete. V mojih letih se človek namreč ne sprašuje več, kje spoznati kar eno dekle, temveč, kje spoznati tisto dekle – svojo boljšo polovico. Tisto, zaradi katere mi bo vsak dan v mislih zvenela melodija - kako že gre: nikdar sonce ni tako žarelo, nikdar jutro ni tako se vnelo, kot za naju dva... In take ni enostavno najt... A je zato bolje bit kar z nekom, samo da nisi sam? No, iskreno verjamem, da ne.

Obupan much?
Če se takole obremenjuješ ves čas, oddajaš signale, star sem, pod nujno rabim žensko. In ženske pred takimi bežimo.

[Džeki]

Ne vem, kaj tu dela besedica "nekak". Sprejemanje je izključno stvar odločitve.

konc koncev je loh vse stvar odločitve, ampak stvar česa je pa odločitev?

In zakaj je samoumevno, da ti bo nekdo po tem, ko snameš rožnata očala, še vedno sedel?

Lej, ne da se mi v neskončnost tereoretizirat okoli tako enostavne zadeve.

Zapisal sem, da je ljubezen stvar odločitve, ti se ne strinjaš, vse ok.

[sirova štručka]

...

[punkie_]

^^ tako.

sicer bi se vsak lahko zaljubil v vsakogar . tu ni računice.

točno tako. vsak se lahko zaljubi v vsakogar, če mu je le to v interesu. dobro si dojela poanto, samo premlada/premalo izkušena si, da bi jo razumela oz. vzela za nekaj potencialno čisto možnega.

če bi se punce tega zavedale, bi veliko manj objokovale vse svoje bivše in traumirale do onemoglosti, da on je pa res bil princ na belem konju in ljubezen njenega življenja, eni in edini. jaz pa trdim, in moje mnenje ni osamljeno, da ste ga na konja osedlale ravno ve same, ker ste sprejele odločitev, da ga boste ljubile. čustveno zreli ljudje naj bi bili sposobni sprejemati odločitve in se naj nebi zaljubljali. iz tu izhaja, da je ljubezen stvar odločitve, zaljubljenost pa stvar emocij, mnogokrat iracionalnih občutkov v nas, t.i. metuljčkov.

[Rollin #2]

jaz ne kupim tega da čustveno zreli ljudje se ne zaljubljajo. to nabiva tale tip http://uros75.blogspot.com/2010/03/cust ... ljajo.html (pa verjetno še kdo drug). ok saj je doktor sam to je neka tema o kateri mislim, da je lahko vsak pameten. morda nekateri ko postanejo starejši in imajo za sabo več nesrečnih zvez in nekako izgubijo upanje da bodo našli tisto svojo osebo kot si jo želijo. in jaz sprijaznjenje da nekdo ne najde svoje idealne osebe (oz dobrega približka) oz izgubljeno upanje ne bi enačila s čustveno zrelostjo.

po ni definiciji naj bi to bila: Čustvena zrelost - predstavlja sposobnost izražanja čustev, pestrost čustev, pozitiven čustven odnos do drugih ljudi in do sebe, sposobnost sočustvovanja. Sem sodi tudi sposobnost kontrole oz. nadzorovanja svojih čustev.

mislim, da če se še tako močno kontroliraš ne moreš bit srečen z vsakim človekom tj. ne moreš ga ljubit ali se zaljubit. sej si lahko rečeš. ja on je pa tak in tak. sej ok sprejmem to. sam tam zadaj v glavi vseeno slišiš "če bi bil mal drugačen bi blo fuul boljše".

[babygirly*]

To, da se lahko odločiš, koga boš ljubil, da je to neko razumsko dejanje na podlagi nekih dejstev o določeni osebi, je meni največja bedarija tega sveta. Prav tako tudi, da lahko ljubiš osebo brez začetne faze zaljubljenosti. Če bi bilo tako, bi bil svet čisto enostaven, izbrala bi si osebo, ki se mi zdi super fajn, prečekirala, če ima vse lastnosti, ki jih želim in bi ga ljubila. Eno so čustva, drugo je razum. Prav tako ne morem kar prenehati ljubiti nekoga, ki me je prizadel, ki ni niti približno tisto, kar rabim v življenju.

[Led Zeppelin]

Jaz tudi razločujem med:

Zaljubljenostjo in ljubeznijo.

Zaljubljenost je za nekatere ljudi kot droga, ko se zaljubiš si tako brezskrben, čas leti mimo tebe, počutiš se vsemogočnega.

Ampak večina ljudi, potrebuje ta občutek, ne občutek ljubezni, ampak to kar naj bi "spadalo" zraven ljubezni (to da imaš nekoga, da nisi sam, da hodiš ven, sex...),
In da pridejo to te droge ljubezni se zaljubijo v vsakogar ki pride mimo, in imajo občutek, da "hej ta bi bil pa lahko pravi".

S tem pa v bistvu samo škodo delajo, ker logično so se za "ljubezen" odločili na neki impulzivnosti in neki projekciji prihodnosti z tem osebkom, samo z namenom da bi se izognili življenjskim odgovornostim.

Ščasoma se pa začnejo zavedati, da je to da si zaljubljen tudi breme, ter da faza zaljubljenosti mineva, pa zbežijo iz zveze, jokcajo po forumih in spet brezglavo iščejo novega da se zaljubijo.

[Tananda]

To, da se lahko odločiš, koga boš ljubil, da je to neko razumsko dejanje na podlagi nekih dejstev o določeni osebi, je meni največja bedarija tega sveta. Prav tako tudi, da lahko ljubiš osebo brez začetne faze zaljubljenosti. Če bi bilo tako, bi bil svet čisto enostaven, izbrala bi si osebo, ki se mi zdi super fajn, prečekirala, če ima vse lastnosti, ki jih želim in bi ga ljubila. Eno so čustva, drugo je razum. Prav tako ne morem kar prenehati ljubiti nekoga, ki me je prizadel, ki ni niti približno tisto, kar rabim v življenju.

Če ti ne moreš, še ne pomeni, da so vsi tako nesposobni.
Totalno se strinjam s punkie_ (ne morem verjet ).

[babygirly*]

Zaradi tega še nisem nesposobna. To sem dojela kot žalitev.
Sicer pa nisem trdila, da je ljubezen takšna kot jo dojemam jaz in da je to sveta resnica.

[Džeki]

Jah... mi je všeč, če mi je kdo sposobn svoje mnenje/prepričanje še "prodat", če ga že ima in smatra za tuk dobrga.

He he, jaz nikomur ne prodajam svojega mnenja, ne domišljam si, da bo kdo zaradi mojih razmišljanj spremenil način svojega razmišljanja.

Prepričan sem pač, da je ljubezen stvar odločitve. Zakaj tako mislim, sem že utemeljil.

Praktičen primer, tip se zaljubi v žensko. Zaljubljenost je iracionalno stanje. Potem sta skupaj..

..čez ene 2 leti zaljubljenost popusti, on jo zdaj vidi kot realno osebo, določene stvari mu pri njej gredo na živce, a jih sprejema, navezan je nanjo, rad jo ima, kot komplet se mu zdi kul oseba...tako se razvije ljubezen.

On se je zanjo v bistvu odločil in ona zanj.

To, da se lahko odločiš, koga boš ljubil, da je to neko razumsko dejanje na podlagi nekih dejstev o določeni osebi, je meni največja bedarija tega sveta. Prav tako tudi, da lahko ljubiš osebo brez začetne faze zaljubljenosti. Če bi bilo tako, bi bil svet čisto enostaven, izbrala bi si osebo, ki se mi zdi super fajn, prečekirala, če ima vse lastnosti, ki jih želim in bi ga ljubila. Eno so čustva, drugo je razum. Prav tako ne morem kar prenehati ljubiti nekoga, ki me je prizadel, ki ni niti približno tisto, kar rabim v življenju.

Ljubezen ni enako zaljubljenost, ljubezen je globoka, zaljubljenost površinska. Zato, da lahko nekoga ljubiš, moraš biti nekaj časa s to osebo.

Če si z nekom dolgo, to pomeni, da si tej osebi dal šanso. Da si ji dal šanso je- odločitev.

To, da ti vidiš tipa, ki ti je všeč in si en mesec nora nanj, je zatreskanost in daleč od ljubezni.

Ljubezen je takrat, ko človeka dobro poznaš, vse njegove napake , pomanjljivosti in vrline, a ga imaš rad-a takšnega, kot je.

Sama praviš, da lahko ljubiš le nekoga, ki je tisto, kar rabiš v življenju..Ekola, sama si dobro pokazala, da je ljubezen rezultat razuma.

[Tananda]

Zaradi tega še nisem nesposobna. To sem dojela kot žalitev.

Ti kar. Jaz pa sem dojela kot žalitev to, da mojemu prepričanju praviš "največja bedarija tega sveta".

Sicer pa nisem trdila, da je ljubezen takšna kot jo dojemam jaz in da je to sveta resnica.

Tega ni nihče trdil za svojo teorijo.