Književnost v šolah - kaj za hudiča?

[sokolja]

mene književnost ne zanima bogve kaj...zanimajo me splošne značilnosti obdobij in glavni predstavniki potem se pa že konča. tisto branje odlomkov brezveznih odlomko, ki se vlečejo in na koncu pojma nimam kaj sem prebrala. sploh pa imamo tako glupo profesorico. zanjo je prešeren naj naj najboljši najbolj sposoben, največji pesnik in njeno nabijanje o prešernu mi je šlo na živce in bog ne daj da si rekel, da ne razumeš njegovega besedila

[mary-kate and ashley bigg]

moraš biti pa že zelo glup, da ne poštekaš prešerna.

če želiš intepretirat pesm/zgodbo moraš poznat kontekst: obdobje, v katerem je nastala, avtorjevo življenje, zbirko, v kateri je izšla, sobesedilni kontekst ...

letty, tvoje razmišljanje je sicer zanimivo, ampak ne dojameš bistva literature in analize literarnih del.

iz pesmi je treba razbrati, kaj ti govori, kaj je njen namen. in to se da ob poznavanju konteksta razbrati prav iz vsake pesmi. problem so samo prisiljene intepretacije, ki jih nekateri privlečejo na dan ...

npr. kosovelove verze bi v vsakem obdobju razumeli drugače ... glede na njegove avantgardistične težnje jih pač razlagamo z avantgardističnega vidika ...

vso literaturo se da razložit brez problema ... samo širino je treba met.

[kr.ena]

Mislim, da sem že enkrat v eni drugi temi napisala svoje mnenje o slovenščini v šolah. Književnostni del slovenščine se mi je že od OŠ zdel navadna potrata časa. Namesto da bi nas učili uporabnih zadev, kot so recimo oblikovanja dokumentov, komunikacije in pravopisa, smo se mi piflali Zdravljico, Povodni mož, Krst pri Savici in druge znane "komade" na pamet ter brali razne nemogoče knjige, za katere danes ne vem povezati naslova in avtorja. Isto lahko rečem v imenu 90 % sošolcev.

Če si v eseju slučajno napisal lastno mišljenje o določenih stališčih in na splošno o nekem obdobju, je zraven ocene pisalo "niste razumeli besedila"

Ja, v tejle temi sva se že "udarili" glede tega

Nikomur se v šoli ne zdijo vsi predmeti nujni in potrebni. Ampak zelo žalostno bi bilo, če bi se učili samo tisto, kar bomo v življenju potrebovali. Saj gre že zelo v tej smeri: trenutnemu sistemu niso v interesu ljudje s širino razmišljanja, ampak ljudje z ozko usmerjenim znanjem, ker so najbolj učinkoviti, da prinašajo največji dobiček lastniku kapitala. (ne, nisem še prebrala Marxovega Kapitala ... poznam ga le v fragmentih )

Če ne drugega, Letty, je bil pouk književnosti zate koristen zato, ker si prišla ob tem do svojega mnenja o njem. Kako bi lahko argumentirala, da je književnost nepotrebna, če se je nikdar ne bi učila? Tvoje mnenje je čisto legitimno, samo v začaran krog absurda si se ujela.

Učenje pisanja prošenj, dokumentov itd. bi pa bilo golo piflanje. Vsak, ki veliko bere umetnostna besedila, zna prav gotovo napisati vse te zadeve.

Zdaj bom pa še malo nesramna: komur se zdijo Grum, Kosovel, Prešeren itd. brezveze, ima možnost iti v nek triletni poklicni program. Tam verjetno ne težijo pretirano s t.i. visoko literaturo. Gimnazija pa naj bi izobraževala intelektualce s širino razmišljanja. Naj bi. Čeprav gre zadnje čase vse v smeri prilagajanja željam vedno večje populacije, ki prihaja na gimnazije.
Bojim se, da bodo v prihodnosti v gimnazijah piflali širšo populacijo za maturitetna vprašanja in prilagajali nivo mature nezainteresiranim dijakom, v (dragih) privatnih gimnazijah pa se bo vzgajala intelektualna elita. Saj za trošenje po nareku oglasov in obkroževanje volilnih listkov vsaka 4 leta res ne rabimo Kosovela, ne? In tako rajo si vsaka vladajoča "elita" lahko samo želi ...

[mary-kate and ashley bigg]

kr.ena - plosk plosk. se popolnoma strinjam s tabo. zelo lepo si povedala.
jah, vladajoča elita si seveda želi rajo, neizobražene ovce, ki jih lahko spelje na svoj mlin... vsr bolj opažam, da ljudje sploh ne znajo več razmišljati. in kar na kozlanje mi gre, ko na busu poslušam najstnike, ki se pogovarjajo - ne samo da imajo plehek jezik (tiste prislijene trde l-je), plehka je tudi vsebina. piz*a stari, fak ej, gremo na pir kur*c, kr neki tale šola ...

pa se strinjam s tabo tud to, da tisti, ki jim ni všeč grum, kosovel itd. imajo še vedno na izbiro drugačne šole. nismo vsi za vse. Enim gre bolj strojništvo, drugim mizarstvo, tretjim kemija, četrtim umetnost ...

[MilkyWay]

pa se strinjam s tabo tud to, da tisti, ki jim ni všeč grum, kosovel itd. imajo še vedno na izbiro drugačne šole. nismo vsi za vse. Enim gre bolj strojništvo, drugim mizarstvo, tretjim kemija, četrtim umetnost ...

če mi a gimnaziji slovenščina ni všeč, še ne pomeni, da morm it zato na strojno, d bo mela mir (a ni tud tm mimogrede slovenščina?)

[kr.ena]

Na gimnazijah naj bi se obravnavala zahtevnejša književnost in bolj obsežno kot na tehniških ali poklicnih šolah. Seveda je predmet slovenski jezik povsod; samo snov in nivo sta različna.

[mary-kate and ashley bigg]

saj maš v učbenikih ponekod prav označena poglavja, ki se obravnavajo samo na gimnazijah. na gimnaziji poteka pouk književnosti bolj poglobljeno, na strojni šoli dajo verjetno več poudarka na fiziki, matematiki, na ekonomski imajo še dodatne predmete, ki so primerni prav za to smer. sevedase tudi slovenščina povsod poučuje, ampak na malce nižji ravni.
je pa na gimnaziji veliko osebkov, ki bi zagotovo bolj sodili na kakšno drugo šolo pa niso šli zaradi prisil staršev, zarad "ugleda" itd.

[kr.ena]

In kot je že Letty povedala imamo že zgodovino na urniku, da nas uči, kaj in zakaj se je nekaj dogajalo.

Zgodovina kot predmet v osnovni in srednji šoli je žal samo zgodovina vojn in političnih tvorb v določenem obdobju. O zgodovini književnosti, glasbe, upodabljajočih umetnosti, znanosti ... je zelo malo.
Zato se morajo te stvari pač obravnavati drugje - pri slovenskem jeziku in zgodovini umetnosti (ali umetnostni vzgoji ali ne vem, kako se temu danes reče, če sploh še obstaja tak predmet).

Ker je zgodovina človeške ustvarjalnosti prav tako ali še bolj pomembna kot zgodovina političnih zarot in vojn.

[*mala*]

Moj najljubši del slovenščine je bila ravno književnost. Zdi se mi fajn, da smo bral in obdelal knjige, ki jih drugače verjetno sama od sebe nebi vzela v roke. Sem pa tako našla marsikatero izmed mojih najljubših del (npr.: Zloćin in kazen, Za zaprtimi vrati, itd), še posebi ker sm nora na branje.
Pri nas je bila vedno dovoljena lastna interpretacija besedila, dokler si nisi kar sam izmišljeval neki po svoje. Vsak je lahko povedal svoje mnenje in ga seveda tudi argumentiral. Čeprav mi pa eseji nikol niso šli od rok (mam rada branje in interpretiranje, ne znam pa tega prelit na papir )

[Bumerang]

Jst res ne vem, če je za razgledanost in človeški intelekt, potrebno brati knjige, ki jih imajo razne srednješolske gimnazije na seznamu??? Jst osebno bolj dolgočasnih knjig še nisem prebrala in mislim, da bi bila tudi brez njih na isti meri znanja, kot z njimi.

Pač, naši vrli slavisti so v nas hoteli vzgojiti ljubitelje slovenske literature bla bla bla. Očitno ne poznajo psihologije, saj so v neki meri dosegli ravno obratno.

Nasploh mi je bilo 50% slovenske robe bedne. Da naštejem par:

• Alamut:
  ena najbolj "bljek" knjig, ki sem jih kdaj držala v rokah. Morda ravno zaradi "neklišejskega aktualiziranja".
  
• Vse knjige Franceta Bevka:
  Zakaj? Ker so nas z njimi mučili v osnovni šoli in s tem dosegli prav nasproten učinek od željenega. Mislim, da v osnovni šoli ne bi smeli dajat za obvezno branje knjig, ki jih kot 10-letnik ne moreš razumeti. Kdo ve, če bi sedaj brala tiste knjige prvič, bi mi mogoče bile všeč - tako pa so učitelji poskrbeli, da jih sovražim.
  
• Gospa Bovary:
  Jao... kakšen koncentrat malomeščanstva in omejenosti
  
• Knjige Toneta Seliškarja:
  take sluzaste knjige v smislu: "Poglej, kako se je hudo godilo ubogim otročičkom, ti pa nočeš pojesti paradižnika!". Gre za tipično tematiko, ko vsi samo bedno čakajo, da se jih bo nekdo usmilil, ali pa da jim bo vse z neba padlo, oni bodo pa nadvse plemenito revni trpeli.
  
• Cankar in njegove in socialne tematike:
  wtf??? On je bil zame največji zakamranec. Naš "največji slovenski pisatelj" ki mu je uspelo zatreti upanje v ta svet Ko bi vsaj svoje skrajno dolgočasne ideje znal napisati! Škoda šolskih učbenikov in beril.
  
• Voranc:
  jao, naj gre svoj Ojdipov kompleks stresat drugam. Rugelj bi mu marsikaj vedel povedati o incestu. Voranc je bil tipičen pisatelj, ki je povzdvigoval popolne zgube, ki so najbolj srečne v svoji bedi...
  
• Trpljenje mladega Wertherja:
  sploh ne vem kako sem preživela in se prebila do konca?!

Pa še marsikaj drugega bi se našlo...

[mary-kate and ashley bigg]

bumerang, napačen odnos do literature imaš.se strinjam, da si nekatera dela ne zaslužijo slovesa, ki ga imajo danes, ampak če vse bereš vse te tvoje avtorje, ki si jih naštela, dobiš vpogled v določeno obdobje, tedanjo miselnost, filozofijo, razumeš sodobnost, literatura se spodbuja k razmišljanju o etičnih vprašanjih, vrednotah itd.

Alamut je knjiga svetovnih razsežnosti, prevedena v nevemkoliko jezikov. lahko bi rekli, da je svetovna uspešnica. jaz sem jo prebrala v enem dahu. mislim, da vsebuje zelo akturalno tematiko. filozofijo, uporabno tudi danes.

France Bevk - nekdaj je bi eden mojih najljubših. Sploh njegove otroške so super. Pestrna, Lukec in njegov škorec itd.

Za Cankarja pa kapo dol. Za takšen slog kot ga ima on bi mnogi ubijali. Preberi si njegovo črtico Skodelica kave. Česa tako tenkočutnega redko najdeš v slo. literaturi ...

Werther pa poleg izrednih čustvenih opisov odpira vedno bolj aktualno temo samomora ...

malce drugače je treba gledati na stvari.

[Letty]

Ampak zelo žalostno bi bilo, če bi se učili samo tisto, kar bomo v življenju potrebovali.

Joj, take izjave so meni najbolj smešne. Ja, gremo posrkat vse kar nam servirajo pod nos, pa četudi imaš eno figo od tega. V šolo naj bi človek hodil zato, da bi na koncu pridobil neko izobrazbo oz. poklic. In usmerjanje v tisti del, ki ga boš dejansko potreboval, se meni ne zdi napačen. Če pa tebe veseli širše poglabljanje v literaturo pa to počni doma. Šola naj bi pokrivala tisti spekter znanja oz. forsirala takšen sistem učenja, ki ga bomo dejansko potrebovali v življenju... tisto, česar pa človek ne bo potreboval (recimo za bodoči poklic), vendar ga kljub temu to veseli, pa jaz rečem hobi! In hobijev naj ne bi prakticirali v šolah, ampak doma, ko imamo preveč časa. Tako bi večino šolske literature lahko prepustili lastni izbirli.

Saj gre že zelo v tej smeri: trenutnemu sistemu niso v interesu ljudje s širino razmišljanja, ampak ljudje z ozko usmerjenim znanjem, ker so najbolj učinkoviti, da prinašajo največji dobiček lastniku kapitala.

In kaj je s tem narobe? Jaz osebno bi veliko raje sprejela na delovno mesto nekoga, ki je točno usmerjen v tisto področje, ki bi ga izvajali v podjetju, kot da je napiflan o vsem po malem, dejansko pa nič konkretnega ne bi znal. Tipičen primer so študentje FDV-ja, kjer jih "driblajo!" o vsem mogočem... načeloma ni teme oz. področja o katerem ne bi znali nakladat... vendar ko pridejo na neko delovno mesto, pa padejo na realna tla in se zavejo žalostnega dejstva, da nič specifičnega ne znajo... samo nakladat.

Če ne drugega, Letty, je bil pouk književnosti zate koristen zato, ker si prišla ob tem do svojega mnenja o njem.

Hmm... ne vem, če bi se ravno hvalila z negativnim mnenjem... ampak ok, če ti tako praviš. To mi nekako deluje v smislu "tudi bolečino je bolje okusiti kot nič".

[Shanaxi]

Meni osebno je bila najbolj mučna Kafkova "Preobrazba". To smo imeli za domače branje in sama sem profesorici rekla, da tega jst ne morem brat. Pa je vseeno ona zmagala Hvala bogu za http://solajenora.krneki.org.

[Letty]

Pa še to: bi se kar strinjala s postom od Bumerang, predvsem s tisto točko o Cankarju. Tudi meni gre skrajno na živce to širjenje malodušja. En "Sartre" recimo jamra nad kapitalizmom, ničevostjo življenja, eksistencialnimi strahovi... tako da spravi milijone v depresijo. Sam pa - vedno s toliko denarja v žepih, da kadarkoli lahko sede na "Concorde" in se gre potepat po lokalih v New Yorku. Žena misli, da je v gostilni ali pri kakšni njegovi občudovalki. Brez heca, to je tip tako delal. Ali pa tisti angleški socialni avtorji, ki opisujejo "brezup v Livepoolu" kar lepo s terase na Azurni obali. Hehehe ... Eni imajo pač "pekel v srcu" - pa bi ga radi delili z drugimi preko svojega "socialnega pisanja". S tistimi, ki jim s svojimi nakupi njihovih knjižuric omogočajo kar mondeno življenje.

Voranc: jao, naj gre svoj Ojdipov kompleks stresat drugam.

Saj to je ta hec. Mnogi pisatelji so psihotični, s tendenco širjenja psihoze na milijone. Sicer širno bralstvo povečini preživi, ampak koristi mu pa "Cankarjanstvo" ravno ne.

Ne maram nobene knjige po kateri postaneš zamorjen ali te začne dajat da bi se ubil. In ravno takih je bilo v srednji šoli ogromno. Slovenske so recimo "Na Klancu" in "Matkova Tina"... pri tujih mi pa takoj pade na misel Werther in njegove "žalostije"

Meni osebno je bila najbolj mučna Kafkova "Preobrazba". To smo imeli za domače branje in sama sem profesorici rekla, da tega jst ne morem brat.

Jah, Kafka je bil eden "najimenitnejših" zagovornikov nažiranja, da je fino biti do konca zamorjen. Pač bil je ena vrsta "intelektualnih" in emocionalnih mazohistov in sadistov. Vsaj delno je to večina literatov in vsaj nadpolovično so uspešno okužili splošno populacijo z idejo o veličini svojih bolnih idej.

Aja... pa še ena knjiga mi je bila "kr neki", pa čeprav velja za svetovno uspešnico in redko koga najdeš, ki mu ne bi bila všeč, ampak meni ni. Govorim o knjigi "Mali princ" - gre za tipično suicidalno zadevo, ki trobi ljudem kako majhni in nemočni in nepomembni so. Heeh? In to naj bi moral prebrati vsak osnovnošolec... al kaj???

[Buttercup]

Ne maram nobene knjige po kateri postaneš zamorjen ali te začne dajat da bi se ubil.

Eksistencializem pač nima veze s svetoboljem. To je predelala že romantika. Je pa tvoja razlaga ena pogostejših pupulističnih razlag eksistencializma. Med drugim je bilo tako dojemanje krivo za kar nekaj samomorov. Vendar mnogi ne razberejo bistva... celoten trik je bil v vztrajanju v absurdnem svetu.

Jah, Kafka je bil eden "najimenitnejših" zagovornikov nažiranja, da je fino biti do konca zamorjen. Pač bil je ena vrsta "intelektualnih" in emocionalnih mazohistov in sadistov. Vsaj delno je to večina literatov in vsaj nadpolovično so uspešno okužili splošno populacijo z idejo o veličini svojih bolnih idej.

Meni osebno se je Kafka s svojim pristopom k metaforičnemu ponazarjanju duševnih stisk zdel odličen.

Bistvo vsakega dramskega dela je to, da se dotakne aspektov obstoja in funkcioniranja človeka, ki pri drugih izzovejo čustven odziv, ponavadi zaskrbljenost, žalost, jezo, frustracijo (koncept katarze - ring a bell?). Pisatelji kot so recimo Kafka, Sartre, Camus, Zola in Cankar so bili ekstremisti kar se tega tiče. V smislu: če že frustriramo, zafrustrirajmo do smrti!

Tako večina literatov ostaja omejena na ta koncept drame. Pač komplicirajo do konca, oziroma abstrahirajo do niča, dokler zadeva ne postane samo še "sick". Kafka je, kar se tiče "sick" idej na isti ravni s Sartrom in Zola-jem, vendar je njegov način podajanja (meni osebno) veliko bolj berljiv. To pa je tudi bistvo, ki ga hočem poudariti, namreč ni važno koliko je pisatelj v svojih idejah "sick", važno je kakšen se ti zdi njegov pripovedniški slog. To pa tudi loči dobre pisatelje in pesnike od slabih.