Obsedenost s hrano

[Barbi78]

Koliko bi pa zadostovalo kolesarjenja minimalno recimo?

[red*cherry]

pa kaj pa vem...sej pol k si na kolesu, se mi zdi da ful hitr mine,sploh če uživaš in glede na to, da če hočeš zgubit kakšen kg, najbrž ne boš šla tko k polž, po moje vsaj še enkrat več, se prav ene 10-15 km. Pa se mi zdi da to takoj mine. Začneš z manj, pol povečuješ, sej ti ni treba za vikend it pa pol 30 km, greš lohk sam 20 to je težko rečt...

[Barbi78]

Hvala... Jutr gremo na 30 km turo, kot vsako nedeljo, ampak razmišljam, da bi makšne kilometrčke tudi dala v vsakodnevni program ... . Poročam, če mi bo uspelo

[dasha!]

tut men se dogaja neki podobnga kokr smetki, mogoče pr men ni več tok huda obsedenost s hrano.je bilo kr dolgo obdobje, ko sem se tut js vagala vsak dan, ker sm hotla met popoln nadzor nad svojm telesom.vsako jutro vaganje in velko razočaranje in slaba volja, če je šla teža 30 dag gor,kjub temu da sm pojedla malo oz. sama nizkokalorična živila...
zdej se ne obremenjujem več z vsakodnevnim tehtanjem, ker v tem ne vidm weč smisla.tistih 30 dag se tut približno ne pozna, in nimaš zato naslednji dan nič debelejša stegna al whatever.
zdej se vagam kokr pride, š zmer pa poskrbim, da je to vsaj enkrat na tedn al pa dva. ker wem, da če bi se zredila za kilo al pa dve, bi zapaničarla. po drugi stran pa wem, da mi približn tok še fali, do zdrave teže.
kokr je rekla smetka, začaran krog...

[piciyu]

...jaz sem že na robu zdrave teže, pa trenutno kljub teku se mi nič kg ne zmanjšujejo

[cukr8]

zato je pa v redu vsakodnevno tehtanje (če predpostavimo normalen odnos do tega oz. da ne gre za obsesijo ), ker imamo tako lepo pod kontrolo svojo telesno težo oz. lahko že ob začetnem odstopanju pravočasno ukrepamo, da se ne bi preveč oddaljili od zaželene teže.. ..

Ha, ravno zdele sem v Reader's Digest-u prebrala en izsledek (Brownova medicinska fakulteta in bolnišnica Miriam, Providence, Rhode Island), da naj bi imeli ljudje, ki se vsak dan tehtajo, za 82% manj možnosti, da izgubljeno težo znova pridobijo nazaj, kot pa tisti, ki se ne tehtajo tako pogosto

[a_pikica_a]

Prigrizke zamenjaj za sadje ali pa kaj manj kaloričnega.
Drugače pa sem jaz mahnjena na hrano v smislu, da dam ful nanjo, oz. na dobre stvari. In kalorije štejem

[Tysia]

Nekaj časa nazaj sem spisala nek tekst, ki bi morda lahko kateri pomagal (upam):

Tokrat bom namesto znanstveno dokazanih dejstev ( ki jih lahko človek prebere dandanes kjerkoli - "Raziskava je pokazala da..." - pa pustimo samo kvaliteto ob strani), raje zašla v filozofijo, mogoče malo tudi psihologijo. V nepreverjene stvari in verjetno ob enem nič novega. Pa vseeno. Najprej nekaj o popularnih dietah, nato pa dalje.

Primer 1:
Znano dejstvo je, da ženske, ki si obupno želijo shujšati ( ter niso nagnjene k anoreksiji in bulimiji), ponavadi svojo težo še povečajo. Pa čeprav pazijo na prehrano in bi nekatere prisegle, da jedo manj in se gibljejo več, kot pred dieto. Pa se vseeno zredijo. Kljub obupani želji shujšati.

Primer 2:
Te iste ženske pa, ko odidejo na počitnice ( spremenijo okolje), se zaljubijo in začno neobremenjeno uživati življenje, shujšajo. Kljub temu, da so dejansko pojedle veliko več kalorij, kot ponavadi ( bogata ponudba v hotelih, razne pijače, sladoledi,...), na koncu dopusta tehtajo manj.

Kako se to zgodi, zakaj, ko pa vendar računica kaže popolnoma drugače? Kaj pa če so tu na delu za sedaj še nekoliko bolj skrivnostne sile? Tako daleč smo že prišli, da smo ugotovili, da imajo na sploh veliko vlogo v našem organizmu hormoni. Pred leti je bila to v naši deželici še abstrakcija. Danes pa vemo, da hormoni regulirajo ( med ostalimi sistemi regulacije) naš organizem. In da uravnavajo tudi presnovo, hujšanje in debeljenje. Pa da stopim še korak naprej. Ste že slišali, da ima človek več teles?
- fizično ( to je po domače naše fizično telo, to, ki ga vidimo in čutimo na otip)
- eterično telo ( reče se mu tudi vitalno telo - naše življenjske energije)
- duševno telo ( svet čustev, želja, strasti - je čustveno - mentalno telo)
- duhovno telo ( morala, etika, zavest, razsodnost, krepost)

Ko se odločimo nekaj narediti s seboj, ( kot je že primer - shujšati) se večinoma odločimo delati na fizičnem telesu. Morda si mislimo, da je dvig/upad telesne teže fizična domena in je na tej zato tudi potrebno delati. Vendar sama mislim, da ni tako. ( Pozneje sem prebrala tudi nekaj literature* na to temo - vem pa tudi, da človek v sebi vse to ve, če se je le sposoben dovolj globoko poglobiti vase.) Kaj se je po mojem mnenju dogajalo v zgornjih dveh primerih? Dekle 1 se je odločilo, da bo delalo na fizičnem telesu in mu odvzelo nekaj kalorij, ter dodala nekaj vadbe. Tako bi po vseh pravilih morala shujšati. Ker si je tega tako zelo želela v kar najkrajšem času ( bila je celo obsedena s tem), je močno obremenila duševno telo, saj je v svojem čustvenem svetu čutila velik primankljaj, ker se je nečemu prisilno odrekala. Kljub želji shujšati je imela v sebi še večjo željo po hrani. Temu se je prilagodilo tudi njeno fizično telo, saj telesa souplivajo drug na drugega.

Dekle 2 pa se s fizičnim telesom niti ni obremenjevalo. S sproščenostjo in radostjo je krepila svoje duševno telo, kar je stimuliralo tudi vitalno telo - pretok življenjske energije ( Ali nimamo neskončno več energije, ko smo npr. zaljubljeni? Pa mislite, da so vse le hormoni ali se zadeva dogaja še kje drugje?), kar ji je posledično prineslo izboljšave na duhovnem telesu ( okrepila se je morala in tudi zavest se ponavadi razširi). Vse to je vplivalo na primarno - fizično telo, ki je imelo energijo se neobremenjeno ukvarjati s sabo in normalizirati svoje funkcije ( tudi uravnati svojo težo, neodvisno na hrano, ki jo dobi. Prekomernih količin itak ne bi mogli uživati, če bi hoteli izpolniti pogoj zadovoljenega duševnega telesa.)

Kakšno bi bilo torej optimalno uravnavanje telesne teže? Tako, ki bi zadovoljilo vse 4 vidike nas (ali več vidikov - spet odvisno od same definicije). Tudi načinov, kako pomagati fizičnemu telesu, je veliko. Npr. aromaterapija. ( Ni ravno pravi primer, pa vseeno: Vdihavaš aromo čokolade ob sproščenem stanju in te mine sama želja po zaužitju le te. Tvoji možgani so zadovoljeni.) Oziroma kakršno koli, predlagam da zdravo ( da ne bi kdo nasveta vzel drugače ) zadovoljevanje čutov. Lahko je to počasno uživanje hrane ( prežvečimo in okusimo hrano resnično, ne pa da jo samo pogoltnemo), poslušanje nam ljube glasbe, dotikanje partnerja ( dotik pomirja, nas hrani - no, vsaj mene ), vonjanje prijetnih vonjav,... Skratka, zadovoljevanje svojih čutov. To pripelje do zadovoljevanja čustev in opala, smo že dvignili najmanj eno dimenzijo sebe na višji nivo!

Zato mislim, da so vse te diete in načini prehranejvanja neumnost, če se predstavijo kot neka optimalna stvar. Lahko so kot kakšna alternativa, ne pa kot vsiljeni sistem človeku. Ker vsak samo zase ve, kaj je dobro zanj in kaj potrebuje. Če si bo dovolj prisluhnil, mu bo inteligenca v njemu povedala kaj več.

Aja, pa še to. Zakaj nekateri, ko so depresivni ali pa samo slabe volje potrebujejo več hrane, sploh sladke, take, ki stimulira čute? ( Seveda se da to dokazati tudi s hormoni, ampak mene zanima zadeva bolj celostno...) Ker njhovo duševno telo šepa. In če nimajo dovolj močnega duhovnega telesa ter posledično vitalnega, si morajo energijo, željo po življenju, dvigovati na drugačen način - spodbujanje telesa v obratni smeri, kot smo govorili prej. Zanimivo je, kako je vse povezano...

[trapa]

Ja sem obsedena,ampak drugače kot druge...
nažiram se ne,sem že tako presuha,ampak imam v glavi številko,ki jo moram videti na tehtnici.kar pomeni,da ko se zredim za eno kilo,enostavno skensla vse in začnem športat...
In ko si suh je eno kilo dosti težje zgubiti kot če nisi ravno suh...
Trenutno je tako....Odkar sem imela hude težave s hrano (cca 2,5 leta nazaj) ni minil dan da se ne bi vsak dan tahtala....Sej mi je že uspevalo vmes,pa mam v bistvu hibo,namreč nisem srečna,če moj trebuh ni vdrt....In če ni vdrt sem cela panična in potem kenslam hrano in športam...Ma meni se že eno orenk kosilo pozna,tako da imam že par let zelo enoličen jedilnik.... In to je v bistvu hud problem,ki me dela nesrečno večino časa...včasih malo pozabim nanj,ampak to je za tako malo časa da ni omembe vredno...
Uživam v hrani ne,s sabo nisem zadovoljna,pa še zamorjena sem zraven.

Torej si na odlični poti v anoreksijo. Če si se zaradi nje zdravila, pa si daleč od ozdravitve.

[Smetka_]

nisem se zdravila,sem pa imela nekoč že 44 kilogramov pri tej višini in podpludbe od lastnega telesa,ko sem se zjutraj zbudila.
Na poti v anoreksijo nisem,ker si ne želim pod 49 kg,problem pa je v tem,da želim svoje telo in težo popolnoma nadzorovati. In tega problema se zavedam.

[perpetua]

Ne vem, če je že kdo tu gor omenil, kar bom povedala, če je...se opravičujem.
Znano je da telo porablja kalorije, kadar je srčni utrip 122-140. V kolikor je srčni utrip nad 140, telo proizvaja mišično maso. Zato se tek ne pozna, ker telo v bistvu pridobiva na masi, izgublja pa ne. Nabolj priporočljiva je za hujšanje nordijska hoja in kolesarjenje. Vpišite se na tečaj, vpišite se v okviru športne vzgoje, potem, ko veste kako poteka pa lahko sami. Priporočljivo je tudi, da si nabavite ure - merilce srčnega utripa in tako lahko nadzorujete telo in tempo prilagajate tako, da dejansko hujšate. Pogumno

[rdeče vrtnice]

Tysia najlepša ti hvala za tako dolg post in za vse kar si napisala sem dobila veliko informacij. In res je, da če delaš samo na fizične telesu se ne pozna.
In perpetua zanimiva informacija tega pa res še nisem vedela...
Punce hvala za vse informacije veliko sem zvedela.

[dasha!]

smetka...
brez zamere, sam po mojem mnenju maš anoreksijo, tut če ni tvoj namen še bolj shujšat.sicer nevem kolk si velika, ampak vsakodnevno vaganje + strah pred tem da bi dobila kako deko gor + 49 kg= anoreksija
pa nočem ti solit pameti, ti pa predlagam da se s kom pogovoriš o tem. doma starši vedo za tvojo obsesijo glede teže ter posledično hrane?

[Smetka_]

Ja vedeli so. Ne vedo pa da se vagam vsak dan in tudi načeloma jem normalno. Ne jem več čokolade in nimam vmesnih prigrizkastih obrokov...Vseeno pa nisem tako obsedena kot takrat,ko sem konzumirala cele dneve le kislo zelje in je bilo kosilo moj edini obrok. Velika sem pa 1,7m. Ma pogovarjala sem se že,tud fant mi mori zaradi suhosti ampak pač, jaz mislim da noben pogovor ne pomaga dokler problema nekako ne odpraviš sam.....

[trapa]

^^ Samo če vidiš, da se vrtiš v začaranem krogu ni nič narobe, če ti nekdo postavi ogledalo in ti pomaga videt jasno sliko. Včasih imaš izhod tik pred nosom in ga ne vidiš. To, da hočeš rešit vse sama je pa samo druga oblika "želim imeti vse pod nadzorom".


Sama se borim z bulimijo, vsak dan sproti. Moj cilj je živet normalno. Jest normalno, se ne sekirat zaradi vsake odvečne kalorije. Moje življenje se ne bo vrtelo okoli hrane. Jem, da preživim in ne živim, da bi jedla. V življenju obstajajo določene zadeve, ki jih ni mogoče kontrolirat in enkrat, ko se nehaš sekirat zaradi vsega in zadihaš s polnimi pljuči, je osvobajajoče videt, da je življenje brez potrebe po kontroli veliko bolj polno kot prej.
Ljudje so paraplegiki, brez strehe nad glavo, po več dni niso jedli ali pili, ker nimajo ne hrane ali vode, nekateri so brez noge ali roke, drugi z multiplo sklerozo in mi delamo celo znanost iz hranjenja. Včasih pomaga videt stvari še z drugega zornega kota.