Obsedenost s hrano
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
-
dasha! - Komunikatorka
- Prispevkov: 142
- Na forumu od: 11. 7. 2008
trapa napisal/-a:^^ Samo če vidiš, da se vrtiš v začaranem krogu ni nič narobe, če ti nekdo postavi ogledalo in ti pomaga videt jasno sliko. Včasih imaš izhod tik pred nosom in ga ne vidiš. To, da hočeš rešit vse sama je pa samo druga oblika "želim imeti vse pod nadzorom".
Sama se borim z bulimijo, vsak dan sproti. Moj cilj je živet normalno. Jest normalno, se ne sekirat zaradi vsake odvečne kalorije. Moje življenje se ne bo vrtelo okoli hrane. Jem, da preživim in ne živim, da bi jedla. V življenju obstajajo določene zadeve, ki jih ni mogoče kontrolirat in enkrat, ko se nehaš sekirat zaradi vsega in zadihaš s polnimi pljuči, je osvobajajoče videt, da je življenje brez potrebe po kontroli veliko bolj polno kot prej.
Ljudje so paraplegiki, brez strehe nad glavo, po več dni niso jedli ali pili, ker nimajo ne hrane ali vode, nekateri so brez noge ali roke, drugi z multiplo sklerozo in mi delamo celo znanost iz hranjenja. Včasih pomaga videt stvari še z drugega zornega kota.
tole si pa ful dobr napisala

-
rdeče vrtnice - Kofetarica
- Prispevkov: 571
- Na forumu od: 18. 5. 2007
trapa napisal/-a:Sama se borim z bulimijo, vsak dan sproti. Moj cilj je živet normalno. Jest normalno, se ne sekirat zaradi vsake odvečne kalorije. Moje življenje se ne bo vrtelo okoli hrane. Jem, da preživim in ne živim, da bi jedla. V življenju obstajajo določene zadeve, ki jih ni mogoče kontrolirat in enkrat, ko se nehaš sekirat zaradi vsega in zadihaš s polnimi pljuči, je osvobajajoče videt, da je življenje brez potrebe po kontroli veliko bolj polno kot prej.
Ljudje so paraplegiki, brez strehe nad glavo, po več dni niso jedli ali pili, ker nimajo ne hrane ali vode, nekateri so brez noge ali roke, drugi z multiplo sklerozo in mi delamo celo znanost iz hranjenja. Včasih pomaga videt stvari še z drugega zornega kota.
tole se popolnoma strinjam zelo dobro si napisala...ampak na žalost en sam posameznik ne more nič za to da bo boljše. zato je pa bolje da tudi zase poskrbimo in da se vsaj kokr tolk prehranjujemo zdravo ker tudi nezdrava prehrana iuma svoje(slabe


ℓινє...ℓαυgн...ℓσνє...
ℓυкα<3
ℓυкα<3
-
Binko - Komunikatorka
- Prispevkov: 232
- Na forumu od: 1. 8. 2008
trapa napisal/-a:
Sama se borim z bulimijo, vsak dan sproti. Moj cilj je živet normalno. Jest normalno, se ne sekirat zaradi vsake odvečne kalorije. Moje življenje se ne bo vrtelo okoli hrane. Jem, da preživim in ne živim, da bi jedla. V življenju obstajajo določene zadeve, ki jih ni mogoče kontrolirat in enkrat, ko se nehaš sekirat zaradi vsega in zadihaš s polnimi pljuči, je osvobajajoče videt, da je življenje brez potrebe po kontroli veliko bolj polno kot prej.
Ljudje so paraplegiki, brez strehe nad glavo, po več dni niso jedli ali pili, ker nimajo ne hrane ali vode, nekateri so brez noge ali roke, drugi z multiplo sklerozo in mi delamo celo znanost iz hranjenja. Včasih pomaga videt stvari še z drugega zornega kota.
Nimam bulimije...mam pa probleme s tem, da sploh kaj pojem...vsak dan znova je težak, sploh če ti vsi morijo, da MORAŠ jest ampak ti preprosto ne moreš. Vsak dan je boj, vsak obrok, vsak grižljaj...upam, da bo s časom bolje...
Pozitivne misli pomagajo, okolica ZELO pomaga...sicer ne s svojimi bednimi komentarji, ampak sem vsak dan bolj hvaležna za ljudi, ki se vsaj trudijo, da bi me razumeli....
- cacao.
- Sramežljivka
- Prispevkov: 49
- Na forumu od: 13. 6. 2008
- Kraj: Lj
Brez pomena se je smiliti sam sebi in se ne truditi na tem področju. Škoda je iskati ljudi, ki bi te čimbolj razumeli, ker ti oni nudijo uteho, ti pa imaš občutek, da imaš zaveznika in da mogoče tvoje početje le ni tako napačno.
Punce, spreminjajte v sebi. Meni je iz takih in drugačnih težkih problemov s hrano pomagalo risanje, pisanje in dolgi sprehodi.
Poglejte kakšen dober film, pojdite v kino, preberite knjigo, delite ljubezen z drugimi.
Največja napaka je čakati na lepši dan, vse prestavljati na "boljši jutri" in se na wc zapreti z vrečo hrane ter si vztrajno ponavljati : "tokrat je zadnjič."
Če se sam zavestno ne odločiš prekiniti s katerokoli skrajnostjo, ti ne bo pomagal noben psihiater...
Anoreksija in bulimija sta sicer različni, a reševanje iz njunega brezna je podobno. Povsod je treba biti vztrajen, se imeti rad in gledati naprej.
Saj si želite biti vse tiste nasmejane punce iz ulic, ki se smejijo s prijateljicami in se ustavijo ob Ljubljanici ter z veseljem pojejo sadno kupo?
Ali boste raje vztrajale in nesrečno opazovale mimoidoče punce ter si želele biti take kot so one?
Strinjam se s tisto, ki je napisala, kako nekateri ljudje resnično trpijo, mi pa si težave pridelamo sami...
Pa srečno!
Punce, spreminjajte v sebi. Meni je iz takih in drugačnih težkih problemov s hrano pomagalo risanje, pisanje in dolgi sprehodi.
Poglejte kakšen dober film, pojdite v kino, preberite knjigo, delite ljubezen z drugimi.
Največja napaka je čakati na lepši dan, vse prestavljati na "boljši jutri" in se na wc zapreti z vrečo hrane ter si vztrajno ponavljati : "tokrat je zadnjič."
Če se sam zavestno ne odločiš prekiniti s katerokoli skrajnostjo, ti ne bo pomagal noben psihiater...
Anoreksija in bulimija sta sicer različni, a reševanje iz njunega brezna je podobno. Povsod je treba biti vztrajen, se imeti rad in gledati naprej.
Saj si želite biti vse tiste nasmejane punce iz ulic, ki se smejijo s prijateljicami in se ustavijo ob Ljubljanici ter z veseljem pojejo sadno kupo?
Ali boste raje vztrajale in nesrečno opazovale mimoidoče punce ter si želele biti take kot so one?
Strinjam se s tisto, ki je napisala, kako nekateri ljudje resnično trpijo, mi pa si težave pridelamo sami...
Pa srečno!
-
polly-polly - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1109
- Na forumu od: 31. 12. 2005
Jaz mislim, da tut sama spadam med tiste obsedene s prehrano. Oziroma odvisno je od obdobja v katerem sem oz. izpostavljenosti stresu. Razmišljanje o hrani mi še zmeri vzame preveč časa in ne redko se zgodi, da ko sem malo živčna preprosto napadem sladkarije.
Tega problema se zavedam, pa vsak dan delam na tem, ampak gre zelo počasi. Poznam vso teorijo, toda v praksi je to nekaj povsem drugega.
Verjamem, da je urejena prehrana močno povezana z drugimi področji v življenju. In ko se ta uredijo, se lahko uredi tudi sam odnos do prehrane. Jaz trenutno sploh ne vem kaj hočem v življenju, niti na enem področju ne. Zarad tega se zlo sekiram in posledično se to precej pozna na mojem prehranjevanju.
Tysia:
zlo lepo napisano.

Verjamem, da je urejena prehrana močno povezana z drugimi področji v življenju. In ko se ta uredijo, se lahko uredi tudi sam odnos do prehrane. Jaz trenutno sploh ne vem kaj hočem v življenju, niti na enem področju ne. Zarad tega se zlo sekiram in posledično se to precej pozna na mojem prehranjevanju.
Tysia:

-
Binko - Komunikatorka
- Prispevkov: 232
- Na forumu od: 1. 8. 2008
cacao. napisal/-a:Brez pomena se je smiliti sam sebi in se ne truditi na tem področju. Škoda je iskati ljudi, ki bi te čimbolj razumeli, ker ti oni nudijo uteho, ti pa imaš občutek, da imaš zaveznika in da mogoče tvoje početje le ni tako napačno.
Punce, spreminjajte v sebi. Meni je iz takih in drugačnih težkih problemov s hrano pomagalo risanje, pisanje in dolgi sprehodi.
Poglejte kakšen dober film, pojdite v kino, preberite knjigo, delite ljubezen z drugimi.
Največja napaka je čakati na lepši dan, vse prestavljati na "boljši jutri" in se na wc zapreti z vrečo hrane ter si vztrajno ponavljati : "tokrat je zadnjič."
Če se sam zavestno ne odločiš prekiniti s katerokoli skrajnostjo, ti ne bo pomagal noben psihiater...
Anoreksija in bulimija sta sicer različni, a reševanje iz njunega brezna je podobno. Povsod je treba biti vztrajen, se imeti rad in gledati naprej.
Saj si želite biti vse tiste nasmejane punce iz ulic, ki se smejijo s prijateljicami in se ustavijo ob Ljubljanici ter z veseljem pojejo sadno kupo?
Ali boste raje vztrajale in nesrečno opazovale mimoidoče punce ter si želele biti take kot so one?
Strinjam se s tisto, ki je napisala, kako nekateri ljudje resnično trpijo, mi pa si težave pridelamo sami...
Pa srečno!
Ne smilim se sama sebi - jaz živim dobro: delam, se ukvarjam s športom, imam dobre kolege, žuram, ...skratka uživam življenje. Vem, da bi lahko pojedla več in spremenila prehrano, ampak meni to pač ustreza. Ne iščem utehe pri ljudeh, ne jokam okrog in se smilim sama sebi. Mi pa grejo na živce ljudje, ki mislijo, da vse vejo in se mešajo v moje življenje. Nikol nisem razlagala svojih problemov naokrog...me je pač življenje z mojimi dejanji pripeljalo do tega stanja. Iz tega se bom rešila SAMA. Sem trma, nočem sočutja, ne iščem rame za jok, hočem samo da mi ljudje ne govorijo kaj MORAM. Lahko je reči, težko narediti....
No, sem pa tudi ena tistih, ki si privošči sadno kupo, sladoled, ledeno kavo...
Ja, nekateri ljudje resnično trpijo. Ampak v mojem življenju sem jaz prioriteta, torej skrbim samo zase. Vsak ostali pa bo poskrbel zase!
- Tysia
- Kofetarica
- Prispevkov: 748
- Na forumu od: 11. 5. 2008
polly-polly:
"Verjamem, da je urejena prehrana močno povezana z drugimi področji v življenju. In ko se ta uredijo, se lahko uredi tudi sam odnos do prehrane. Jaz trenutno sploh ne vem kaj hočem v življenju, niti na enem področju ne. Zarad tega se zlo sekiram in posledično se to precej pozna na mojem prehranjevanju."
To je res. Ampak stremljenje k urejeni prehrani lahko naredi še večji nered v življenju. To lahko postane tudi odvisnost, na primer ortoreksija, anoreksija ali celo bulimija. Problem bi lahko bila prevelika težnja po urejenosti in kontroli.
Pa kaj potem, če trenutno še ne veš, kaj hočeš v življenju? Nič hudega, boš že izvedela. Kdaj je morda pametno korakati z majhnimi koraki, pa čeprav ne veš točno, kam. Vsako uro posebaj, če ne gre drugače. Vsak dan posebaj. Isto je pri prehrani. Kaj potem, če ti zapaše čokolada? Ali pa svinjska mast?
Če ti resnično zapaše, jo pojej in ob tem poslušaj svoje telo. Kdaj pa tudi svojo psiho.
Zelo pomemben je ( v tvojem primeru, po mojem mnenju; zato ker si zelo disciplinirana) sproščen odnos. Pa kaj, če se zgodi, da se zrediš 2 kg. Če se boš preko tega sprostila na drugih življenjskih področjih, je vredno. In potem bosta tudi ta dva kg izginila.
--------------------------------------------------------------
Odvisnosti pa so lahko dokaj težka zadeva. Kaj storiti v takem primeru? Vedno velja to, da se je pametno poslušati, ampak resnično sebe in ne tisti glas znotraj, ki kaznuje ali pa dovoli "pregrehe" "samo še danes, jutri začnem". Poskusiti si začrtati neko pot. Preusmeriti pozornost na druge stvari. Morda se začeti ukvarjati z umetnostjo, več hoditi med prijatelje, ukvarjati se z več stvarmi. Obenem pa si vzeti čas zase, morda nekje v naravi ali pa svoji sobi ter premišljevati, ali pa samo nič misliti in izražati čustva.
Da, pri teh zadevah mislim, da je zelo pomembno, da se izraža čustva. (Izražanje čustev. )
Zelo pametno bi bilo tudi spremeniti svoje navade. Če imate ustaljen obred prehranjevanja, ga naredite drugačnega. Eden izmed problemov pri teh odvisnostih je, da med drugim zadeve postanejo avtomatizirane in podobne pogojnemu refleksu (morda na zunanje ali notranje okoliščine).
Najpomembnejša stvar pa je, da se poskušamo imeti vedno raje. Delajmo dobre stvari za nas, za druge, za naravo. In če kdo vmes "pade" ( noče jesti, obsedeno preračunava kalorije, bruha ali se prenajeda), nič hudega. Jutri je nov dan, novo rojstvo. Bo že bolje, samo vztrajati je treba z ljubeznijo.
Srečno!
"Verjamem, da je urejena prehrana močno povezana z drugimi področji v življenju. In ko se ta uredijo, se lahko uredi tudi sam odnos do prehrane. Jaz trenutno sploh ne vem kaj hočem v življenju, niti na enem področju ne. Zarad tega se zlo sekiram in posledično se to precej pozna na mojem prehranjevanju."
To je res. Ampak stremljenje k urejeni prehrani lahko naredi še večji nered v življenju. To lahko postane tudi odvisnost, na primer ortoreksija, anoreksija ali celo bulimija. Problem bi lahko bila prevelika težnja po urejenosti in kontroli.
Pa kaj potem, če trenutno še ne veš, kaj hočeš v življenju? Nič hudega, boš že izvedela. Kdaj je morda pametno korakati z majhnimi koraki, pa čeprav ne veš točno, kam. Vsako uro posebaj, če ne gre drugače. Vsak dan posebaj. Isto je pri prehrani. Kaj potem, če ti zapaše čokolada? Ali pa svinjska mast?

Zelo pomemben je ( v tvojem primeru, po mojem mnenju; zato ker si zelo disciplinirana) sproščen odnos. Pa kaj, če se zgodi, da se zrediš 2 kg. Če se boš preko tega sprostila na drugih življenjskih področjih, je vredno. In potem bosta tudi ta dva kg izginila.
--------------------------------------------------------------
Odvisnosti pa so lahko dokaj težka zadeva. Kaj storiti v takem primeru? Vedno velja to, da se je pametno poslušati, ampak resnično sebe in ne tisti glas znotraj, ki kaznuje ali pa dovoli "pregrehe" "samo še danes, jutri začnem". Poskusiti si začrtati neko pot. Preusmeriti pozornost na druge stvari. Morda se začeti ukvarjati z umetnostjo, več hoditi med prijatelje, ukvarjati se z več stvarmi. Obenem pa si vzeti čas zase, morda nekje v naravi ali pa svoji sobi ter premišljevati, ali pa samo nič misliti in izražati čustva.
Da, pri teh zadevah mislim, da je zelo pomembno, da se izraža čustva. (Izražanje čustev. )
Zelo pametno bi bilo tudi spremeniti svoje navade. Če imate ustaljen obred prehranjevanja, ga naredite drugačnega. Eden izmed problemov pri teh odvisnostih je, da med drugim zadeve postanejo avtomatizirane in podobne pogojnemu refleksu (morda na zunanje ali notranje okoliščine).
Najpomembnejša stvar pa je, da se poskušamo imeti vedno raje. Delajmo dobre stvari za nas, za druge, za naravo. In če kdo vmes "pade" ( noče jesti, obsedeno preračunava kalorije, bruha ali se prenajeda), nič hudega. Jutri je nov dan, novo rojstvo. Bo že bolje, samo vztrajati je treba z ljubeznijo.
Srečno!
- cacao.
- Sramežljivka
- Prispevkov: 49
- Na forumu od: 13. 6. 2008
- Kraj: Lj
Binko napisal/-a:cacao. napisal/-a:Brez pomena se je smiliti sam sebi in se ne truditi na tem področju. Škoda je iskati ljudi, ki bi te čimbolj razumeli, ker ti oni nudijo uteho, ti pa imaš občutek, da imaš zaveznika in da mogoče tvoje početje le ni tako napačno.
Punce, spreminjajte v sebi. Meni je iz takih in drugačnih težkih problemov s hrano pomagalo risanje, pisanje in dolgi sprehodi.
Poglejte kakšen dober film, pojdite v kino, preberite knjigo, delite ljubezen z drugimi.
Največja napaka je čakati na lepši dan, vse prestavljati na "boljši jutri" in se na wc zapreti z vrečo hrane ter si vztrajno ponavljati : "tokrat je zadnjič."
Če se sam zavestno ne odločiš prekiniti s katerokoli skrajnostjo, ti ne bo pomagal noben psihiater...
Anoreksija in bulimija sta sicer različni, a reševanje iz njunega brezna je podobno. Povsod je treba biti vztrajen, se imeti rad in gledati naprej.
Saj si želite biti vse tiste nasmejane punce iz ulic, ki se smejijo s prijateljicami in se ustavijo ob Ljubljanici ter z veseljem pojejo sadno kupo?
Ali boste raje vztrajale in nesrečno opazovale mimoidoče punce ter si želele biti take kot so one?
Strinjam se s tisto, ki je napisala, kako nekateri ljudje resnično trpijo, mi pa si težave pridelamo sami...
Pa srečno!
Ne smilim se sama sebi - jaz živim dobro: delam, se ukvarjam s športom, imam dobre kolege, žuram, ...skratka uživam življenje. Vem, da bi lahko pojedla več in spremenila prehrano, ampak meni to pač ustreza. Ne iščem utehe pri ljudeh, ne jokam okrog in se smilim sama sebi. Mi pa grejo na živce ljudje, ki mislijo, da vse vejo in se mešajo v moje življenje. Nikol nisem razlagala svojih problemov naokrog...me je pač življenje z mojimi dejanji pripeljalo do tega stanja. Iz tega se bom rešila SAMA. Sem trma, nočem sočutja, ne iščem rame za jok, hočem samo da mi ljudje ne govorijo kaj MORAM. Lahko je reči, težko narediti....
No, sem pa tudi ena tistih, ki si privošči sadno kupo, sladoled, ledeno kavo...
Ja, nekateri ljudje resnično trpijo. Ampak v mojem življenju sem jaz prioriteta, torej skrbim samo zase. Vsak ostali pa bo poskrbel zase!
Draga Binko. Tvojega posta sploh nisem prebrala, tako da moj komentar niti pod razno ni letel nate.
Govorim na splošno in nikomur nič ne očitam. Sicer pa sama verjamem, da nam je življenjska pot usojena in iz katerekoli izkušnje se veliko naučimo. Sama sem z anoreksijo in kasneje bulimijo živela kar nekaj let. Bila sem tudi hospitalizirana in sama vem, kako težko se je izkopati iz tega. Še takrat, ko si fizično ozdravljen, lahko v sebi doživljaš nepopisno težko "duševno" borbo.
Ne mešam se v tvoje življenje, tist post je bil namenjen puncam za spodbudo, da jim samim lahko uspe.
In všeč mi je tvoj zadnji stavek, da se zavedaš, da si prioriteta v svojem življenju.
Vse ti bo uspelo, tudi trma je nekakšna pomoč pri poti do zmage.
LP
-
polly-polly - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1109
- Na forumu od: 31. 12. 2005
Tysia napisal/-a:
Pa kaj potem, če trenutno še ne veš, kaj hočeš v življenju? Nič hudega, boš že izvedela. Kdaj je morda pametno korakati z majhnimi koraki, pa čeprav ne veš točno, kam. Vsako uro posebaj, če ne gre drugače. Vsak dan posebaj. Isto je pri prehrani. Kaj potem, če ti zapaše čokolada? Ali pa svinjska mast?Če ti resnično zapaše, jo pojej in ob tem poslušaj svoje telo. Kdaj pa tudi svojo psiho.
Zelo pomemben je ( v tvojem primeru, po mojem mnenju; zato ker si zelo disciplinirana) sproščen odnos. Pa kaj, če se zgodi, da se zrediš 2 kg. Če se boš preko tega sprostila na drugih življenjskih področjih, je vredno. In potem bosta tudi ta dva kg izginila.
Ja saj mislim, da mi ravno sporščenosti manjka. No zraven ciljam še na enostavnost in raznolikost.
Tisto s 4 telesi je zlo zanimivo. Kakšna literatura?

- sirova štručka
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 5990
- Na forumu od: 9. 12. 2009
...
Zadnjič spremenil sirova štručka, dne 05. Dec. 2016 20:11, skupaj popravljeno 1 krat.
-
tmis_ - Kofetarica
- Prispevkov: 736
- Na forumu od: 22. 9. 2005
Meni gre pa brzdanje zelo dobro od rok in jem večinoma dosti zdrave stvari. Niti več ne vem, kdaj sem nazadnje pila kakšno gazirano pijačo ali se nažirala s sladkarijami, čipsi, pomfrijem, ker sem taka živila enostavno izločila iz mojega jedilnika in zame sploh več ne obstajajo, vsaj kot hrana ne.
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov