Sem študent 2. letnika medicine v Ljubljani
Kaj reči o našem preljubem faksu? Praktično nemogoče se mi zdi vsaj v grobem opisati, kaj nadobudnega vedoželjneža doleti tekom šestih let po vpisu na MF. Morda najprej nekaj besed o zahtevnosti. Medicina kot taka ima že dolgo sloves enega najzahtevnejših študijev sploh (če ne celo najzahtevnejšega). Povsem upravičeno

Če želiš izdelovati vse študijske obveznosti v roku, moraš izpolnjevati kar precej pogojev, med katerimi so predvsem vestnost in neoporečna predanost študiju, mentalne sposobnosti, smisel za naravoslovje, ter nenazadnje velika želja postati zdravnik/zdravnica. Vsekakor to ni študij, ki bi si ga izbral(a) tako bolj za hec, gremo malo pogledat tja gor če mi odgovarja... Ta veda zahteva ogromno predanosti in s tem celega človeka. Ko se spominjam svojih gimnazijskih časov, kako sem si vso reč predstavljal, si mislil, kako nekateri flancajo o zahtevnosti, pa da se učijo tudi ponoči pa... da torej tako hudo gotovo ne more biti, mi zdaj ta misel zvabi ironičen nasmešek na obraz

In celo na faksu, ko so nam pred prvimi izpiti govorili, katere knjige (strokovna literatura je praktično vsa v angleščini, nekako 700-2000 strani faktografije v tujem jeziku) moramo znati v celoti NA PAMET, sem si mislil, eh, kaki odstavek pa res lahko spustim tu pa tam... Jok, brate. Profesorji ti hitro dajo vedeti, kaj pomeni opraviti izpit in čeprav imaš na leto le 3 do 4 pogoje za vpis v višji letnik, prideš v precejšnjo zadrego, ko te kak bivši sošolec, ki obiskuje FDV, vpraša, koliko izpitov si že naredil

Morda je to eden od razlogov, da se medicinci držimo "bolj zase", v svojem svetu, saj nas je po tej plati nekoliko težje razumeti in se nam morda na ta račun včasih godi majhna krivica. Ampak v redu, izpiti so ena plat medalje. Po drugi strani je medicina zelo zanimiv študij, ki sam po sebi pravi osebi nudi mnogo vznemirljivih trenutkov. Žal je režim na Ljubljanski MF tak, da se s kliniko bolj konkretno srečaš šele po opravljenem 3. letniku, tako da pravo vznemirjenje nekoliko počaka. Na predkliniki ti pokažejo le nekaj razkrajajočih se in s formalinom "odišavljenih" kadavrov, parkrat zabodeš injekcijo in to je to. Da pa stvar ne bi bila tako dolgočasna (

), ti ta leta popestrijo številni poskusi strogo fizikalne narave pri pouku biofizike, računanju integralov, absorbcijskih koeficientov pri kemiji, megavznemirljivo opazovanje poteka elektroforeze in seveda mikroskopiranje v zelo obilnih porcijah. Tempo je peklenski in če nisi zelo prilagodljiv, se ti zna stvar kaj kmalu zafecljati. Naravnost občudujem kolege, ki so tako zavzeti in sposobni, da izpeljejo prav vse izpite v rednih rokih (takih je kakih 10 na generacijo od dvestotih...). V splošnem pa je tisti, ki zvozi vse prepreke tega faksa in doštudira na MF Lj, res lahko glavni frajer na vasi

No, ne boste verjeli, tudi medicinci ga žuramo, in to pošteno. Žal pa ne tako redno kot drugi, temveč morda vsake tri tedne do en mesec eno noč, takrat pa gas do daske

Študij bi priporočil predvsem tistim, ki ste zares absosmrkno prepričani, da je to tisto, kar si želite. Jaz recimo sem šel na ta faks bolj iz zanimanja do medicine kot zaradi same želje postati zdravnik, a zadnje čase se mi dozdeva, da počasi prevladuje slednja plat moje motivacije za študij in to je tisto, kar me vleče naprej. Če pa si lahko dovolim eno opazko povsem osebne narave - študij je zastavljen precej prezahtevno tudi za zelo sposobne, zato preživijo le najboljši. Tako je itak povsod, le da je tu vsa stvar še toliko bolj izrazita

Maturante naj ne skrbi, matura praktično ni vredna omembe v primerjavi s tem, kar pride na faksu; vseeno pa je potrebno biti sprejet

No, potem ko enkrat daš skozi vseh 6 letnikov splošne medicine (

), te čaka sekundarij in potem specializacija, ki traja v odvisnosti od tipa specializacije 4 do 6 let, tako da resno začneš z delom šele nekje v 32. do 35. letu (odvisno od tega, koliko let vmes "izpustiš..."). O mater, sem se razpisal. Pa sem gotovo vsaj pol stvari pozabil

Morda še na hitro par zadev... Profesorji - korektni, a blazno zahtevni glede znanja na izpitih. Kolegi - nekateri zelo v redu, drugi pa živijo preveč blizu "vrha sveta"... roko na srce, slednjim ne gre preveč zamerit

Lahko mi zastavite še kakšno vprašanje, če vas zanima, rade volje odgovorim, če bom le mogel... Samo prosim ne me spraševat, zakaj vas zbada v kolku ali kako se znebiti tiste ogabne bule sredi čela, ker študij medicine pak ni zdravstvena šola - gre za znanost, spoznavanje mehanizmov delovanja, kasneje vzrokov in posledic za določene dogodke, šele potem pride neko aplikativno znanje... no ja, pa saj potem vidiš, kako se stvarem streže, v kolikor se za to odločiš

Morda še to - če bi imel to priložnost, bi še dvakrat, ne, desetkrat konkretno premislil, če si res želim študirati medicino. Enostavno preveč dela je za enega normalnega človeka, in jaz, dasiravno se nimam za ne vem kako nesposobnega, po marljivosti na tem faksu ne kotiram ravno ne vem kako visoko. Morda je to razlog za dejstvo, da bi letos moral delati že 4. letnik

Pravkar sem se zavedel, da bi lahko namesto tegale flancanja predelal že kakih 30 strani v knjigi... Junija me čakajo izpiti, tako da zdajle veselo letim

Če koga še kaj zanima, pa le na dan z besedo.
LP