Resnično srečne v službi?

[zmedenozmedena]

Živjo!
Nikoli si nebi mislila da bom pri svojih rosnih 30ih razmišljala o prekvalifikaciji in kaj sploh bi rada počela v življenju. Končan imam program 5.stopnje poklica, ki ga ni več-ne obstaja. Pred kratkim sem pristala na zavodu in zdaj ne vem več kako naprej. Služb ni. Vsi zahtevajo robota. Ne vem kaj naj naredim. Razmišljala sem že o prekvalifikaciji, vendar sploh ne vem kam naj investiram svoj denar in znanje, da se mi bo kasneje obrestovalo. Imate kakšen dober nasvet?

[Ilona]

No jaz imam problem ravno tu..

Sem srečna, nenormalno zelo srečna pri tem, kar delam. To ni moja služba ampak se nekako trudim da bi mogoče nekoč bila, delam za neko plačilo, ki je honorarno.. s tem žal ne morem preživet in na žalost me podjetje ne more zaposliti.

Iščem si redno zaposlitev na vseh področjih, ker me starši nekako skor silijo v to da zagrabim v karkoli mi pride pod roke tudi če me ne veseli jaz pa se jim stalno upiram, ker res ne želim počet neki kar me ne veseli in delat delodajalcu minusa in negativne energije. Raje sem doma in prejemam denarno pomoč ter si iščem nekaj kar mi je vsaj malo všeč kot da delam nekaj samo zato da delam in mi teče delovna doba..

Vem, da so težki časi in je res težko dobit redno službo, že študentje se pritožujejo kaj šele mi ki smo na zavodu, ampak da delaš nekaj kar te ne veseli se mi zdi da narediš in sebi in podjetju več škode kot koristi. S tem se je strinjala tudi moja svetovalka na zavodu in prav tako moji prijatelji ko se recimo pogovarjamo o tej temi.. samo moji starši so nekako proti in vztrajajo pri svojem oz. da moramo delat nekaj, tudi če nas ne veseli vsaj dokler si ne najdemo nekaj kar nas..

[donna.]

Vem, da si tega ne želiš slišati, ampak js se strinjam s tvojimi starši. Najlažje je živet doma, na ramenih staršev in čakat da bo sanjska služba prišla mimo.
Naj te vprašam, koliko časa pa misliš še čakat in tako živet v tem prehodnem obdobju? Služba, ki si jo želiš lahko pride naslednji mesec ali čez 10 let. In ti kaj boš do takrat? Živela pri starših in čakala?

Kot poznam ljudi okoli sebe, tako starejše kot mlajše, ki si še utirajo pot v karieri, skoraj nihče ni dobil takoj svoje kvazi sanjske službe. Važno je, da začneš nekje, nadgrajuješ, lahko tudi sčasoma vidiš da to ni zate, tvegaš, greš v kaj drugega itd.. Zdi se mi, da je to problem nas mladih danes. Da mislimo da bomo takoj dobili službo v stroki, ki smo študirali oz. kao sanjsko službo in v njej ostali za veke vekov. Žal ni tako.

[Ilona]

Sej problem ni v tem, da jaz čakam na sanjsko službo problem je, da iščem karkoli.. resnično karkoli samo da nekaj delam.. ker tisto kar me osrečuje dejensko delam, ampak ne za tak denar da bi lahko z njim preživela

Služb ni, lahko delaš.. zastonj za neko malo plačilo.. zaposlili te pa ne bodo.. prej ti bojo ponudli da si odpreš s.p ali da delaš na pogodbo.. dobila sem tudi že napotnico od zavoda za neko delo, ki je tudi za 2 meseca.. ni nikjer napisano da me bodo zaposlili..

Ni tak simpl

[Venetta]

Jaz imam isti problem. Hodim naokoli spraševat, kličem in pošiljam prošnje, pa me redno (ne na podjemno pogodbo ali napotnico, ki je niti več nimam) ne zaposlijo nikjer. Iz Zavoda sem se izpisala, ker so me pošiljali na same delovne preizkuse (1-mesečne), po katerem te delodajalec lahko brez slabe vesti odpusti in zapiše, da si nesposoben za to vrsto dela, pokasira pa neko subvencijo od države/Zavoda. Doma sem pa v takih krajih, kjer so sami pajzli in tja res ne grem delat.
Delala bi lahko v strežbi (v dobrem - dnevnem lokalu - kavarni, kjer tudi redno plačujejo), kot sobarica, na recepciji ali v turistični agenciji, saj imam srednjo turistično šolo. Angleško obvladam, nemško nekoliko manj.
A ne odpre se nobena možnost! Zdaj imam možnost bivanja v Mb, kjer je tudi več možnosti za zaposlitev, vendar me zanima, če mi kakšna Mariborčanka lahko priporoči kak kafič, kjer laufa (da ni nerednih plačil), da iščejo redno kelnarco, ne študentko, in da ni odprt pozno v noč (do 10.00 najdlje), ker sem že delala v dveh lokalih do polnoči, a je v prvem šef od mene zahteval, da takrat zaprem vrata in spustim žaluzije in goste spustim noter, da bi bilo kar se da več prometa, zadnja šefica pa je imela odprto do 2h zjutraj in preden se je njena družba spravila od tam in sem počistila cel lokal, je bila ura že 3.30. Urna postavka pa tako nizka da brezveze sploh omenjati.
Je pa res, da jaz ne zbiram. Marsikdo viha nos in noče v kelnarijo (z diplomo ali celo brez), a meni ni problem, dokler so fer šefi in sodelavci.

[Peterca18]

Jaz sem srečna v službi. Všeč mi je moje delo, urnik, organizacija v podjetju. Tudi sodelavci so zelo korektni in prijetni.
Skrbi me edino to, da imam pogodbo samo še en mesec .... potem pa samo bog ve kaj in kdaj mi bo uspelo najt