Moje ime je ... in sem deloholik!

[kr.ena]

Pokopališča so polna tistih, ki so bili nenadomestljivi ... in stvari normalno tečejo naprej.

[Jochie]

tudi zame to velja!
čeprav tega, da stvari čisto dobro laufajo dalje, še nisem doživel! ko sem bil na dopustu 14 dni, sem še mesec dni pucal drek, ki so ga pustili tisti, ki so me nadomeščali!

Si pomislil, da delaš ti napako? V času svoje prisotnosti bi moral sodelavcem pokazat kako poteka tvoje delo in bi potem vedeli kaj morejo naredit. Ne pa, da so potem čist zgubljeni ko te ni, posledica tega pa je da za njimi popravljaš.

Vsakega se da zamenjati...v primeru prometne nesreče al pa kaj drugega nebo tvoje delo stalo 1 mesec....pač bo nekdo prišel in se naučil tvoje delo...res pa je da nebo obvladal že prvi dan.

v tem času pa lahko firma tudi propade!

[uršy]

Jst sm tut baje deloholik (tko dugi pravjo hehe) ampak men se to ne zdi nč narobe - tko pač je, če delaš stvari, ki si si jih vedno želel delat in ti je to v veselje. Jst naprimer uživam v svojem delu in mislim, da je to največja sreča u življenju - ne morm si namreč zamišljat, da bi delala nekaj, v čemer ne bi uživala - to mora bit res grozn, k vsako jutro (namesto z veseljem tko kt jst ) z največjo težavo vstaneš in vs zoprn odideš v službo pa potem komi čakaš, da oddelaš tistih 8 urc in greš domov GROZAAAA. Jst pa delam od ene pol devetih pa do petih, šestih, sedmih, osmih (pač odvisno od situacije in od tega, kok se mi lup), je pa res, da si jst med službo (hvala bogu za take šefe) privoščim tut najmanj enourni odmor za kosilo, kavico in tko naprej tko, da dejansko to ni delo .... u bistvu clo mislm, da služba pri nekaterih poklicih (vsaj pri mojm definitivno) ni samo služba, ampak kr nekak način življenja in men to sede - zaenkrat

[Jochie]

mislim, da je deloholizem način življenja. tisti, ki ne zdrži tempa, se slej ko prej zlomi, četudi ga delo veseli.

[Sweet Princess]

Jst sm tut baje deloholik (tko dugi pravjo hehe) ampak men se to ne zdi nč narobe - tko pač je, če delaš stvari, ki si si jih vedno želel delat in ti je to v veselje. Jst naprimer uživam v svojem delu in mislim, da je to največja sreča u življenju - ne morm si namreč zamišljat, da bi delala nekaj, v čemer ne bi uživala - to mora bit res grozn, k vsako jutro (namesto z veseljem tko kt jst ) z največjo težavo vstaneš in vs zoprn odideš v službo pa potem komi čakaš, da oddelaš tistih 8 urc in greš domov GROZAAAA. Jst pa delam od ene pol devetih pa do petih, šestih, sedmih, osmih (pač odvisno od situacije in od tega, kok se mi lup), je pa res, da si jst med službo (hvala bogu za take šefe) privoščim tut najmanj enourni odmor za kosilo, kavico in tko naprej tko, da dejansko to ni delo .... u bistvu clo mislm, da služba pri nekaterih poklicih (vsaj pri mojm definitivno) ni samo služba, ampak kr nekak način življenja in men to sede - zaenkrat

Uršy, sm z veseljem prebrala tvoj prispevek! Moram tudi jaz pripomnit, da si kljub natrpanemu urniku vsak dan uzamem eno urco za obvezno kavico s kolegi
Smem vprašat na katerem področju delaš? Moje področje je nikoli dolgočasni - turizem

[uršy]

^^odvetništvo .... ja, taki smo - mi deloholiki, a ne .... sej u bistvu nm tko pravjo sam tisti, k so nam fouš drugač smo pa čist srečni v tej svoji zadrogiranosti hehe .... aja, pa še naprej veliko užitkov pri delu pa še povsod drugod tut

[Pontifex Maximus]

Deloholikov nikoli nisem razumel. Čudno mi je, ko nekoga slišim rečt, da mora vedno nekaj delat in da bo delal dokler bo lahko. Človek je ja naravnan na ugodje (lenoba), ne pa na trpljenje (delo).

[*lilica*]

Čudno mi je, ko nekoga slišim rečt, da mora vedno nekaj delat...

Jest sama zase vem, da moram vedno nekaj delat, ker me zamori to, da sem doma in ni nič početi. Ne pravim, da moram vedno garati..sploh ne..ampak npr, če sem že doma..lahko vsaj kaj pospravim, ali porovnam drva..to mi sploh ni težko..vsaj nekaj počnem.

[Sweet Princess]

Uf, spet obujena tema po več kot pol leta

Človek je ja naravnan na ugodje (lenoba), ne pa na trpljenje (delo).

Nikakor ni res. Je treba delat dandanes če si hočeš u lajfu kej narest?! No, razn če si otrok bogatih staršev in ti je bilo vedno vse k riti prinešeno (ok, da ne bo kdo narobe razumel, ne posplošujem...). Mene so vzgojili tako da je treba u lajfu trdo delat če hočeš kaj naest oz. si prislužit agodno življenje. Ob tvojem staku sm si te predstavljala u nekem bufetu, s špricarjem u roki. Zdolgočasenega totalno. Taki primerki tko razmošljajo.
Je pa res, da nekateri delajo za to da živijo in drugi pa živijo za to da delajo. Moje trenutno življenje je bolj podobno drugemu - živim da delam. Ampak delam za to ker me to delo osrečuje (ok pustimo usakodnevne s tem povezane tegobe...) in ker vem da s tem lezem višje in višje. Prejšnji teden sem bila na sestanku proglašena za najuspešnejšega komercialista na našem oddelku - in vam povem da je biu hudičevo dober feeling ko so ti kolegi u en glas zaploskali. Pa ne mi rečt da je delo trpljenje...če delaš to kar te veseli potem je traba učasih tut potrpet.