Ko gremo otroci na svoje...

[*purple*]

kaj pa če ne bo v okviru vajinih zmožnosti?ali če te okvirne zmožnosti kdaj splujejo po vodi?

[red_rose]

No ene pišete o tem, da študirate in mate v tistem kraju najeto stanovanje, sam js to ne smatram ravno kot "selitev na svoje" ...

js recimo studiram, pa grem domov na dva al pa tri tedne (zdej ko bom mela tukaj kjer studiram kuzka, se redkeje) domov (pa ne ker bi zivela dalec - do doma mam dobre pol ure z avtom). tut ce so kaki prosti dnevi ne grem vec domov za dalj casa. doma nimam nic svojih stvari, vse moje stvari so preseljene v stanovanje, tako da ce grem domov morm zraven nest nekaj za oblect za cez vikend ponavadi pa sploh ne ostanem tri dni, ampak eno noc, al pa samo za cez dan.tut s starsi se slisim recimo najvec enkrat na teden (se to ce oni poklicejo al pa ce js kej nujnega rabim).
pa recimo tut poleti ko ne bo vec predavanj bom tu zivela.tut po faksu ne grem niti podrazno nazaj domov. tk da js to smatran ze kot skorajsnjo preselitev =) pa se s fantom ziviva skup tk da sma ena mala skupnost v dvoje

[Gost]

kaj pa če ne bo v okviru vajinih zmožnosti?ali če te okvirne zmožnosti kdaj splujejo po vodi?

Čakaj malo, garancije nimaš za nič v življenju. Ampak, da bi za voljo finančne varnosti in tega, da nekaj privarčujem, ostala doma, pa ni šans. Meni osebno je ena izmed vrednot ta, da grem na svoje, kar vključuje dejstvo, da ne živim pri starših, s starši ali v istem poslopju in, ker to pač mogoče ni najbolj priročna izbira kar se tiče financ, ne pomeni, da ne bom naredila vsega, da bi se to uresničilo.

[metuljčica*]

kaj pa če ne bo v okviru vajinih zmožnosti?ali če te okvirne zmožnosti kdaj splujejo po vodi?

Mene ''čaka'' dokaj zanesljiva zaposlitev (državna služba), on zna delati ogromno stvari (če bi kdajkoli izgubil službo, a zaenkrat kaže vse prej kot tako), tako da lahko rečem, da imava nek back up.

In se strinjam z MsN, meni je že od nekdaj ogromna želja in vrednota iti na svoje, stran od staršev, tako da mi finančni prihranek ni razlog, da bi spremenila življenjsko prioriteto.

[Roisin]

jah, sej če bi midva mela kako parcelo in priključke, al pa če bi nama kdo podaril kako staro bajturino (kot se dogaja mojim kolegom, da vsi nekaj dobivajo

tole se mi sliši mal čudno, kot da imaš nekaj proti kolegom, ki te stvari dobivajo.pač dobivajo, če imajo, zakaj pa ne?

očitno maš ti neke prebliske zraven, ker nikjer nisem napisala, da imam kaj proti njim. po naravi nisem zavistna niti škodoželjna, ampak privoščim vsem, če si to zaslužijo. sam povedala sem, da bi z veseljem kaj sprejela in potem rekla, da grem na svoje, čeprav bi v resnici to dobila. hvala bogu, da starši otrokom dajejo parcele, hiše, stanovanja ... tudi jaz bi storila enako. da jim vsaj malo olajšaš začetek.
pa ena skrajnost: enemu znancu so starši pri 23. letih kupili stanovanje, da se bo osamosvojil. ne pravim, da bi se jst stanovanje branila, ampak to zame ni samostojna osamosvojitev. ta fant se bo lahko zdaj hvalil, da se je osamosvojil, pa ni evra dal za stanovanje.

[Aloha]

Potemtakem se js najbrž nikol ne bom osamosvojila, kr stanovanje mi bosta po usej verjetnosti (u primeru, da se selim sama) (so)financirala starša oz zanj prispevala pou (u primeru, da me doleti sreča in se selim u dvoje).

Pred časom si je dečko želeu, da bi mal več časa preživela u njegovem gnezdu, js se takrat nism počutla prprauleno zapustit svojga (dlje od krtačke in copatk nism pršla), dons mi je pa žou ... Tko da bom do nadaljnega še kr lepo kraljevala tle in (zaenkrat) u mislih opremlala mojo bodočo rezidenco, kupvala dodatke, zbirala ideje, ...

[kr.ena]

Hja, jaz pravkar jem zarečeni kruh. Če si z nekom, pač sklepaš kompromise. Ločen vhod, ločeno stanovanje, ampak v isti hiši.
Sicer pa sem šla od doma, ko sem šla študirat in od takrat naprej sem hodila k staršem le še na obisk. Po šestih letih študija, bivanja v študentu in kasneje samostojno v najemnem stanovanju si nisem mogla predstavljati, da bi šla nazaj v svojo "otroško sobo" v trisobno stanovanje, pa čeprav so mi starši to ponudili.
In vedno sem govorila, da ni šans živeti pri njegovih starših v isti hiši. Vsi tisti pregovori, da moraš biti tako daleč od staršev, da ne moreš tja v copatah ali da rabiš dežnik, če dežuje ... življenje se včasih obrne.
Saj sem pri dvajsetih tudi mislila, da bom pri tridesetih nosila kostimčke in imela tri otroke - pa evo me zdaj v kavbojkah in brez otrok - in sem srečna. In to je bolj pomembno kot vztrajanje na principih.

No ja, ne gre za to, da bi na vsak način želela vztrajati pri svojih principih ali mladostnih željah in botrovanju staršem, ampak bolj za to, da je moja vizija življenja v prihodnosti pač taka, da se izselim na svoje, najemniško ali lastniško. Nobeden od naju s fantom ne živi v hiši, stanovanja so mala, oba študirava v domačem kraju - logično je, da si človek potem na vse pretege želi samostojnosti v obliki svojih štirih sten, s svojim vhodom, ki ni plod iste stavbe s starši. Niti teoretično ni mogoče, da bi si življenje ustvarila poleg staršev, prav tako pa sama stojim za stališčem, da se otrok čisto zares odcepi šele, ko strehe ne deli s starši. In temu bom sledila. Druga zgodba je, če bom kakorkoli prisiljena podaljšati bivanje pri starših, ker bi prišlo do takih in drugačnih zapletov. Načeloma pa ne, hvala. Že to, kako so moji in njegovi predstavljajo bivanje sedaj, ko še živimo skupaj, mi daje vedeti, da te zadeve v našem primeru niso niti najmanj kompatibilne in bi bili drug drugemu samo v napoto

Imata pač tako situacijo, da nobeden od vaju ne živi v hiši. Ko sva se z mojim spoznala, je imel opremljeno stanovanje z ločenim vhodom v hiši staršev, jaz sem bila pa podnajemnica. In kaj naj - naj bi skupaj najela ali kupovala stanovanje, njegovo bi pa ostalo prazno? Ni mi bilo težko pojesti zarečeni kruh - res pa je trajalo pet let, da sem se odločila uradno preseliti. In ni mi žal.

[jullia_]

Tole se sliši čisto fajn, dokler imaš kljub temu svoj mir. Mene že vnaprej psihirajo zgodbice s foruma ringaraja, kjer berem o starših, ki čakajo na štengah na prihod mlade družine, vztrajajo pri vsakodnevnih kofetih,... Moram nehat to brat, drugače bom šla za nuno
Tako kot pri MsN tudi pri meni ni fora v principu. Res si želim življenja na svojem, ker sem v zadnjih 20 letih več kot dojela, da ne funkcioniram dobro kot del razširjene družine. Preveč ljudi, preveč nepotrebne malenkostne komunikacije v trenutkih, ko si najbolj želiš miru, preveč usklajevanja. Vsaj pri nas bi bilo tako, ker se nihče ne zna brigat zase.

[metuljčica*]

Mene že vnaprej psihirajo zgodbice s foruma ringaraja, kjer berem o starših, ki čakajo na štengah na prihod mlade družine, vztrajajo pri vsakodnevnih kofetih,... Moram nehat to brat, drugače bom šla za nuno

Jaz tudi berem takšne zgodbice na istem forumu in sem z vsako bolj odločena, da grem od doma!

[Gost]

Imata pač tako situacijo, da nobeden od vaju ne živi v hiši. Ko sva se z mojim spoznala, je imel opremljeno stanovanje z ločenim vhodom v hiši staršev, jaz sem bila pa podnajemnica. In kaj naj - naj bi skupaj najela ali kupovala stanovanje, njegovo bi pa ostalo prazno? Ni mi bilo težko pojesti zarečeni kruh - res pa je trajalo pet let, da sem se odločila uradno preseliti. In ni mi žal.

No, upam si trditi, da tudi v tej situaciji ne bi pristala na bivanje pod isto streho s starši. Najbolj na živce mi grejo starši, ki namenoma gradijo gradove iz hiš, da potem otroka že podzavestno priklenijo nase in mu celo otroštvo razlagajo 'vidiš, tole bo enkrat tvoje'. In potem se tak človek itak socializira z vedenjem, da bo ostal doma, pa četudi si kdaj zaželi odditi stran, mu vest to prepreči, ker se počuti krivega v stilu 'poglej, kaj vse so naredili zame'. A-a, ni zame, verjamem pa, da se komu izide čisto fino

[***Ally***]

Uf, tema zame. Doma imamo od kar pomnim ne preveč rožnate odnose..sicer nimamo nobenih problemov (finančnih ali kakršnih koli drugih), ampak predvsem izčrpljajoče prepire, ki so vsakodnevno na dnevnem redu. Zato sem že takoj po srednji šoli želela od doma - v Lj študirat. Ampak ker sva bila takrat z bivšim 4 leta skupaj, on pa je študiral v Mb, sem se potem vseeno odločila, da ostanem doma in da študiram v Mb, kar bom na nek način vedno obžalovala, predvsem zato, ker se zveza itak ni obdržala (ma no, vzdržala sva skoraj 7 let, kar tudi ni malo), jaz pa sem "vlagala" v nekaj brez prihodnosti. No zdaj zaključujem študij in kot sem že pisala, se selim k fantu. Za to sva se odločila, ker ima on že urejeno mansardo in bova tako veliko stroškov urejanja prihranila. Kasneje nameravava s pomočjo kreditov tudi zidati, ampak to so še zelo daljnosežni plani in tudi kaj bo med tem še nisva dorekla. Osamosvojitev me fuuul skrbi, predvsem zaradi obnašanja mojih staršev, ki so mi že hitro dali vedeti, da sem sama za vse (finančno in drugače). Glede financ me niti ne moti, ker tudi ne želim nič od njiju, če mi tega ne želita dati, moti me občutek pomanjkanja varnosti, da če se v zdajšnji zvezi kaj zgodi (upam da se ne bo, ampak sem realna, glede na to da je šla tudi 7 letna zveza v propad) imam starše, ki mi bodo stali ob strani (naši so mi namreč dali jasno vedeti, da ko odnesem škatle več nisem doma). Zaradi tega se tudi ne veselim selitve tako, kot bi se lahko in nasploh me najeda misel, da nimam podpore doma.

[Smetka_]

Jaz se sploh neb nikamor selila,s fantom tud ne, jaz bi bla kr lepo doma na maminih seskih. Sam kaj čmo,k navjo pustil,men bodo še plačal da grem od doma,ker hočta uživat mir na stara leta.

Mam pa tuki kompletno izdelan svoj štuk,3 sobe + kopalnica+wc...Se prav,svojo sobo,večjo sobo z računalnikom,dnevno veliko,ki jo zdele izdelujemo do konca...v istem štuku ma sobo še tamala.

Kdo bi se ob takem luksuzu na svoje selil ne vem...Jaz ne

[*kayka*]

vidm da vs ma večina nekak doma zagotovljeno stanovanje, nadstropje...js pa sploh ne vem kako bom...hišo mamo novo in je narejena z trenutno situacijo, se pravi, da ni šans da bi biu kšn štuk odveč, al pa bi se ga dal prerihtat v stanovanje, tko da to odpade, pri mojmu tud ne bova mogla bit, ker so že tko v prostorski stiski v tistem stanovanju, dnarja nima noben od naju pršparanga, ker tok mal dobivava čez mesec da vse gre sproti...tk da res ne vem kako bo čez par let ko se bom ali bova hotla selt...sj verjetno bi moji pomagal, ampak če hočš nekej začet morš met vsaj v štartu nekej keša svojga...

[Mimi_M]

Ja, men se tud zdi, da se pamet pri 20ih letih ali pa pri 25ih letih lahko precej spremeni , marsikatero načelo in princip tudi pade, ko se dejansko znajdeš v konkretni situaciji, da je treba rešiti stanovanjski problem in vidiš, da so najemnine drage, da na začetku kariere ni služb za nedoločen čas in je nanjo potrebno čakati vsaj kaki 2 leti, kredit je zato vse prej kot enostavno dobit, sploh pa ne brez določene že privarčevane vsote…
Jaz verjamem, da se da čist lepo živet v hiši skupaj s drugo generacijo, v ločenem stanovanju seveda, čeprav sama tega ne namerevam.
Saj vsak pozna svoje starše in odnose, ki jih ima z njimi; jaz recimo pogosto p**** čez mamo , ki trmasto vztraja pri nekih glupih pravilih in svojih pogojih, ampak vem, da bo ostalo tako, dokler bomo živeli v istem gospodinjstvu, dopovedujem si, da je normalno, da vztraja pri nekem redu, čeprav je zame to čist adijo pamet.

Če bi si pa zgoraj uredila svoje stanovanje, sem pa sigurna, da bi imela mir, nihče mi ne bi težil in pridigal o mojem načinu življenja in navadah ... Vem, ker imam vseeno zgoraj urejenega nekaj prostora in to je sploh ne zanima, niti ne hodi gor, važno je, da so recimo čiste stopnice, ki vodijo do nje, kar je višje, je ne zanima, pa čeprav je stopnišče prepredeno s pajčevinami in imam čevlje kar po stopnicah, niti je ne zanima, kje hodim, ko me ni cel dan, velikokrat si z mojim skuhava samo zase, pa čeprav ostali jedo eno uro prej ali pozneje… sem dokaj svobodna že zdaj.

Sem pa razmišljala tudi o tem, kako začasna ureditev lastnega stanovanja pri starših prav tako zahteva kar lep kupček denarja, s katerim si verjetno ob selitvi oz. gradnji svoje hiše ne moreš prav nič pomagat – a boš prodal oz. oddal v najem del hiše staršev??
Najbrž ne, vse ostane tam (razen opreme), ne moreš prodat tega, kot bi recimo lahko svoje stanovanje… Če me razumete…

[_kocka_]

Ja, žal izgradnja stanovanja v že obstoječi hiši ni ravno poceni, sploh, če ni v naprej bilo nič zgrajeno. Pri meni ni bilo niti stopnic. Po eni strani sem vesela, ker je stanovanje res tako, kot ga želim in ne po nekih konvencionalnih pravilih spodnjega nadstropja...

Sicer je pa vse stvar principov, kot ste že povedale... Jaz se v svojem stanovanju počutim odlično in kljub temu, da ima tudi moj že parcelo, možnost bit pri njemu doma in bivalni vikend, bova na koncu verjetno ostala kar tu - vsaj nekaj let. Oba sva zaposlena za nedoločen čas, on ima nadpovprečno plačo, jaz ne. Imava kar nekaj drugih ciljev, zato gradnja nove hiše ne bo na prvem mestu... Je pa seveda tudi nova hiška ena zelo lepa stvar in potihem sanjam tudi o tem - nekoč