Ko gremo otroci na svoje...

[bejbika]

Veliko raje vlagam v hišo mojih staršev, kot, da bi plačevala za najemnino in se stiskala v kakšnem malem stanovanju v bloku...

enako ... neumno se mi zdi, da bi se iz hiše selila v najem, samo zato, da bom nekomu dokazala, da sem samostojna ...
doma imam garsonjero , s starši se odlično razumemo, nikoli mi niso nič očitali, me čudno gledali, ko sem ob 7h zjutraj privalila domov ...
selila se bom takrat, ko bom imela resno zvezo in bova z mojim takratnim načrtovala nakup stanovanja oziroma gradnjo hiše na naši parceli na Dolenjskem.
Nikoli pa ne bi dajala denar za najem, če mi to ne bi bilo potrebno

[Roisin]

tud jst sem raje doma, kot v najemu, že zato, ker so cene v lj svinjsko drage ... sem bla v najemu 5 let in se mi je vse skupaj precej zamerilo - od debilnih stanodajalcev, do mraza, ker je lastnica šparala s centralno, do stanovanja, kjer sem 1 leto vsak večer poslušala, kako sta soseda seksala - stene so bile ekstra tanke, do starega stanovanja, v katerem je smrdelo po zatohlem ...
s fantom sva že kako leto pri nas doma, sva si zrihtala svoje stanovanje in je ful lepo. stroške prispevava vse, tako da se ne počutim odvisno. zakaj? saj sva na svojem, imava službi, preživljava se sama, vse sva opremila sama. torej sva neodvisna. odstopili so nama del hiše, ki jim je bil že tako odveč, ker je hiša ekstra velika. zakaj pa ne? jaz bi isto pomagala svojim otrokom.
seveda sanjam o svoji hišici, ampak le tako bova lahko kaj prihranila in živela na spodobnem, ne pa v enmu šitu, pa da bova finančno podpirala lastnike stanovanj, ki vsako leto višajo cene in oddajajo luknje!
ja, če živiš tako kot sem jaz v najemu, ko sem vedno gledala, da bo cena najemnine spodobna in da si jo bomo lahko privoščili, ter da nikoli nisem imela svoje lastne sobe, luksuza itd, se dejansko res naučiš prilagajati, obenem pa tudi biti samostojen.

[jullia_]

Seveda si finančno neodvisen tudi, če živiš v hiši staršev, pa sam nosiš vse stroške. Mene bi bolj motila psihična odvisnost, če ji lahko tako rečem. Saj moji starši so precej popustljivi, ampak glede določenih stvari imamo pa pač različna stališča in raje, kot da bi celo življenje pojasnjevala in se prerekala, bom šla stran.

[*purple*]

Veliko raje vlagam v hišo mojih staršev, kot, da bi plačevala za najemnino in se stiskala v kakšnem malem stanovanju v bloku...

enako ... neumno se mi zdi, da bi se iz hiše selila v najem, samo zato, da bom nekomu dokazala, da sem samostojna ...
doma imam garsonjero , s starši se odlično razumemo, nikoli mi niso nič očitali, me čudno gledali, ko sem ob 7h zjutraj privalila domov ...
selila se bom takrat, ko bom imela resno zvezo in bova z mojim takratnim načrtovala nakup stanovanja oziroma gradnjo hiše na naši parceli na Dolenjskem.
Nikoli pa ne bi dajala denar za najem, če mi to ne bi bilo potrebno

enako.
Pri meni je pa tako, obadva imava nepremičnino.Oni imajo hišo, mi imamo hišo (no, dva fleta v hiši in polovico vrta) in to že dosti pove, da imava oziroma bova imela kje bit in da mi na kraj pameti ne pade, da se grem do grla pufat in usak mesec zbirat zadnje fičnke in živet bedasto, sam zato, da bom lahko rekla da sm na svojem?
Take stvari so mi neumne.Če nimaš pod palcem dost in če maš doma komot plac za živet, je to zame idealno.mal predelava zadeve, nekje dava eno stanovanje v najem, pa je.Nikoli nikoli pa se ne bom selila.Sva že zmenjena, ali h meni ali k njemu, nikakor pa ne kar nekam stran in se zapufat.
najbolj mi je smešno o se bo zdej odselil njegov brat s svojo punco v "njuno" stanovanje, za katerega so zapufani in njegovi in njeni starši plus onadva obadva skupaj.tega si nikoli nebi dovolila, sploh pa ne da pufam starše do grla pa še sebe zraven in če mam kje bit (onadva
namreč imata).

[jullia_]

*purple*, ampak če prav vem, ti nisi ravno v rožnatih odnosih s svojo potencialno bodočo taščo. A torej računaš, da bosta živela pri tebi, a boš pripravljena kakšno pikro kdaj dol požret zavoljo miru pri hiši?

[*purple*]

res je ja, naj bi živela pri meni, ker imam jst že garsonjero, ki se jo da predelat v dvo/tro sobno pritlično stanovanje in konec koncev se lahko h meni vseli že danes.
Če bi pa bil kakršenkoli problem z življenjem pri meni, pa glede na pogovore ga niti ni in ga ne bo, bi pa živela pri njemu, ampak se tega ne bojim.Moj, namreč ni v nikakršnih dobrih odnosih s svojo materjo, tako da vkolikor bi prišlo do česa neljubega imam takoj obrambo.In še preden če bi se vselila h njemu, bi on seveda spisal črno na belem, da je tist del njegov, drugače je itak reku, da razen v najskrajnejšem primeru ta opcija, da živiva tam ne pride v poštem.Sicer pa bi bilo že od začetka jasno, kje sem jaz in kje je ona.In ne, nism človek ki bi držal jezik za zobmi in stvari požiral.Ubistvu odvisno do kakšne mere.
itak pa je njegova hiša trenutno zapolnjena; v enem štuku je babica, v drugem starša in on, tako da usaj dokler je babica živa, kar pa zgleda da bo še kr lep čas, ne pride življenje pri nejmu v nikakršen poštev.pri meni imava pa itak use odprto, lahko delava/gradiva, use do te mere, kukr je fotr reku, da ne bova bajte podrla

[no angel]

No ene pišete o tem, da študirate in mate v tistem kraju najeto stanovanje, sam js to ne smatram ravno kot "selitev na svoje" ... No vsaj sama pri seb tega ne jemljem tak. Js se nameravam preselit ko končam študij, najprej verjetn v podnajemniško stanovanje, za naprej pa še ne razmišljam. Doma sm že itak to povedla in nimajo nč proti, mi bojo tud finančno mal pomagali tak da ne bi smel bit problem (računam pa tud na to, da bom takrat že mela resnega partnerja in se boma preselila skup). NIKAKOR, pod nobenim pogojem in za nč na svetu se pa ne bi preselila k fantu domov (mislim k njegovi družini). Pa tud doma ne mislim ostat.

[metuljčica*]

Midva pa imava kje biti tako pri nas kot tudi pri njih, ampak ker jaz niti pod razno ne nameravam kdajkoli živeti pod isto streho z njimi (zavoljo boljših medsebojnih odnosov ), on pa ne želi biti pri nas, čeprav imamo veliko prostora, bova zidala.
Parcelo z vsemi priključki imava, on ima službo za nedoločen čas in nekaj privarčevanega, jaz pa se bom prav tako kmalu zaposlila. In ne, ni me strah dolgoletnih kreditov - kaj pa mislite, kako so zidali naši starši, če ne s krediti?
Tako da računava, da bova čez nekaj let že v lastni (manjši) hiški.

[Roisin]

Midva pa imava kje biti tako pri nas kot tudi pri njih, ampak ker jaz niti pod razno ne nameravam kdajkoli živeti pod isto streho z njimi (zavoljo boljših medsebojnih odnosov ), on pa ne želi biti pri nas, čeprav imamo veliko prostora, bova zidala.
Parcelo z vsemi priključki imava, on ima službo za nedoločen čas in nekaj privarčevanega, jaz pa se bom prav tako kmalu zaposlila. In ne, ni me strah dolgoletnih kreditov - kaj pa mislite, kako so zidali naši starši, če ne s krediti?
Tako da računava, da bova čez nekaj let že v lastni (manjši) hiški.

jah, sej če bi midva mela kako parcelo in priključke, al pa če bi nama kdo podaril kako staro bajturino (kot se dogaja mojim kolegom, da vsi nekaj dobivajo), bi jo tud jst z veseljem sprejela, ampak tako kot je trenutno, nama je super, z našimi se oba ful zastopiva, ker niso vtikljivi in se dejansko skoraj nič ne vidimo. saj ima vsak svoje življenje, vsak dan služba, prideš pozno, pa kak fitnes, aerobika ... tko da se nič ne vidimo.

moji starši so tudi živeli pri starših, medtem pa zidali hišo in JA, brez kreditov, ker je blo takrat to drugače. včasih niso jemali kreditov za 35 let. mislim halo, ne bom vzela kredita za tolko časa, ker bi se mi po moje zmešalo ... jaz nameravam živeti pri starših in medtem zidati hišico zelo počaaaasi. najprej kupit parcelo, potem pa vse ostalo. zavedam se, da bom mogla tud kredit vzet, sam ne toliko.
vsekakor ne mislim ostat celo življenje pri starših, ker nameravam met vsaj 3 otroke in potem je že gužva, pa tud starši bi najbrž radi meli svoj mir, ko bodo stari. je pa to za naju trenutno najboljša rešitev, ker lahko šparava in živiva na lepem, ne mečeva keša stran vsak mesec, počasi bova pa tud midva prišla do svoje hiše
sem bla pa tud jst včasih istega mnenja, kot nekatere tu, da stari in mladi nimajo kaj skupaj delat, ampak se je vse obrnilo za 360 stopinj

[ŽuŽa]

Zaenkrat ostajam doma in pomoje bo tko še neki časa .

Drgač pa ko bova hotla s fantom zaživet skupi (če bova takrat še skupi-tok, tok) si bova pa lahko uredila flat pri men al pa pr njemu..ker mamo pr nas in pr njih zgornji štuk čist frej, tako da me glede tega ne skrbi. Čeprov je res da nočm it živet k njemu, sej se uredu zastopmo pa use...sam ne vem no, rajš vidim da sva pri meni .
Me pa bolj skrbi kako mi bo kdaj uspelo zgradit hišo, to je tok enga denarja da si sploh ne znam predstavljat . Glede parcele me ne skrbi, ker je moj že doma zmenen kero parcelo bo dobil; pr nas se bo pa tud zihr kera zame tud najdla , usaj upam no da ne bodo use prodali do takrat.

[Gost]

Nikoli, ampak res nikoli (in ne, to ni tisto o zarečenem kruhu), ne bi želela živeti pri starših, svojih ali njegovih. Imamo pretirano različno vizijo, kako naj bi živeli pod isto streho in četudi bi imeli vsak svoj vhod, se nikoli ne bi znebila občutka, da mati gleda skozi okno, kam in kdaj greva (mogoče pretiravam, ampak mene to moti), nočem vprašanj kako in kaj, kaj šele, da bi drug drugemu kakorkoli pomagali, npr. da bi me nekdo silil, da bi obdelovala vrt (ki ga itak nimamo - metafora ). Zato je moj cilj, in starši me pri tem 100 % podpirajo, ker sta tudi ona dva čisto na svojem že od poroke, da odpeketam na svoje po končanem faksu. Na srečo imava s fantom podobno sliko najine prihodnosti in ni variante, da kdo ostane doma Nikakor nočem v hišo, ker sem mestni otrok, zato bo stanovanje, kakršnokoli že (na začetku) ok. Komaj čakam!

[kr.ena]

Hja, jaz pravkar jem zarečeni kruh. Če si z nekom, pač sklepaš kompromise. Ločen vhod, ločeno stanovanje, ampak v isti hiši.
Sicer pa sem šla od doma, ko sem šla študirat in od takrat naprej sem hodila k staršem le še na obisk. Po šestih letih študija, bivanja v študentu in kasneje samostojno v najemnem stanovanju si nisem mogla predstavljati, da bi šla nazaj v svojo "otroško sobo" v trisobno stanovanje, pa čeprav so mi starši to ponudili.
In vedno sem govorila, da ni šans živeti pri njegovih starših v isti hiši. Vsi tisti pregovori, da moraš biti tako daleč od staršev, da ne moreš tja v copatah ali da rabiš dežnik, če dežuje ... življenje se včasih obrne.
Saj sem pri dvajsetih tudi mislila, da bom pri tridesetih nosila kostimčke in imela tri otroke - pa evo me zdaj v kavbojkah in brez otrok - in sem srečna. In to je bolj pomembno kot vztrajanje na principih.

[*purple*]

. In ne, ni me strah dolgoletnih kreditov - kaj pa mislite, kako so zidali naši starši, če ne s krediti?
.

moj ded in babica nista vzela nobenga kredita ko sta zidala našo hišo.Nekaj sta privarčevala, drugo sta pa sprot dajala.in nikakor en moreš primerjat tistih časov, kar je blo že tisočkrat povedano, ko si je malomanj kot vsak lahko sam zgradil hišo.dandanes je samo nakup parcele že ornk finančni zalogaj, kaj šele gradnja hiše.
Mojedva sta prvič vzela kredit in edinič kar se tiče našega stanovanja v hiši, ko st akupovala kuhinjo.pa še to je blo dvakrat manj kot danes.
men je pa neumno, da se bi zapufavala.Nikoli ne veš kdaj ti kej zagusti in če ne biš mogel odplačevat tolk velke vsote, si praktično v pi*di.raje imam mirno življenje brez skrbi, če bom lahko drug mesec in ostalih petnajst let plačača položnco za gradnjo ali ne.Brezveze.

jah, sej če bi midva mela kako parcelo in priključke, al pa če bi nama kdo podaril kako staro bajturino (kot se dogaja mojim kolegom, da vsi nekaj dobivajo

tole se mi sliši mal čudno, kot da imaš nekaj proti kolegom, ki te stvari dobivajo.pač dobivajo, če imajo, zakaj pa ne?

[Gost]

Hja, jaz pravkar jem zarečeni kruh. Če si z nekom, pač sklepaš kompromise. Ločen vhod, ločeno stanovanje, ampak v isti hiši.
Sicer pa sem šla od doma, ko sem šla študirat in od takrat naprej sem hodila k staršem le še na obisk. Po šestih letih študija, bivanja v študentu in kasneje samostojno v najemnem stanovanju si nisem mogla predstavljati, da bi šla nazaj v svojo "otroško sobo" v trisobno stanovanje, pa čeprav so mi starši to ponudili.
In vedno sem govorila, da ni šans živeti pri njegovih starših v isti hiši. Vsi tisti pregovori, da moraš biti tako daleč od staršev, da ne moreš tja v copatah ali da rabiš dežnik, če dežuje ... življenje se včasih obrne.
Saj sem pri dvajsetih tudi mislila, da bom pri tridesetih nosila kostimčke in imela tri otroke - pa evo me zdaj v kavbojkah in brez otrok - in sem srečna. In to je bolj pomembno kot vztrajanje na principih.

No ja, ne gre za to, da bi na vsak način želela vztrajati pri svojih principih ali mladostnih željah in botrovanju staršem, ampak bolj za to, da je moja vizija življenja v prihodnosti pač taka, da se izselim na svoje, najemniško ali lastniško. Nobeden od naju s fantom ne živi v hiši, stanovanja so mala, oba študirava v domačem kraju - logično je, da si človek potem na vse pretege želi samostojnosti v obliki svojih štirih sten, s svojim vhodom, ki ni plod iste stavbe s starši. Niti teoretično ni mogoče, da bi si življenje ustvarila poleg staršev, prav tako pa sama stojim za stališčem, da se otrok čisto zares odcepi šele, ko strehe ne deli s starši. In temu bom sledila. Druga zgodba je, če bom kakorkoli prisiljena podaljšati bivanje pri starših, ker bi prišlo do takih in drugačnih zapletov. Načeloma pa ne, hvala. Že to, kako so moji in njegovi predstavljajo bivanje sedaj, ko še živimo skupaj, mi daje vedeti, da te zadeve v našem primeru niso niti najmanj kompatibilne in bi bili drug drugemu samo v napoto

[metuljčica*]

in nikakor en moreš primerjat tistih časov, kar je blo že tisočkrat povedano, ko si je malomanj kot vsak lahko sam zgradil hišo.dandanes je samo nakup parcele že ornk finančni zalogaj, kaj šele gradnja hiše.

Sem v neki drugi temi že sama napisala, da vem, da je bilo v prejšnjem ''sistemu'' lažje priti do nepremičnine.
Ne vem, kaj so tebi govorili o časih, ko so naši starši zidali hiše, vem pa, da sta imela naša dva takrat kup kreditov in to pri sploh ne slabih plačah.

In ne, ne bo naju strah vzeti kredita na recimo 15 let, ker bo ta (ko pač bo) v okviru najinih zmožnosti.