Ko gremo otroci na svoje...

[*purple*]

zakaj si potem ti delaš probleme z mano?
konec koncev je tudi meni useeno kaj kdo dela doma, povem pa kaj si o tem mislim, tko kot povem v temi o kostimih kaj si mislim o njih
ne iskat lukenj metuljčica pri meni glede te teme, ker jih ne boš našla ker ne obstajajo.mam zlo dobr pošlihtan glede tega.

[Sekhmet]

Jaooo, kva st prsrane...ste vse na pmsju

Dejstvo je, da dokler novte na svojem, se vam dejansk še sanja ne, kako je...ker se tud men ni par let nazaj... Pa sem doma vse delala predn sem šla, sem bla navajena likat, kuhat....in financirala sem se iz svoje štipendije pa s tega, kr sem oddelala, mela sem pa osnovne stroške pokrite, to pa je tud neki.

Zdej se selim že v ta drug stnvanje (lepš, novejš), čist samoiniciativno in brz pomoči staršev. Pa je treba kupit vso opremo in ni panike, bomo že nekje zbrskali keš (in ne ne bomo kupl najcnej šunda), še vedno smo ga, sej še dihamo, za božjo volo...To je še najmanjši problem. Nenazadnje, še nisem v časopisu prebrala (niti v slovenskih novicah), da bi kera umrla od lakote al pa se zadušila v lastnih pomijah, ko je šla na svoje...(niti Aloha ne bo imela teh težav, pa čeprou je ena k temu kvazi hudomušno namignila) tko da tiste, k se tok zlo poveličujete, kako vse vse vse same nardite in zrihtate ste res super. Začetniško entuziastične.

Pač men je pa fajn zavedanje, da vse sama (oziroma s fantom) in predvsem, da lahko, če mi pa kdo kdaj kej prmakne, vzamem pa to kot extra bonus in ne grem takoj na cosmo forum napisat, kako mi je pa ta mesec avtokracija padla za 5% in tega niti ne jemlem tko.

Tale denarna plat polemike ''ko gremo otroci na svoje'' je še najmanj važna...ker to se že nekak da. Bolj je problem v stvareh, ki jih moreš sam nardit pa čeprou si jih že od preje navajen od doma. Ker, npr tud če si doma delala vse živo pa si zbolela, si še vedno mela nasledni dan južno. Pač jo je ukop vrgu fotr al pa mt..no, pol pa če se ne moreš premaknit s postle pač papaš jogurtke in stvari z vrečke, če te čez vikend ni doma, pereš v pondelk ponoč in greš sosedam na živce s centrifugo, ne kuhaš golaža, sarm al pa pasulja, ker nimaš dost velke skrinje, da bi vse to spravla in ker tolk ne pojesta, gre domača hrana v počas v pozabo. Te pokliče bejba za fitnes al pa kufe in ji rečeš, da ne morš, ker lih montiraš omaro in te ma itak za noro. Maš mačko, ki je ne naprtiš kr enmu za futrat in pol si itak že napol odpisana, ker pa točn tist datum ne moreš odfrčat z njo v hribe. Ona porine psa babic in pol te čudn gleda, kako vsako jutro bezaš kakce iz mačjega wcja- in to sama. Preskočiš šoping zarad montaže optike al pa servisa pečice.. To zame pomen bit odrasel. Denar sam po seb ni merilo, velik smrkavcev ma več k jst in bi se zrd tega posledično lahko bolje žvelo od mene, če bi se, je pa druga muska...

[my_self]

In dokler je stanje, tako kot je, se resnično nimam namena tlačt u eno podnajemniško lukno, vs dnar pustit za najemnino, samo zato, da bi dokazala (komu?) da zmorem VSE sama, medtem ko (če) mam možnost stanovanje dobit.

sej to pravim.. zakaj se dat v podnajemniško stanovanje in dajat denar za stroške če lahko ves ta denar daš za obleke, kozmetiko, nakit itd..
če bi vsi gledli (sploh pa pr teh letih) na to da se nam ne splača selit k so sami stroški zakaj bi se?! na srečo prevladuje folk k si misli da pr 25+ bi blo že pametno se odselit in ne tolko obremenjevat stare (pa naj majo denarja ku dreka), zto jih večina ne živi več pr tolkih letih pr starih.

ne pravim, da bo meni easy v življenju in se bom hitro znajdla.. vem pa 100% da ne bom nikoli stokala ku nimam več tega, ku si ne morem tistega privoščit, da morem dat denar za stroške k sm si ga tko težko prislužla itd.. kr sem navajena da nimam vsega, nimam najdražjih stvari.. če si neki res želim se bom za to potrudla ne pa da bom starim namignla da bi si neki ful želela in pričakovala da bom to tudi v kratkem dobila.

in ne vem kko ti živiš, me niti ne briga, samo glede na to kko se grozno hitro začneš branit in govoriš od ne vem kakih tonov (kko se že ugotovi ton prek komentarjev?) verjetno je že res vsaj 1 stvar kar sm jo napisala.

in ko ti dajo vse starši ti je tolko težje dat svoj denar za stvari k jih ne bi (stroški, najemnina, tehnični za avto, učbeniki..).. tudi meni ni fajn si plačevat določene stvari k jih pač rabim za šolo sama, kr bi ta denar lahko namenla za svoj luksuz (sploh pa kr se gre za moj denar).

ne vem zakaj gre vsak napisat da kaj se sploh ubadamo s tem in zakaj si dajemo kontra.. a ni to bistvo teme?da razglabljamo in povemo svoje mnenje?če bi se vsi strinjali sploh ne bi blo treba odpirat tem.

[Roisin]

tko da tiste, k se tok zlo poveličujete, kako vse vse vse same nardite in zrihtate ste res super. Začetniško entuziastične.

jst nisem zasledila, da bi se katera oh in sploh poveličevala. večinoma vse tukaj živimo še doma, smo si zrihtale stanovanje doma ali ob pomoči staršev. a je katera napisala, da je do vsega sama prišla in se hvalila s tem? nisem vidla nobenega takega posta. meni se zdi kr konstruktivna debata tole

[*purple*]

In dokler je stanje, tako kot je, se resnično nimam namena tlačt u eno podnajemniško lukno, vs dnar pustit za najemnino, samo zato, da bi dokazala (komu?) da zmorem VSE sama, medtem ko (če) mam možnost stanovanje dobit.

sej to pravim.. zakaj se dat v podnajemniško stanovanje in dajat denar za stroške če lahko ves ta denar daš za obleke, kozmetiko, nakit itd..
če bi vsi gledli (sploh pa pr teh letih) na to da se nam ne splača selit k so sami stroški zakaj bi se?! na srečo prevladuje folk k si misli da pr 25+ bi blo že pametno se odselit in ne tolko obremenjevat stare (pa naj majo denarja ku dreka), zto jih večina ne živi več pr tolkih letih pr starih.
.

s temle se nebi strinjala.
Samo najemništvo mi ni ušeč, ker pač semi zdi brezveze nategunske najemnine plačevat in se silit v nekaj če nimaš rednega dohodka.Namreč, tukaj nas je večina študentov in je mal težje se preživljat preko študentskega dela in plačevat najemnine (sploh v ljubljani so precej visoke) če pa nisi zihr a boš meu drug mesec za flet plačat al ne.Poleg tega pa pri dostih najemnikih obstajajo pogodbe, kjer morš položit varščino za stanovanje (najemnino) za več mesecev naprej.Mislm, pa da ma malokater študent recimo 2000 evrov al pa tud taužnt kr tkole za skeširat.
poleg tega, pa zakaj točno bi se selil če imaš možnost bivat doma v svojem fletu oziroma če imaš premožne starše in ti finančno pomagajo rešit stanovanjski problem?Vsi dobro vemo, kakšne so danes cene stanovanj in pač usakemu, žal ne znese, tko da jst nebi obsojala teh ljudi.
Vseeno pa kar se tiče luksuza misim še vedno isto.služit in sam kupovat, to je edina pravilna poteza zame.
In kot smo ugotovl, ne pomaga ti najemniško stanovanje in nost prat cunje usak vikend domov in pdoobne zadeve.Jst mislm, da če že, naj človek mal počaka z osamosvojitvijo in jo spelje takrat ko bo to res stoprocentno mogoče.

[Sekhmet]

tko da tiste, k se tok zlo poveličujete, kako vse vse vse same nardite in zrihtate ste res super. Začetniško entuziastične.

jst nisem zasledila, da bi se katera oh in sploh poveličevala. večinoma vse tukaj živimo še doma, smo si zrihtale stanovanje doma ali ob pomoči staršev. a je katera napisala, da je do vsega sama prišla in se hvalila s tem? nisem vidla nobenega takega posta. meni se zdi kr konstruktivna debata tole

Sj je, ne me narobe razumet, sam tko, vidim, da so ene kr mal nestrpne do tistih, k se švercajo doma, mislem, če jim potegne pa se majo fajn, zakaj ne. Js sem mogla sama spravt vkop, kar mam pa čeprou sta mi glede česa pomagala, je še kr večina padla name, če bi pa mela šanso bi pa mogoče po eni strani raj živela še neki časa tko, kt katera druga...mi ni nč prihranjen večinoma

[tani24]

No to vprašanje mene teži zadnje čase..kako prepričat starše da sem pripravljena iti na svoje...pač s fantom študirava o skupnem stanovanju in sem zadnje čase malce psihično pripravljala svoja na to in sta čist znorela. Naj povem da sem stara 23 in nameravam letos diplomirati. Prvo je bilo vse ok, smo se o pohištvu pogovarjal, pa kam in kako, pa koliko bi pomagala itd. pol pa kr naenkrat bum...da se morm prvo poročit ali vsaj zaročit, da bosta videla da je moj resen. Da ne podpirata koruze in da ne bosta vlagala denarja nekam, da pol na koncu mene moj vrže vn in js ostanem brez vsega. Sm jima lepo rekla, da mi ne rabita nič pomagat in sta čist znorela, sm misla da me bosta kr zaklenila doma. Sicer se nisva imela namena seliti ta mesec ampak letos, pač ko bo priložnost in se jima totalno trga. Obnašata se do mene k da ne znam mislit s svojo glavo in mi to tud govorita, da sem neumna, itd. padale so tudi besede kurba, pa hodiva z mojim že 4 leta. Res nevem kaj nej, pač sej sta bla vedno zaščitniška in težka, pač sem prvi otrok in sta bila velikrat nemogoča, sam mislim, da sem dovolj stara no.... Nevem sm jima rekla, da kaj pričakujeta da bom do 40-tega doma in sta rekla, ja da se mi nič ne mudi in prvo poroka. Tok me znata ponižat da se prov bedast počutim, kot bi bla zaostala. Pol sem se jima izogibala cel vikend, nisem jima namenila niti besede in včeraj me ujameta in sta bla cela osladna, da sam naj šolo dokončam potem pa lahko po svoje odločam, sam dobr vem da je to sam krinka, da me pomirita, ko bo pa prišla debata spet o selitvi bo cel hudič.
Bojim se da če se jima zdaj ne uprem mi bosta do konca življenja ukazovala, kako naj živim, že zdaj jo skrbi kako bom čistila in v kakšnem bom živela. Če je moj dubu en rabljen kavč in je mt čist znorela, da rabljenega že ne bom mela. Mislim kaj njo briga...
Res a ima kdo kakšen nasvet ker se mi že trga počas....

[jullia_]

Najprej en čisto pravniški komentar: Ni se vama potrebno poročit, da ne boš na koncu ostala brez vsega, ker je koruzništvo glede tega izenačeno z zakonsko zvezo.

Kar se pa širšega problema tiče, imaš pa v bistvu 2 možnosti - ostaneš doma do poroke, ali pa starše prijazno, ampak odločno postaviš pred dejstvo, da greš.
Meni osebno se bolj pametna zdi ta druga možnost, ampak prej premisli, če si dovolj neodvisna, da boš lahko ostala na svojem tudi, če vama s fantom ne rata, da se ne boš kdaj še domov potem vračala.

[trapa]

Točno tako, se strinjam z julijo_.
3 in več letne zveze se smatrajo za izvenzakonske skupnosti in so pravno obravnavane enako kot tiste kjer so ljudje poročeni. Poleg tega je naša država glede tega fajn urejena: kar prineseš "v zakon" (ali v izvenzakonsko skupnost), je tvoje. Če on kupi hišo, ima za to papir in je uraden lastnik, sta lahko poročena 30 let, pa te še vedno lahko vrže ven.

Osebno se ne bi nikdar poročila pred skupno vselitvijo. Razmerje se namreč po slednji šele definira. Lahko si s partnerjem čez vikende, na dopustu.... pa ugotoviš po navadi še tretjo plat, ko se vselita skupaj. Veliko parov gre takrat tudi narazen, ker preprosto nista kompatibilna in ne gre.

Če se res želiš vselit s tipom, bodi trdno odločena in hladna. Ne reagiraj na provokacije staršev. Imaš 23 let in ne 17. Starši bodo mogli to videt in sprejet. Če tebi poroka ne diši, je to tvoja stvar in imaš vso pravico do tega. Vem, da je težko iti tako proti staršem, a včasih drugače ne gre. Če ne nimaš svojega življenja.

[fun]

Malo berem te vaše odgovore, pa sem dobila občutek, da nekatere malo negativno gledate na življenje pri starših- oziroma da ti starši na začetku pomagajo, da lažje zaživiš...

Jaz glede tega razmišljam zelo drugače. Mogoče ker se s staršema relativno dobro razumem... (ok, pač mata svoje napake, ampak pustmo zdej to...)
Jaz bi bla definitivno ZELO vesela, če mi bosta po tem ko grem na svoje "podarila" kako zazidljivo parcelo, ali mi na začetku moje samostojne poti posodila kak denar za stanovnaje ali pa mi omogočila da živim v njuni hiši ali stanovanju... In če prav sem teoretično že odrasla, se ne počutim krivo, če mi plačata stanovanje da lahk študiram, če ob kakšni dobri oceni v indeksu opazim malo večje stanje na kartici, če se mami kdaj pa kdaj ponudi, da gre z mano v shopping, in potem se prva izmuzne k blagajni in ona plača kar si zberem, ali pa če ati kdaj odpre in plača moj račun za telefon, preden sploh opazim da sem ga dobila...

In ne bom se pri 19ih veselo vselila v najglobjo luknjo in pustila faks, ter delala 12 ur na dan, da bom plačala najemnino, ter se ob tem počutila nevem-kako sposobno in pametno ker sem tako zelo samostojna in ne potrebujem denarja od staršev...

Sej da ne bo pomote; tud sama si služim denar, in ne podpiram večnih študentov in zabušantov... Ampak kljub temu ne gledam podarjenemu konju v zobe, in sem zelo vesela da mi starša finančno pomagata, in prav tako bom vesela, če mi bosta na začetku pomagala, ko bom šla na svoje.

In po mojem je staršem veliko lažje pomagati na tak način, kot pa da gledajo svojga otroka, kako celo življenje dela nekje za tistih 3.5 evra na uro... In če imajo dovolj veliko hišo, da je notri dovolj prostora za vse, ne bodo nič grdo gledal, če ostaneš pri njih kako leto dlje, in spodobno končaš študij.

Takšno je moje mnenje, in tako so me učil starši ...

[tani24]

Ma sej tle ni sploh problem v poroki, midva se nameravava poročit oz. oba veva kam gre najina veza, sam pač ne takoj. Oba sva mnenja prvo štalca pol pa kravca. Pač poroka bo sledila, ko bova imela možnost in niti slučajno ne mislim podleči vplivu strašev. Že zdej mi je blo grozn sloh povedat mojemu kakšne ideje imata, ker je zvenel kot da ga silim v poroko, tega pa res nočem, sem pač malce staromodna in hočem da me tip vpraša, ne pa da dejva se poročit čene ne bom smela s tabo živet joooj
Pa dobro vem, da se izvenzakonska veza obravnava pri delitvi isto kot poročena sam moja sta staromodna in ju bolj skrbi kaj bo folk reku. Pa še ene take briljantne primerke imam v družini, ki so po 16 letih zveze pustili vse ustvarjeno partnerju in odšli in zdej mi to mečeta pod nos...ja nism js kriva da so neumni
Že zdaj sem samostojna kar se tiče denarja, pospravljanja, kuhanja tako kot tudi moj in res ne vidim razloga da nama nebi funkcioniralo skupaj, če ne bo ne bo sam hudič ne mislim, se že zdej o tem sekirat, pa bog ne dej, da ne bom kkšno vilco kupla, da ne bo mogoče jo on pol dubu. Če do tega pride se bomo pol sekirali. Po en stran sem vesela, da nimamo hiše doma ker potem bi bila skoraj prisiljena ostati tam. Res nevem v kerem stoletju mojadva živita no....

[trapa]

Ah, sej mojemu fotru tudi ni blo prav, da sem se odselila. Da kaj bojo rekli sorodniki pa sosedi. Pa da omenim, da mi je fotr pred tem, ko sem s sedanjim tipom začela, nardil pridigo "naj ga neham lomit naokoli, da noben ne bo maral punce, ki je mela že tolko tipov" (op.p.: zdejšnji je moj 4. in za vse so doma vedli )
Še danes mamo učasih vpraša kdaj se bova poročila. K sreči mu mati odvrne "sej jima nič ne manjka tako".

Ne moreš ves čas ugajat staršem. Pride do situacij, kjer se mnenja razhajajo in takrat se moraš odločit ali boš poslušala sebe ali njih. Tako odraščamo.

[*LooBika*]

Glede tega sta me pa moja dva podpirala..ne zdj v smislu, sam da gres na svoje..ampak nista mi pa neki pridigala..ali karkol..ko sva se z mojim odlocla za ta korak, sem doma potem pac povedla, da odhajam na svoje...seveda jima ni bilo lahko, ampak sta se navadla...
nismo pa nikdar mel neke ful debate o tem...sama sm sprejela to odlocitev in sama bom nosila posledice...
Kar se pa tice zivljenja na svojem, je pa men osebno neki cist drugega kot doma..trenutno tega ne bi zamenjala za nic...

[Roisin]

glej, tanika, moj post bo čisto dobronameren, sam res ne razumem, kako se lahko pustiš tako manipulirat svojim staršem?? priznam, da sem jst tud včasih pustila, da so mi prišli do živega, ampak to je blo pri 17. letih. pa sej si ja dovolj stara, da lahko sprejemaš (in bi jih tudi morala) svoje odločitve in s tem tudi posledice.
ne vem, zakaj se ne odselita s fantom najprej nekam v najemniško stanovanje, da sploh vidita, kako zgleda skupno življenje, in šele potem začneta zbirat denar za svoje stanovanje. pa če boš kmal diplomirala, si boš najbrž kmalu dobila tudi službo in boš tako finančno neodvisna od njih. tako ti tudi ne bodo mogli nič očitat. in ne vem, zakaj bi se morala poročiti? zato da bodo vsi drugi srečni? ajajaj....
se pa vedno zgrozim, ko slišim, da so nekateri starši tko zaskrbljeni za to, kaj bodo drugi rekli, pa kaj si bo sosed mislil, pa kaj si bo teta mislila ... halooooo, vaše življenje je, ne njihovo!

[tani24]

Problem je, da sta mojadva navajena manipulacije z mano, tamala je npr. čist drugi primer, če js zavpijem se mami začne jokat, če tamala se začne smejat. Če gre tamala vn napol naga sploh ne opaz, če js oblečem kej kar ji ni všeč je cel halo...zmer je blo tko in kokr kol sm se upirala in kregala, ni pomagalo, tudi na lep način ne pomaga. Mami ima še težave s srcem in vsakič ko se zasekira mi meče pod nos, da bo enkrat umrla zarad mene...ravno dva dni nazaj, ko je bila debeta o življenju na svojem se začne jokat, prime za srce in me obtožuje da bo umrla zarad mene. kaj nej pol js nardim?? ponavad popustim, se umaknem in zmagata. Vedno sta bila nemogoča, nisem smela ven hodit, nisem smela imeti fanta (tudi trenutna veza jima ne diši preveč), na začetku je na vse načine naju poskušala spravit narazn, tudi prepovedala izhode, da še hodim z njim itd. Sej dobr vem, da se bo to mogl nehat sam vsakič ko se postavim zase je ista zgodba, sem js grozna hčerka ki jo spravlja v obup, ki jo uničuje, oče je pa itak totalno pod njenim vpliom in se postavi na njeno stran in še on vpije.
Ma glede flata pa mislim, pa nikoli ni lahko, se je potrebno prilagajat, učit, sem mu jasno rekla, da js ne bom nobenmu mamica, bo tud sam kej pospravu, naj ne pričakuje kosila na mizi vsak dan (s tim ima največji problem) ampak če se hoče se da vse uredit....