Ko gremo otroci na svoje...

Trnovka

Ne vem, če spada to v pravo temo, nisem vedela kam se usmeriti- če ne spada sem, me prosim preusmerite drugam:) ..aja, pa če tema že obstaja, mi dodajte link..najlepša hvala

No, v glavnem...

V moji glavi se je trenutno začelo mešati veliko stvari...namreč..rada bi se čimprej odselila od doma...najrajši takoj po diplomi in da bi opravljala magisterij nekje v tujini, ampak to je že druga zgodba...zanima me, kako je ta ,, samostojnost,, zgledala pri vas...so vam pri nakupu stanovanja pomagali starši, ste šli živet s partnerjem, živite sami, kako so to sprejeli vaši starši...

Trenutno sem skoraj obsedena s to željo, da bi šla na svoje in se bojim, da bom padla na realna tla, ko bom videla, da ne gre vse ,, na hitro,,

Razpišite se čim več..vsaj, da dobim iztočnice za nadaljne korake...

Malo še me skrbi tudi to, da bom imela probleme z mamo, ker živive sami in se bojim, da mi bo komplicirala pri vsej zadevi, čeprav zaenkrat še tega ni kazala ko sem ji omenjala, da ne mislim ostati doma, v domačem kraju, ampak bi rada šla nekam drugam na svoje.

Hvala za odgovore...

p.s.: saj vem, situiran moraš bit finančno in bla bla bla...no, pa se malo razpišite...

emanuela

ja ko bom jaz šla na svoje, bom šla dobesedno s svojim na svoje.mami mi ne bo mogla, ker mi ne more zaradi nizkih dohodkov. ati pa bi mi lahko, ampak vem da mi ne bo-sta ločena. tako da ko se bom za to odločila, bodo padali krediti tako pri meni kot pri partnerju itd... tako da, to je velik korak, poln odrekanja. in ja, seveda ti pomaga, če si vsaj malo finančno močen za začetek in ne da se zadolžiš s krediti in imaš potem komaj za osnovne stvari....premisli, če je ta želja res tako velika.

Mimi_M

Jaz sem šla na svoje pred cca. 4 leti, skupaj s takratnim fantom sva se odločila, da vzameva v najem garsonjero.
Doma niso nič komplicirali, nismo ne vem kako zelo navezani eden na drugega, tako da sem to izvedla čisto gladko.

Ker sva takat oba imela svoj redni dohodek - on zaposlen, jaz skoraj redno delo preko študenta v enem podjetju že več let - nisva imela finančnih težav v smislu, da ne bi mogla pokrivati najmenine in stroškov, tudi od doma nisva dobila nič.
Bilo nama je všeč in lepo sva se imela, dokler je trajalo :wink:

...
po enem letu sva se razšla, on je ostal v garsonjeri, jaz pa sem se vrnila domov, kjer sem še zdaj,
v prihodnosti pa s sedanjim fantom načrtujeva postavitev manjše hiše na parceli, ki nama jo bodo podarili moji starši

, začela sva s pridobivanjem gradbene dokumentacije, do vselitve pa definitivno ne bova iskala kakšne začasne rešitve v smislu, da bi se preselila v najemniško stanovanje, on živi zdaj pri nas tudi uradno in z malo prilagajanja smo vsi dokaj zadovoljni.
Meni včasih sicer mama dviga pritisk s svojim zastarelim mišljenjem in idejami, ampak ker je le občasno, potrpim.
Finančno imamo urejeno tako, da midva in tudi moja sestra, ki je še doma in je zaposlena, prispevamo v gospodinjstvo nekaj denarja oz. plačamo položnice ter gremo izmenično v trgovino, opravljamo vsak svoj prispevek pri gospodinjskih delih, kar je pač logično in smo vsi zadovoljni.

Za začetek gradnje ima moj določeno vsoto denarja iz prodaje delnic, ki bo verjetno osnova za to, da bova pridobila kredit (lastna udeležba pač).
Misel na to mi je popolnoma sprejemljiva, drugače kot s pomočjo kredita se mi skoraj ne zdi mogoče v današnjih razmerah priti do nepremičnine.
Že to, da imava parcelo, je ogromno :wink:

in tega niti nisem pričakovala od svojih staršev, je bila njihova ideja oz. nekega lepega dne smo se tega spomnili ob pogledu na tisti kos zemlje, da bi pa tam lahko stala najina hiška :razz:

...

red_rose

a se tut stejejo studentska leta?

mi smo tut zelo nenavezani drug na drugega, letos sem bila 3,5 mesecev v tujini pa smo se mogoce 3x slisali z starsi

tak da ni problema...sla sem v 3.letnik v dijaski dom za dve leti, hodla sem domov na dva al pa tri tedne za dva dni...

letos sem brucka, zivim pri fantu v njegovem stanovanju (oziroma od njegovega oceta - mu ga je priskrbel za studij - njegova druzina je iz drugega kraja)

ce boma ostala skupi boma zivela tu al pa v kakem drugem stanovanju, osamosvojti se mi ne zdi tezko - najemnine v mariboru sploh niso drage. potem ko pridejo finance pa pac kredit pa to...veliko rajse pa placujem najemnino pa sem na svojem kot da bi se kadarkoli sla nazaj domov

preprosto mi je to bolj pomembno. in tut najemnine se mi ne zdi skoda metat stran, ene pac dajo tistih 100eur na mesec za cote, js pac ne bom

kravzlbavc

se strinjam z red rose,predvsem z zadnim stavkom

js v bistvu že od 15leta med tednom ne živim doma,tak da mi sploh nebo problema...
sicr hodim vsak vikend domov,kr pač (nism znala) kuhat pa prat haha, ampak zj sem na izmenjavi v tujini pa sem se še to naučit mogla..
nameravam pa ko bom končala študij najprej živet v kakem najemniškem stanovanju, nevem še kk bo s partnerjem,kr sm trenutno samska,sam želim hišo,in bom raje vzela kredit, plačevala ga 20let,in mela vsaj takoj hišo in vse, raje to kot pa živet 20let v stanovanju pa šparat pa pol it v hišo na stara leta..stanovanj ne maram, ne želim živet cel lajf tak(tud doma je najbolš kr lah grem poleti na dvorišče,sedim zun pa pijem kavo itd,čeprav je mala hiša,je vseen bolš kot blok..)pa da mi doben sosed nebo pod prste gledav...
res ni tk hudo,magari maš kako cimro,sam da nisi doma...poznam več folka ki je iz mb,pa vseen ne živijo pri starših med študijem...pač je fajn še it vsake tolk cajta na kako kosilo al pa perilo oprat hehe...

floribunda

js zdej ze 5. leto živim s cimrami, odkar sem študentka pač.
najemnino si plačujem sama, mam svojo sobo, za vikende sem pretežno sama.
ko sem šla od doma ni blo nobene panike, itak ni bla nikli varjanta da bi študirala v domačem kraju. prve pol leta se mi je zdelo, ko da sem na enih dolgih počitnicah s frendi.
odkar sem na svojem se mi je zivljenje obrnilo na glavo, na boljse:) tolko neverjetnih in spontanih stvari se mi je zgodilo v zadnjih 4. letih.predvemm e ktemuala res neomejena svoboda, dejstvo da s svojim časom, priohodki, ćeljami , opravili razpolagaš in jih planiraš sam. da ti noben ne visi nad glavo.
sicer se s starimi super razumem in so blazno kul, sam ne bi sla več živet domov. razen v skrajni sili.
do svojga stanovanja pa ne vem kako bom prsla. najbrz bom loto 20 let igrala, pol pa kredit vzela, ko si bom lahko to privoscila in pol odplacevala un kredit do konca lajfa.

Roisin

Sicer ne vem, koliko si kaj že zdaj samostojna, ko živiš doma, ampak jaz sem se približno pred 5 leti odselila v LJ zaradi študija. Pred tem sem komaj čakala, potem sem pa imela v LJ eno depresivno obdobje, ko sem pogrešala dom, potem pa mi je bilo ok.
S fantom sva nekaj časa potem živela v najemniškem stanovanju, se selila malo okrog, zdaj pa sva si zrihtala svoje stanovanje v hiši mojih staršev. Imela sva prihranjenega nekaj denarja od študentskega dela in sva si uredila stanovanjce. Ne predstavljam si, da bi si morala stanovanje kupit, ker si ga nimam s čim. Od staršev pričakujem malo pomoči, ampak ne, da mi kupijo stanovanje, niti nimajo nikjer nobene nepremičnine ali zemljišča, ki bi mi ga lahko dali. Sem pred diplomo in ko se bova zaposlila, bova začela varčevat. Računava, da bova čez 10 let nekje na svojem. Starši že kaj primaknejo zraven, ampak na noge se moraš postaviti sam.
Če greš na magisterij v tujino, boš rabila veliko denarja. Najprej za šolnino, potem najemnino in vse ostalo, kar pride zraven. Če boš imela možnost delati, se boš lažje preživljala, drugače pa probaj najeti kak kredit za študij ali pa dobiti štipendijo, da ti vsaj delno pokrije stroške. Mogoče je tud smiselno, da eno leto najprej delaš, da si nabereš keš in greš na magisterij potem.
Jaz sem v glavnem komaj čakala, da se odselim, ker sem bolj samostojen in samosvoj tip, ki rada vse dela po svoje in sem rada "svobodna". Ampak zdaj mi je pa tud fino po teh letih bit doma, je pa res, da ne živimo v skupnem gospodinjstvu, kar tudi ne bi mogla.

Kar se pa tvoje mame tiče, se boš morala pogovorit z njo prej in jo postopoma navajat na to, da nameravaš stran. Saj če te bo dajalo domotožje, lahko pa tud prideš nazaj domov. V glavnem, morala se bo sprijaznit. Saj to je normalno, da grejo otroci od hiše. Vsi prej ali slej odletimo iz gnezdeca

small_star

Tudi jaz sem izkusila 4 leta študentskega življenja, stran od staršev. Pa mi ni bil noben problem. Sem imela obdobja, ko sem jih zelo pogrešala in obdobja, ko sem z lahkoto preživela teden. V 4 letih se je samo 1x naredilo, da nisem šla 14 dni domov. Vedno vsak teden. Zdaj imam fanta iz drugega konca Slovenije kot sem jaz. Vem, da se bom jaz selila na njegov konec. In mi tudi ne bo problem. On je že zaposlen, jaz opravljam pripravništvo. Nekaj denarja sem prišparala tekom študija, nekaj ga bom sedaj, ko delam. Ko se bova odločila za skupno življenje, bova šla na svoje. Ne želim živeti ne doma, ne pri njemu (pod isto streho). Tudi, če si urediva hišo poleg staršev. Samo ne pod isto streho. Zavedam se, da bova morala poseči tudi po kreditu. Nekaj nama bodo pomagali starši, a vseeno bo treba vzeti kredit. Oba znava tudi kuhati in pospravljati, s tem ne bova imela veliko težav. Po tihem se že veselim selitve (do katere še ne bo prišlo vsaj 9 mesecev zaradi mojega pripravništva).

Trnovka

Sem tudi sama študentka in živim v drugem kraju in pač hodim vsaka 2 tedna domov...samo ne želim ostat v svojem, domačem kraju

...še sreča, da obstajajo krediti. Mogoče imam tudi to prednost, da mama nima slabe plače in mi bo poleg tega, da delam, si sama vse plačujem, lahko primaknila kakšen evro zraven...
Hitro sem se osamosvojila, tako, da mi pranje in kuhanje niti malo ne delata problemov, cimre pa so se zamenjala že 5 krat

Trenutno sem samska in mislim, da še en čas kar bom, ker fanta niti ne iščem...mogoče pa si za začetek tudi za stanovanje kakšno ,,cimro,, najdem...no, pa saj bomo videli...zdaj bo treba edino začet šparat in dat malo manj za cote, kot je rekla red_rose

kamis

Ja jst tud mislm da čez ene par let se bova s fantom odselila.Čeprov sem zdaj pri njemu in je use kul bi rajši vidla da bi bla na svojem.On hoče na vsak način imeti hišo,jaz pa tudi,ker že celo življenje živim v hiši in se niti slučajno ne mislim gužvat v majhnem stanovanju v bloku.Kako bova prišla do parcele še počas razmišlava.Včasih glede cen hiš in parcel njegova mami kej pove pa tko.Mislim da nama bojo pri nakupu hiše ali parcele mejčken pomagal tud moja fimilija pa tud njegova.Bova vidla kako se bo kej razpletl.Sam kar se pa trenutno kreditov tiče,pa mislm da raj še mal počakamo sploh pr tej krizi,raj počakam še recimo ene 5let pa potem uzamem kredit.

nutella

Jst sm se odselila na svoje pred slabimi 4 leti. Doma je blo super, full smo se razumeli, zato so bli kr mal presenečeni, ampak so dobro sprejeli vse skupaj. Odselila sem se skupaj s fantom in sicer v najemniško stanovanje. On je mel takrat redno službo, jaz preko študenta, danes sva oba redno zaposlena. Ob selitvi so nama dosti pomagali starši (nekaj pohištva, beljenje, parket... ), trenutno pa ravno prenavljama in financirava sama. Takrat bi blo brez pomoči staršev kar težko, zato sm jim še vedno full hvaležna za vso pomoč. Jst sm bla še bolj pr ta razvajenih otročajih, tko da sm se mogla naučit marsičesa (v navado so mi tako prišli vsakodnevno čiščenje, kuhanje.. česar prej nisem ravno pogosto počela). Tko da zame je bil kr težk preskok iz čistega udobja v "naredi vse sam" ampak dons sm že prava gospodinja

in v tem celo uživam. Pa tudi s financami se človk navad čiiiist drugače ravnat. Vsak začetek je težak, ampak ko ti vse to pride v navado je prou luštn

Pa veliko uspeha!

LARIKA

Ko sem spoznala fanta, sva zmetala enega denarja za telefone, prevoze,..skratka metala denar skozi okno, samo zato da sva lahko bila skupaj. Pa sva rekla, hmm kaj pa le bi se mi2 preselila na svoje? V najem? Po 2 mesecih, sva začela iskati stanovanje, ga našla in se preselila. Mojima2 je čeljust padla do tal, ko sva rekla da greva na svoje. Ampak je vse steklo čisto lepo, obojni starši so nama izredno veliko poamgali. Oba sva imela službo, jaz sem hodila še na fax. Pa sva začela malo škirpat s financami, pa sva rekla da bi pa pač šla nazaj domov, ampak skupaj. Pa sva šla k njegovim, sta bila vesela, da nama lahko pomagata. Tako smo skupaj živeli nekaj let, mislim da slabih 5 let. Vmes sva se poročila, varčevala in nato pred dvema letoma kupila lastno stanovanje. vmes sem jaz dobila še službo za nedoločen čas. Seveda brez izdatne pomoči staršev ne bi bilo danes najinega doma. Starši so nama šli za poroke na banki, kupili kar nekaj opreme, mala dela po stanovanju,..skratka neprecenjiva pomoč obojnih staršev, za kar jima bova vedno hvaležna.

kepka

floribunda napisal/-a:js zdej ze 5. leto živim s cimrami, odkar sem študentka pač.

Sorry ker bom offtopic. Ampak ce si zdaj 22 let stara (gledam profil), si pri 17 sla studirat?

Tamarra*

^^ A ni pri 18. če je 5.leto? Ker se je leto komaj začelo in je v 5. letu torej se računa 4 leta ali ne? :gruebel:

_kocka_

Med študijem sem živela v LJ, s cimrami, bilo je super in nepozabno... Se osamosvojiš...

Sedaj sem si uredila stanovanje v mansardi svojih staršev... In mi je zelo všeč. S starši se relativno razumemo, spoštujejo mojo zasebnost, veliko so mi pomagali pri gradnji, za kar sem izredno hvaležna. Veliko raje vlagam v hišo mojih staršev, kot, da bi plačevala za najemnino in se stiskala v kakšnem malem stanovanju v bloku...

Zaenkrat mi je to več kot dovolj in sem srečna... V bodoče je več opcij, tudi s fantove strani...