Napisal/-a tiasha » 20. Jul. 2004 7:24
TEBI!
Takrat, ko sem te prvič videla je bil le eden izmed tistih navadnih, dolgočasnih, šolskih dni..., vendar pa to zame ni bil navaden dan..., prvi pogled nate in na tvoje božanske čokoladne oči je v meni prebudil nek nov občutek, ki si ga nisem znala razložiti. Vsak dan, ko si šel mimo mene in me včasih le bežno pogledal se je v mojem telesu nekaj prebudilo in vztrepetalo..., potem pa sem se vsak dan znova veselila šole in skrivnostnih pogledov nate. Govorili so, da je to ljubezen..., moje telo je začelo plavati v oblakih in vsakič, ko se te videla sem izgubila oblast nad svojim telesom. Moje srce je začelo hitreje biti, ustnice pa so se kar same razlezle v nasmeh. Nekega dne pa so moje sanje postale resničnost, bila sem ti všeč. Postala sva par, fant in dekle, polna novih občutkov, močno zaljubljena, a hkrati tako zelo zmedena in nesigurna. Skupaj sva preživela vsako minuto najinega časa, tvoje besede objemi in poljubi pa so bili tako sladki in mamljivi a hkrati tako zaigrani in polni odpora. A ni bilo res, vsaj tako praviš ti? Naredila sem napako, ko sem te razočarala, vem, da je bolelo in, da sem bila kruta, ko sem te pustila iz enega samega razloga..., strahu. Nisem dolgo zdržala..., pogrešala sem tvoje poljube, poglede, objeme in besede, pogrešala sem tebe. Kmalu sva spet postala par. Najina ljubezen je bila še močnejša..., tako velika, tako popolna in nerazdružljiva. Mislila sem, da me imaš res rad, pa vendar ni bilo tako in to vem. Na tako lep zimski dan, a po drugi strani tako krut in mrzel je moj svet zrušil en sam telefonski klic. Oprosti, ničesar več ne čuti do tebe, nisi mi več všeč, naveličal sem se te in ne jokaj so bile besede, ki so moje srce tako surovo iztrgale iz mojega talesa in me tako močno prizadela, da sem izgubila zavest..., nisem se zavedala, da sem bila še včeraj tvoja, danes pa se je najina pravljica končala. Skušala sem te razumeti, a v moji glavi je odmevalo toliko vprašanj. Nisem razumela zakaj si me tako prizadel, prepričana pa sem bila, da takrat to nisi bil ti. Dala sem ti del svojega srca, ti pa si ga tako kruto zavrgel in ga pred mano razbil na tisiče koščkov. Pred mojimi očmi pa se je začela odvijati najgrša igra v kateri si glavno vlogo igral ti, ona in tvoji prijatelji. Vendar pa sem ti nekega dne vse oprostila. Včasih se vprašam zakaj? A je odgovor preprost..., moja ljubezen do tebe je bila močnejša od sovraštva in razočaranja. Še sedaj se spominjam tistega 3 urnega pogovora v katerem sem spoznala, da ti resnično nekaj pomenim. Ponovno sem ti podarila tisti del svojega srca, ki si ga takrat tako grdo iztrgal iz mene. Sedaj moje srce resnično pripada tebi in niti sleherno sekundo mi ni žal, da sem te poslušala in si počasi spet pridobila tvoje zaupanje. Spet obstaja najina pravljica, vem da me imaš rad, praviš da me ljubiš in sedaj ti to verjamem. Vsak dan znova te imam tudi jaz bolj rada, med nama ni več le tiste bežne simpatije, veže naju ena sama močna in neponovljiva ljubezen in resnično si ne znam predstavljati svojega življenja brez tebe...LJUBIM TE! S teboj in zate bi odšla na konec sveta, pomeniš mi čisto vse in s tabo bi rada preživela svoje življanje! Bojim se le, da bo spet prišel tisti zimski dan...
Tjaša
