Stvar je sledeča: S prijateljico sva se zvečer odpravili na pijačo, v center mesta. Tam sva bili cca. uro in pol, nato pa, ker se nama je mudilo, stopim jaz do šanka, da bi plačala. Natakar me vpraša, kaj sva pili in mu povem- kakav in limonado. Nato pa reče: 28 eurov! jaz ga pogledam, misleč da se šali in čakam, da pove pravo ceno. (Mislim, bodimo realni, koliko pa lahko maksimalno plačaš za takšno pijačo in večkrat sem že doživela, da se natakarji le šalijo, ko navijejo ceno- npr 150 eur, v resnici pa račun znaša 15 eur. Takšne fore popolnoma razumem in se jim le nasmejim).
On: 28 eurov! (pogled je imel smrtno resen in ubijalski)
Jaz sem nekako čutila, da nekaj ni vredu, a sem vseeno ostala mirna in ga gledala strmo v oči.
On (ponovno): 28 eurov! Kaj ti ni jasno!? (še vedno z resnim glasom in morilskim pogledom)
Jaz pa sem samo stala tam in ga gledala v nejeveri, tip ne more biti pri pameti! ( v rokah sem sicer držala bankovec za 20 eur) in on že spet: še 8 eur!
Ne vem kako, ampak prišlo je do neke točke, ko je kolegico za šankom potem vprašal, če ima kaj za zamenjati. In takrat je na pult vrgel(!) tisti denar, ki mi je pripadal, saj to, kar sva pili, je stalo 3,20 eur. Tako mi je potem vrnil ostanek, v smislu, na tukej maš!
Ne vem kako, ampak mogoče imam srečo, da imam tudi jaz ubijalski pogled, ko je to potrebno in je ta psiho od natakarja uvidel, da me ne more imeti za norca. Zanimivo, da nisem niti malo povzdignila glasu, samo gledala sem in čakala kdaj bo povedal pravo ceno.
Ampak mi ne gre v glavo, kako to, da ga tiste kokoši od natakaric niso ustavile pri njegovem početju?! In še na koncu ni niti računa izstavil, jaz pa sem mu z avtoritativnim glasom, ki ne pusti ugovarjanja rekla, da želim račun- in sem ga dobila. (če tega ne bi zahtevala, ga ne bi. Že to je prekršek, če ti računa ne izstavijo, a zahtevajo plačilo!)
Haloo! Kaj pa če bi na mojem mestu bilo kakšno dekle, ki se pusti hitro zmesti, ali ki hitro postane panično!? Sprašujem se, kaj bi se zgodilo po tem?? To dekle bi mu najbrž kar dala tisto, kar zahteva, samo da ji ne bi kaj naredil, ali da bi se izognila konfliktu.
In moja prijateljica, ki je bila z mano, je bila po vsem tem, ko sva odšli, vsa iz sebe. Tresla se je, ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo.. Vse, kar sem ji lahko rekla, je bilo, naj se pomiri in da midve praga tistega lokala ne prestopiva več. (Ona je bila prepričana, da nama bo natakar kaj naredil- naju udaril... karkoli, kajti iz njega je vela neka agresija, napadalnost)
Tako sem lahko srečna, da treniram borilni šport, saj me tudi to naredi najbrž bolj prepričlivo pa še braniti bi se znala, če bi prišlo do eventuelnega fizičnega napada... Ne upam si pomisliti, kaj bi bilo, če bi bila bolj labilne sorte :S
Zdaj pa me zanima, kako bi reagirali vi? Ste že kdaj bili v takšni situaciji in če, kako ste reagirali?
Razmišljam, da bi bilo tega tipa pametno prijaviti tržnemu inšpektoratu. Koliko ljudi je že in koliko jih še bo tako grdo nategnil? Človek mora resnično imeti široko odprte oči na vsakem koraku in paziti, da se mu kaj ne zgodi!
Sam če bi tko smrtno resno gledal, bi najbrž misla da je psiho, in bi se ga še bat začela... 
.. kr javno prosim 
