Zgubljena v času in prostoru

[ßabyka]

Dva meseca nazaj sva se razšla s fantom, s katerim sva bila ksupaj 2 leti. Oba sva stara 19 let. On se je odločil, da mu je še prekmalu, da bi imel tako resno zvezo. Od takrat naprej sem tako zmedena, sploh ne vem kaj počnem in kaj naj bi počela. Ne čutim nobene strasti do ničesar... Razen do nakupovanja in tako sem tudi že skoraj zapravila ves denar, ki sem si ga privarčevala za počitnice. Na faksu sploh ne vem kaj se dogaja. Čisto sem popustila in si izpite pustila za cel julij. V Ljubljani sem že 3 tedne, pa bi lahko šla domov in se učila ali nekaj. A jaz sem tukaj, hodim ven, se družim in ne delam ničesar posebnega. Počutim se totalno nekoristno. Vmes sem se zapletla še z nekim fantom, ki je drugače tujec in ta teden odhaja. Nič takšnega se ni zgodilo, samo enodnevna avantura, a se mi zdi, da me je to še bolj zmedlo. Sama ne vem več kako naj se spravim v red. Ne vem kje začeti... Na kaj naj se sploh oprem? Poleg tega je moja samozavest zelo, zelo, zelo šibka. Hodim tudi na pogovore k psihologinji, ampak še vedno imam občutek, da nisem prišla nikamor. In ne samo da bi obstala, zdi se mi, da tonem... Ko opazujem druge, se mi zdi, da vsi imajo neke stvari, na katere se opirajo in zanesejo... Jaz pa sploh ne vem, na kaj se naj... Če je imela katera/kateri kadarkoli podobne občutke, bi prosila za kakšen nasvet, kako se pomiriti in spraviti v red.

[positive vibration]

V končni fazi se mi zdi, da niti ni tak hudo. Imaš družbo, hodiš ven, se zabavaš, celo neko romanco si dala skozi...bivšega si očitno prebolela, vsaj za prvo silo.
Edini bad je, da si zaprčakala denar in da si faks dala na stranski tir.
Ampak - to še ni najhujše, kar se lahko zgodi
Mogoče je pa to ravno tisto, kar potrebuješ - druženje. Ker po zvezi morda nisi več navajena bit sama s sabo in ne veš, kaj bi počela, greš v trgovino zapravljat, da ti dnevi prej minejo. Daaaaj si najdi kaj bolj koristnega, no Nekaj, kar rada počneš. Postavi si nek cilj, na primer, z družbo idite skupaj na morje, ti pa si zastavi, da moraš do takrat zaslužit denar za dopust. Boš vidla, ker se boš veselila, ti sploh ne bo problem se spravit skup in si najt delo.
Kak izpit pa le naredi, je še čisto dovolj časa, da se lahko učiš in ni izgovora, da je prepozno. Samo odločit se moraš.

[tachika93]

Začni se ukvarjat s kakšnim športom Sedaj ko bo lepo vreme, se zmenita s prijateljico in pojdita na izlet s kolesom, tako boš naredila nekaj dobrega zase, pozabila boš na ostale skrbi.
Glede faksa pa se moraš zresnit in se spravit k učenju.
Se pa strinjam s positive vibration, menim da potrebuješ druženje in glede na to, da hodiš ven si fanta verjetno res za silo prebolela.
Veliko sreče

[soncnca]

vem kako je to. sm bla pred pol leta v podobni situaciji. probi čimveč vn v druzbo hodt. na zacetku je ful hard, k dost se na tipa misls, sam s casoma je bols. zacni se ucit, ne dovol, d ti vse to pokvar študij, ker boš na konc obžalvala. poišč si kkšn hobi. čimbl si cjt zapovn, p bo bols.

[zala123]

Je kar normalno, da je nastala neka praznina, premišljevanje, ... Ampak tudi to bo minilo. Poskusi čim manj ramišljat, pojdi v družbo in ne boš verjela tudi mene nakupovanje neverjetno pomirja.
Si pa še tako mlada, da je najbolje, da si sedaj vzameš nekaj časa zase, za šolo, za prijatelje in pozabiš na vse kar je bilo.

[jullia_]

Meni se zdi normalno, da se ti malo odpelje, ko se ti konča dolga zveza. Izpite boš že naredila, ne se preveč sekirat glede tega.
Bolj kritično se mi zdi to, da sama sebe opisuješ kot čisto apatično, da ne čutiš strasti do ničesar. Kaj te je pa prej veselilo? Poskusi spet najt samo sebe (ja, vem kako zelo osladno in dr. Phil-like se to sliši) in si zapolnit dneve s stvarmi, ki si jih počela prej, ali pa sploh poišči kaj čisto novega. Samo ne ves čas po štacunah letat, to je drag šport

[Mahagonij]

Na kaj naj se sploh oprem?

Ne razumem, kako je misljeno to "opreti se".

[monique*]

Na kaj naj se sploh oprem?

Začni delat na tem da boš sama sebi zadostna opora

[purple_rain]

^^ to

[Legally_blond]

Kot da bi brala lastne besede... Pred kratkim sva končala s fantom in sem ratala čisto neka izgubljena, niti ene stvari ne najdem, da bi me spravila v dobro voljo, če pa me že, je to kratkotrajno veselje. Razpoloženje mi niha oz. sem pretežno na robu depresije (dobesedno, pa nisem nikoli delala iz muhe slona, a me je očitno ta razhod močno prizadel), do zdaj sem naredila samo dva izpita, ostale imam avgusta in tudi če grem vsak dan nekam, se družim s prijatelji... to ni to. Čutim, da ne spadam tja, vleče me samo v tisti konec, kjer je on. Vedno, ko se peljem mimo njegovega kraja, me stisne ob srcu. Totalna čustvena razvalina sem ratala. Še lastna mati me ne pozna več, razočarala sem sebe in starše glede izpitov, najbolj od vsega pa boli to, da mu očitno nisem pomenila toliko, kot sem mislila da mu. Resnično imam občutek, da ne bom zmogla nikoli več ljubiti kot sem njega, ker sem bila do zdaj še vsakič prizadeta jaz in nosila posledice še nekaj časa. Če bi brala te besede čustveno nevpletena, je najlažje reči da je to eno samo pretiravanje, ampak ko si na tem mestu, si želiš samo, da vse skupaj nekam čudežno izgine in se zbudiš lepših občutkov...
Bolj težko ti karkoli svetujem, mogoče te bo malce potolažilo zgolj to, da nisi edina, ki tako čutiš. No, jaz imam občutek, da trenutno niti čutim več ne. Verjetno je čas tisti, ki zaceli vse rane in prežene to poletno melanholijo, čeprav gre pri meni verjetno že za lažjo obliko depresije, sploh ker sem v tem slabem pol letu doživela en kup slabih stvari, izmed drugim tudi smrt meni bližnje osebe. Prav grozen filing je, ko te duši in bi jokala za vsak drek, čeprav sem daleč od osebe, ki se je vse dotakne. Očitno se je nabralo preveč vsega... Tega ne privoščim nikomur.

[purple_rain]

Če bi brala te besede čustveno nevpletena, je najlažje reči da je to eno samo pretiravanje, ampak ko si na tem mestu, si želiš samo, da vse skupaj nekam čudežno izgine in se zbudiš lepših občutkov...

Zato smo pa ostali tukaj, da zlomljenim dušicam povemo nepristransko, da je tole pretiravanje in da of course you will love again.

[Legally_blond]

Ja saj, ampak vem, da bo moralo preteči še kar nekaj časa, da se stvari v moji glavi razpucajo in stvari dobijo svoj smisel. Enostavno ni dovolj, da si vsako jutro rečem, danes pa bom delala na sebi in zase, ko me proti večeru vedno stisne pri srcu, ker nikoli več ne bo tako kot je bilo... Mene nakupovanje sicer že tako ali tako ne osrečuje, tako da bi mi v tem stanju še manj pomagalo prebolevati to obdobje, a tudi druge stvari, ki so me prej veselile, me zdaj ne osrečujejo. Poleg tega je še toliko težje sprejeti dejstvo, da nimam ravno velikega kroga prijateljev, tistih par oseb, ki pa jih smatram za prijatelje, pa so bodisi poparčkani bodisi zakopani v delo ali gredo kam na potovanje, jaz pa sem prepuščena sama sebi. Prav grozen občutek je, ko spoznaš, da si dejansko sam na tem svetu.

[monique*]

Prav grozen občutek je, ko spoznaš, da si dejansko sam na tem svetu.

Treba si je izbrati in vzdrževati tudi prijateljstva. In ne pozabit na nijh ko si v vezi.
Sicer pa to da si "sam" je tudi lahko prav lepo, samo naučiti se moraš biti sam in videti pozitivno stran tega, ne pa se smilit sama sebi.

[Legally_blond]

monique, ravno jaz sem si vedno vzela čas za prijatelje tudi ko sem bila v zvezi, pa so nekateri (prav tako vezani) vseeno raje bili s svojim dragim. Mogoče se me ravno zaradi tega, ker sem imela takrat vsaj njega, ni tako zelo dotaknilo, da že takrat nisem imela veliko prijateljev. Od srednje šole smo se vsi nekako razgubili, čeprav sem sama večkrat kontaktirala stare prijatelje, a so bili vedno neki izgovori. Vnedogled pa tudi ne moreš nekomu pisati ali ga klicati kdaj se spet kaj vidimo. Od sedanjih prijateljev imam par sicer dobrih, a se bolj družimo na kakih partyjih in rojstnih dnevih, nekateri že delajo in nimajo več toliko časa za druženje, skratka, vsak si je uredil svoje življenje. Jaz očitno nisem del nobenega in to me najbolj žre. Že prej sem kdaj razmišljala o tem, a me ni tako preganjala misel o samoti kot zdaj, ko sem dejansko sama.

[jullia_]

Ni ti treba tako dramatizirat. Mogoče je pa čas, da ti tudi ti življenje urediš tako, da ne boš ves čas hrepenela po družbi drugih ljudi.