Zakaj so eni močnejši od drugih?

[s0nckic4]

@pirodoksin: eq se človek priuči in razvija (res se tudi iq da zvišat, samo ne lih bistveno). in če se človek nič ne nauči iz svojih (ponavljajočih se) napak pomeni da jih ne razume. in da nekaj razumeš je potrebna neka stopnja logičnega sklepanja. in če to šepa je meni jasen zaključek da oseba pač ni višek inteligence (ali pa attention whore in se dela da ne razume).

jaz govorim o random življenskih situacijah, kot je avtoričina. takšno obnašanje je značilno za najstnice oz late bloomerje (folk v zgodnjih 20.). potem naj bi se to prerastlo.
drugače pa nisem študirala tega nikoli, zato ekstremnih situacij ne bi znala razložit (kot npr. zakaj se nekdo zlomi in naredi samomor potem ko mu že 5. odkrijejo raka, nekdo drug pa ne in gre skozi zdravljenje že 5. poln optimizma). pri slednjem se mi zdi še najbolj verjeten vpliv okolja.?

[pirodoksin]

ja lahko se na glavo obrneš, samo čustvena inteligentnost ni povezana z inteligentnostjo, tako pravijo raziskave, tega si nisem sam izmislil. poleg tega pa sem že povedal, da je čustvena inteligentnost slabo definiran in slabo merljiv konstrukt in je zato bolj neuporabna oz. so bolj uporabne druge omenjene mere. in ne, logično sklepanje ni povezano s čustveno inteligentnostjo, spoprijemanje s stresom tudi ne zelo. recimo spoprijemanje s stresom je lahko fantaziranje, lahko je humor, lahko je to uporaba drog, iskanje socialne podpore, pozitivna reintereptacija, načrtovanje itd. eni načini so bolj produktivni kot drugi (recimo humor je dober način, uporaba drog kakopak ne), in le redki so povezani z dejansko inteligentnostjo oz. je ta povezanost majhna.
včasih je celo obratno, za zelo inteligentne ljudi je v večji meri značilna anksioznost (velja v povprečju, torej obstajajo razlike med visoko inteligentnimi), kar je lahko povezano s spoprijemanjem s stresom (seveda pa je možnih še veliko drugih razlag za to povezavo).

na kratko: korelacije med EQ in IQ ni oz. je zelo nizka. prav tako ni korelacije med osebnostnimi potezami v ožjem smislu (to, kar sem naštel prej: nevroticizem, ekstravertnost itd.) in IQ-jem, razen nizke povezave med odprtostjo in IQ-jem (korelacija je ok. 0,20).

iq tudi ni enovit, ampak ločimo več vrst: kristalizirano in fluidno, če ne kompliciramo. fluidne se ne priučimo (lahko jo pa deloma izvadimo oz. natreniramo), kristalizirana je pa odvisna od izkušenj (kar ne pomeni, da genetski dejavniki nimajo veze tukaj, ampak gre za to, kak potencial imaš, da se nekaj naučiš). za eq teh študij ne poznam, ampak glede na veliko prekrivanje z osebnostnimi lastnostmi (večinoma korelacije 0,30-0,50) bi rekel tudi, da se vsega ne naučiš. recimo za emocionalno inteligentnost je zelo pomembna sposobnost prepoznavanja čustev. to je povezano tudi z empatijo (čeprav ne nujno). prepoznavanje čustev je odvisno od "kakovosti" zrcalnih nevronov. in recimo zrcalne nevrone kodirajo naši geni (kar ne pomeni, da na njihov razvoj okolje nima vpliva, to nima veze s tem) - avtisti pa teh nevronov nimajo oz. ne delujejo tako kot bi morali (zrcalni nevroni se aktivirajo, kadar opazujemo druge ljudi). posledično imajo nizko emocionalno inteligentnost. a ima to veze z izkušnjami? ne, avtizem je v veliki meri pač deden oz. se z njim rodiš in ga ni mogoče ozdravit (se pa da priučit, da se taka oseba vseeno znajde v socialnem okolju, ampak to je neodvisno od zrcalnih nevronov, ker se pač nauči "na pamet" in ne zato, ker bi tako čutila). kar hočem povedati je, da ni vse odvisno od izkušenj in učenja.
to, da so človek iz svojih napak ne uči, ni povezano z inteligentnostjo. morda pri kakih kognitivnih - razumskih nalogah, ne pa v povezavi s čustvenim/socialnim življenjem. recimo ženska si lahko vedno izbira pijanca za partnerja, pa je to ne izuči. to ne pomeni, da je ta ženska neinteligentna, ampak je lahko povezano z njenim odnosom do očeta v otroštvu in neko psihično travmo (ni pa nujno, je še veliko drugih dejavnikov).

in kot sem že rekel, težko je deliti na dedne ali okoljske dejavnike. med njimi je tudi interakcija, prav tako je interakcija znotraj teh dejavnikov (med geni in med okoljskimi dejavniki). o tem bi lahko zdaj cel roman napisal, ampak pravim vam: s tem se ukvarja vedenjska genetika.

na kratko: korelacije med EQ in IQ ni ali pa je zelo nizka in praktično nepomembna.

[Fatalna]

Se kar zelo strinjam s pirodoksinom, s0nskic4 tvoje razmišlanje pa je značilno za povprečno osebo, ki enostavno ne razume, da normalno ni samo to, kar doživlja ona.

Je pa zanimivo kako nihče ni omenil, da ima skoraj vsak neko drugo področje, ki ga vrže iz tira in na katerega se odzove iracionalno. Pri nekaterih je to ljubezen, pri drugih starševski odnosi ali pa odnosi do otrok, odnos do sebe, pa tisoč in strah itd. Tko, da je mal huda obtoževat ljudi, da so iracionalni, otročji in da pretiravajo, ker imate vrjetno tudi vi kakšne muhe, ki se drugim zdijo iracionalne in otročje.

[nogavicka]

tukaj bi se pa kar strinjala s fatalno, posebej z zadnjim odstavkom. poleg tega pa mislim, da inteligenca nima tukaj nobene veze.
že če gledam po sebi in eni svoji prijateljici (recimo, da je razlika med inteligenco kar opazna) to ne drži, ker ona gre čez ljubezenske polomije v sekundi, medtem ko jaz za nekimi nepomembnimi kreteni žalujem 100 let, medtem, ko ona ne bi zdržala kreganja s svojimi starši, meni je pa to tko..vsakdanje.
pač različne ljudi vržejo iz tira različne situacije, kar je pa po mojem mnenju zelo odvisno od okolja, vzgoje in predvsem preteklih izkušenj.

[s0nckic4]

ah kje fatalna, jaz sem zelo odprta oseba za tuja mišljenja in ideje. še več, drugače misleči so mi zanimivi ravno zaradi drugačnega pogleda na stvari in se od njih lahko kaj naučim (nekaj kar sem sama spregledala oz česar nisem niti poznala).

ampak ko nekdo ponovi napako 100x in potem še vedno joka zaradi nezaželene (in popolnoma nepričakovane!) posledice in se iz izkušnje nič ne nauči: meni se taka oseba pač zdi manj inteligentna (ker ima manj razvite veščine logičnega mišljenja in nižje sposobnosti učenja, da se že na prejšnjih 99 primerih ni naučila da dejanju X sledi posledica Y) ali pa attention whore. ne glede za katero področje življenja gre.

[pirodoksin]

ja če je to povezano z inteligentnostjo, potem to prav gotovo ni ista vrsta inteligentnosti kot jo merijo IQ-testi. spoprijemanje z vsakdanjimi problemi nima veze z inteligentnostjo oz. zelo malo. tako pravijo raziskave.

edit: oz. bom tako reku - študij o tem je premalo in o tem ne moremo veliko reči, tiste, ki pa so kažejo, da ni povezave ali pa je nizka. našel sem eno, v kateri so ugotovili, da je IQ povezan z načini spoprijemanja s stresom usmerjenimi na problem (ne pa z drugimi načini, ki so usmerjeni npr. na emocije), ampak to se ne navezuje na to, da se nekdo ne uči iz svojih napak. napak ne ponavljamo zato, ker bi bili neumni, ampak zato, ker ne uvidimo, kje točno je problem (npr. da je v drugih ne v nas), ker imamo upanje, da se bo spremenilo na boljše ali zaradi nekih nerazrešenih konfliktov v preteklosti.
tudi neumen učenec se lahko veliko nauči, če se le hoče.

[Akvamarin]

ja lahko se na glavo obrneš, samo čustvena inteligentnost ni povezana z inteligentnostjo, tako pravijo raziskave,

Katere raziskave tako pravijo, me zanima? Te sprasujem, ker je meni znano da razum brez custvene intelegence deluje precej omejeno.
Ce prevladujejo pri osebi negativna custva, kot so jeza, strah, zalost itn. pa je mentalna ucinkovitost, ustvarjalnost, ucenje itn. izrazito slabse.

Drugac pa je meni znano, da pri ljudeh ki imajo visoko razvito custveno inteligenco, da prevljadujejo optimizem in pozitivna custva.

[*Abby**]

ja lahko se na glavo obrneš, samo čustvena inteligentnost ni povezana z inteligentnostjo, tako pravijo raziskave, tega si nisem sam izmislil. poleg tega pa sem že povedal, da je čustvena inteligentnost slabo definiran in slabo merljiv konstrukt in je zato bolj neuporabna oz. so bolj uporabne druge omenjene mere. in ne, logično sklepanje ni povezano s čustveno inteligentnostjo, spoprijemanje s stresom tudi ne zelo. recimo spoprijemanje s stresom je lahko fantaziranje, lahko je humor, lahko je to uporaba drog, iskanje socialne podpore, pozitivna reintereptacija, načrtovanje itd. eni načini so bolj produktivni kot drugi (recimo humor je dober način, uporaba drog kakopak ne), in le redki so povezani z dejansko inteligentnostjo oz. je ta povezanost majhna.
včasih je celo obratno, za zelo inteligentne ljudi je v večji meri značilna anksioznost (velja v povprečju, torej obstajajo razlike med visoko inteligentnimi), kar je lahko povezano s spoprijemanjem s stresom (seveda pa je možnih še veliko drugih razlag za to povezavo).

na kratko: korelacije med EQ in IQ ni oz. je zelo nizka. prav tako ni korelacije med osebnostnimi potezami v ožjem smislu (to, kar sem naštel prej: nevroticizem, ekstravertnost itd.) in IQ-jem, razen nizke povezave med odprtostjo in IQ-jem (korelacija je ok. 0,20).

iq tudi ni enovit, ampak ločimo več vrst: kristalizirano in fluidno, če ne kompliciramo. fluidne se ne priučimo (lahko jo pa deloma izvadimo oz. natreniramo), kristalizirana je pa odvisna od izkušenj (kar ne pomeni, da genetski dejavniki nimajo veze tukaj, ampak gre za to, kak potencial imaš, da se nekaj naučiš). za eq teh študij ne poznam, ampak glede na veliko prekrivanje z osebnostnimi lastnostmi (večinoma korelacije 0,30-0,50) bi rekel tudi, da se vsega ne naučiš. recimo za emocionalno inteligentnost je zelo pomembna sposobnost prepoznavanja čustev. to je povezano tudi z empatijo (čeprav ne nujno). prepoznavanje čustev je odvisno od "kakovosti" zrcalnih nevronov. in recimo zrcalne nevrone kodirajo naši geni (kar ne pomeni, da na njihov razvoj okolje nima vpliva, to nima veze s tem) - avtisti pa teh nevronov nimajo oz. ne delujejo tako kot bi morali (zrcalni nevroni se aktivirajo, kadar opazujemo druge ljudi). posledično imajo nizko emocionalno inteligentnost. a ima to veze z izkušnjami? ne, avtizem je v veliki meri pač deden oz. se z njim rodiš in ga ni mogoče ozdravit (se pa da priučit, da se taka oseba vseeno znajde v socialnem okolju, ampak to je neodvisno od zrcalnih nevronov, ker se pač nauči "na pamet" in ne zato, ker bi tako čutila). kar hočem povedati je, da ni vse odvisno od izkušenj in učenja.
to, da so človek iz svojih napak ne uči, ni povezano z inteligentnostjo. morda pri kakih kognitivnih - razumskih nalogah, ne pa v povezavi s čustvenim/socialnim življenjem. recimo ženska si lahko vedno izbira pijanca za partnerja, pa je to ne izuči. to ne pomeni, da je ta ženska neinteligentna, ampak je lahko povezano z njenim odnosom do očeta v otroštvu in neko psihično travmo (ni pa nujno, je še veliko drugih dejavnikov).

in kot sem že rekel, težko je deliti na dedne ali okoljske dejavnike. med njimi je tudi interakcija, prav tako je interakcija znotraj teh dejavnikov (med geni in med okoljskimi dejavniki). o tem bi lahko zdaj cel roman napisal, ampak pravim vam: s tem se ukvarja vedenjska genetika.

na kratko: korelacije med EQ in IQ ni ali pa je zelo nizka in praktično nepomembna.

UAU, kaj?! Dejansko inteligenten, premišljen post na cosmoforumu?

Se strinjam z vsem napisanim.

Sicer pa za ''dokaz'' ne rabite raziskav v temle primeru: cel kup genijev je spadalo v skupino tistih, ki so čustveno labilni, psihično bolni, psihotični, anksiozni in tako dalje. Preberite kakšen življenjepis, mogoče začnite z Nietzschejem, človekom, ki je temelj praktično vsemu, kar je od filozofije nastalo v 20. st. Ne bi rekla, da je bil njegov IQ ravno prenizek ...

Med drugim je temu tudi zato, ker so taki ljudje bolj občutljivi na določena dogajanja v njihovi okolici, v odnosih, v splošni svetovni klimi ... Pravzaprav golo razumsko obračunavanje s čustvenimi situacijiami sploh ne nujno kaže na blazno visok IQ.

Še en resničnostni primer za konec: serijski morilci (ne množični) so navadno izjemno inteligentni (imajo visok ali celo izjemen IQ), ampak EQ je pri njih izjemno nizek, na drugi strani.

[Akvamarin]

^^sem prosila za raziskave (ki jih piridoksin navaja), kjer razvidno dokazujejo, da ni povezave med umsko in custveno inteligenco! Eno je definirati te pojme posebej, drugo je pa pisati o povezanosti/nepovezanosti.

Nobeden ne ve, kaj bi lahko dosegel en umski genij (ki je bil v zgodovini oznacen za depresiven in anksiozen), ce bi bil se custveno stabilen!

[bucibabyka*]

hmm...zanimivo..se strnijam tud jst...jst bi naprimer enga prebolevala full dolg časa , medtem ko je moji kolegici vseen še isti dan pa to vzame kot da ni nč... isto če se skregam doma sm navajena nekateri se ne obremenjujejo mene pa kreg doma tolk živčno nardi... je pa res da sem mela v življenju kar velik padcev in to tudi takih da sem bila nevarno bolana pa sem se zmerej postavla na noge..nikol nism obupala... sej sm mela vsakdanji strah ampak nevem nekej me je držalo pokonci da ne nardim kašne neumnosti...tisto nekaj še danes ne vem kaj...mogoče to , ko eni obupajo in naredijo samomor jaz nisem naredila tega ker ko sem bila bolna sem se zavedala kaj pomeni se boriti za življenje..in kako fajn je živet... mogoče je tudi to razlog da ne obupam... pa bi rada kdaj use pustila , pa se zjokam , pa se izpovem potem sem pa čez par urc dobra... mogoče je tudi to da ob sebi nimam le osebe ki mi govorijo samo : "saj bo,saj bo... " ampak mi dajo tudi dobre nasvete... nekateri se pa takoj zlomijo...letos vem že za dva samomora od znanca in bivšega sošolca...kaj zakaj ne ve nihče...huda depresija? možno... če vidm nekoga ki je žalostn,oddaljen...odsoten..takoj začnem morit nj mi zaupa kaj je... da mi ne more nihče očitat da mu nisem stala ob strani. rajš težim kot da je prepozn. to pa zato ko nekdo naredi samomor se vsi sprašujejo zakaj ... ko je pa živeu mu pa noben ni znau pomagat.

[pirodoksin]

najprej glede genijev: najprej je treba sploh definirati, kaj mislimo kot genij. lahko je to genij v neki specifični sposobnosti oz. bolje je, da temu rečemo talent. to je predvsem posledica vaje in učenja in tega se lahko nauči vsak (no, skoraj vsak), če ima dovolj motivacije.
genij v ožjem smislu pa je nekdo, ki je visoko inteligenten, ustvarjalen IN produktiven. obstajajo namreč ljudje, ki so visoko inteligentni in ustvarjalni, vendar ne ustvarijo nič pametnega, ker pač niso motivirani.
visoka ustvarjalnost pa je povezana s čustveno labilnostjo. zakaj ti ne morem čist na kratko opisat (lahko pogledaš v handbook of creativity), ne kratko pa lahko rečem zgolj, da je to pač povezano s psihopatologijo. pač višja ustvarjalnost pomeni tudi večje tveganje za večino psihopatoloških motenj kot so depresija, anksioznost, shizofrenija. zakaj je temu tako pa se mi ne da pisat. ne gre pa zgolj samo za sopojavnost oz. komorbidnost, ampak tudi za to, da se značilnosti obojega delno prekrivajo. torej, če je nekdo ustvarjalen je hkrati nujno tudi nekoliko "nor", torej ima nihanja v razpoloženju, čudne ideje, se hitreje razburi. o nevrologiji pa ne bi zdaj, niti ni bistveno. ampak če je nekdo "nor" pa tudi ni nujno, da je ustvarjalen, ločimo pa tudi med "shizofreno" (nekvalitetno) in pravo ustvarjalnostjo, mediator med obema naj bi bila v veliki meri inteligentnost.
torej če zavrnem tvojo tezo, da bi geniji dosegli več, če bi bili čustveno stabilni, bom rekel tako: ti ljudje ne bi bili geniji, če ne bi bili čustveno labilni. ampak tu seveda govorimo o kontinuumu in več podvrstah labilnosti; lahko bi neke spremembe v smeri stabilnosti nekomu pripomogle k večji ustvarjalnosti oz. genialni produktivnosti, vendar v splošnem po moje ne. seveda pa obstajajo izjeme, torej čustveno stabilni geniji, ampak to so pač izjeme.

glede raziskav, korelacija med EQ in IQ. problem je najprej v zanesljivosti in veljavnosti mer EQ. večinoma so te mere slabe (medtem ko so za IQ zelo dobre; to da so slabe pa ne pomeni, da so popolnoma zanič, ampak po moje obstajajo boljše mere, ki merijo sorodne konstrukte), torej tudi če recimo neka raziskava ugotovi določene korelacije je manjša možnost, da se ta rezultat ponovi v naslednjih raziskavah ali da ta rezultat dejansko pomeni to, kar mislimo, da pomeni (veljavnost se nanaša na to, ali merski instrument meri to, kar mislimo, da meri). recimo korelacije med različnimi merami IQ torej dajejo več informacij (oz. bolj zanesljive in veljavne) kot korelacije med IQ in EQ.
aja pa še mere EQ so zelo raznovrstne, odvisno od definicije, ene merijo emocionalno inteligentnost kot sposobnost (torej da ma test pravilne in napačne odgovore; pravilni odgovori pa so tisti, ki jih izbere največ oseb, torej v bistvu merijo neke vrste socialno zaželenost, upam, da tu vidiš problem v meri; ali pa pravilne odgovore definirajo eksperti oz. sestavljalci testov po nekih zunanjih kriterijih), druge kot osebnostno lastnost (torej samoocena), tretje kot kombinacijo, pol so pa še ene čudne mere, za katere je vprašanje ali res merijo EQ (recimo prepoznavanje čustev, kar ni nujno povezano z EQ).
zdaj pa še konkretne raziskave (sicer jih je pa bolj malo):
http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1 ... 4/abstract - nekonsistentne nizke povezave
http://www.sciencedirect.com/science/ar ... 6901000046 - nizke povezave

tu sicer v abstraktu nič ne piše, v vsebini pa isto kot prej: http://www.psycontent.com/content/u778u5766465721h/ (lahk poiščem full text, če koga zanima)

oz. kar tu lahko pogledaš: http://scholar.google.com/scholar?q=flu ... _sdt=0%2C5
(večina člankov je sicer nerelevantnih)

sem pa zdaj gledal te korelacije med osebnostnimi lastnostmi in IQ, ki sem jih prej omenil in povezave sicer so, vendar so večinoma zelo nizke (r < 0,20), kar pomeni, da lahko z varianco v IQ razložimo zelo majhen % variance v osebnostnih lastnostih (0-10%), kar je seveda praktično nepomembno (to pomeni, da se povezave sicer pojavljajo in so konsistentne, torej so dejanske in ne statistični artefakt ali karkoli, ampak to pri razlagi vedenja/duševnosti posameznika nima nekega pomena).

kakorkoli, dejte še kaj napisat v mojo temo o ženskem egotripanju

edit: aja, pa možno je, da to, kar opisuje avtorica teme sploh ni povezano z emocionalno inteligentnostjo. težko je pač sodit, če ni konkretnih primerov, pa še takrat je težko, ker pač ne moremo brati misli.

[pirodoksin]

aja pa še od nekje mam v spominu da EQ korelira z verbalno inteligentnostjo (ampak tudi te povezave so kvečjemu nizke do srednje, sigurno pa ne visoke), kar je lahko posledica sestave testov, samo se ne spomnim primera ... nekaj v smislu tega, da moraš prebrat neko zgodbo ali stavek in potem podat pravilni odgovor. torej bi lahko rekli, da tak test deloma meri tudi verbalno inteligetnost in ni čista mera emocionalne inteligentnostjo; je "kontaminiran". je pa možno, da se pač konstrukta prekrivata, torej da so verbalno inteligentni tudi bolj emocionalno inteligentni, ampak tu bi spet lahko pisal različne hipoteze, ampak jih raje ne bom, ker nisem ekspert za ta topik.

[dot]

Se strinjam z vsem napisanim.

Sicer pa za ''dokaz'' ne rabite raziskav v temle primeru: cel kup genijev je spadalo v skupino tistih, ki so čustveno labilni, psihično bolni, psihotični, anksiozni in tako dalje. Preberite kakšen življenjepis, mogoče začnite z Nietzschejem, človekom, ki je temelj praktično vsemu, kar je od filozofije nastalo v 20. st. Ne bi rekla, da je bil njegov IQ ravno prenizek ...

Med drugim je temu tudi zato, ker so taki ljudje bolj občutljivi na določena dogajanja v njihovi okolici, v odnosih, v splošni svetovni klimi ... Pravzaprav golo razumsko obračunavanje s čustvenimi situacijiami sploh ne nujno kaže na blazno visok IQ.

Še en resničnostni primer za konec: serijski morilci (ne množični) so navadno izjemno inteligentni (imajo visok ali celo izjemen IQ), ampak EQ je pri njih izjemno nizek, na drugi strani.

Jaz se tudi strinjam. Pa tisto z znanimi genialci, ki so pogosto čustveni invalidi, je tudi kar znan pojav... jaz nekaj podobnih tudi osebno poznam in se mi zdi kar zanimivo (ne mislim morilcev, ampak pač s čustvovanjem nekako na stopnji dvanajstletnika, medtem ko so doktorji znanosti ali izredni strokovnjaki). Sicer sem pa mislila, da je to že nekako splošno znano, da obstaja cela vrsta različnih inteligenc (je bilo že pred časom rečeno, da se je IQ včasih prevelik pomen dajal, in da sedaj prevladuje mnenje, da so ostale vrste lahko še kako pomembne pri človekovem delovanju in neodvisne od IQ), od seveda čustvene inteligence, glasbene, prostorske, ena naj bi bila celo posebna podvrsta za pomnenje glasbenih besedil (hah, hecno se sliši, samo tako je razlagala profesorica pri psihologiji na faksu ) itd... Sama se sicer s področjem psihologije ne ukvarjam poglobljeno, ampak na fakulteti je bilo rečeno, da gre za ločene vrste, ki jih ne smemo tesno povezovati z IQ Tako da se mi zdi čudno, da Akvamarin ne deli tega mnenja, če študira to področje, če se ne motim

No, kar se tiče konkretne teme, se pa tudi strinjam, da ima pač vsak posameznik svoj način spopadanja s težavami, ampak tak način spodbude, kot ga je opisala avtorica, se mi zdi včasih kar koristen Se mi ne zdi vsiljevanje svojega načina delovanja, če ti nekdo pač samo predstavi drug pogled na zadevo... Vsaj meni pomaga, če se kdaj kaj preveč sekiram in govorim z / pomislim na eno kolegico, ki vse izredno logično in z razdalje presoja (recimo reče 'ne, ta dogodek / stanje / odnos pa ne vpliva dobro name, to bom prekinila':)), tako da še jaz pogledam malo z njene perspektive in mi vsaj malo odleže Kar je pa seveda pozitivno, sekiranje ni ravno koristno za zdravje.

[*Abby**]

Jaz sem z ''genij'' mislila osebo, ki ima IQ nad 150 in je hkrati ustvarjalna in izkorišča svoje potenciale. Se pa to pozna tudi pri mnogih umetnikih, ki niso nujno imeli tako visokega IQ (ali ga jim pa sploh ni nihče meril) so pa dojemali svet dosti bolj občutljivo (kot bolj občutljiv senzor za določene signale pač) kot povprečen človek. Med slovenci recimo sigurno Slavko Grum, pa Ivan Cankar, pa Kosovel, Murn ... med literati jih je bilo ogromno čustveno labilnih, nekateri psihotični ... In prepričana sem, da mnogo genialnih tekstov, slik, filozofskih razprav itd., ne bi nikoli nastalo, če bi ti ljudje svet dojemali na enak način, kot slehernik. Preprosto zato, ker že do idej, do katerih so prišli, ne bi prišli, če bi čustvovali enako kot vsi njihovi sosedje.

Je pa treba tu opozorit tudi na to in tega še ni nihče izpostavil, da se prekriva tudi izjemno nizek IQ in čustvena labilnost ...

Meni to vse nekako diši po tem, da EQ (jaz ga razumem kot primeren čustven odziv na družbene situacije, sposobnost empatije, sposobnost nadzora svojih čustev), da je EQ pač skupek določil, ki so v družbi sprejeta kot pravilno čustvovanje. Kar je pravzaprav precej blizu temu, da čustvovanje postaja neavtentično. In vprašanjej je, ali je to res najboljše, kar lahko naredimo.

[pirodoksin]

to, kar je abby omenila, visoko občutljive osebe, je tudi psihološki termin. več si preberite tukaj: http://en.wikipedia.org/wiki/Highly_sensitive_person (oz. literatura na koncu za kaj več)