Vas kdaj preganja preteklost?

[*LittleBug*]

Ste kdaj v življenju naredili nekaj, kar ste kasneje obžalovali, kar je nekoga prizadelo oz. mu je naredilo škodo? Vas je po tem dogodku še več let preganjalo to, kar nebi smeli narediti pa ste? Zadnje čase me kar naprej preganja dogodek izpred 6 let, pa ne vem zakaj? Imate podobne izkušnje in ali bi osebo, ki ste ji kaj naredili prosili, da vam odpusti?

[sirova štručka]

...

[s0nckic4]

Ste kdaj v življenju naredili nekaj, kar ste kasneje obžalovali, kar je nekoga prizadelo oz. mu je naredilo škodo?

vest te peče. in prav je tako. drugič pa razmisli prej, kaj delaš in kakšne posledice bo to prineslo.

[peppermint]

ja kaj pa si naredla takega?

to tudi mene zanima

[Dadyka15]

probaš odmislit tisto kar si storila narobe... al se pa sooči s tem...nekaj od tega...
s0nckic4 mar ti v svojem prelepem življenju nisi storila ničesar kar bi obžalovala??!!

nihče ni popoln, neglede kako močno se prepričuje v to da je ravno on popoln...

[***Ally***]

jaz se dostikrat spomnim za nazaj da sem kaj zaj*** ampak da bi me pa ravno preganjalo pa ne morm rečt

večkrat se spomnim da kaj nisem nardila, da kake priložnosti nisem izkoristila..

treba se je pač soočit s svojimi dejanji, zdaj je kar je

[s0nckic4]

^^verjamem v karmo. kar seješ, to žanješ.
nevem kaj je avtorica naredila. so pa nekatere 'napake' take, da se jih ne da popravit samo z 'oprosti'. in če jo vest peče, potem ona že meni, da je bila 'napaka' take vrste, da si 'zasluži' malo trpljenja.

EDIT: za dadyko15

[peppermint]

še posebej, da jo vest peče še po šestih letih...

no, vsaj namigni

[purple_rain]

^^firbec.
Nč lažje ne bo svetovat/pametovat, če bomo vedli kaj jo matra.


Sicer pa, hm, da bi mene kej "preganjalo" glih ne, me pa spremlja senca enga dogodka, za katerega se delno počutim krivo (s svojim vplivom/vtisom na osebo)..

[positive vibration]

Povabi to osebo na pogovor in ji resno povej, da ti je žal, da se kesaš in se ji opraviči/prosi za odpuščanje/zakopljita bojno sekiro.
Kar je pač bolj primerno dejanju.

Ja, v vsakem primeru ti bo nerodno in ja, v vsakem primeru se boš mogoče počutla "osramočeno". Ampak, če ti to veliko pomeni in veš, da boš potem lažje in bolj mirno spala, naredi to. Nič manj te ne bo zaradi tega. In predstavljaj si, vizualiziraj situacijo, kak se boš počutla, ko se ti bo ta oseba nasmehnila, te potrepljala po rami in rekla: "že zdavnaj je pozabljeno". Počutla se boš lahko kot pero, kr poletela boš!

Hkrati pa ne pojdi na srečanje s pričakovanjem, da ti bo odpustila. Če gre za res hudo zadevo, lahko, da ti ne bo odpustila. Lahko, da ti bo večno zamerila in ti bo to tudi ostro povedala v obraz. Naj te to ne iztiri - cilj naj ti bo, da se TI opravičiš in poveš, da ti je žal. Če bo ona opravičilo sprejela, thnx god, če ga ne zmore sprejeti, pa razumi to. Ampak vseeno ti bo lažje, boš vidla. Ker nekaterih stvari ni tak lahko odpustit - saj veš, grešiti je človeško, odpustiti pa božansko.

[***Ally***]

^^ zelo dobro napisano

Glej jaz sem imela enega kolega, ki je bil do ušes zaljubljen, pa sem vedla da ne bo nič, ker me ni privlačil. Ampak ker sem pač to rabila sem ga 2 leti imela tako "na distanci" da se mu je zdelo da mogoče kaj bo. Sicer je imel vmes vedno priložnost, da mu dopizdi, ampak on je vztrajal..
Potem ko sem jaz že menjala 3 tipa, brez njega, mu je postalo jasno da menda res nič ne bo in je bil fuuuuul jezen. Saj je imel pravico, ker je bilo res bitchy od mene. Potem sva se srečevala v mestu, brez da bi se pogledala, kaj šele pozdravila. Napisala sem mu nekaj smsov, brez odgovora. Potem pa sem čez eno leto poklicala, mu povedala da je mesto majhno in da se bova srečevala skoz, da ima vsak svojega fanta/punco in da mi je zelooo žal, da sem bila takrat v težkem obdobju, pod vplivom bivšega..skratka po resnici. Od takrat se dosti slišiva, si pomagava s službenimi stvarmi, greva kdaj na kavo (ampak vseeno se mi zdi, da me ni prebolel, kar ni vredu, ampak jaz mu ne smem več dajati povoda).

[Veerle]

Mene ne preganja, sva v dobrih odnosih.
Za vse slabo, kar sem storila, sem se pa slej ko prej opravičila, nazadnje je trajalo recimo 7 let, da sem poštekala ..... Ampak je bilo opravičilo lepo sprejeto in sva s tem fantom obnovila stike.
Tudi npr. mami sem se opravičila za kakšne 'izpade' iz bodobja odraščanja, ker mi je zdaj jasno, da sem jo morda močno prizadela - ni bila dolžna prenašat mojih pizdenj, jaz sem pa valda takrat mislila, da sem kraljica sveta in da imam samo jaz prav. Ne trudim se teh zadev popravljat, kar je blo, je blo, ampak sem spremenila obnašanje, drugače dojemam najin odnos, pomagam ji na drugačne načine. Več dajem, v glavnem.

[claire]

jaz sem nekoč imela probleme s "preganjanjem", če temu pač tako rečemo.
mi je tudi še vedno žal za obnašanje do določene osebe, ki takrat ni bilo primerno, še huje, bilo je najslabše možno obnašanje, ki ga od mene ta oseba nikoli ne bi pričakovala. takret ni dojela, da hočem njej dobro, da nočem da trpi, ampak nisem mogla sprejeti, da se je kljub mojemu neodobravanju odločila drugače, zato sem pritisnila nanjo kolikor le sem mogla. dobila sem kazen, ker je ta oseba z mano prekinila stike. ni se več javljala, ni se hotela pogovoriti. od tega je sedaj že 5 let, pa mi je še vedno žal. vedno ko jo vidim se spomnim in res se ji bom enkrat opravičila.

meni je najbolj pomagalo, da sem se učila iz te napake. da sem se začela zavedati, da sem res storila narobe. vsak si piše sodbo sam.
ko sem se začela zavedati, da če bi s to osebo ostala v stiku in spremljala vso dogajanje, bi se sama s časom distancirala, ker ne bi zmogla, sem lahko zadihala.
in od takrat naprej vem, da lahko le prijazno svetujem, povem svoje mnenje, jih opozorim, a vsiljevanje svojega mnenja (četudi je pametno), ni prav.
priznam pa, da to osebo še vedno pogrešam. pogrešam osebo kot je bila pred tem incidentom. tolaži me to, da tako ali tako nikoli več ni bila ista.

treba se je soočiti s svojimi grehi. tudi jaz ti predlagam, da poskušaš razčistiti, če pa ne gre, pa v sebi razmišljaj pozitivno in se trudi, da boš vedno dobra. do vseh. to meni zelo pomaga.

[roxeanne]

ob postu ***Ally*** sem se spomnila na moj primer.
en fant se je zatreskal vame ko sm bla jst v zvezi in me nato 1 leto čakal. jst sm mu takrat dala šanso predvsem zato ker je bil tako vstrajen, ampak iz moje strani enostavno ni kliknilo. sm mu lepo (no če se to sploh da) povedala vse po resnici da to na žalost ne bo šlo. in tipček mi je tako zameril, da me še zdaj po sedmih letih gladko ignorira. meni je seveda ob temu hudo, ampak sama si nimam kaj očitat- nisem ga zavajala, povedala sm mu kar sm čutila... le ko kaj spije se mi začne nasmihat in mi mežikat

edino kar me za kanček preganja oz. imam zaradi tega slabo vest, je spor z bratom pred enim letom. vedela sm da imam narobe, ampak zaradi ponosa mu nism hotla priznat. dogodek je bil le vrh ledene gore za katero sva bla pa kriva kar oba pol-pol in je pripeljal do tega da je bla najina komunikacija naslednjega pol leta omejene na minimum.
očitno je bil ta "pok" takrat potreben (bi do njega verjetno prišlo naslednjič), da sva si oba ohladila glave in začela na novo. ravno zaradi tega ker so se potem stvari uredile mu nisem nikoli priznala mojega kiksa.

[monique*]

Ja tudi mene včasih malo preganja. Fant v katerega sem se zaljubila. Od tega je že 5 let ni mi žal da sva šla narazen, ker drugače nebi dobila teh izkušenj ki jih imam, ampak delček srčka še vedno bije zanj (če se malo pocukrano izrazim).