Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[patty]

na trenutke kar na samomor pomislim ker sm tako na tleh...ah=((

Draga moja, pa ne s takimi, celo v hecu ne s takimi....Ljubezen je pač takšna, vzponi in padci, jok, sreča, solze, smeh, vsega je. Ko pride pravi je manj slabega in več lepega, do takrat pa imej rada sebe in se ukvarjaj s čim drugim....lp

[aymee]

kot da bi sebe brala..

zdaj bo pol leta odkar sva nehala.. jaz pa se vedno usak dan mislim nanga in niti ne morem biti z drugim... najbol zalostno je pa to.. da sva bila skupaj samo 3 mesece..amapk sem ful čustvena oseba in sm se hitr navezala..in zdej ma on drugo....js ga mam pa se zmeri rada.. in kr noče stran

[Larisy]

Živjo vsem! zlo bi bla hvaležna če bi mi kdo lahko svetoval. pred približno enim mescom me je pustu fant. res da se je neki čudn obnašal predn me je pustu tko d sm že kr mau slutla d me bo pustu sam vseen je bil pol ful šok zame k me je res pustu. še dva dni pred tem je pa govoru d še sam neve kaj mu je sam d rt me ma pa še zmer. no in k me je pustu sm js bla itak ful žalostna...reku mi je d se hoče z mano še zmer čist normaln pogovarjat. js seveda nism hotla met več stikov z njim pol čez neki cajta sm se pa sprjaznla p sm mu rekla d sva loh frenda. no in k ni nč kj preveč kazu zanimanja zame...še kumi d me je pozdravu k je meu zmer druge okol sebe sm si p rekla d ga še za frenda nočm več. no in sm ga ignorirala, pustila čist namer. pol me pa on čez 3 dni pokliče pa reče zakaj ga nč ne pozdravm p reku mi je da je blš d sva zdj nehala d bova čez neki cajta spet skp loh p d se bo on itak z mano poroču. p d me ma še zmer rt sam da tega ne pokaže. tko d js nevem kaj nj si mislm. al si je vzeu sam pavzo p se res misle pol k men vrnt al sam nalaga...prebolela ga seveda še nism.
hvala za nasvete, mnenja že vnaprej.

[*srčica*]

Ne nasedaj mu! To kar dela je zame taka grda manipulacija. Jst to razumem tko, da če mu bo sfalil drugih, bo pa še vedno mel nek zasilni izhod. Hoče te met za neko rezervo za krizne čase.
Tut če to ni tko, kdo pa je on da ga boš ti čakala, če si gospodek slučajno premisli...Če bi te mel res rad, bi bil še vedno s tabo. Verjetno samo pozornost išče, zdej ko si ga dala na ignor.
Pozabi ga!

[jullia_]

Ja se strinjam. On te noče popolnoma zgubit, ker te ima za svaki slučaj. Trenutno mu sicer sede bit samski in letat naokrog, je pa vseen fajn imet varnostno mrežo, če mu vse ostalo spodleti.
Ne bit tako neumna in ga res čakat.

[Larisy]

res najlepša hvala za nasvete!!!verjetno bo res najbolj da ga pozabm.čeprou ga bo zlo težko pozabt

[Mrs Beauty]

Tale tema pa je definitivno the winner med vsemi temami, ker ima toliko strani. Meni osebno se zdi jokcanje za bivšim in premlevanje kaj bi bilo, če... milo rečeno neumno. Pa nočem biti zdaj nesramna, ker smo več ali manj vsi že dali skozi (in še mogoče bomo) takšna razočaranja, ampak tudi to je del življenja. Sicer je lahko biti "pameten", ko sam ne prebolevaš nikogar, ampak tudi ko sem bila sama v takšnem obdobju, sem se en dan zjokala kar je šlo, še zadnjič podoživela vse lepe skupne trenutke z bivšim, potem pa preprosto končala to poglavje in si oddahnila, da je to za mano. Očitno že ni bil pravi, če se ni izšlo. Po vsaki neuspeli zvezi (za mano je samo ena, druga dva sta bila zgolj izgubljena primera ) si je treba reči, da potem takem to že ni bilo to, če se je tako končalo in da je treba biti skupaj z nekom, ki te spoštuje in se zate trudi (kakor tudi kontra). Seveda pa ni nič narobe s samskim življenjem, samo privaditi se ga je treba.

[Razlagalka]

Mrs Beauty, veš, meni je tale tema zelo zelo pomagala, ker sem lahko popolnoma objektivno in nepristransko dobila mnenja drugih o moji propadli vezi. Očitno si ti toliko močnejša osebnost od nas, jaz svojega bivšega še nisem popolnoma prebolela, pa bo od razhoda že leto dni. Vsak dan vzamem kot izziv. Pa večkrat prebiram to rubriko, saj se večkrat najdem v zapisi prenekatere uporabnice foruma. Meni osebno je lažje se zaupati, dati "ven"

[jullia_]

Jaz to kar malo težko verjamem, da lahko pozabiš zvezo v enem popoldnevu.
Pustiš za seboj ja, tega tudi jaz ne razumem, da so nekateri v nedogled zabetonirani na mestu, ampak praktično nemogoče se mi pa zdi, da bi kar pretrgal in v par urah tako spremenil način razmišljanja, kot da zveze nikoli ne bi bilo. Ostanejo določene navade, ki jih je treba spremenit, asociacije, ki morajo zbledet,... in to je zame res pravo prebolevanje.
Tega, da je konec, se eni pač hitreje zavedo, drugi potrebujejo več časa, ampak s tem stvar še ni zaključena.

[Mrs Beauty]

Mrs Beauty, veš, meni je tale tema zelo zelo pomagala, ker sem lahko popolnoma objektivno in nepristransko dobila mnenja drugih o moji propadli vezi. Očitno si ti toliko močnejša osebnost od nas, jaz svojega bivšega še nisem popolnoma prebolela, pa bo od razhoda že leto dni. Vsak dan vzamem kot izziv. Pa večkrat prebiram to rubriko, saj se večkrat najdem v zapisi prenekatere uporabnice foruma. Meni osebno je lažje se zaupati, dati "ven"

Saj to je dobro, da želiš dati to iz sebe in ne pustiš, da se gnev oz. bolečina nabira v tebi. Tudi jaz sem to morala narediti kot prvo, to je del "terapije". Se mi pa dozdeva, da nekateri predolgo prebolevajo, pustijo, da gredo lepe stvari mimo njih in se samopomilujejo ali pa iščejo nenehno tolažbo in razumevanje drugih, kar lahko preide v depresijo. Treba je znati kje je meja in ali je bivši res vreden toliko zapravljenega časa. To pa ve vsaka pri sebi najbolje.
jullia, res je, da vsak drugače preboleva. Nekateri pač prebolevamo kratek čas, drugi pa rabijo mesece, mogoče celo leto ali več, da se znova postavijo na noge. Sama nisem prebolela bivšega v enem popoldnevu, ker ne obstaja čudežen klik, ki bi spremenil moje čustveno stanje. Sem pa v nekaj dneh prišla do zaključka (velika zasluga gre moji sestri), da ni bil vreden ene solze, čeprav sem bila jaz tista, ki je naredila konec zvezi. Ampak mi ni žal za to, ker bi z njim samo trpela. Brez njega mi je veliko lepše (je pa od takrat minilo dobrega pol leta).

[me_myself_and_I]

Sama nisem prebolela bivšega v enem popoldnevu, ker ne obstaja čudežen klik, ki bi spremenil moje čustveno stanje. Sem pa v nekaj dneh prišla do zaključka (velika zasluga gre moji sestri), da ni bil vreden ene solze, čeprav sem bila jaz tista, ki je naredila konec zvezi. [/quote]

ja, tud če človek ni vreden solza, je vredno jokati, ker s tem spravimo ven vsa čustva do njega in se tko postopoma osvobajamo od njega.. razumsko sm js tud v parih dneh nardila zaklučke, čustva pa rabijo čas.. in prov je, da čustvom damo čas, kr drugač se to loh odraža tko, da jih al potlačimo in pride na plano v drugi obliki v drugih okoliščinah, itd.. v glavnem,js vem, da bi se sama lahko kontrolirala in ne jokala, da bi lahko ne-mislila nanj, ampak hkrati bi pa čustva potlačla in nebi ostala predelana.. js hočem dat vse vn, se iz tega naučit kar se da in postat oseba, kakršna si želim bit.. drgač pa vsem priporočam knjigo Razveza - Debbie Ford..

[me_myself_and_I]

Sama nisem prebolela bivšega v enem popoldnevu, ker ne obstaja čudežen klik, ki bi spremenil moje čustveno stanje. Sem pa v nekaj dneh prišla do zaključka (velika zasluga gre moji sestri), da ni bil vreden ene solze, čeprav sem bila jaz tista, ki je naredila konec zvezi. [/quote]

ja, tud če človek ni vreden solza, je vredno jokati, ker s tem spravimo ven vsa čustva do njega in se tko postopoma osvobajamo od njega.. razumsko sm js tud v parih dneh nardila zaklučke, čustva pa rabijo čas.. in prov je, da čustvom damo čas, kr drugač se to loh odraža tko, da jih al potlačimo in pride na plano v drugi obliki v drugih okoliščinah, itd.. v glavnem,js vem, da bi se sama lahko kontrolirala in ne jokala, da bi lahko ne-mislila nanj, ampak hkrati bi pa čustva potlačla in nebi ostala predelana.. js hočem dat vse vn, se iz tega naučit kar se da in postat oseba, kakršna si želim bit.. drgač pa vsem priporočam knjigo Razveza - Debbie Ford..

[me_myself_and_I]

Sama nisem prebolela bivšega v enem popoldnevu, ker ne obstaja čudežen klik, ki bi spremenil moje čustveno stanje. Sem pa v nekaj dneh prišla do zaključka (velika zasluga gre moji sestri), da ni bil vreden ene solze, čeprav sem bila jaz tista, ki je naredila konec zvezi. [/quote]

ja, tud če človek ni vreden solza, je vredno jokati, ker s tem spravimo ven vsa čustva do njega in se tko postopoma osvobajamo od njega.. razumsko sm js tud v parih dneh nardila zaklučke, čustva pa rabijo čas.. in prov je, da čustvom damo čas, kr drugač se to loh odraža tko, da jih al potlačimo in pride na plano v drugi obliki v drugih okoliščinah, itd.. v glavnem,js vem, da bi se sama lahko kontrolirala in ne jokala, da bi lahko ne-mislila nanj, ampak hkrati bi pa čustva potlačla in nebi ostala predelana.. js hočem dat vse vn, se iz tega naučit kar se da in postat oseba, kakršna si želim bit.. drgač pa vsem priporočam knjigo Razveza - Debbie Ford..

[me_myself_and_I]

Sama nisem prebolela bivšega v enem popoldnevu, ker ne obstaja čudežen klik, ki bi spremenil moje čustveno stanje. Sem pa v nekaj dneh prišla do zaključka (velika zasluga gre moji sestri), da ni bil vreden ene solze, čeprav sem bila jaz tista, ki je naredila konec zvezi. [/quote]

ja, tud če človek ni vreden solza, je vredno jokati, ker s tem spravimo ven vsa čustva do njega in se tko postopoma osvobajamo od njega.. razumsko sm js tud v parih dneh nardila zaklučke, čustva pa rabijo čas.. in prov je, da čustvom damo čas, kr drugač se to loh odraža tko, da jih al potlačimo in pride na plano v drugi obliki v drugih okoliščinah, itd.. v glavnem,js vem, da bi se sama lahko kontrolirala in ne jokala, da bi lahko ne-mislila nanj, ampak hkrati bi pa čustva potlačla in nebi ostala predelana.. js hočem dat vse vn, se iz tega naučit kar se da in postat oseba, kakršna si želim bit.. drgač pa vsem priporočam knjigo Razveza - Debbie Ford..

[mrs.lucy]

No, naj še jaz povem mojo "zgodbo" . Včasih se je najlažje izpovedati nekomu, ki ga ne poznaš...
Moj primer je malce drugačen. Spoznala sem fanta, ki me je blazno privlačil... njegov stil, videz, vse... V bistvu je on prvi opazil mene in mi tudi takoj povedal, da sem mu všeč... Tako sva se začela dosti pogovarjati, vedela sva praktično vse drug o drugem... Večkrat na teden sva se dobila, ponavadi so bli to dolgi sprehodi... zame nepozabno... no, vse lepo in prav... to je trajalo kakšne tri mesece... Najina zveza v bistvu ni bila definirana po treh mesecih sem šla k njemu domov, kjer sem tudi spoznala njegove starše... Tako je takrat zgleda da tudi dobil kar je hotel... šla sva do konca... ni mi bilo žal... tudi kasneje ne, ko mi je teden za tem rekel, da me nemore spustiti bliže k sebi, ker se preveč boji razočaranja, da sem mu res prirasla k srcu in da mu ni šlo le za sex (boolshit )
od tega je minilo že 4 mesece, jaz pa še vedno mislim le na njega... čeprav vem da ni vreden mojih solz, si nemorem pomagati... sebe si ne predstavljam z nikomer drugim kot z njim... mogoče boste nekatere mislile da pretiravam, ker v bistvu sploh nisva bila par in je vseskupaj trajalo le kakšne 3 mesece, ampak pomenil mi je res veliko
Poskusila sem že tudi z drugimi zmenki... a še vedno je on pred vsemi
upam da bom kmalu lahko gledala nanj le kot res dober spomin... da se mi ne bodo ob vsakem naključnem srečanju z njim tresle noge, da bom lahko z nasmeškom in pozdravom odšla mimo