Tako ga pogrešam, kako ga preboleti? 2.del

[bucibabyka*]

madona me kar stiskalo ko sem brala objave...pa me je še zraven prijelo da še jaz svoje povem :


Bila sem noro zaljubljena v bivšega tipa , vse na njem mi je bilo všeč... na začetku zveze nama je šlo full dober , vse lepo in prav ... res sem se počutila ljubljeno se pravi da me res ljubi itd... potem je pa po 4-5 mesecih (skupaj sva bila 10 mescov) začel s svojimi izpadi... ko je prišel iz šihta (ob 14:30) me je šele poklical okole 19 ure zvečer , čist je bil čuden ... seveda sem se začela zavedat da neki ni v redu... potem pa sem imela vsega dost , začel mi je govort naj mu ne težim po smsih itd... sva se dobila sem mu dala konc. ko sem prišla domov sem se sesedla in jokala,jokala,jokala,.... bolečina je bila prehuda... seveda frajer je čaku da bom jst tista k mi bo prikipel in bom dala konec (verjetno me je hotu zmučt ) potem sem mu sama čez 3 dni pisala če je res prov da nehava ... je reku da ne ve da je preveč utrujen od vsega da bi rad pavzo al neki od tega (pa še to ko sem mu dala v živo konc in sem ga vprašala zakaj je tak ratu se je zmislu (BOLANO) da ima probleme iz zdravjem - živci in da je na tabletih ) seveda to ni blo res ... no in nekaj časa sva bla po sms v stikih nakar sva se začela dobesedno ravsat , žaljivke take da joj ... je že grozil iz pretepom da me bo itd... od vsega tega kar je bilo sem ugotovila da še dan dans ni prebolev svojo prvo ljubezen in pač bivšo ... ko sva nehala se je spet dobival z njo itd... ampak ona neresna smrkla ga je pa takrat ko sta bla skup varala..v glavnem ja zarad take k*** me je pustu.. no sčasoma sm prebolevala , hodila ven spoznala fuuull dobr folk itd... nakar se tip sprdne da mu je žov za vse in da če bova kolega... začeu je spraševat po men ... nevem zakaj ampak ni resen in ni zdrave pameti. Danes ima svojo novo punco ampak se mi ona smili ker vem da ima še vedno stike iz svojo prvo ljubeznijo ... jaz sem presrečna z mojmu lepotcem ker je 100000000000000000000000000X lepši in boljši in po letu in pol se imava res najboljš...tolko stvari ki sem jih ob njem doživela jih nisem in pomojem nebom pri nobenmu... tko da punce moje drage... če naletite na kretena podobnega mojmu bivšmu ... sam glavo gor pa ga vi jeb*** nazaj...vse se vrne in obrne ... s tem sem se najbol tolažla...in verjemte mislim da bol boli če se vrne k bivši kot pa da te vara kr iz eno tretjo

[eneja*]

čeprav nikoli nisem bila ravno za to, da bi o mojih čustvih z lahkoto govorila, sem zdaj v taki situaciji, da res ne vem več, kaj naj si mislim.pa da vam povem mojo zgodbo.v prvem letniku gimnazije sem se zaljubila v fanta.seveda, prva ljubezen itd, bilo je noro lepo ampak še kako prekratko-vsaj zame. končalo se je po slabih dveh mesecih.rekel je, da sva se prehitro spoznala (kasneje sem izvedela od njegovih prijateljev-ki so bili moji sošolci v osnovni šoli, zato vem, da mi niso lagali-da je zašel v težave in imel opravka s sodiščem zaradi nekaterih najstniških neumnosti).tako ali tako sem bila obupana, razočarana, preboleti sem ga skušala na vse možne načine, od druženja s prijateljicami, novih hobijev, pa vse do pomoči alkohola..ampak dejstvo je, da ga nikoli nisem popolnoma prebolela. s časom je seveda postalo lažje, ampak zmeraj ko sem ga videla so se vsa stara čustva povrnila. potem sem spoznala drugega fanta, bila z njim skupaj dobro leto, ni se izšlo, končala sva. in, kdo bi si mislil, tista moja neuslišana ljubezen se čez dobri mesec pojavi v istem lokalu kot jaz in začneva se pogovarjati, spomniva se starih časov, se skupaj smejiva itd. ...začneva se redno dobivati.ampak ker me je prvič izučilo, se nisem želela popolnoma predati čustvom, bila sem previdna in mu dala jasno vedeti da sva lahko samo prijatelja..spoznam spet drugega fanta.skupaj sva bila leto in 8 mesecev. ves čas pa nikakor nisem mogla pozabiti moje prve ljubezni. včasih sem mu pisala, zmeraj mi je odpisal, nekajkrat sva se dobila, z njim sem celo varala tedanjega fanta-na koncu je šlo tako daleč, da sva se dobivala vsaki vikend.to je trajalo dva meseca, nato sem tedanjega fanta pustila (ne le zaradi tega, bile so tudi druge težave, to mislim resno in ne le da bi opravičevala sebe ali svoja dejanja)...z mojo prvo ljubeznijo sva se nato redno dobivala, hodila na pijače, kosila, kino, disko..ampak drug drugemu sva govorila, da ne zahtevama ničesar, da sva le ''prijatelja za seks'' sčasoma nisem mogla več in sem mu povedala da lahko nadaljujeva tako kot je, da ničesar ne zahtevam od njega in da želim le da ve, da ga imam rada in da sem ga vseskozi imela rada...njegova reakcija? rekel je: ja, vem in po pravici povedano, tudi meni ni vseeno za tebe..
kljub temu še vedno nisva bila ''par''.preživela sva še nekaj čudovitih tednov, enkrat je bil pijan, klical mi je in mi povedal da me ima rad.itak sem bila presrečna. ko je bil trezen je povedal, da je mislil čisto za res in da to ni bilo le zaradi pijače. bila sem srečna. potem pa..ne da bi se skregala, nič, preprosto nehal mi je pisati, ni se mi več javil na telefon, nič.sprva sem ga pustila na miru, saj mislim da se se fantje največkrat skrijejo za svoj obrambni zid in punce preprosto ignorirajo in ko se pomirijo sami pokličejo. ampak to se pri njem ni zgodilo. zdaj je minil že en mesec od tega in ugotovila sem, da je v zvezi. ni mi jasno, kako lahko v enem mesecu nekoga pozabiš?razen, če je bila vse skupaj le ena velika laž..karkoli je bilo-ne obtožujem ga, privoščim mu srečo z katerokoli punco, želim si le da me ne bi prizadel vedno znova.in zdaj se sprašujem kaj je z mano da vsega tega ne morem pozabiti?prijateljica, ki mi ob vsem tem stoji ob strani in sem ji zato neizmerno hvaležna mi je rekla: ''pravijo, da prve ljubezni nikoli ne pozabiš...'' sama ne vem ali naj temu verjamem ali ne..? v mojem primeru že izgleda tako, saj sem njega spoznala v prvem letniku srednje šole, sedaj pa sem prvi letnik študija. torej se vse to vleče že 4 leta.in jaz še zmeraj hrepenim po njem.ne jočem več, le žalost in praznino čutim.kaj se mi dogaja? bom še sploh kdaj lahko srečna z drugim? ker 4 leta se meni ne zdijo kratek čas..
opravičujem se za ekstremno dolgo nakladanje..v tem trenutku se pač počutim izjemno osamljeno in sem potrebovala to izpoved.zanima me, če je ketra doživela kaj podobnega? ne to, da ga po nekaj mesecih ne moreš pozabiti, ampak da dejansko pretečejo leta, pa je še zmerom v tvojem srcu..

[Dioniz]

Čaki nisem zaj dobro razumel: se je to zadnje zgodilo pred kratkim al pred 4 leti? Ker če se je zgodlo pred kratkim potem ni 4 leta od tega ampak krepko manj. To, da sta šla prvič narazen pred 4 leti nima nobene veze, ker sta se še po tistem srečevala in bla pred kratkim skoraj fant in punca.

Sem pa mnenja, da te je on očitno mel točno za to kar sta se zmenla: prijatlco za seks. Seveda te je mel rad ampak bolj v smislu kot maš rad prijatlco, to pa je to. In ko je našo neko drugo, te je pač zavrgo. Na glup način sicer.

[*Abby**]

Šteje samo čas, odkar sta se povsem nehala dobivati, kot je napisal že Dioniz. V tvojem primeru torej 1 mesec, če sem prav razumela. Odnosi so taki in drugačni, vajin je bil pač takšen, da se je začenjal in prekinjal, po mojem predvsem zato, ker se ti kasneje nisi več zares zaljubila in si poveličevala svojo prvo zaljubljenost. In to je tudi vse, kar je to bilo - zaljubljenost, ki je bila pa še zelo daleč od ljubezni! In seveda ga boš pozabila, če le ne boš vedno znova silila z njim v odnos.

[CaliLove*]

Sprasujes kako je mozno, da nekoga v enem mesecu pozabis? Cisto mozno je, da se je s tisto punco dobival ze medtem, ko se je dobival s tabo in ko je ugotovil, da z njo postaja bolj resno, tebe skenslal. Ker ce bi do tebe cutil kaj vec kot "rad te imam kot prijateljico za posteljne uzitke", te ne bi odpisal zaradi punce, ki jo je pravkar spoznal. Po 4 letih je verjetno cas, da se nehas mucit in pozabis, kar z nenehnim vracanjem k njemu ne bos nikoli. Vem, da je tezko iti naprej brez nekega zakljucka, ampak bos morala. Saj verjetno ze sama vec, da bos prebolela samo tako, da ne bos imela nikakrsnega kontakta vec, tako da izbrisi njegovo stevilko. Tudi prvo ljubezen (v tvojem primeru bolj zaljubljenost) se pozabi, ko ti nekdo drug "spodnese tla pod nogami" - verjemi!

[*Sagitt*]

ah to prebolevanje .. kdo ga je izmislil ..
in sem spet tam .. spet se vračajo vsi spomini in vsa čustva.. Čez par dni bo natanko leto dni od kar sva se z bivšim spoznala. Ravno za čas pusta.. Ko se samo spomnim na pust, na norčije, na korante imam spet njega pred očmi .. in kot da še to ni dovolj se vedno znova vračam na tista mesta kjer sva ga prvič zažurala .. pravzaprav tja kjer sva si izmenjala prve besede ... grozo in ne morem mimo tega. Vedno si govorim on je preteklost, da naj ne razmišlam več o njem, saj mi zaj zadna 2 mesca kar slo od rok da nisem več toliko milisla nanj ... Zdaj se pa je spet vse začelo!
Če bom jaz kdaj njega do konca prebolela se sprašujem .. ampak mislim, da nikol ne konca. Vedno se mi bo nekje nekaj vračalo .... jaooo najraje bi se za par let odselila v neko drugo državo, da bi pozabla na vse skup... na celo preteklost, na vse! Na njega, da v življenju ni zame obstajal!

Hb da obstaja takšen forum ... da si lahko malo olajšaš dušo in vidiš da nisi edina, ki se tako grozno počuti ..

[Veerle]

Ne znam ti konkretno svetovati, ampak daj si čas, še več časa.
Midva z bivšim sva šla narazen pred slabima dvema mesecema pa lahko trdim, da sem ga prebolela. Nisem še izbrisala vseh sms-ov, njegovo cifro imam še vedno v mobitelu, ker je zgolj to - cifra v mobitelu. Na kraj pameti mi ne pade, da bi mu zdaj še pisala ali ga klicala. Vsak dan hodim tam, kjer sva hodila midva, je bil veliko pri meni pač, in mi ne prihajajo nazaj spomini, če se to slučajno zgodi, se samo nasmehnem. Pač, ne morem zanikati, da se nisva lepo imela, samo nisva za skupaj, se zgodi. Meni je bilo zdaj prvič, da po prekinitvi nisva imela nobenih stikov več. Meni so zelo zelo pomagali prijatelji, ker so me pustili, da sem govorila in govorila in s tem je iz mene počasi odtekala bolečina, spet sem se lahko odprla drugim ljudem, vmes spoznala drugega fanta, s katerim se počasi zbližujeva, jaz sem zaenkrat še v fazi zgolj druženja, nimam namenov imeti karkoli resnega z njim, on je s tem seznanjen in mu je kul.
Glavo gor, vse bo v redu! Pozabila/prebolela boš pa takrat, ko boš pripravljena, ne se silit, je težko in zoprno, ampak bo šlo. Sooči se s koncem, s tem že narediš prvi korak naprej. Seveda ga boš prebolela, ne otežuj si tega procesa s tem, da misliš, da ga ne boš nikoli. Srečno!

[*Sagitt*]

Ne znam ti konkretno svetovati, ampak daj si čas, še več časa.
Midva z bivšim sva šla narazen pred slabima dvema mesecema pa lahko trdim, da sem ga prebolela. Nisem še izbrisala vseh sms-ov, njegovo cifro imam še vedno v mobitelu, ker je zgolj to - cifra v mobitelu. Na kraj pameti mi ne pade, da bi mu zdaj še pisala ali ga klicala. Vsak dan hodim tam, kjer sva hodila midva, je bil veliko pri meni pač, in mi ne prihajajo nazaj spomini, če se to slučajno zgodi, se samo nasmehnem. Pač, ne morem zanikati, da se nisva lepo imela, samo nisva za skupaj, se zgodi. Meni je bilo zdaj prvič, da po prekinitvi nisva imela nobenih stikov več. Meni so zelo zelo pomagali prijatelji, ker so me pustili, da sem govorila in govorila in s tem je iz mene počasi odtekala bolečina, spet sem se lahko odprla drugim ljudem, vmes spoznala drugega fanta, s katerim se počasi zbližujeva, jaz sem zaenkrat še v fazi zgolj druženja, nimam namenov imeti karkoli resnega z njim, on je s tem seznanjen in mu je kul.
Glavo gor, vse bo v redu! Pozabila/prebolela boš pa takrat, ko boš pripravljena, ne se silit, je težko in zoprno, ampak bo šlo. Sooči se s koncem, s tem že narediš prvi korak naprej. Seveda ga boš prebolela, ne otežuj si tega procesa s tem, da misliš, da ga ne boš nikoli. Srečno!

Res lepo je ko preberem besede v spodbudo .. Hvala! Bom upoštevala tvoj nasvet. Prav tako je res tudi jaz nisem še izbrisala njegovih smsjev, ne cifre - pišem in kličem ga ne .. me pa ima da bi ampak si raje rečem da sem budalo, da sem nora in nevem kaj vse kot pa da mu sms namenim ... imam še tudi 2 njegovi stvari .. mam ju spravljene .. ampak ko kaj brskam tam po omari - skrivem delu tedaj se spomnim in tisti spomin vzamem v roke malo potujem nazaj in pol pač nekako se spet skušam spravit nazaj v sedanjost ..

[Veerle]

Nisi ne nora ne budala, če te še malo matrajo spomini. Sčasoma bo šlo mimo, ne boš več pomišljala nanj, stvari te ne bodo spominjale nanj/na vaju pa bo. Nima smisla sebe ozmerjat. Odločitve v preteklosti so takšne zato, ker se nam takrat to zdi pravilno, ne spuščaj se preveč v preteklost, ker je mimo, osredotoči se na tukaj in zdaj.

[Edinstvena]

tudi jaz sem še vedno v fazi prebolevanja... tolk je noči ko se zbudim iz sanj, objokana in čisto iz sebe... jezna sem nase, ker sem jaz kriva da nisva več skupaj jezna sem da ga nikakor nemorem (nočem??) pozabit in nikakor si nemorm sama sebi oprostit da sem ga odgnala stran zaradi svoje negotovosti... še vedno se mi pred očmi naslikajo najini skupni trenutki, še vedno se spomnim najinega morja, njegove nežnosti... damn! i really loved him, pa čeprav sem to spoznala čisto prepozno

[lisboneta]

Midva sva po nekem čudnem spletu okoliščin ponovno pristala skupaj.. in morm rečt da je 100x bolš kot je blo..tko da res ne verjamem v te neke "pogrete juhe" ipd. včasih dva morda samo potrebujeta nekaj časa narazen, da dojameta kaj vse je šlo narobe in potem na podlagi tega gradita zvezo.. seveda so primeri, ko dva karakterja sploh nista za skupaj..ampak če si res želiš biti z nekom, se poš potrudil..oziroma če se ne trudita oba, je itak brezpomensko..tako da moj skromen nasvet je: ne obupati, čas bo že naredil svoje.. vem, sem sama trpela tok, da zase nism vedla..ampak po določenem času sem spoznala, da lahko živim brez njega (še vedno sem ga imela rada), ampak sem videla koliko stvari v življenju zamujam.. tako da punce, glave gor, nič ni nemogoče.. samo počnite stvari v katerih res uživate.. srečno!

[Puella92]

Ob branju vaših komentarjev sem se še jaz odločila deliti svojo zgodbo z vami. Do sedaj so sicer vsi moji problemi in težavice ostali varno skriti v mojem dnevniku...
S fantom s katerim sva bila skupaj 3 leta sva se pred dvema mesecoma razšla. Zame je bil to velik šok saj sva se po mojem menju super ujela, kregala se skoraj nisva če pa so že bili kaki nesporazumi sva se vednov miru pogovorila in rešila situacijo. Problemi so se začeli ko sem jaz zaradi očetove bolezni v 1. letniku nehala obiskovati predavanja ter ostala 4 mesece doma da sem pomagala očetu. Po njegovi smrti sem se vrnila na faks ter na žalost ugotovila da to ni to kar me veseli ter se prepisala.
Izbrala sem poklic ki me je že od nekdaj veselil, vendar je tu nastal problem saj je študij magistrski in posledično daljši. Kar pomeni sa so se tudi najini plani nekoliko spremenili. Žal je to zelo slabo sprejel ter že kmalu po očetovi smrti vztrajal da če želim biti z njim se moram preseliti h njemu ter omejiti stike z mamo. To je bilo zame pretežko, saj sem vedela da tudi ona trpi ob izgubi mojega očeta in da me kljub temu da se ne razumeva najbolje še vedno potrebuje. Žal se tudi moj fant in mama nista najbolje razumela, krivda pa je bila na obeh straneh, saj sta bila oba preveč trmasta ter vztrajala pri svojih stališčih. Mene pa je to vse bolj utrujalo...Najprej očetova smrt, potem nesoglasja med mojim fantom in mamo ter nazadnje še odločitev ali se preselim h njemu in rešim zvezo vendar prizadane mamo, ali pa izgubim fanta in ostanem še nekaj časa pri mami ter ji pomagam preboleti izgubo. Da ne bo pomote s fantom sva se vseeno zelo veliko videla, ko sem le imela čas sem se vozila do njega, včasih tudi iz Ljubljane da sva bila popoldan skupaj ter se zjutraj peljala nazaj na predavanja. Skupaj sva šla na morje, na različne izlete ter ves prosti čas preživela skupaj. A žal je bilo to zanj premalo. Zavedam se da je bila med nama tudi malo večja starostna razlika (7 let) sem mu pa malo zamerila da ni mogel počakati vsaj toliko da se obe z mami malo sprijazniva z izgubo. Na koncu je bil razlog da on potrebuje osebo ki bo vedno ob njemu, ker ne zna in noče živeti sam, da potrebuje nekoga ki bo ob popoldnevih ko pride iz službe doma in mu pomagal. Po svoje ga razumem, vendar sem začela dvomiti o vseh njegovih besedah koliko mu pomenim in da si želi svoje življenje preživeti z mano ter da si življenja brez mene ne predstavlja...mogoče sem preveč pričakovala ko sem mislila da se bo lahko prilagodil in mi dal čas si uredim misli in življenje nazaj. Navsezadnje sem si tudi jaz želela življenja z njim in bi se bila pripravljena preseliti če le ne bi bilo vse na silo in na hitro tako kot je pričakoval.
Razšla sva se na nekoliko grd način, saj mi po njegovih besedah ni želel uničiti praznikov tako da me je pustil kmalu po novem letu. Ker imava skupni hobij in zato dosti skupnih prijateljev sem kmalu izvedela da je že 1teden po tem razlagal da išče punco ker potrebuje bližino, ker noče bit sam in ker si želi ustvarit družino. Podobne stvari in še marsikaj je povedal tudi meni. Odločila sva se namreč da poskušava ohraniti prijateljske odnose saj se bova že zaradi najinega hobija velikokrat videla. Nevem če je to najbolj pametno ali ne, vendar mi je do sedaj pogovor z njim še vedno dajal nek občutek varnosti in povezanosti. Nikakor nočem o njem reči karkoli slabega in nič ne obžaujem saj sva skupaj preživela 3 lepa leta. Težko mi je predvsem zato ker je njemu vse tako enostavno in da je že pripravljen na novo resno zvezo, ker pač noče biti sam.
Sem še vedno žalostna in imam občutek da sem v enem letu izgubila 2 zelo pomembni osebi v mojem življenju ter se počutim nekoliko osamljena. Imam sicer veliko dobrih prijateljev ki mi pomagajo, ampak kot sami verjetno veste to ni isto. Tako mi je že malo lažje ko sem uspela napisat to mojo "zgodbo",...

[Ananhas]

Puella92, živijo,

najprej bi rekla, da si res šla čez težke stvari, tako, da ti vnaprej želim vse dobro in, da se ti stvari povrnejo v stare tirnice čeprav to ni tako lahko...

Kar se tiče fanta sem pa med branjem dobila samo 2 vtisa in sicer - da je egoističen - ker, če bi te imel rad bi ti stal ob strani, sploh pri prebolevanju očeta, probal bi se postaviti v tvojo kožo in te skušal razumet, on pa je samo nase gledal in na to, da bo nekdo njemu ves čas na razpolago.
Drugo pa, da je mogoče odvisen od odnosev, kar nakazuje to, da ves čas potrebuje nekoga ob sebi in ne more biti sam... torej tudi po razhodu, namesto, da bi prebolel vajino zvezo (3 leta niti ni tako malo za odnos), on že takoj išče novo punco, ki mu bo posvečala vso svojo pozornost in energijo. Očitno mu niti ni toliko važno kakšna oseba bo to in bo očitno "zapel" za prvo resno ponudbo, samo, da ne bo sam.

Skratka mogoče se motim, ker vaju ne poznam ampak tak vtis sem dobila iz napisanega. Če bi te imel rad bi bil tudi on ob tebi, sploh v teh težkih časih, ki si jih doživljala.

[Puella92]

Najlepša hvala za dobre želje! Življenje se sicer počasi vrača na svoje tire ampak še vedno pridejo tisti slabi dnevi ko nevem kaj naj. Verjetno tudi nisem najbolje napisala tisto o mojem odnosu z mami. Nikakor nisva skregani vendar nikoli nisva imeli preveč "prijateljskega" odnosa, najini pogovori so se vedno vrteli samo o mojem šolanju in izobrazbi, za ostale stvari, hobije in probleme pa se nikoli ni preveč zanimala, jaz pa sem se jih navadila reševati sama ali pa sem za nasvet prosila očeta s katerim sva se odlično razumela in bila kljub veliki starostni razliki (bila sem njegov prvi otrok in ko sem se rodila je bil star 54) verjetno predvsem prijatelja. Kakršna koli je mami pa je trenutno moja edina družina in je nisem bila samo zaradi zahteve fanta pripravljena zapustiti v takšni situaciji. Vem da sem naredila prav, saj me je še ati ko je bil v bolnici prosil da na nek način poskrbim za mamo da si opomore, po drugi strani pa se mi zdi cena za to da nisem naredila nič narobe prevelika. Ko sedaj gledam nazaj je bilo to njegovo dejanje res egoistično, opravičeval ga je s tem da mi ni "težil" ko sem zadnje mesece 24h na dan skrbela za očeta ko je bil doma, ter mu delala družbo od jutra do večera ko je bil v bolnici saj sva se takrat res videla samo za kakšni 2 urci pozno zvečer. Enkrat mi je celo rekel da sem za očeta vedela da ga ne morem rešit medtem ko bi pa lahko rešila najino zvezo s tem da bi prišla kmalu po smrti živeti h njemu.
Mogoče sem se samo jaz spremenila in sem začela na življenje gledati nekoliko drugače. Njegov edini problem je bil da mu je bilo ob večerih kdaj dolgčas in se je počutil osamljenega, meni pa se je vse to zdelo vedno bolj nepomembno in nisem razumela zakaj po teh treh letih ne mora počakati še nekaj mesecev, da se pri meni stvari uredijo,navsezadnje sva imela že precej planov za skupno prihodnost in naju je čakalo še "neskončno" skupnih večerov.
Prav tako nočem biti ena izmed "jamrajočih" in se zgovarjati na krivico ki se mi je zgodila, ker še predobro vem da čas celi vse rane, tudi tiste nekoliko večje. Ga pa še vseeno zelo pogrešam in ga imam rada in priznam da me boli s kakšno lahkoto sedaj on spoznava nova dekleta in z njimi počne tudi takšne stvari za katere sem ga jaz prosila pa je vedno nasprotoval...In čeprav si razlagam dejstva in vem da je tako najbolje včasih še vedno premagajo čustva...

[wasd]

Ce bi te ime zares rad, bi ti stal ob strani in ti pomagal, ko si skrbela za oceta. Bil je pac navadna razvajena picka (ne zna/noce ziveti sam, afroamerican prosim ...), ki ni premogel niti trohice socutja do tebe, ko si izgubila starsa.

Hotel je pac mamo #2.