Tako ga pogrešam, kako ga preboleti? 2.del

[Jochie]

bumbar je čmrlj po hrvaško in ker sem na hrvaškem pač malo po hrvaško pišem...

[Veerle]

chillout87, res si lepo napisala.
Trenutno sem v fazi analiziranja stvari, meni npr. to zelo pomaga. vsake toliko še minimalno pojokcam, še sem razpeta med dokončno pretrgati ali nadaljevati .... Ampak človeka, ki se za nekaj odloči, pač ne morem 'spreobriniti' .... In, ja, pišem pisma .... Mogoče se bo čudno bralo, ampak še vedno se imava rada, samo ne znava se tako organizirat, da bi usklajeno po željah en drugega delovala in pač greva narazen. Meni pomaga, da se še vidiva, govoriva en z drugim, saj je težko, ampak samo čas mi bo pokazal, kdaj bo nehalo boleti, tako kot vedno doslej. Pa nisem zdej neki podepresirana in mi za nič ni (ravno sem namreč recimo sredi dogovarjanja za bližajoče se potovanje ), samo mal 'prazno' se počutim, manjka mi ta del, ki sva ga izločila, sej to je nekaj normalnega, tudi to bo šlo mimo.
Meni res pomaga, da vse sprocesiram, da se ne obrnem takoj stran, da zadevo res zaključim, vse ostalo že še pride, nikamor se mi ne mudi.

[Drobtinica]

V fazi prebolevanja.
Jokam za vsako figo, pogrešam ga neverjetno, želodec imam zvit v kepo, srce me boli; fizično ga ful pogrešam, da bi se stisnila k njemu, mu dala lupčka... Toliko bi mi to pomenilo, pa vem, da tega več nikoli ne bo. In to boli.
Spominjam se samo najinih lepih trenutkov; pa vem, da je bilo več grdih, kot lepih, ampak sem pripravljena grde pozabit, samo, da bi bila spet z njim.
Pogrešam ga.
Zelo.

In upam, da mi bo kmalu lažje. Ker je ta bolečina neverjetna.
Prijateljica mi je rekla, da je to le lekcija. Le zakaj tako boli???

[Veerle]

Drobtinica, :knuddel: :knuddel:.

[Br00tal]

Drobtinica, vse bo v redu res Vse se zgodi z namenom, za katerega se na koncu izkaže, da je najboljši Dovoli si prebolevati in nič skrivati čustev, poleg tega pa je to lepota človeka, da čas opravi svoje Don't worry, 'cause everything will be O.K. :bussi:

[cute]

Pa koliko časa bo še to trajalo??? Dobro mi gre... svoj prosti čas sem si zapolnila do minutke in celo stvari za faks, ki sem jih odlagala sem končno prijela v roke, sprejemam nove izive in v vsaki stvari iščem razlog za smeh in lepo preživete minute....

Pa so še vedno trenutki, ko me prime da bi se na glas zjokala.... In se.... Včasih imam čudne prebliske da bi ga poklicala, sploh ko se mi zgodi to ali ono...da bi mu poročala.... He, he... potem se spomnim da ga ne bi zanimalo... da ga ni niti takrat ko bi ga moralo, kaj šele sedaj....

Morijo me slike, ki jih sicer ne gledam, a vem da ležijo v albumu, mori me da sem mu zaupala čisto vse, mori mi da sem vzljubila njegove prijatelje, njegovega psa(ueeeee, kuža!!!), njega z vsemi tisoči napak ki jih je imel...počutim se neumno, ker sem verjela da je on pravi, pa je bil le...pravi idiot, ki me ni več hotel...

In tu pa tam si očitam, da sem si sama kriva, da če bi bila drugačna, če bi bila takrat tiho, če mu ne bi očitala, če ne bi zahtevala.... Hja, če če..... Če bi naredila karkoli drugega kot tisto, kar sem...ne bi bila jaz! Včasih mi je celo v tolažbo, da sem vedno znala povedati, ko me je nekaj motilo...

In potem jokam dokler gre. Potem je nekaj časa bolje. Se uredim in šibam dalje, ker se življenje pač ne ustavi zato, ker greš s partnerjem narazen...ker mi je potem vedno žal da sem vrgla stran še eno uro zaradi njega, namesto da bi naredila nekaj koristnega, lepega za sebe, za prijatelje, domače, ki me ne bodo nikoli zapustili...

Jah, traja to prebolevanje, ja! Včasih se mi zdi kot kaka telenovela vse skupaj.. hehe. Bo, že....samo naj gre tale čas malo hiterje?!?

[Drobtinica]

Pogrešam ga. 10 dni je minilo od kar sva šla narazen, meni je pa tako hudo.
Toliko ga pogrešam, da mi je slabo, glava me boli, nimam apetita. Rada ga imam in sem mu pripravljena vse pozabit in začet znova in biti boljša, manj težit, manj sitnarit, manj se obešat nanj in ga ne postavljat za središče mojega vesolja. Rešila bi se te odvisnosti od njega, živela svoje življenje in bila srečna za trenutke, ki bi jih preživel z mano.
Rada ga nimam. Naredila bi vse, samo da bi se vrnil k meni. Stisnila bi se k njemu, mu dala lupčka in bila srečna. Toliko ga pogrešam.
Razmišljam samo, kaj vse sem naredila narobe, pa čeprav mi je verjetno 100x povedal, da ga kaj moti oz. mu gre na živce. Pa sem delala po svoje, ker taka pač sem. Morda je to narobe.
In sem upala, da se bo spremenil, da bo posvečal kaj pozornosti tudi meni in mojim potrebam. Da bodo tudi moje potrebe prišle na vrsto, da bo kdaj rekel kolegom NE in prišel domov in bil z mano. Ne za računalnikom, z mano. In še vedno upam na to. Še vedno si želim, da bi poklical, da bi rekel, da me ima rad, da mu je hudo in da me pogreša. In da se bo tudi on potrudil.
Morda bi bila zdaj z njim pomirjena. In vesela, da sem z njim, ker bi ga lahko izgubila. Vse bi požrla, vse pretrpela. Če bi mi le pokazal, da je pripravljen tudi meni nameniti pozornost.

Pa tega nikoli ne bo.

Še vedno upam…

Po drugi strani pa vem, da je zame bolje, da nisem z njim. Ampak, kaj, ko srce vpije drugače.

[Drobtinica]

@cute - kot bi brala sebe. Se trudim, pa mi včasih zmanjka tal pod nogami. Držmo se! Bo bolje!

[cute]

He, he... pa imava res čisto podobne težave... Jaz bi ga tudi nazaj, jaz bi tudi vse požrla da bi ga le imela ob sebi. Ampak ne bi šlo, obe veva da to ne gre.

Ne vem jaz sem vedno imela v podzavesti stvari, ki sem jih zamolčala in prej ali slej sem jih morala povedati!! Ker ne morem iz svoje kože, ker sem morda bila na trunutke res preotročja in prezahtevna, ampak ne!!! Ni przahtevnost, če sem si žela biti z njim, če sem hotela, da me vsaj pogreša, če že ne more biti s mano, da se veseli vikenda, ker me bo končno videl, ne ker bo končno spal!?!?

Bile so stvari ki jih ni mogel preložiti in sem takrat razumela, ok...bila sem žalostna ko je šlo kaj po zlu, a bi me pomiril če bi rekel da me ima rad in da pride takoj ko konča...lepe besede, halooo!?! Ne....takoj sem menda sitnarila!?! Ne! To sem počela ko je raje šel na zabavo kot bil z mano, ko je nadležno spraševal kaj bova počela če bova en vikend sama?!??? Jaz pa sem si tako želela biti sama z njim....ni važno kje in kaj bi počela, samo njega sem si želela...

Ne, nič nisem storila narobe. So fantje, ki bi jim bila všeč taka kot sem. Ki bi radi dobili moje sms-e, me radi peljali na izletič in v kino, ne ker bi bilo to njim všeč ampak zgolj zato, da bi naredili srečno mene! Pač nisem dobila enega izmed njih, še huje-nekoga ki je njihovo popolno nasprotje....in sedaj me to tepe.

Mislim, da se bom iz te izkušnje naučila mnogo stvari. Med njimi tudi to, da bom dajala prednost sebi in skušala tudi v naslednji zvezi živeti svoje, neodvisno življenje...predvsem pa... ne riniti z glavo skozi zid. Nekateri ljudje so preprosto preveč drugačni od mene!

[Drobtinica]

@cute

Ja, najbolj grozno mi je to, da se ni več veselil biti z mano. Ampak sem mu bila samo še pač tam (ker sva živela skupaj, sem bila valda tam). In sem mu bila samoumevna. Zame si je vzel čas samo takrat, ko mu je pasalo. Njemu pasalo. Ne meni. Za moje potrebe ni imel časa/razumevanja. Vedno sva počela stvari, ki si jih je on zamislil. In ja, bolelo je, ko je raje šel po službi s kolegi na pir, kot pa da bi prišel domov, pa čeprav se že prej par dni nisva videla. Je rekel:˝Ja, saj jeva in spiva skupaj!˝ In bolj, ko sem mu dopovedovala, da meni to ni dovolj, da ga potrebujem, bolj se mu je zdelo, da težim in je potem že iz principa delal stvari, za katere je vedel, da me morijo. In seveda, jaz ne morem iz svoje kože, sem mu samo še bolj težila. Začaran krog, ki se je samo stopnjeval.
Boli.

[Mr. Nobody]

Pri meni je bilo kar precej podobno ...

[cute]

Začaran krog je lepa razlaga.

Bi še kaj dodala...pa ne vem kaj...

@drobtinica

Ne, ne smeš nazaj!! In jaz tudi ne, čeprav vem- jaz nimam niti možnosti! Niti ne bi prosila zanjo. Ampak niti razmišljati ne smeva v tej smeri! Ja, kdaj boli da se mi zdi da ne bom zdržala ampak nekaj dni je že mimo in s časoma bo bolelo vse manj! Sploh pa ne bova šli skozi to še enkrat zaradi istih tipov!! Hudiča, da ne!

[rebelgirl]

punci dragi... midva sva narazen že tri tedne.
vsak večer ko ležem v prazno posteljo, ko gledam okoli sebe in se spominjam njega v moji sobi študiram kaj počne on, a je s katero, kako me je lahko kar pozabil..

enrat razmišljam z razumom, ki ve da si zaslužim boljšega fanta, drugič prevlada srček, ki ga hoče nazaj. pogrešam ga tolk, da me celo telo boli od želje po njegovi ljubezni. ki je nekaj časa ni bilo. ki je nikoli več ne bo.
tu in tam mu še napišem kak prijateljski sms, pa ni odgovora... ni bilo niti pogovora, bil je samo njegov sms da je konec. tolk boli, ko te nekdo odreže iz življenja.. sej se je izogibal že dva meseca moji družbi, dajal povode za kreganje, mislim da upal da ga jst pustim.. jst sem ga pa tolk ljubila... in nazaj bi ga mela.. samo spremenjenega..takega, ko me je imel na začetku še rad

pa ne gre. nikol več ne bo moj. nikol več ne bom sanjala o najini hiški in kok luštne otroke bi mela.
tok preklet boli. včasih sem močna kot skala in preklinjam, drugič se pa sesujem.

love sux.

[Drobtinica]

@cute - tudi jaz vem, da me ne bi vzel več nazaj, pa če mu obljubim, kar hočem. In se tudi nočem ˝osramotit˝ s tem, da bi mu težila. Lažje je, če se ne vidiva, zbrisala sem njegove sms, slike, odstranila s prijateljev... Me boli, če ga vidim (ker je blizu doma in tudi dela blizu) ampak tudi s tem se bom sprijaznila. Vem, da ko se on odloči, se odloči. In vem, da je konec.
Ohranim lahko vsaj svoj ponos!

@rebelgirl - tudi mene srbijo prsti, priznam, napisala sem mu, da sem do konca spakirala (ker, ko sva šla narazen, sem par stvari pozabila in sem šla kasneje iskat) in nisem dobila odgovora. In me je bolelo. In še boli. Ampak sem trenutno v stanju: kaka pi... je, da mi še odgovoril ni. Pa je tudi bolje, da mi ni, vsaj nimam upanja, da bo še kaj. In ne pišem, ne kličem. Tudi ti bodi močna in raje tisti trenutek piši kolegici, ali pa tle gor. Pomaga, če daš ven, če zajočeš, če kričiš.

In ja, moje srce še vedno ne posluša možganov. Ga bom že ugnala. Vse ga bomo.

Be strong.

Ena misel, ki me je pozitivno naravnala: Hudo mi je bilo, ker sem brez čevljev. Potem se zagledal nekoga brez nog.

In sem hvaležna za prijatelje, družino, ki mi stojijo ob strani. Ne znam si predstavljati, kaj bi brez njih. Hvaležna sem tudi za tale pisanja to gor. Pomaga, da dam ven.

[babygirly*]

tudi mi2 sva se razšla po 4. letih. nisva skupaj že nekje od avgusta in se nisva slišala že kakšne 3 tedne. sploh.
ohladil se je do mene. popolnoma. se mi zdi, ko premišljujem za nazaj, da sem zdaj proti koncu že prav razmislila, preden sem mu na primer dala lupčka, ker se mi je zdelo, da mu bo odveč, da si ga ne želi.
jemal me je za samoumevno, kaj šele, da bi si vzel čas zame. nikoli. še ob vikendih, ko je imel tisto malo časa, ga je raje porabil za svoje hobije.
sprašujem se, zakaj je do tega prišlo in če bi morda lahko kaj spremenila. zdi se mi, da sem se edina trudila. njemu je bilo vseeno.
zdaj niti ne čutim bolečine. otopela sem. še jokati ne morem.
včasih me prime, da bi mu poslala sms. ljubim ga. še vedno. z vsem svojim srcem. vendar to ne bo spremenilo dejstva, da mu ni mar.
vse me spomni nanj. res je konec.
tako nenavadno je. kot da živim na drugem planetu. kot da sem zopet v svoji koži. prej se je vse vrtelo okoli njega.
želim si, da bi bilo vse kot prej, ko je bil nor name in ko sva bila oba še tako zaljubljena.
svet je prazen brez ljubezni.

ne bom več ljubila. nikoli. nikoli tako. njega sem oboževala. potrebovala. dihala sem ga.
žalostno mi je.