Tako ga pogrešam, kako ga preboleti? 2.del

[babygirly*]

...

[Mr. Nobody]

sori, sem mislila da se norce delaš ko si smeškota poleg nalepu...

Ni problema. Ne vem zakaj, ampak ta smajli se mi od že nekdaj zdi tak ... melanholičen.

So pa zelo mešana čustva. Po eni strani mi na nek način olajšuje prebolevanje, po drugi pa mi je prav grozno. Sploh dejstvo, da me je lahko s takšno lahkoto izbrisala iz svojega življenja, pozabila name. Ne morem verjeti ...

[rebelgirl]

babygirly, če in ko se bo to zgodilo meni se bom pomoje sesedla na tla in začela jokat. samo upam da ga ne vidim kje s katero, preveč ga še čutim da bi lahko to prenesla. slika ok, me vsaj nihče ne bi videl, ampak v živo..

sori ker sm pozabla, kako dolgo sta pa narazen?

mr.nobody, kako dolgo pa sta bila skupaj? hja, kar veliko nas je tule, ki smo bili takole zapuščeni... in jst ne bom nikol razumela kako me je odvrgel kot neko smet, par dni nazaj pa govoril o prihodnosti in načrtoval potovanje z menoj. če bi lahko, bi ga tako pretepla, prav zares... vem dani prav, ampak postala sem tako maščevalna... ful si želim videt ga trpet. ker njega ne gane, da mi je že drugič zlomil srce in zdej bi jst rada, da enkrat za spremembo trpi še on.
si želim, da se takim ljudem vse vrne...na nek način že..

[babygirly*]

...

[rebelgirl]

ooo babygirly vrjem da se mu bo, njemu in mojmu in vsem ostalim k se grejo takle.
hah, pr men je blo isto, zadnje čase kr ignor, dretje, kreganje, js vse kriva, pa mi še vedn ni kapnal da sam hoče da ga jst pustim k najbrž ni htel izpadet prasec... pol je pa vidu da ne bo šlo drgač kot da me on skensla.

vsaka rit najde svoj stol!! tista k pa hoče na dveh sedet pa vmes dol pade!

[Drobtinica]

Ma kaki brezjajčniki so to, da ti ne upajo povedat, da nas majo dovolj oz. se pogovorit z nami, pa nam lepo povedat, kaj jih moti. Ja, bom piz***a, bom težila, ampak, ko bom imela čas razmislit, bom začela upoštevat. Ampak, kompromisi morajo biti. Tudi z njihove strani.

Mi je pa grozno, da ne čutim nobene jeze do njega. Samo bolečino. Pa bi morala biti jezna - način, kako je ravnal z mano, kako se je nehal trudit za nekoga, ki naj bi ga imel rad, kako sem mu bila na drugem mestu, kako hitro me je zamenjal... Pa nisem. Samo boli. In še vedno je tu tisto ku***o upanje, da bo prišel nazaj. Pa čeprav vem, da ne bi bilo nič drugače, da bi spet zapadla v iste okvirje in bi se kregala zaradi istih stvari. Pa bi še vseeno poskusila.

In ja, najhuje mi je, ko ne morem nehat misliti nanj. Se trudim zamotit v službi - težko; na poti v avtu - itak bljek; doma delam 1000 stvari, pa me še vedno zvija v trebuhu, mislim nanj, kako je blo fajn in kaj se je le potrudil zame... Slabe stvari sem pozabila. Nenehno se moram opominjat nanje, pa mi ne gre. Samo dobre vidim, se spominjam, kako sva se imela fajn, kako je bilo, ko sva se spoznavala...

[babygirly*]

...

[Drobtinica]

Ja, prav grozno je. Ko sem bila še z njim, sem razmišljala samo o slabih stvareh, ki mi jih je počel. In teh je bilo (no, vsaj takrat se mi je to zdelo), več kot dobrih. Sedaj pa vidim samo dobre. Pa sem prepričana, da so morale biti tudi slabe, drugače ne bi bilo tako, kot je.
In je bilo res zadnji čas samo dretje, kregarija za vsako malenkost... Pa mi je še vedno hudo.

Kdaj bo srce začelo poslušat možgane???

[Mr. Nobody]

Rebergirl, nekaj več kot dve leti. V zadnjih tednih je bilo podobno, kot pri tebi, ignoriranje, prepiri iz ljubega miru, vedno je nekaj našla, za vse sem bil jaz kriv. Sem takoj posumil, da je nekaj za tem, očitno je iskala način, kako se me čimprej znebiti. Grdo, res. Glede na to, da je že z drugim, po moje obstaja velika verjetnost, da se je s tem tipom zapletla že prej. Heh. Raje ne razmišljam.

[LadyKJ]

Hej hej!Da vam vlijem malo upanja...Mineva 6 mesecev odkar me je moj bivši fant pustil preko sporočila in me dobesedno zbrisal iz svojega življenja,ampak lahko rečem,da sem zdaj po tolikem času resnično dala najtežji del prebolevanja skozi in da je zdaj veliko bolje.Na začetku je bilo zelo hudo: nisem jedla,ponoči sem se zbujala,cele dneve sem premišljevala o njem,se prepričevala o tem,da mu bo žal,da potrebuje samo nekaj časa in se bo potem želel vrniti k meni.Tudi v družbi sem se težko sprostila in sem se izogibala ljudi,ki so mi govorili,da naj ga poskušam pozabiti in naj grem naprej.Bila sem v depresiji,zaradi česar je trpel tudi študij.Zdaj je lažje.Kljub vsemu se mi je uspelo pogojno vpisati in to mi je dalo upanje za naprej.Imela sem dovolj trpljenja in ker je tudi bolečina malo pojenjala sem vse stvari,ki sem jih dobila od njega ali so me spominjale nanj,pospravila v omaro in si zadala,da zanj več ne bom potočila nobene solze in da ne bom več gledala najinih slik.Imam srečo,ker sva drug od drugega oddaljena 80km in ga v tem času sploh nisem videla.Pridejo dnevi,ko sem še vedno malo šibka in vem da ga še nisem popolnoma prebolela,ampak zdaj vidim in verjamem da ga enkrat bom,če ne prej,potem ga bom takrat,ko se bom na novo zaljubila.In tudi misel nanj ni več tako pogosta.Še vedno pa se bojim trenutka,ko se bova naključno srečala,bojim se ponovnega izbruha čustev.Ta izkušnja (bila je prva tako boleča zame) me je malo spremenila.Drugače gledam na ljudi,na življenje in ljubezen.Kar te ne ubije,te okrepi pravijo.In zdaj vidim,da on ni edini moški na svetu in si upam priznati,da on res ni bil zame.Punce in fantje,ki ste trenutno v najtežji fazi prebolevanja,vem kako je in da težko verjamete nekomu,ki vam reče,da čas zaceli rane,ampak boste videli da bo iz dneva v dan lažje.To je pač nekaj,s čimer se je potrebno soočiti,zato da je potem bolje.Tako da le samozavestno in z dvignjeno glavo naprej,verjemite vase in držim pesti za vas!

[cute]

Ja, prav grozno je. Ko sem bila še z njim, sem razmišljala samo o slabih stvareh, ki mi jih je počel. In teh je bilo (no, vsaj takrat se mi je to zdelo), več kot dobrih. Sedaj pa vidim samo dobre. Pa sem prepričana, da so morale biti tudi slabe, drugače ne bi bilo tako, kot je.
In je bilo res zadnji čas samo dretje, kregarija za vsako malenkost... Pa mi je še vedno hudo.

Kdaj bo srce začelo poslušat možgane???

Se podpišem pod tole. Nekaj sva govorila, ko sva se zadnjič srečala. Bilo je žalostno. Zdelo se mi je, da tudi njemu ni vseeno. Tudi pogovor je bil nekaj v tem smislu, da morda pa... in sedaj me je strah, ker upam... ker si želim, ker... ampak ne, tokrat ne bi storila vse zanj, tokrat bi rada živela svoje življenje... ne vem če bi šlo, mogoče še nisem pripravljena, mogoče sem si napačno razlagala signale... mogoče ne bo več trznil zame... Jaz pa tudi ne bom zanj... in je v resnici vse dokončno končano in on hoče kake prijateljske kontakte. Slednje sem ga sicer vprašala direktno in je rekel da dopušča vse možnosti, da pa razume, če ne bi hotela... He, he morala bi ga poslati nekam.... pa ne gre....ker mi preprosto ni vseeno zanj, ker so bile napake na obeh straneh, ker njegovih ne opravičujem, kriv je bil, ampak včasih, včasih si želim da bi poskusila še enkrat... Ker je bilo premnogokrat popolno in ker mi tu pa tam ni jasno, kako nama je sploh uspelo vse pokvariti...

In potem sedim v svoji sobi, skušam usmeriti misli na faks in mi nekako celo uspeva... potem me naenkrat postane strah, da ne bo nič...in bom morala čez vse še enkrat....strah, ker sanjarim brez da bi imela neke otipljive razloge, da bi to lahko počela... In nimam kaj narediti!

[babygirly*]

...

[cute]

Težja pot je včasih prava... Jaz vem da ga lahko sčasoma prebolim, če se potrudim in ko bo preteklo dovolj časa...vse lahko to storimo.

Samo kaj pa če delava napako? Govorim za moj primer. Šla sva hitro na razen, za en mesec pretrgala čisto vse stike. Kaj pa, če sem se prenaglila? Oziroma se je on? Kaj pa vem... Sovražim to negotovost, sovražim!

[Akvamarin]

Kako sem ga prebolela? Sem velik razmisljala o sebi in katere so moje potrebe in zelje in ugotovila, da on ne more in nikoli ne bo mogel ispolniti tisto, kar jaz hocem, nikoli, enostavno mi ne ustreza in nisva kompatibilna...
Ja, potem sem naredila nekaj za duso, dolgo casa sem si hotela imeti svojo samostojno rastavo slik, ful sem risala in nabirala pozitivne energije in koncno imela svojo samostojno rastavo.
Kako sem pa prebolela svojo prvo vezo? Namrec sem sla v tujino studirat(pa ne zaradi njega), sem sla zaradi sebe, in ze samo dejstvo, da sem dalec in da imam pred sebe drugo pot in druge nacrte je prneslo, da ga hiter pozabim, pa nisem mogla verjeti kako je to mogoce, in ugotovila, da cela skrivnost je v mozganih. Danes se ga spomnim tak v megli.

[babygirly*]

Akvamarin, zlo lepo povedano...

Cute.. če se je prenaglil, bo že spet vzpostavil stik... Ampak js sm mnenja, da če gresta 2 narazen, gresta zagotovo z dobrim razlogom, tako da js ne bi imela upanja.