Pozdravljene punce in fanti (upam, da se kdo od fantov oglasi - morda se med sabo bolj razumete kot mi vas, hehe)

Rada bi vsaj približno razumela kaj se plete v glavi mojega (očitno bivšega?) fanta…
Spoznala sva se 6 mesecev nazaj na treningih in takrat se je začelo prijateljstvo, ki se je vsak mesec stopnjevalo in dva meseca nazaj so že vsi ostali kolegi čakali kdaj bova pristala skupaj… in seveda tudi sva. Kakor koli, bilo je fantastično: isti šport (ki zahteva ogrooomno časa), skupni načrti, smeha ogromno, enostavno perfektno (tista ta prava zaljubljenost

). Po parih tednih je fant sam predlagal, da naj poveva prijateljem in družini itd. In tudi sem/sva. Potem sem pa jaz službeno odšla za en teden v tujino, fant pa tudi na trening kamp v tujino za 3 tedne (rezervirano in plačano še predno sva pristala skupaj). Ker bi bila 4 tedne brez svojega dragega res dolga doba, mi je ON sam kupil letalsko karto ter rezerviral kolo za treninge, da ga jaz obiščem vmes za 1 teden. Enostavno, to je to ane

No, ko pa pridem tja, on ledeno hladen. Drugi človek. Ne poznam ga sploh. Komaj me pogleda ko pridem. Se me ne dotika itd. Ko ga kočno vprašam kaj je narobe pove da ne ve. Da enostavno ne čuti več tistega kar je čutil prej… Naj povem, da ni imel tipični dopust, temveč je delal na daljavo (home ofice) in delo ga lahko zeeeeloooo depresira in je čisto drug človek. Ampak ok, sem se sprijaznila s tem. Kakor koli, ja, ker prvo sekundo ni čutil več tiste ljubezni se je odločil, da se ne bo pretvarjal itd. Meni itak nič jasno. Kako, zakaj? Med tem ko sva bila vsak na svojem koncu sveta sva se vsak dan slišala, pošiljala sporočila in vse - vse je bilo ok. Potem pa to. Še sedaj po 2 tednih ne morem razumeti. Torej ja, 1 teden življenja na otoku, skupnega kolesarjenja z osebo, ki je mrtvo hladna??? Kaj, zakaj? Kaj se je zgodilo? Mi lahko kdo pomaga razumeti, ker jaz ne morem? Danes pride nazaj domov in sploh ne vem kaj narediti. Tako rada bi ga pričakala na postaji in ga objela. Pa vem, da je boljše da ne!? Oziroma ne vem kaj je dobro, ne vem več nič. Štiri dni nazaj mi je poslal sporočilo, da ima trenutno velike težave s službo in da se ne bo javljal nekaj časa - včeraj zvečer pa mi pošlje sms, da je vse spakirano itd. In ko mu rečem če se lahko kaj vidiva mi reče, da je boljše da še ne takoj. Saj ne, da se bova itak videla čez dva dni na treningu… poleg tega ima še nekaj mojih stvari, ki jih pač rabim. Zakaj me je kontaktiral včeraj, če me ne želi videti??? Jaz ga imam čisto preveč rada in vidim, da ima trenutno težave sam s sabo, ampak se zapira sam vase. Govori samo z enim kolegom… Skrbi me zanj, zelo. Težko je, ker je (bil) moj najboljši prijatelj in sva si povedala čisto vse. In sedaj vsakič ko se mi zgodi kakšna stvar najprej pomislim, da komaj čakam da mu povem, potem se pa spomnim, da se to ne bo zgodilo. In to boli, zelo zelo boli.
Kar nekako ne verjamem in ne morem sprejeti, da kar tako iz lepega ne ćuti več nič do mene?! Kaj menite? Ima smisel iti na postajo danes zvečer in ga objeti (in nato takoj oditi)? Potem ga lahko vsaj vprašam čez par dni, če res ni čutil ničesar ko me je videl in ko sem ga objela? Ne vem, jaz sem v razsulu, na pragu joka praktično ves čas. Hočem biti jezna nanj, pa ga imam enostavno preveč rada.
Aja, stara sva pa 23 in 26, tako da ni to neka najstniška ljubezen…
