Živjo vsem skupaj. Ura je 4 ponoči in jaz ne morem spati. Zakaj?najprej zato, ker nočna zmeša bioritem....v večji meri pa zato, ker je moje življenje postalo pekel.
Zakaj pišem...brala sem, da največ pomaga, da daš stvari ven iz sebe...da jih napišeš...razmišljala sem o blogu, vendar nato se odločila za forum, ker mi lahko date še kakšen pameten navet.
Stara sem 24 let in počutim se neverjetno staro.Zakaj?zato, ker me je po skoraj osmih letih zapustil fant, s katerim sva živela skupaj in si poskušala ustvariti družino.
Odšel je zaradi druge punce. Boljše očitno. Vse je bilo popolno do pred približno pol leta nazaj. Kar naenkrat je imel tisoč izgovorov zakaj me več ne pokliče, zakaj nenehno hodi pomagat domov itd...ampak nekega dne me je pripeljajo tako daleč, da sem ga dobila kako se dobiva z drugo.
lepšo, boljšo. Vse je bilo popolno...dnevno mi je povedal kako me ima rad...kako se bova skupaj postarala...kako bova gradila hiško in imela dva ljubka otroka...nato pa karnaenkrat je odšel.
takrat, ko sem ga dobila, da me ubistvu vara sva se pogovorila. Rekel mu je da mu je žal...ostal je zmano in odpustila sem mu.Zakaj?zato ker smo ljudje in delamo napake. Še tri mesece pozneje je vse super funkcioniralo. Vendar očitno le pri meni, njega pa je vleklo k njej.
Odšel je...dve ure pred tem je še objel mene...mi dal poljub in rekel da se vidiva zvečer. Jaz sem bila v službi...nekaj v meni mi je govorilo da gre, da se dobi z njo...postala sem panična..še po mobiju mi je govoril da naj ne skrbim...da je vse uredu...da se vidiva zvečer...nato pa sms...nebom se vrnil nazaj, oprosti.
sesul se mi je svet. in če kdo reče da je enostavno, še nikoli ni imel nekoga rad...uničil je mene in uničil mojo družino. bil jim je kot sin...kot brat...meni pa kot življenje...
če ste prebrali do sem...po treh mesecih se ne morem pobrat...shujšala sem neverjetnih petnajst kil...pa jih nisem hotela oz potrebovala izgubit...delam bedarije...oh veliko bedarij...veliko jokam...ampak ne histerično...samo tiste težke velike solze bolečine, ki tiho polzijo in namočijo celo blazino...
pogrešam ga vsak trenutek...vse v naši hiši me spominja nanj...je bil pač popoln...veliko je naredil za nas...in ja tudi mi zanj...
velika želja mi je, pa naj bo slišat še tako trapasto, da bi le zaspala in se ne več zbudila...pa ne zaradi njega...saj ni vreden tega...ampak zaradi bolečine, ki mi uničuje živjenje...
kako ga preboleti nevem...nekatre kričijo, zmerjajo...nekatere uničujejo stvari...jaz pa tiho trpim v sebi...in mu milijonkrat pišem...ne na mobitel, tja mi je prepovedal...zaradi nove punce...
moja napaka, zavedam se tega...ampak meni je lažje...in lažje mi je bilo, ko sva se v teh treh mesecih še nekajkrat dobila...ko ga vidim...pa čeprav vem, da nebo nikoli več moj, nekaj dni lažje živim...
pa čeprav dobim samo objem in besede...pazi nase, ni mi vseeno...
ampak sedaj je konec še tega...odločil se je da bo pozabil name...bravo zanj, jaz ne morem...ljubim ga...pogrešam ga...
ja mogoče bo prišel drugi...verjetno bom znjim srečna še bolj...ampak dokler se ne zaljubim, bo v mojem srcu on...on, ki je moj že tako sesut lajf razdrobil na koščke...ampak osem let me je delal srečno...
vsak dan mi je pričaral nasmeh na obraz...pa včasih tudi kakšno solzo...
kako naprej ne vem...hodim v družbo...poskušam se zamotit...poskušam se zabavat..ampak zvečer pridem v stanovanje, v katerem sva preživela toliko lepega...zagledam prazno posteljo in vrtnico, ki mi jo je podaril za rojstni dan, ko niti nisva bila več skupaj...
in boli...tiha, nevidna bolečina ki včasih ne pusti dihati...večino časa ne pusti spati...in ko zaspim sanjam...sanjam njega kako se je vrnil kmeni...sanjam njega kako me je spet imel rad...in nato se zbudim...v solzah z isto zlomljenim srcem...
če ste prebrale do sem, hvala vam...ne obtožujte me kako sem neumna...sama vem...prosim za pozitivne besede...to potrebujem...
.Ne bi mu smela odpustiti, kar je naredil je bilo narobe.
.
) pustil svojo dolgoletno partnerko, s katero sta si želela ustvariti družino. To zame ni nobena napaka, ampak nagnusno načrtovano dejanje (mogoče se 'grdo' sliši, samo res nimam dobrega mnenja o takih ljudeh).
.
bla sva kar nekaj časa skup, slabi dve leti, in pustil me je sam, a vseeno. na koncu mu nič ni bilo več prav in me je verjetno pustil zato kr ga je minla zaljubljenost in je ugotovil da si nisva tolko podobna. mogoče je gledal samo na videz na začetku in se prepričal da sva si podobna v prvem letu zveze, potem pa je šlo samo navdzol. našla sem tudi sporočila punci za katero je vedno rekel da take punce ne bi nikoli mel (imel jo je razlog komentirat zaradi ene situacije) in bil res tak miren zadržan, da bi si človek mislil da je zadnji ki bi prevaral punco.
jaz sem vmes spoznala enega, a v primerjavi z bivšim ni bil to to, čeprav vem da ne smem primerjat ... sva nekaj mela potem pa sem mu rekla da nima smisla, da se ne vidim z njim, itak pa mu je verjetno to ustrezalo, ker se ni več javil in mogoče sploh resen ni bil. zdaj sem raje sama in čakam dan, ko bom lahko normalno sprejela novega moškega in bom prpravlena na zvezo, predvsem pa da takega fanta tudi najdem 
