Strah

[V_Rose_V]

Ciao punce!
Hmmm v meni pa se zadnje čase poraja en čuden občutek...veliko razmišljam o otrocih in si jih zares želim imeti...trenutno sem mačeha eni čudoviti pupiki, ampak to ni enako, ker je pri nama samo čez vikende. Ko razmišljam o lastnem otroku, se v meni poraja en čuden strah...kam vse to vodi, kaj vse to prinaša, kaj vse se spremeni...Zdaj sem vajena tempa, ki ga živim, skoraj cele dneve v službi, tistih nekaj trenutkov pa z dragim izkoristiva zase..Pa že zdaj se mi zdi, da včasih nimam časa niti dihati Ko imaš enkrat otroka, pa itak ni minutke zase se mi zdi..že čez vikende, ko je tamalička pri nama, se mi zdi, da komaj čakam včasih da zaspi, da lahk za pol urce sedem pred tv in relaxiram..
Mamice, kako se spopadate s tem? Ste imele podobne občutke?

[barbie_girl_85]

Evo tema zame . Tudi jst komaj čakam, da tamala zaspi in da si privoščim urico zase. Kako je bilo pred/med nosečnostjo? Kaj pa vem....tega strahu nisem imela. Otroka sem si zelo želela in strah pred tem, da ne bom imela časa zase, ni bil prisoten oziroma ga je zasenčilo navdušenje zaradi otroka. Ko pa se je rodila pa.....auch....kaj mi je tega treba bilo delo, delo in samo delo. Podoji, previj, uspavaj. Podoji, previj, uspavaj. Podoji, previj, uspavaj. Prve tri mesece nisem vedela, kako mi je ime. Dojila je na dve uri (cca 10 krat dnevno), previjala se je na dve/tri ure. Dojenje je trajalo cca 30 minut, tako da je dan izgledal nekako takole.

6.00 - 6. 30 - dojenje
6.30 - kupček, pleničke, ujčkanje....zaspala nekje ob 7.30-ih. Si misliš, hvala bogu, a kaj ko ob 8-ih spet
8 - 8.30 - dojenje
8.30 - 9.30 - podiranje kupčka, krči, jok in ujčkanje. Zaspi ob enajstih, ob 12-ih gremo jovo na novo.....itd
In tako dan za dnem, ene tri mesece. Potem že malo več poje, in se ne doji na 2-3 ure. Pa minejo prvi 3 meseci, konec krčov, začnejo rasti zobki. Pa se zobki umirijo, pa pride postavljanje na noge in padanje.
Pa si misliš, ko bo shodila, bo lažje. Ne bo je treba 24/7 nositi po rokah. Ampak ne. Zdej je treba teči za njo. Je bilo fino, ko ni hodila, in te je počakala tam, kjer si jo odložil (posteljica, igralna podloga...).

Vglavnem, dela je ogromno, ampak ko mine prvo leto imaš vsaj ponoči mir. Ob devetih zvečer zaspi in do zjutraj imaš "čas zase". Pa vsake toliko (cca enkrat mesečno) gre na obisk k babici in prespi pri njej, tako da si lahko malo privoščiš.

Ko pa je enkrat staro tam 2 leti, pa ni več težav, samo lepi trenutki. Plenic in flaške ni več, kar ti prtljago olajša za 5 kg in lahko greš npr ven na kosilo. Vzameš otroka in greš....ne kot prvi dve leti, ko vzameš otroka, pa stvari za preoblečt (če pride kaj mimo plenic), pa previjalno torbo s podlogo, robčki, kremo, plenicami. Pa flaško z prekuhano vodo, pa mleko v prahu, pa rezervno flaško z vodo, če bo slučajno premalo, pa dudo, pa najljubšo igračko, pa voziček, pa lupinico za v avto, pa senčnik za na voziček, pa žogico......Cela potovalka stvari za vlačit, četudi greš samo za dve uri v Mostec.

Vglavnem, naporno a lepo. In hitro se navadiš na to, da je tvoj čas po deveti uri zvečer. Popoldne pa sestavljaš hiše iz kock, rišeš drevesa, gledaš risanke in brcaš žogo. Roko na srce, igra z otrokom je zabavnejša od preplesane noči ali komedije z skledo kokic in dragim

Biti mačeha je najverjetneje naporno, igra in ukvarjanje z otorkom, ki ni tvoj, je težje kot igra z lastnim. Vsaj tako jst opažam, ko čuvam nečaka. Eno popoldne s tem mulcem (ima 2 leti) me utrudi, sem vsa izmučena in znervirana. Ko sem s svojo hčerko, se mi to nikoli ne zgodi, pa je večji lump od nečaka. PRag tolerance in moči, ki jo imamo nekje skladiščeno za lastne potomce, je neverjetno visok.

[V_Rose_V]

uuu ti pa maš še bolj naporno, kot mi kdo kaj pove...sodelavki menda ne dojita na 2 uri...pač ko je lakota...pa spijo tud malo dalje, ponavadi po 3 urce po tamalem...ampak me ne skrbi leto, ko je porodniška...mene bolj skrbi pol, ko se začne spet delat..sej pravim, da že zdaj nimam časa zase, zamojega..pol pa bi bil to kaos

[neenchy]

uff to je pa tema tud zame... glede na to, da delava na tem, da bi imela lastno štručko,in komaj čakava, da zagledava plusek, se je tudi v meni naselil strah, predvsem to, ali bom sploh vse zmogla, kako se bom navadila na čisto drugi tempo življenja, ali je mojega življenja na nek način konec... verjetno se vam bo zdelo smešno, vendar me ful skrbi to z spanjem... ker vem, da sem prav zoprna, če sem nenaspana, nervozna....ne znam si predstavljati, kako bo... sej kot si ti lepo opisala baribie_girl_85 in so mi tud ostale mamice povedale, da je potem čist drugače, ko imaš svojo štručko enkrat ob sebi... imam pa še ogromno vprašanj še glede ene teme (vse v zvezi s porodom), vendar bi to spadalo že drugam..... kljub vsem svojim strahom pa upam, da bom čimprej lahko pisala iz svojih izkušenj kako pa kaj je

[barbie_girl_85]

Mi smo tud dojil, ko je bila lakota....sam kaj, ko je bila ta na vsake 2 uri . Večji kot je, več poje, in dalj časa je sit. Moja princeska je bila pa degustatorka in ona še dandanes je večkrat po malem.

Nekako "normalno" naj bi novorojenčki jedli na 3 ure, tako mi je povedala babica. Je pa seveda vse odvisno od otroka (koliko na obrok poje) in od tega, koliko mleka imaš (koliko sploh lahko poje).

Moja ni nikoli izpraznila dojke, malo je pojedla, ostalo sem morala izpumpati. Čez dve urci pa se je spet oglasila lahkota. Nekateri otroci pa na obrok izpraznijo obe dojki.

Ko delaš, je otrok itak v vrtcu, ti pa v službi. Tako da....tudi zdaj ko delaš nimaš časa za dragega. Potem pa bodo samo bolj razgibani popoldnevi

[V_Rose_V]

jaz delam deljeno-en tden zjutraj, en popoldne...in tu tiči problem..pa ne delam čist cel teden zjutraj, kak dan popoldne vmes...vglavnem čudn urnik to je največje sranje

in kot je rekla neenchy-tvoje staro življenje se konča ni več brezskrbnosti, ni več tega, da si lahk zmisliš kdaj boš kam šel
midva sva se ob 21h magari spomnila, da bi šla v kino, pa sva šla...pa sva se v nedeljo popoldne spomnila da grema na nek izlet, pa sva šla

[rinca]

meni se porodniška počasi končuje in nekako razumem tvoje strahove. življenje se ti 100% spremeni, ampak jst bi rekla da na bolje
res je, da ne moreš v kino/na pijačo/žurat, ko si zmisliš, ampak nekako tudi nimaš več želje po tem. po drugi strani pa pokličeš svojo mamo ali si najdeš varuško in zvečer brez problema kam greš, samo vse mora biti vnaprej načrtovano.

čim manj moraš komplicirat, pustit da tud tvoj partner poskrbi za otroka (čeprav ga ti bolje in hitreje previješ, skopaš, nahraniš itd.) kakšen dan v tednu naj babica pride na obisk ipd., če ne si res totalno izmučena od vsega.

glede spanja je bilo meni na začetku grozno, sem zaspanka in bi lahko spala 12 ur na dan. prvih 14 dni sem mislila da se mi bo zmešal, bila prepričana da ne bom imela več otrok, ampak se ful hitro navadiš. mali je tak srček, da je vse poplačano

tako kot vsi pari do zdaj, bosta tudi vidva našla svoj ritem in čas zase, tako da nič bat, pa veliko sreče.

[V_Rose_V]

No sej tu je blem ne-načrtovanje midva redko kdaj kaj načrtujema ko se nama zazdi, greva v kino, ko se nama zazdi, se odločiva, da se greva kopat...in ko maš malega bebija je to maaalo drugače

sicer pa...malo še imava časa...kako leto dve do takrat se bom pa psihično prvajala na to sicer pa vrjamem da je prečudovito
me pa še nekaj zanima-kak je odnos s partnerjem, ko je naenkrat med vama dete?

[čuftika]

Zelo zanimiva tema tudi zame, čeprav še več let ne bova delala na otroku. Tudi jz imam te strahove, da ko enkrat pride otrok je konec z potovanji in dopustom (morje, smučanje). Smučat ne moreš ko je otrok majhne, ni variante...
No potem je še nekaj, porod. Slednjega me je kar strah, čeprav je moja mami mene robila v 1,5 ure in naj bi blo to dedno, ampak jz sem ful prpa, če M. sem imela več let tako boleče da ko vse skup združiš bi po bolečinah sodeč lahk mela kar nekaj frocev Poroda me je strah, da včasih razmišljam da bi raje imela carski rez.
Na trenutke se pa sprašujem ali si otroka sploh želim, ali je vredno se žrtvovati, saj potem ko se odločiš ni več poti nazaj. Vse mamice pravijo da je tvoj otrok čist nekaj drugega kot tuji, da s svojim imaš več potrpljenja. Kako ste se ve odličile kdaj imati otroka, pa kdaj ste začutile da si ga želite? Glede na to da sem v zgodnjih 20-ih, bom sigurno počakala tam do 28. leta, ne vem nikamor se mi ne mudi z otrokom, saj mislim da tu nimaš kaj zamuditi. Po drugi strani razmišljam če se za otroka ne odločim, kaj bom potem na stara leta, bom čisto sama, nihče me ne bo obiskoval? Ali prav razmišljam?
V meni ni nekega tistega materinskega čuta, da bi ga pod mus mogla imeti, no mogoče se še zbudi. Menim da če nisi prepričan ali bi jih imel al ne, potem jih rajše nimam. Pravijo pa da ta občutek da je nekaj tvoje, da si nekaj ti ustvaril, je fenomenalen in se ga z besedami ne da opisat, ampak je to treba doživet.
Seveda je naporno ko je otrok mali, to mi je jasno, odvisno je pa tudi od otroka ali spi ponoč ali ne. Menim pa da se potem da furat otrok+služba, samo se je treba dobro organizirati.

[Mahagonij]

Z moskega stalisca je problem bl to, da za velik zensk postane partner po rojstvu otroka nepomemben (glavno da placuje racune in da pomaga v gospodinjstvu). Ironicno so to ponavadi ravno tiste zenske, ki majo na FB prikazno sliko vedno sebe+svojega tipa (kot da sta na riti skupi pritrjena). Po rojstvu pa taista zenska ima v prikazni sliki samo se svojega otroka. Hanija banija bi pa lahko zamenjal brezspolni robot, ki bi pospravljal po bajti pa denar prinasal, pa ne bi niti opazila. No ja, such is the fate.

[V_Rose_V]

Mahagonij mene pa bolj skrbi ta varjanta-jaz sem na mojega hudo preveč navezana..in pol ga bom delila Kapiraš finto?
Pa kako se pol odvija vse...kdaj si najdeš čas in energijo za razvajanje v dvoje...

[rinca]

Mahagonij mene pa bolj skrbi ta varjanta-jaz sem na mojega hudo preveč navezana..in pol ga bom delila

OK, bad. Ljubezen do otroka je čist nekaj drugega kot ljubezen do partnerja. Ne rabiš bit ljubosumna na otroka (oz. ne vem če sem te prav razumela - a tebe je strah, da bi on tebe čist zapostavil zarad otroka?)

Čas si najdeš, ko si ga vzameš. Na začetku je težje, ko osvojiš rutino, pa ni več tak problem. Otrok gre ob 8h spat (+/- 1 ura) in potem imata cel večer zase. Ti tud ne boš vsak večer tok grozno utrujena, da bi ob pol9h zasmrčala na kavču, razen če otrok res ne bo nič spal.

Midva si vzameva 1 večer v tednu frej, ga da moja mami spat, midva greva pa v kino/savno/na večerjo... Med vikendom nama starši pomagajo za kakšno uro, poleg vse pomoči se je pa treba tud mal potrudit da ne živiš en mimo drugega.

[V_Rose_V]

Neeee ma kako ljubosumje na otroka!!! Sej pa nisem 4 leta stara no Sej ne znam povedat no kak sem mislila....pač nisi več edini/edina... Tak bom vprašala....strasti ostanejo?

[nanamiša]

Oh grozno ker ima po rojstvu za prikazano sliko svojega otroka Mislim, da lahko razmišljaš še o večjih neumnostih Pa tle primerjat ljubezn do partnerja in otroka je nesmiselno.

Pa men se ta Mahagonijeva razlaga navezuje na nezrele tipe ki na koncu postanejo ljubusumni še na lastnega otroka. In marsikater moški ne šteka kaj pomeni biti mama ( tu ne govorim da ima oče stransko vlogo).. ampak ker prej ni niti pomislil kaj pomeni imeti otroka, ( čeprav dokler ga nimaš ne moreš vedeti kakšno delo je to) je ob rojstvu zaradi tega, ker se mama cele dneve posveča otroku, ( kar je logično ) ljubusumen, jezen al kakorkoli... In potem se začne jokcanje češ da je pomemben samo za račune, kuhanje, pucanje...

In ja..potem ima doma dva otroka

[purple_rain]

....pač nisi več edini/edina...

Brez zamere, ampak že zdaj nisi.
Ne vem, no, men je tole ^^ skor isti BS kot neslavna Alwaleedova izjava, da se ne splača met otroka, ker "iznakaže" žensko telo (al kako že).
Moj nasvet? Tako razmišljujoči naj prosim ne hitijo v starševstvo.