Ste v življenju resnično srečni?

[a_pikica_a]

Načeloma sem srečna. Delam na sanjah, ciljih. Se mi uresničuje. Nisem ena izmed množice, vem da sem posebna, in morda sem tudi za to srečna. Obožujem spoznavanje novih ljudi, na nenavadne načine. Imam ljudi okrog sebe, ki jih ljubim in oni mene, za ostale, ki jih ne maram se ne menim.
Načeloma sem srečna. Ampak ljudje smo grajeni na bioritmu. Jutri bom morda najmanj stabilen človek in bom jokala, pojutršjem pa skakala od sreče.

[*srčica*]

meni se zdi, da je najtežje najti neko ravnovesje v lajfu. tut js sem preveč nostalgična na čase, perfekcionist, preveeeeč samokritična, nikoli ne bom rekla, da sem neki ful dobr nardila, ker vem da vsako še tako dobro stvar lahko še izboljšaš, vedno stremim po še bolšem...
ampak pol se pa človek vpraša-za koga že, kaj bom dosegla s tem, bom kaj na boljšem če bom za spremembo zadovoljna s tistim kar sem nardila...

težko je najt in se držat tiste zmernosti pr vsaki stvari, da pustiš stvarem da te osrečijo, obenem pa še vedno delaš na izboljšanju, brez občutka da je nujno, da lahko mirno dihaš in uživaš v stvareh ki jih delaš.

Živi se samo enkrat, mi se pa tok obremenjujemo s stvarmi ki sploh niso pomembne. konec koncev, kaj ti pomeni dobra služba, denar, družina, če te nič ne osreči?

[p!ka]

Jz zdej lahko komot rečem, da nism srečna. Zakaj? Zarad usega kar me sikira, kar se mi dogaja in zto, ker se zarad tega sekiram in smilim sama sebi. Počutim se kot, da me nihče nima rad, da me nihče ne razume. Da nimam nobenih jasnih ciljev, ki bi me gnali, da se zagrebem zanje, nobene želje po nobeni stvari...
Ne, nism. In ne, trenutno ne delam nič na tem, da bi bla, ker nimam volje.

[Miss N.]

nism srečna...in zaenkrat tudi nič ne kaže da bom...motijo me vse malenkosti zaradi katerih se preveč sekiram in posledično se niti ne počutim srečna...

mam par kilov preveč...na dieti sm že celo življenje brez nobenega vidnega uspeha...sm samska...moje frendice so vse neki poparčkane in njihove zveze so vse oh in sploh in pocukrane in ne vem še kaj vse...ob njihovih predstavah njihovih oh in sploh popolnih zvez se počutim ku največja smet, ker sm pač samska in mam ff, kar mi trenutno celo ustreza...na živcem mi grejo vprašanja cele žlahte, čeprav nona ja absolutni prvak v temu, zakaj sm še zmerm sama in kdaj mislim met otroke...bivši se spet neki j***...ena oseba mi je zamerla, ker sm sploh ne vem kaj nrdila narobe...en tip mi je ful všeč, pa tolko ku bi ga mela, u bistvu sploh ne vem če bi bla z njim...trudim se bit dobra prijateljica, ma po mojem mnenju mora bit prijateljstvo obojestransko...na živce mi gre moja sestrična k je lena ku fuks in se ji nikoli ne da it ven, pa še niti 20 jih nima, in mene to ful jezi, ker js sm vedno piena di energia in zmerm pripravljena za it ven...

hja...moje življenje je polno pomislekov in protislovij...

in po vsemu zgoraj napisanemu....imam sploh razlog, da sm srečna?

čeprav...u službi se mam fajn (z občasnimi obdobji ko mi pride vse proti in bi vse najrajši poslala nekam), s šolo tudi nimam problemov (čeprav nastopi čas nejevolje in razmišljanje v smislu "kaj mi je bilo treba tega" ko se je potrebno učit za izpite)

[no angel]

Js sm se zlo našla v tem, kar je napisala Sekhmet. Drugač mam pa vzpone in padce - ob določenih trenutkih sm najsrečnejše bitje na svetu, pol pa spet pride obdobje, ko sploh ne vem kaj nej sama s sabo. Mam tist občutek, da mam preveč povprečno življenje, pa čeprav ga nimam in verjamem da bi marsikdo z veseljem zamenju z mano, sam js mam tok želja, ciljev, ambicij ... in tud ko neki dosežem, hočem še več. Vedno hočem več, zato nikol nism zares srečna. In pomoje se to žal ne bo nikdar spremenilo, ker takšna pač sm. Drugač pa tud mene pogosto muči nostalgija&stuff in sm velikrat nesrečna zarad tega.

[*srčica*]

nism srečna...in zaenkrat tudi nič ne kaže da bom...motijo me vse malenkosti zaradi katerih se preveč sekiram in posledično se niti ne počutim srečna...

mam par kilov preveč...na dieti sm že celo življenje brez nobenega vidnega uspeha...teža te ne bo osrečila tok kot misliš da te bo, velika napaka žensk je, da mislijo da bojo srečne če bodo prišle na določeno kilažo, pa so na koncu še vedno nesrečne. sm samska...moje frendice so vse neki poparčkane in njihove zveze so vse oh in sploh in pocukrane in ne vem še kaj vse...so what, veš kok žensk je samskih, sej včasih je smotan, drugače pa zna bit še boljš. Da ne omenim dejstva, da velika večina več kot pretirava, kako jim je rožnato, v resnici je pa nemalo problemov in skrbi. Na ven je velik ljudi srečnih in vsi radi mislijo da jim drugi zavidajo srečo, kaj se pa dejansko dogaja za štirimi stenami je pa vprašljivo. ob njihovih predstavah njihovih oh in sploh popolnih zvez se počutim ku največja smet, ker sm pač samska in mam ff, kar mi trenutno celo ustreza...na živcem mi grejo vprašanja cele žlahte, čeprav nona ja absolutni prvak v temu, zakaj sm še zmerm sama in kdaj mislim met otroke...bivši se spet neki j***...ena oseba mi je zamerla, ker sm sploh ne vem kaj nrdila narobe...en tip mi je ful všeč, pa tolko ku bi ga mela, u bistvu sploh ne vem če bi bla z njim...trudim se bit dobra prijateljica, ma po mojem mnenju mora bit prijateljstvo obojestransko...na živce mi gre moja sestrična k je lena ku fuks in se ji nikoli ne da it ven, pa še niti 20 jih nima, in mene to ful jezi, ker js sm vedno piena di energia in zmerm pripravljena za it ven...najdi drugo družbo za ven

hja...moje življenje je polno pomislekov in protislovij...na določeni točki ma večina take probleme

in po vsemu zgoraj napisanemu....imam sploh razlog, da sm srečna?JAA
Sreča niso stvari ki jih maš, ampak stvar dojemanja.Lahko ti gre vse narobe, pa boš relativno srečen, lahko pa ti gre vse po maslu, pa boš še vedno nesrečen, še skor bolj, ker se boš spraševal zakaj si nesrečen kljub vsemu doseženemu...

čeprav...u službi se mam fajn (z občasnimi obdobji ko mi pride vse proti in bi vse najrajši poslala nekam), s šolo tudi nimam problemov (čeprav nastopi čas nejevolje in razmišljanje v smislu "kaj mi je bilo treba tega" ko se je potrebno učit za izpite) probi spremenit razmišljanje, ni lahko, ni hitro, se pa dolgoročno obrestuje

[Aloha]

Sama sem pač tak človek, ki si postavlja vedno nove cilje, in ki ga vsak uresničeni ne napolni in umiri, ampak le še odpre nova vrata po katerih raziskovanju hlepim. Po drugi strani sem nostalgičen tip človeka, ki objokuje dneve, ko se je pri babici na tleh v dnevni igral s kockami, preživljal poletja pri drugi babici na morju in debatiral o škropivih za sadna drevesa s starim očetom, hodil na prve zmenke in še vedno objokujem gimnazijske dneve. Dejstvo pa je tudi, da mi prav nič ne fali. Če bi se lahko otresla svoje pretirane samokritike in perfekcionizma....verjamem, da bi kdo drug v moji koži celo užival, sama sem pa pač človek, ki preprostno ni srečen, če ni malo nesrečen.

Nekak tkole, ja (z manjšimi razlikami).

Mejo srečo ovirajo (učasih pretirana) (samo)kritičnost, perfekcionizem, nenehno postauljanje use višjih (previsokih?!) ciljeu, preobsežne sanje (za kere se nenehno bojim, da bi to tut ostale), ...
Če bi blo use našteto zgolj plod zavesti, bi najbrž še šlo, tko je pa tok enih "kriterijeu" zasidranih u podzavesti, da učasih še sama ne vem, zakaj nism srečna (ko bi po useh mojih! predpostaukah mogla bit).

Po drugi strani pa me osrečujejo najbolj banalne, male stvari, dogodki, besede, ob kerih mi zažarijo učke, podiuja srček in se za hip al pa dva (za)zdi, da živim, res lepo živim.

Zmer znova pa me razjezijo komentarji ljudi "use maš, pa nisi srečna". Tale use jst vidm kot pojem, ki si ga ljudje razlagamo različno. In še zdaleč to ni samo tisto, kar okolica vidi, zato se mi zdi neprimerno zgolj na podlagi lastnega videnja le-te na tak način sodt o sreči nekoga drugega.

[kalanhoja]

orhideja1, sej ne da težim (ali pač), ampak v vsaki temi vidm skor en tvoj post, k se pritožuješ nad življenjem, ker nimaš tipa. Ja na kozmo forumu ga zihr ne boš spoznala.

Ne vem kje je tu omenjen kakšen tip. Navsezadnje pa, če ji tip pomeni srečo zakaj tega ne bi smela povedat. In tudi nikjer nisem zasledila, da tukaj išče tipa. Svobodo govora pa mislim, da ima vsak ne glede na to, ali je samski, ali ne. Če tukaj pišemo o sreči, ima vsak pravico povedati, ali je srečen, ali in, in zakaj je, oziroma zakaj ni.
Jaz sem srečna, predvsem zato, ker obstajam, ker sem zdrava, ker imam ljudi, ki me osrečujejo in jaz njih, ker se lahko prosto gibljem, ker se je začela pomlad,...

[jagoda-malina]

Ne nisem srečna. Čeprav obstajajo stvari, dogodki in ljudje, ki me osrečujejo. A več je tistih, ki me ne osrečijo. Dokler bo svet tako krut, tako nepravičen, toliko lakote po revnih deželah, toliko nasilja (predvsem nad otroci in ženskami), toliko časa jaz ne bom srečna. Preveč je izkoriščanja malega človeka, preveč je bolezni, preveč nepravice. Ne, ne morem biti srečna, če niso srečni tudi drugi.

[[vanessa]]

Ne nisem srečna. Čeprav obstajajo stvari, dogodki in ljudje, ki me osrečujejo. A več je tistih, ki me ne osrečijo. Dokler bo svet tako krut, tako nepravičen, toliko lakote po revnih deželah, toliko nasilja (predvsem nad otroci in ženskami), toliko časa jaz ne bom srečna. Preveč je izkoriščanja malega človeka, preveč je bolezni, preveč nepravice. Ne, ne morem biti srečna, če niso srečni tudi drugi.

to pomeni, da nikoli ne boš srečna?

[jagoda-malina]

Zares srečna nikoli.

[KittyCat]

družba je tako organizirana, da ne moreš bit srečen, pika.

[g00fy_qa]

družba je tako organizirana, da ne moreš bit srečen, pika.

Sreča ni odvisna samo od družbe.

[snezinka*]

Ma js mislim, da sm srečna. Sej so slabi dnevi umes, tut v življenju do zdej so bli padci, obdobja, ko si mislil, da slabše ne more bit, pa še bodo taka obdobja. Samo potem kmalu spet pridejo sončni dnevi, velikokrt ugotoviš, da tudi tisto, kar je bilo takrt tok grozno, sploh ni tako. Pa sj v bistvu imam vse tisto, kar je sreča: obkrožajo me ljudi, ki jih imam rada in oni mene, ukvarjam se s stvarmi, ki me veselijo, hodim na fax, ki mi je všeč, imam denar za osnovne živ. potrebščine in za ostalo in navsezadnje imam zdravje in nasmeh na ustih. Ostalo je manj pomembno in če se potrudiš tudi pride.

[pepelčica]

Srečna zdej nisem in tudi ne bom, dokler ne bom vsaj tolko zdrava, da ne bom odvisna od nobenega.
Drugače se mi pa zdi, da sama sebi preprečujem, da bi bila srečna. Vsakič, ko grejo stvari tako, kot morajo, najdem kakšen problem, da to pokvari. Nikoli ni dovolj uredu... In to mi gre dostikrat full na živce samo si ne morem pomagat. Vsaj zdej še ne. Mislim pa, da bom prej al slej ugotovila, katere stvari so zares pomembne in bom končno lahko rekla da sem srečna.