Starši in zasebno življenje

[lelija]

Mislim, da je glavni problem nezaupanje mame do hčerke. Koliko let šteješ *inch*?

[*purple*]

ja valda, uživat normalne človekove pravice pomeni se hvalit kot pav.dobro da vem in ne v žiulenju nimam navade se hvalisevat, povem samo kakšno stanje je in je bilo in tako se mi zdi edino pravilno.
in mislm, da je tud jasno utemeljeno zakaj.
Inč nisem nič svetovala, sem pa svetovala v prejšnjem postu, da je enostavno čakat, da bo nekoč stara 25, potrata njene mladosti.Jst bi se za svoje pravice pač borila tako ali drugače.In sem tud se, nikol nism čakala v nedogled.Če se mi je zdelo, da mi preprečuje nekaj normalnega, potem sem jasno izražala, da se s tem ne strinjam in da očem živet in da žiuljenje ne pomeni bit med štirimi zidovi in pustit, da ves ta čas, teče mimo.bi pa mater jasno uprašala kaj za vraga jo muči in kaj točno želi najdt pri meni v ladlcu.

[lelija]

[*purple*]

jst pač tko mislim,ker nism človek ki bi čakala križem rok na boljše čase.
in sploh ni treba, da je z materjo v konfliktu, ker se z lepimi besedami daleč pride.je pa res, kukr sm rekla, treba ugotovit, zakaj ji mama tako ne zaupa, in to ji ne more nihče drug povedat, razen ona sama.
iz avtoričinega posta nism nč razbrala, da bi kej slabga delala oziroma bila kdaj ujeta pri čim "nespodobnim".zakaj je torej tako kot je?
poleg tega pa tud ne vem,ali se je ona že spopadla s tem ali ne,ali so doma že imeli bitke ali je obupala tako kot prejšnja (laura semizdi).
In ne gre se za nerazumevanje situacije, ampak za nerazumevanje njene mame.Ker ja, tega pa res ne morm razumet,kako lahko nekdo (pa ne leti samo zdej na inch) svojemu otroku prepoveduje use stvari, ki se normalno dogajajo v fazi odrašanja in raziskovanja sebe in sveta.
in še enkrat, to da te starši preživljajo, pač ni zame dovolj dober razlog, da bi mi urejali moje intimno žiulenje po svoje!

[~NIA~]

www

[Smeška.]

Jaz ti svetujem, da se lepo pogovoriš z njo.. Povej ji, da meniš da si dovolj zrela, da sprejemaš sama take odločitve, prosi jo naj ti stoji ob strani, ker jo imaš rada.. Daj ji vedet, da boš nardila po svoje, ampak si želiš, da bi ona to razumela in sprejela.

Ne ji dajat nekih ultimatov al se dret, da je ne boš poslušala. Tudi, če ti to dela, ne pomeni, da je slaba oseba.

[Smeška.]

če bi meni mama brckala po mojih stvareh (ok, to da mi zlikane cunje prnese v sobo ne zamerim ) ...jst bi šla brckat njej po njenih!

Povem ti iz lastnih izkušenj, da ne pomaga.. Je treba stvari reševat razumno.

[rachka_]

kaj pa če ne gre razumno? pri takih stvareh se pomoje ni za hecat.. intima je intima in treba jo je zaščitit. tudi če ne gre samo z lepimi besedami in pogovori.
sicer jaz nalašč do zdaj nisem pisala v to temo, ker je to za mene izredno občutljiva točka in sem malo bolj naostrena proti takšnim scenam.
meni je fotr na začetku tudi samo na izi pregledoval stvari in stikal, dokler mu ni enkrat "slučajno" padel moj dnevnik iz mize, se čist slučajno sam odklenil in odprl na sredini.. pol je fotru (seveda čist slučajno) padlo nekaj napisanega v oko in je seveda moral prebrat vse skupaj. pol je iz tega nastala cela scena kr ni mogel vrjet, kaj vse je pisalo not (dnevnik je bil precej zajeten, vseboval je natančne opise ravno iz tistih let, ko so se dogajali prvi cigaretki, jointi, partiji, sex itd.) in napisano ga je tako hudo pretreslo, da je moral dat moj dnevnik prebrat celemu sorodstvu, zaradi napisanega sem morala kaj nekaj časa hodit k psihiatru. da ne omenjam raznih odvetnikov.. no, za tem vsem se skrivajo sicer še druge zgodbe in predvsem najin nevsakdanji odnos, ampak ok.
vglavnem, stikanja po tuji zasebnosti ne toleriram niti 1%, pa četudi se gre za nevemkakšen primer. takšni ljudje se mi zdijo bolni.

[Smeška.]

Glej.. Vem, da včasih ne gre. Meni mama isto preveč rada stika po stvareh, vem da mi je brala dnevnik, pa sem ga začela pisat v jeziku, ki ga ona ne razume.. Še ko sem pisala po slovensko, sem uporabljala simbole pa take scene. Recimo šli smo na zvezdico, tj đoint. Vem kakšna je, ima probleme s svojo pretirano željo po kontroli, ampak kljub temu, je moja mama, rada jo imam in probam nekako zafrknit njen sistem..

Ampak ta punca ni iskala rešitve za ta problem. Za njenega se mi zdi tisto, kar sem napisala primerno.

[orhideja1]

Sem proti vtikanju staršev v zasebno življenje odraslih otrok, razen če je to res nujno, ker je bodisi otrok zaslepljen (varanje, alkohol, droga,...).
So pa starši precej različni. Otroci pa tudi, ker se eni pustijo precej vodit. Kolegici je tašča zatežila kdaj si mislita omislit svoje stanovanje in ona je takoj letela k tašči s kupom denarja in so začeli štimati zgornji štuk.

[lorelaj]

kaj pa če ne gre razumno? pri takih stvareh se pomoje ni za hecat.. intima je intima in treba jo je zaščitit. tudi če ne gre samo z lepimi besedami in pogovori.
sicer jaz nalašč do zdaj nisem pisala v to temo, ker je to za mene izredno občutljiva točka in sem malo bolj naostrena proti takšnim scenam.
meni je fotr na začetku tudi samo na izi pregledoval stvari in stikal, dokler mu ni enkrat "slučajno" padel moj dnevnik iz mize, se čist slučajno sam odklenil in odprl na sredini.. pol je fotru (seveda čist slučajno) padlo nekaj napisanega v oko in je seveda moral prebrat vse skupaj. pol je iz tega nastala cela scena kr ni mogel vrjet, kaj vse je pisalo not (dnevnik je bil precej zajeten, vseboval je natančne opise ravno iz tistih let, ko so se dogajali prvi cigaretki, jointi, partiji, sex itd.) in napisano ga je tako hudo pretreslo, da je moral dat moj dnevnik prebrat celemu sorodstvu, zaradi napisanega sem morala kaj nekaj časa hodit k psihiatru. da ne omenjam raznih odvetnikov.. no, za tem vsem se skrivajo sicer še druge zgodbe in predvsem najin nevsakdanji odnos, ampak ok.
vglavnem, stikanja po tuji zasebnosti ne toleriram niti 1%, pa četudi se gre za nevemkakšen primer. takšni ljudje se mi zdijo bolni.

Moje sožalje. Tega kar se je tebi dogajalo, pa res ne privoščim nikomur. Eno mogoče malo intimno vprašanje (samo me res zanima), a potem, ko si hodila h psihiatru, psihiatrinja ni zahtevala tudi pogovora z očetom oz. mamo? Ker se mi zdi, da bi v tem primeru, bolj onedva potrebovala pogovor kot pa ti.
Se pa strinjam, da se takih rečin ponavadi ne da razumsko rešiti. Starši, ki se tako obnašajo imajo velikokrat neke vrste travme iz preteklosti. Lahko so bili sami v mladih letih precej divji, lahko imajo prijateljico s popolnoma podivjanimi otroci ipd. in hočejo "samo" zaščititi svoje otroke, pri tem se pa ne zavedajo, kako daleč grejo. Moji prijateljici je njena mami težila celo srednjo šolo naj se uči in jo silila, da hodi na vsaj deset različnih krožkov, da bo nekaj postala. Ta punca je bila celo srednjo šolo odlična, tekoče govori 5 jezikov, ona pa ji je pa še kar težila. No, nazadnje smo izvedeli, da je njena mami 7let delala srednjo šolo, hodila s svojim učiteljem, lagala ... Očitno je zaradi strahu, da se bo to zgodilo tudi njeni hčerki, naredila največjo napako, torej to, da jo je zapirala in ji stalno težila. Mislim, da je v takem primeru treba najti izvor takega obnašanja pri svoji starših in nekako doseči to, da ugotovijo, da si ti drugačen človek in drugačna osebnost kot so bili oni ali kdorkoli drug. V tem primeru tudi sto pogovorov najbrž ne bo dovolj, ampak je poleg tega treba ubrati tudi kakšno drugo pot, pa s tem ne mislim kreganja, ampak enostavno ignoriranje tega kar pravijo in uveljavljanje svojih lastnih želj. Sem pa še vedno zato, da se vse to dela na nek civiliziran način, brez tuljenja in žaljenja staršev. Seveda pa s tem komentarjem ciljam na odrasle osebe, v katere se starši vtikujejo in ne na štirinajstletnice.

[rachka_]

Moje sožalje. Tega kar se je tebi dogajalo, pa res ne privoščim nikomur. Eno mogoče malo intimno vprašanje (samo me res zanima), a potem, ko si hodila h psihiatru, psihiatrinja ni zahtevala tudi pogovora z očetom oz. mamo? Ker se mi zdi, da bi v tem primeru, bolj onedva potrebovala pogovor kot pa ti.

na to vprašanje ti lahko ponudim en zelo zanimiv odgovor, namreč v tistem času sem hodila na individualne in skupinske pogovore (torej s starši skupaj) in se je prav čutilo kako je fotr samo čakal, da bo psihiater začel pač s tem, kako sem nemogoča itd, ker je pomoje edino to pričakoval in si želel. in seveda je tudi psihiater to začutil in se temu primerno tudi odzval s tem, da je fotra nekajkrat poklical na individualen pogovor. vse skupaj se je končalo tako, da je psihiater ugotovil, da je problem pravzaprav v njem in od takrat naprej več nisem smela hodit k njemu
ampak saj pravim, da je za tem vsem res veliko drugih stvari, ki so tukaj precej relevantne. jaz sem po tistem incidentu imela 3 mesce strog hišni pripor, ki je vključeval tudi odvzem telefona, izklop interneta, zaseg cd-jev in nekaterih stvari, ki so po njegovem mnenju slabo vplivale na mene.. itd. v tistih treh mescih niti s psom nisem smela na sprehod.
ampak to je hvalabogu že nekaj let nazaj in zdaj nimam več toliko stikov z njim, niti ne živimo več skupaj.. z mamo pa imam zelo dober odnos.
je pa res, da imam od tistega časa naprej eno malo travmo in res popenim takoj, če hoče kdo na kakšen bolj vsiljiv način zvedet kakšne moje intimne stvari.
po drugi strani pa še vedno čutim potrebo po tem, da nekatere moje misli in doživetja nekam izlijem, pa čeprav so najbolj banalne. to zdaj počnem v najrazličnejših oblikah, čeprav tistega bistva več ne upam nikamor napisat. zaradi tega imam v glavi eno kr konkretno zmedo, ker je v njej preveč stvari, ki jih ne morem kr tako popredalčkat.
in če razmišljam o tem zadnjem napisanem, lorelaj, se kr bojim, da zaradi tega nebom jaz pol preveč popustljiva pri svojih otrocih.. se namreč kar strinjam s tem, da takšen odnos staršev lahko izhaja iz njihovih napak.

[cvetkaaa]

Saj ne veš kaj je prav, če ti otrok ne zaupa. Poznam primer, ko se je otrok drogiral in je za to izvedela zdravnica. Starši tega niso vedeli, ker pač niso stikali v otrokovo zasebnost. A prišlo je tako daleč, da so tej družini hotli otroka vzet, ker kako starši ne skrbijo za otroka, ker ne vedo, da je poskusil drugo,... Res ne vem kdo ima tukaj prav.

[*srčica*]

starši morjo otrokom zagotovit pogoje, da pridobijo pri otrocih zaupanje. težko oz. skor nemogoče je vedet kok se lahko vtikaš v otrokovo zasebnost. odvisno tudi od otroka, ampak veliko staršev nardi napako, ko otroku sploh ne zaupajo, ga preverjajo, mu prepovedujejo, vse v veri, da delajo kar je najbolše za otroka, pa to ni tako.
Bolj ko opazujem nekatere starše, bolj se mi zdi, da sploh nočejo prisluhnit otroku, ga vprašat kaj je narobe, ga ne obsojat...sploh kar se tiče "tabu" tem-seks, droge ipd., večina staršev zamrzne in samo reče da se to ne dela ker je nevarno, namesto da bi predstavli celotno zadevo tko kot je.
Lahko nam je vsem bit pametni ko še nimamo otrok, vprašanje kakšni bomo takrat.
js sem bla ena izmed redkih najstnic ki mami nisem nikol lagala, iz preprostega razloga-vedla sem, če bom povedala vse takoj po resnici, ne bo panike, mi bo mami pomagala, nikol me tut ni obsojala, ni se drla, samo da je slišala resnico, v nasprotnem primeru sem se pa mela česa bat. tut nikol mi ni prepovedala nobene stvari, rekla je, da mi ne more sledit na vsakem koraku in me kontrolirat, drogiram se lahko tut v času pouka in da sem sama dovolj pametna da vem kaj je prav in kaj narobe.ravno zarad teh besed je nisem hotla razočarat, ker sem vedla da mi zaupa. povsem druga zgodba pa je bla pri večih sošolkah, ki niso doma niti za enko upale povedat, kje da bi povedale za droge in seks.

[lorelaj]

Saj ne veš kaj je prav, če ti otrok ne zaupa. Poznam primer, ko se je otrok drogiral in je za to izvedela zdravnica. Starši tega niso vedeli, ker pač niso stikali v otrokovo zasebnost. A prišlo je tako daleč, da so tej družini hotli otroka vzet, ker kako starši ne skrbijo za otroka, ker ne vedo, da je poskusil drugo,... Res ne vem kdo ima tukaj prav.

To je druga skrajnost, ki ravno tako neprimerna in napačna kot prva. Logično je, da v zgodnji mladosti otrokom postaviš neke meje, se z njimi pogovarjaš, vzpostaviš nek normalen starš-otrok odnos. Ampak vseeno moraš otrokom zagotoviti intimo in jim pustiti, da si sami pridobijo izkušnje. Vtikovanje staršev v odraslo osebo, branje njihovih mailov, dnevnikov, mi je pa enako nedopusto in nenormalno, kot permisivna vzgoja. Zadnjič mi je kolega razlagal, da je izvedel, da mu je mama brskala po mailu. Seveda se mu je totalno utrgalo, takoj je spremenil geslo ipd. Pa je fant star 23 let in ničesar ne skriva, samo intima je pač intima. Triindvajsetletnemu fantu starši nimajo kaj brskati po njegovih osebnih stvareh.