Spolna privlačnost do avtoritete

[*lilica*]

Imam sosedo, ki je stara 33 let, njen partner pa 67 let...imata hčerko, ki je stara cca. 6 let.

To mi je sicer mal čudno, ampak če sta srečna, se tista leta zgubijo

Hja, očitno sta srečna No, najbrž deluje čudno, če veš, da je njen foter star ravno toliko

To pomoje deluje čudno samo na začetku. Potem pa se vsi navadijo in pri starejših se niti ne opazi tolikšne razlike. No, pri njima zagotov se vsaj malo, drugače pa niti ne. Če bi bla ona stara 15 on pa 50 bi pa blo ČUDNO.

[Tysia]

Pontifex Maximus, kaj pa ti misliš, zaradi česa na splošno prihaja do tega? Če bi hotel konkretno povedati, je jasno da bi osebo moral dobro poznati ( pa še takrat bi lahko falil)... Sprašujem pa samo po morebitnem dogajanju v ozadju psihe punce/fanta, ki to doživi.

*lilica*, misliš, da se leta lahko izgubijo, sploh v primeru, ki si ga omenila ti ( šestletna hčerka)? Če gre za romanco, se strinjam in če zadevo gledaš zgolj iz energetskega in čustvenega vidika. Ko pa je posredi otrok, se znajo zadeve zakomplicirati, če je oče starejši kot bi bil včasih stari ata.

Punce, ste kdaj razmišljale ( tiste, ki se jim je to zgodilo), zakaj vas privlačijo profesorji, vojaki? Ker so nekaj posebnega? Bi se ob njih počutile pomembnejše? Bi igrali zgolj vlogo "črtice"? Pa starejši moški ( nad 10, 15 let), bi jih lahko obravnavale kot prave ljubimce ali bi bolj zadovoljevale svoja čustva in primankljaje iz otroštva?

Fantje..zakaj medicinske sestre? Je to samo fetiš ali je morda tudi nekje v ozadju vloga mame...Medicinska sestra zna poskrbeti za vas, itd...

[Pontifex Maximus]

Pontifex Maximus, kaj pa ti misliš, zaradi česa na splošno prihaja do tega? Če bi hotel konkretno povedati, je jasno da bi osebo moral dobro poznati ( pa še takrat bi lahko falil)... Sprašujem pa samo po morebitnem dogajanju v ozadju psihe punce/fanta, ki to doživi.

Na splošno prihaja do tega zaradi enakega razloga, kot si recimo 20 letna punca izbere npr. 22 letnega fanta in se kasneje poročita. Tukaj ni bistvenih razlik. Stroka pravi, da si partnerje izbiramo glede na naše družinske odnose v otroštvu. Se pravi, odnos v družini v tvojem otroštvu nekako zaznamuje kakšnega partnerja si boš izbrala. Recimo en patološki primer je, da bo najbrž dekle, ki je bilo zlorabljeno s strani svojega očeta, vedno znova nezavedno silila v nove zlorabe. Podzavestno bo iskala partnerja, ob katerem bo znova doživljala zlorabe.

Zelo konkretno pa bi znal odgovoriti, če bi pač dobro preučil njeno otroštvo, odnose s starši, njega in njegove odnose s starši in njegovo otroštvo. Ampak to bi zahtevalo več kot samo en ali dva pogovora.

Leta vsekakor niso garant, da se partnerja ne bi mogla ujemati in normalno "furati" skozi odnos.

[*lilica*]

*lilica*, misliš, da se leta lahko izgubijo, sploh v primeru, ki si ga omenila ti ( šestletna hčerka)? Če gre za romanco, se strinjam in če zadevo gledaš zgolj iz energetskega in čustvenega vidika. Ko pa je posredi otrok, se znajo zadeve zakomplicirati, če je oče starejši kot bi bil včasih stari ata.

Hm, jest mislim, da tudi, če je posredi otrok se zadeva na zakomplicira. Če se imata rada potem je vse v redu. Otrok pa bo najbrž tako sprejel očeta takega kot je in ker bo skoz rastel ob mami in očetu, mu razlika med staršema po mojem mnenju ne bo veliko pomenila.

[*QueenBitch*]

Ne vem zakaj inteligenca ne bi bila nek faktor...(pustimo zdj alfa samce ob strani) ampak men osebno je inteligenca zelo privlačna, nekako oseba pa čeprav lepa brez inteligence zbledi...medtem ko je lahko razvneta debata s pripadnikom moskega spola skor afrodizijak (seveda če te moški ne odbija..ampak recimo da te ne).

Morm pa reč, da nikol nisem padala na avtoriteto..to ni zame.

[Tysia]

*lilica*: Z vidika dajanja ljubezni otroku leta resda niso pomembna ( tu štejejo prej drugi faktorji) in prav tako ne z otrokovim sprejemanjem očeta. Nekoliko sporno se mi zdi samo, da bi se npr. ženska 30ih let in moški 63ih let odločila imeti svojega otroka. Zakaj? Ker je verjetnost, da postane družina eno starševska, še preden pride otrok v puberteto, veliko večja, kot pri mlajših starših. Prav tako je nekajkrat povečana verjetnost, da se rodi otrok z gensko napako. Tudi s socialnega in čustvenega vidika bi našla nekaj protiargumentov. Ne zdi se mi odgovorno do samega otroka. Seveda pa je vidikov, ki lahko prepričajo v nasprotno veliko. In seveda vse zavisi od posameznega primera...

Kar pa se zveze same tiče ( brez otrok), tudi jaz nimam nič proti. " Za vsako metlo se najde štel." In če 20 letni punci v tistem trenutku 60 letni moški da, kar potrebuje ( in obratno ), zakaj pa ne. Kaj bi po tvojem mnenju potrebovalo dekle, ki čuti zaljubljenost do starejšega moškega?

Pontifex Maximus: Strinjam se s tem, kar si napisal. Dodala bi samo še nekaj k družinski zaznamovanosti (predvsem v otroštvu) pri izbiri partnerja. Veliko raziskav je potrdilo to, da dekleta izbirajo partnerje podobne očetom ( oziroma očetovem odnosu do njih v otroštvu), fantje pa partnerice podobne mamam. Tako se verjetno počutijo "bolj domače", " v skladu z njimi samimi". In da, prav hitro se zgodi da zloraba v otroštvu vodi do naslednje zlorabe v ljubezenskem razmerju. Da dekle, hčerka alkoholika izbere partnerja hazarderja, če ne že alkoholika in fant, sin matere, ki je odvisna od odnosov izbere npr. anoreksično dekle. Ni pa nujno. Mislim, da ima vsak možnost izbrati kvalitetnega partnerja in da rane, ki jih je dobil v otroštvu, pozdravi na drugačen način. Ključnega pomena pri temu je samozavedanje ( samo opazovanje, delo na sebi,..). Na ta način se sčasoma spremeni tudi vzorec v podzavesti in dekle npr. ne čuti več fatalne privlačnosti do nekoga, ki jo bo zlorabljal.

Se pravi, če izberem 40 let starejšega moškega ( sploh pa če me konstantno privlačijo starejši moški, brez kakšne druge zaznavne skupne lastnosti), sem imela zelo starega očeta. Ali pa izkušenega. Hec, da ne bo kdo preresno vzel.

Sedaj pa resno... če me privlačijo avtoritete ( to se mi je sicer zgodilo prvič in ni tako "hudo", da se ne bi dalo obvladati) , imam po tej teoriji (ali pa je bil v otroštvu) avtoritativnega očeta. Ker pa moj oče ni tak ( vsaj jaz ga ne zaznavam na tak način in mislim, da ostali tudi ne), bi lahko bila njegova vzgoja preveč permisivna. V tem primeru bi lahko to na nek način zaznala in bi v partnerjih iskala njegovo nasprotje - avtoritativnega moškega, ki bi imel skupno značilnost z očetom - izkušenost ( zaradi več preživetih let na tem svetu).

To je eden od možnih vidikov. In seveda ta, ki ga je napisala *QueenBitch" - inteligenca, prav tako. Logičen je tudi s strani narave( zaljubljenost, hormoni,...). Včasih je bilo pomembno, da si izbereš močnega in zdravega moškega, ki je lovil divjad in fizično ščitil družino, danes pa je očitno toliko bolj pomembna inteligenca. Ta v današnjem svetu prej zagotovi kvalitetno preživetje, kot pa mišice in zdrav izgled.
Obračamo evolucijo?

[ryu10kyu]

No saj dober lovec ni nujno da je bil neumen in samo močan...lahko je bil iznajdljiv...ženske v zrelih letih predvsem iščejo zanesljivega moškega na katerega se bo lahko zanesla pri potomstvu...da ji bo stal ob strani oziroma ji nudil varnost. Pod kar se lahko smatra da bi to lahko bil neki uspešni moški na določenem področju. Saj inteligenca moškega lahko kaže na predhodne znake da se bo znal znajti in poskrbeti za potomstvo.
Konec koncu starešine ali poglavarji so imeli avtoriteto in niso bili tako močni v lovu ampak bolj v organizacijskem področju. Recimo da ta profesor daje znak neke inteligence in mu ljudje sledijo in ga poslušajo...še bolj pozitivno k tebi prispeva da se dotična ženska strinja s tem razmišljanjem oz. poistoveti in kaj kmalu lahko pride do simpatije oziroma naklonjenosti ki lahko preraste s parimi lepimi besedami in naklonjenostjo dotičnega profesorja v zaljubljenost s strani učenke...

[Tysia]

Ryu10kyu, se strinjam. Zakaj se potem učenka zaljubi v profesorja? Naklonjenost ji lahko pokaže tudi sošolec, ki je lahko neke vrste leader, se pravi, z avtoriteto med vrstniki. Poleg tega ima ta sošolec še nekaj kvalitet, ki jih profesor nima, ker je za to prestar. Potem takem gre lahko za več stvari. Učenki lahko manjka pozornosti. Posledično ima lahko manjvrednostni kompleks, ki ga zdravi na ta način, da pridobiva pozornost/odobravanje s strani nekoga, ki je družbeno "pomembnejši" in se to manifestira skozi zaljubljenost ali pa "navidezno zaljubljenost". Ena od možnosti je tudi ta, kot si, mislim, da že drugič omenil, da se punca/ženska z razmišljanjem strinja in poistoveti ter na tak način kaže navdušenje nad vsem skupaj. Ali obstaja tudi možnost, da je zaljubljenost čisto kemična, na podlagi feromonov? Zanimivo bi bilo videti, ali bi se čustva oziroma privlačnost pokazala tudi v drugem okolju, npr. če bi se srečala nekje v nevtralnem okolju in ne bi vedela, da je človek spoštovan in profesor ( ob čisto običajnem pogovoru).
Ali pa še drugače...je v ozadju lahko občutenje pomanjkanja očetovske ljubezni, ki se jo kompenzira na način, da se zaljubiš v npr. profesorja?

Sama zaljubljena nisem, hecno pa se mi zdi to, da ob njegovi prisotnosti čutim nekatere znake le tega. Poznava pa se že 3 leta in imava skozi ves ta čas konstanten odnos, ki je za moje pojme korekten. Res je, da me morda malo bolj "porajta", ker imava podobna zanimanja in s tem temo za pogovor, a nič kaj posebnega. Do njega do nedavnega nisem čutila kakšne privlačnosti, bolj spoštovanje in neke vrste prijateljstvo.

Hm ja, še malo poglabljanja in mozganja ( čutenja?) bo potrebno. Samo da na koncu ne ugotovim, da me samo "meče pomlad".

Ne glede na vse pa se mi zdi ta tematika izredno zanimiva ( ne samo zaradi osebnih razlogov). Če komu pade karkoli na pamet na to temo, je več kot dobrodošel.

[majaoko]

To se je men zgodil v OŠ Mi je bil všeč učitelj telovadbe
Ah men se pa to ne zdi nič takega, če ji je všeč Samo verjetno če bi bila v zvezi bi jima čez ča začelo škripat, ni pa nujno.

[summer83]

Pozdravljeni!
Tudi sama imam podobno izkušnjo, ki je za povrhu še čisto sveža. Nedavno sem bila na govorilnih urah pri profesorju, ki mi sedaj nikakor ne gre iz glave. Nisem obiskovala njegovih predavanj, zaradi službenih obveznosti. Šla sem k profesorju na govorilne ure, da poizvem nekaj o obveznostih pri predmetu. Vse je bilo čisto normalno, izrazil je tudi nejevolnost nad mojim neobiskovanjem predavanj, toda ko sem mu povedala razloge je bil zelo razumevajoč. Predlaga mi je katero dodatno literaturo naj preštudiram, glede na to, da sem izpustila predavanja. Vse je bilo normalno, le da sem potem, ko sem zapustila njegovo pisarno, imela manjši občutek zmedenosti, saj se mi je dozdevalo, da se je morda nekoliko veliko pogovarjal z menoj. Zlasti potem, ko sem mu povedala, da imamo zelo naporno službo in mi to malce otežuje študijske obveznosti. Saj ne da je zares tako hudo, toda menila sem, da ga bom s tem le malce omehčala, da mi nebi preveč "težil" zaradi neobiskovanja predavanj... Kot sem že dejala je bil dokaj razumevajoč in kar na enkrat sva začela govoriti o mojem privatnem življenju. No ne vseh podrobnosti, toda dovolj, da sem imela potem tisti občutek zmedenosti, v smislu: Ali je to čisto normalnen pogovor med profesorjem in študentom. Najin pogovor je prekinil študent, ki je prav tako prišel na govorilne ure. Profesor mi je pred odhodom, še dejal naj ponovno pridem ko bom prebrala literaturo. Ni mi bilo jasno zakaj. Ali ni dovolj na pridem na izpit? Moj zaključek je bil, da je to povsem normalno. Saj so tudi oni normalni ljudje in se radi pogovarjajo o čisto vsakdanjih rečeh. Morda mi je hotel še kaj povedati, pa mu ni uspelo, ker se je študentu za mano zelo mudilo. Ko sem prišla naslednjič na govorilne ure, sva se pogovarjala še več kot prvič. Bilo je zelo prijetno. Govorila sav sicer o povsem normalnih vsakodnevnih rečeh. Nič kaj posebneg. Iztirilo pa me je to, da sem imela tako prijeten občutek, ko sva se pogovarjala, zdelo se mi je da me rad posluša, da ga resnično zanima vse kar govorim. Ko sem že prijela za kljuko od vrat mi je dejal ali se mi kam mudi. Po najinem cca 30 minutnem pogovoru sem na koncu dejala, da mu želim lep dan, on pa meni, da ga je zelo veselilo. Ne vem kako naj si razlagam vse skupaj. Na zadnje mi je dal možnost, da ponovno pridem na govorilne ure, da bi mu jaz prinesla neko gradivo, ki sem ga uporabila pri seminarski nalogi, ki pa je sicer skoraj v celoti dostopno tudi na spletu. To sem mu tudi povedala. Toda, ker se je tako prijetno pogovarjati z njim, razmišljam, da bi mu to gradivo vseeno prinesla. Toda kako naprej... ne vem. Že ob misli, da se bova ponovno pogovarjala imam metuljčke v trebuhu... Ne vem kako naj izpeljem zadevo naprej. Vse bo ok,če bo le preprosto vzel gradivo, se mi zahvalil in rekel adijo, če pa se bo ponovno začel pogovarjati bom spet vsa negotova...

[Tonja]

Eh meni pa nikol niso zmešali glave taki ljudje... Ne v OŠ,SŠ, pa tut zdaj na šihtu ne, pa četud je moj direktor super za pogledat.

[summer83]

Tonja, ravno v tem je poanta. Tudi moj profesor je daleč od tega, da bi bil kaj prida za pogledat. Privlačno je to, da se zna pogovarjat, da ti zna prisluhnit. Da imaš občutek, ko se pogovarja s tabo, da ga res zanima kaj si ti misliš, itd... Ni vse samo v good lookingu.

[Tonja]

summer, amm, sj ne vem, kaj ti naj rečem ne .
Očitno ti zna profesor prisluhnit in zna igrat na prave strune, kaj pa vem. In ker te razume, podpira in to, ti je pač postal "pri srcu".
Ne vem, jaz nimam takih izkušenj tak da itak ne morem izražat nekih mnenj.

[Mahagonij]

Imam sosedo, ki je stara 33 let, njen partner pa 67 let...imata hčerko, ki je stara cca. 6 let.

To mi je sicer mal čudno, ampak če sta srečna, se tista leta zgubijo

Ta model bo umrl cez 10 al pa 20 let, kaj bo pa pol ona? Ce bo umrl cez 20 let bo ona 53 in najbrz sama do konca lajfa.

[jullia_]

Meni se grozeča smrt tukaj niti ne zdi največji problem, ker itak nikoli ne veš, kdaj te bo pobralo. Lahko, da bo njo jutri avto povozil, pa bo tip do konca življenja sam.
Bolj se mi zdi neugodno to, da bo on čez 10 let stara 43, kar še niti približno ni huda starost, zraven sebe bo pa imela 77 let starega tipa, ki bo cele dneve cajtnge bral in protezo izgubljal. Mogoče se to sliši kruto, ampak takšna je starostna razlika med mojo mami in dedkom in niti slučajno si ju ne morem predstavljat v partnerskem odnosu, ker je on ne bi zmogel dohajat.