Socialna Anksioznost

[dayđremer]

Mate vi vsi blažje in težje oblike anksioznosti. V tej naši pametni civilizaciji se čist vsak posameznik lahko prepozna v eni izmed milijon antisocialnih motenj. Ampak ne skapirate, kul. Kda bo folk začel razmišlat?

[slovenc79]

čmona

najprej rečeš, noben ne mara tihih oseb, šikaniral te bojo, izogibal se te bojo, zafarkaval, teptal.. pol pa rečeš "spremen se zase ne zarad drugih" prosim lepo.. mainsteram nasvete že vsi poznamo

morte se zavedat da je vse to pojmovanje in predalčkanje brezvezno. in tudi določanje zdravljenja na pamet. nekdo je lahko hude motnje ozdravljen pa sploh en ve da jo ima, drug pa ima težavico in rabi polno psihiatrov da je kej bolje. pravil ni, vsak primer je drugačen, vsakega se zdravi drugače.

ponavljam nasvet iz zadnjega odstavka mojega prejšnjega posta.

[exy13]

Pozdravljeni Nekaj časa nazaj sem imela referat o depresiji.... več kot polovica sošolcev v razredu je bila mnenja da je to samo v glavi, da to ni nič. Anksioznost ni tako znana kot npr depresija a bistvo je isto- hočem rečti da tisti ki ni občutil kdaj mešanico vseh teh občutkov ne ve o čem govorimo tisti, ki imamo takšno ali drugačno motnjo. Ni tako enostavno kot nekateri mislite. Imate srečo, da niste v tem. Samo zato ker tega ne vidis z očmi se ne pomeni da tega ni oz je samo v glavi. To ni tako kot če te je strah newm kače in jo potem pobožaš in te ni več strah. To ostaja, četudi greš v družbo, si dejaven itd. Ta strah, živčnost neka tesnoba itd, vsi ti občutki so zelo neprijetni in zaradi njih ne moreš biti sproščen oz biti "normalen" ali pa enak tistemu, ki tega nima. Mene res prizadane, ko vidim kako ljudi na včasih že kar posmehljiv način rečejo "vse je v glavi". Ko bi le bilo
Nimam pametnega nasveta kot pa so vaje za pomiritev, branje knjig o osebni rasti in pač druženje in soočenje vedno znova z tem strahom. žav tako pač je. tistim ki pa tega ne razumete, pa prosim ne podcenjujte ljudi, ki vemo o čem je govora. Namreč to (usaj meni) vzbuja občutek, da se mi samo zdi (skoraj da lažem o tem), samo kaj naj potem s temi mučnimi občutki, ki se še kako čutijo in zaradi katerih še kako trpimo, ko nas omejujejo vsak dan znova in znova??
upam da nisem komu zdaj zamorila, samo to sm si res želela povedati. Vsaj vam, če že takrat v razredu nism mogla sošolcem .
lp

[slovenc79]

tudi jaz sem socialno anksiozen ubistvu. težko govorim z neznanimi ljudmi, zelo težko mi je telefonirat, še prijateljem, kaj šele osebam ki jih ne poznam. težko mi je rihtat osnovne stvari kot so npr. urejanje raznih listin, za faks itd. kaj šele da bi spoznal kakšno punco v živo, jo povabil na pijačo..
točno vem kako je: strah da bi izpadel neumno, da bi se osramotil, ker npr. ne bi imel s sabo nekaterih dokumentov da bi uredil neko zadevo ipd..

ampak, enkrat prideš v situacijo kjer te življenje v rit brcne in moraš take stvari opravit v par minutah, dneh.. če ne prej, se takrat navadiš da je nekaj, kar se ti je prej dolga leta zdelo nemogoče da delaš, zdaj opravljaš vsak dan, pa niti pomisliš ne na to kako strah bi te bilo. in je bolje

človek (ali pa katerokol drugo bitje) je prilagodljivo bolj, kot si marsikdo misli. problem je samo način prilagoditve: prostovoljno in dolgotrajno, ali pa prisilno, kjer ti situacija ne da izbire. kot obliž, za katerga pravijo da najmanj boli če ga na hitro odlepiš. in res je.

[dayđremer]

Pa nebi zdej z nekimi osnovnošolskimi oz. srednješolskimi referati ? Jaz se tudi čist prepoznam v psihološko definirani mejni osebnostni motnji, ki je btw malo hujša od anksioznosti, pa ka mo zdaj jamrala pa iskala izgovore za svoje grozno obnašanje stalno? Pač, sori mela sem težko življenje, dost ljudi me je že zapustlo, tak ali drugače, na momente se obnašam posesivno in grozno, logično da se. To ni motnja, to je karakter! Karakter se ti izoblikuje na podlagi okolja v kerem odraščaš. To vemo vsi, valda. AMPAK V SODOBNEM SVETU (našem zahodnem seveda<3) obstaja za vsako malo odstopajoče vedenje, za vsak malo težji karakter poimenovanje- z motnjo seveda ). od anksioznosti, do bipolarne motnje, sociopatije. Vsak drugi človek se prepozna v eni izmed njih. Pa sploh niso motnje, vraga. Karakter je. Vprašaj se zakaj, na tem se služi, z zdravljenjem tega kar sploh ne obstaja, se služi. In folk, ki se mu ne ljubi razmišljat, to pač kupi ker je tako lažje.

[Nelii]

daydreamer : lej nerabis komentirat , cist nepotrebni komentarji
Čmona: ja imam sluzbo,vem imam taksno delo da sem nonstop zaposlena in morem bit skoncetrirana nimam casa nevem kako komunicirat , konec koncev si tam da delaš ane. Z sodelavci in nadrejenimi nimam problemov glede tega .

..A vidim ,da nisem edina , in da res nekdo šteka kak je to

[dayđremer]

Ja, moji komentarji so potrebni. Jaz čutim poslanstvo da širim svoje znanje Ti pa kar nadaljuj s svojimi namišljenimi težavami, čez par let bom predavala o takšnih in podobnih teme, ti boš pa k psihiatru hodla in se smilila sama sebi.

[Nelii]

a res namišljeni kaj ne poveš ja kaj bi pa mela od tega če bi si zmišljevala ? če se bom smilila sama sebi sepa pač bom WHY DO YOU CARE

[dot]

Ja, moji komentarji so potrebni. Jaz čutim poslanstvo da širim svoje znanje Ti pa kar nadaljuj s svojimi namišljenimi težavami, čez par let bom predavala o takšnih in podobnih teme, ti boš pa k psihiatru hodla in se smilila sama sebi.

Ok, zdej pa že meni ni jasno, zakaj tako goreče in intenzivno skušaš dokazat neki neznanki, da njene težave niso resnične o.O Že kar bizarno in neokusno, jaz bi bila precej prizadeta, pa čeprav nek neznanec na forumu v bistvu ne pozna zgodbe. Kako naj bi pa to vedela, saj verjetno je ne poznaš Že tako ji je težko, težav očitno sama ne zna rešit in jo obremenjujejo v vsakdanjem življenju, tako da ne vem, kako naj bi ji to zdaj pomagalo...

[dayđremer]

ZAtooo ker mi gre na živce to izgovarjanje, ker si folk kar zmišljuje. Ja, vem da pretiravam, če pa drugače ni šlo ) Ok, mislim da sem komentirala vse kar sem mislila. Sej lahko izrazim svoje mnenje, na tem forumu sploh a ne? zdej lahko mirno nadaljujete temo o socialni anksioznosti in se pomilujete, jaz več nebi hvala.

[Nelii]

dot . Še pes laja če koga ne pozna

[Tamala_mrha]

Za določene psihične težave verjamem, da je potrebna psihoterapija in zdravljenje, a dosti drugih obstaja samo kot izgovor za to in ono, da ti ni treba početi tega in onega, iti tja pa tja, narediti to ali ono, skratka skozi definicije se prav VSAK od nas lahko najde v neki bolezni. In fact, jaz jih imam po tej logiki kar tri. Pa normalno funkcioniram. Neverjetno, ne?

V sš sem imela kar nekaj namišljenih bolnikov, vsi pa so kasneje maturirali in diplomirali z boljšimi ocenami kot vsi mi. Zakaj? Ker so bolezen (namišljeno) uporabljali kot izgovor, da so se izognili rokom oddaje seminarskih nalog, pisanju testov, spraševanj ipd. Nekateri so šli celo tako daleč, da se niso udeleževali ekskurzij, samo da so si zagotovili več časa za učenje. V šoli so razlagali kako so ozdraveli en dan pred izpitom, pisali pa so vse možne točke. Impresivno.
Zdi se mi sramotno kako jim je verjel cel profesorski zbor in so jih še ujčkali, ko so imeli tremo pred nastopanjem (večkrat smo imeli ure tako natrpane z jemanjem nove snovi, da so te izjeme potem imele predstavitev seminarske v kabinetu, samo pred profesorjem in še enim sošolcem). Mi pa pred 30 ljudmi, kot vsak normalen dijak.

Ne rečem za ljudi, ki so res bolni in ne živijo dvojnega življenja, ampak taki kot sem jih opisala, pa mi dvignejo pritisk, ker se imajo za privilegirane.

[slovenc79]

predavala, ja xD svašta..

pač ne obstajata samo motnja za na psihiatrijo in pa popolno zdravje. punca ma težave, pa je obupana in gre delat stvari ki jih v takem stanju ne bi smela - postavljanje diagnoze samemu sebi. en pameten nasvet ki bo pomagal in bo čez neki časa sama vidla da to ni nobena motnja je bolj pameten kot pa kreganje v katero vrsto umestit njeno težavo.. tako živciranje ne samo da je bv, ampak dela škodo, tko da ja, bolš da si tiho

glede te namišljenosti.. no, jaz ne vidim smisla da gre ena oseba iskat pomoč na forum kjer popolnoma nobenga ne pozna saj ne bomo pisal delodajalcu naj ji take pa take privilegije odobri. težava pač, ki se je v njeni glavi napihnila, ker ji gre tako na živce, ko jo bo pa rešila, je pa ne bo več.

[Tamala_mrha]

Ne gre za to, da ji ne bi verjela, da je to, kar je napisala na forum (ki je itak anonimen), resnično. Oh jaz ji čisto verjamem, da ma punca probleme, a ravno o tem govorim. Nekateri še same sebe prepričajo, da jih imajo, nato pa pridejo na forum ali k zdravnikom iskat čudežno pomoč, da bodo čustveno shodili. Ne, recept za to ne obstaja. Tudi pri hujših duševnih motnjah še psihologi/psihoterapevti sami poudarjajo, da tudi če jemljejo zdravila, ne bodo prav nič zalegla, če se ne bodo sami aktivirali in odprli svetu. Iz niča ni nič, (samo) iz zdravil pa tudi ne.

Lahko pa ostanete žive rastline, če se tako smilite samim sebi.

[Nelii]

..jaz vem da se tega ne bom mogla rešit vsaj tako ne da se je res nebi več poznalo. Da bi vsaj tesnobo pa panične napade nekako omilila bi blo fajn, pa saj včasih diham da se umirim ampak zmerom pozabim da bi mogla večkrat meditirat pa to ja se da omilit tud z antidepresivi ampak jas jih nočem.