So otroci dolžni živeti svoje ostarele starše?

[Tamala_mrha]

Takole bom rekla: če so starši celo tvoje otroštvo in mladost skrbeli zate, ti pomagali pri marsičem, te financirali (tudi v 20+ letih, če je kaj zaškripalo vmes), potem so otroci DOLŽNI kasneje vrnit svojim staršem vso to skrb in pomoč, v kolikor so starši bolni, pa četudi niso, a rabijo samo pomoč pri čem.

[Boris]

Praprababice in prapradedki bi morali skrbeti za naše prababice in pradedke, ti pa za naše babice in dedke, in slednji za naše starše, ki morajo skrbeti do smrti za svoje otroke. Torej naši starši ne rabijo delati skoraj nič, saj za vse poskrbijo praprababice in prapradedki.

[~NIA~]

ja ..

[*purple*]

sama imam full izkušenj z delom v domu za ostarele(nega ja)..in kaj mislite kolko krat na dan jih sestre/bolničarke previjejo?...hm verjemite da zagotovo ne več kot 2x na dan če je sreča..vem da se nega naredi v 2 urah v celotni etaži in to je to...človeke menjajo plenico vjutro...in pa zvečer...

Nekdo, ki ima redno službo (sploh pri dandanašnjih delovnih urah), namreč ravno tako ne bo zmogel staršem plenic menjat več kot dvakrat dnevno. Izjeme so tukaj kmetje, samostojni podjetniki in drugi, ki opravljajo delo doma, zase pa že vem, da lahko pričakujem celodnevno visenje v pisarni.

verjamem, da je malo takih, ki sami menjujejo plenice čez ceu dan, že zato, ker oseba ki je tako bolana, da potrebuje plenice in 24 urno nego, ponavadi ima negovalca.Mislm, da za hude primere dodeli tud država prek socialne nekoga, da pomaga skrbet.
Vsekakor se mi zdi precej nesramno, da kdo reče, pa še kašn tak katermu so starši zmetali v rit svegaboga, da ne bo skrbel za njih, ker se ne bo odpovedal svojemu "mirnemu" žiulenju.sploh ne razumem, kako ma nekdo, ki izdavi take besede naprej mirno življenje in neobene slabe vesti??
Starši so nas/nas bodo, spravili h kruhu, naučili so nas spopadat z žiulenjem, naučili reagirat na okolico, reševati težave, se spopadati s svetom, živeti...Dali so nam marsikaj, marsikatero muho, čeprav težko ampak so jo useeno, uresničili.In da je potem osebi težko skrbeti za njeno bolno mater ali očeta, katerima so verjetno dnevi šteti...Ma oprostote mojemu izrazu drugače mislečih, ampak to je zame živa svinjarija!Jst nimam ne srca, ne vesti ne nč, da kej tazga nardim, res ne.Moje mirno žiulenje gor dol, moja mati tud marsikdaj ni imela mirnega žiulenja z mano, če ne drugega, mirne noči, ko sem ga kje žurala in je name čakala celo noč, da bom živa in cela in zdrava prišla domov.
In najmanj, kar lahko nardimo za njih je to da na stara leta skrbimo za njih!
Mi imamo doma 90letno babico, mamina mati, ki od potresa v posočju (tazadnga) živi pri nas.res se ne razumem z njo ravno najbolje, ker sva obedve temperamentne in ne šparava z besedami in kregarijami, ampak vseeno, v dom ne bo šla, razen če se ne bo dalo drugače in če bo preveč bolna in popolnoma nepokretna in bo potrebovala kakšno konkretnejšo nego, za katero mi nebi bili usposobljeni.In je pri nas in bo ostala pri nas!
Dolžnost ali ne....Morš bit prekleto bedast človek, da nočeš poskrbet za nekoga, ki ti je nekoč dal vse!

[~NIA~]

^^

[jullia_]

*purple*, ti si pa svetovni prvak v moraliziranju.

[*purple*]

julia, ne, pač pa imam rada svoje starše in sem ji pripravljena pomagat in jih ne takoj v dom ruknt ko mal pošepajo!

Nia....kaj potem, naj starše kar pustimo al kaj?
Trenutno so meni najpomembnejši starši, ko pride otrok mi bodo oboji najpomembnejši in za oboje bom poskrbela maksilmalno, brez razmišljanja!Jst imam tako mnenje, kot ga mam in zame je to pač to kar sem napisala.

[Mimi_M]

purple, a se sploh zavedaš, kaj govoriš?
A bi bla pripravljena pustit službo, ki jo boš imela, za to, da boš lahko npr. 24 ur ob svojih starših, če bi hipotetično potrebovali stalno oskrbo?
Poznam družino, ki ima pač nekoga od blićnjih v domu za ostarele in mi je nepredstavljivo, da bi bilo drugače, oba sta zdoma od jutra do poznega popoldneva in tud če bi to osebo imela oma, v svojem domu, ona ne bi imela od njiju praktično nič, cel dan bi bila sama... Tako pa je v domu, je še pokretna in ima tam ogromno prijateljic in prijateljev, tile sorodniki, ki jih jaz poznam, jo obiščejo v povprečju 3x na teden in mislim, da je tako čisto OK...

[jullia_]

Teoretično se to zelo fajn sliši. Kako pa boš maksimalno skrbela za otroke, če boš (bognedaj) imela dementno mamo, ki bo potrebovala tvojo popolno pozornost? A nismo v eni drugi temi ugotovili, da otroci ne potrebujejo le ljubezni, ampak tudi aktivne starše, ki jih kaj naučijo, jih kam peljejo,... guess what, če imaš doma nepokretne starše, ne greš nikamor.
Ti lahko ljudi, ki v takšnem primeru razmišljajo o domu (ker ni nihče govoril o šepanju, to si ti napletla, da se lahko zgražaš), proglasiš za egoiste, zame je pa sebično tudi pričakovanje nekaterih, da bo otrok več desetletij svojega življenja posvetil skrbi za obnemogle starše.

[*purple*]

purple, a se sploh zavedaš, kaj govoriš?
A bi bla pripravljena pustit službo, ki jo boš imela, za to, da boš lahko npr. 24 ur ob svojih starših, če bi hipotetično potrebovali stalno oskrbo?
Poznam družino, ki ima pač nekoga od blićnjih v domu za ostarele in mi je nepredstavljivo, da bi bilo drugače, oba sta zdoma od jutra do poznega popoldneva in tud če bi to osebo imela oma, v svojem domu, ona ne bi imela od njiju praktično nič, cel dan bi bila sama... Tako pa je v domu, je še pokretna in ima tam ogromno prijateljic in prijateljev, tile sorodniki, ki jih jaz poznam, jo obiščejo v povprečju 3x na teden in mislim, da je tako čisto OK...

Mogoče bi bla tud pripravljena na to?
recimo, živim v Ljubljani, domovi za ostarele so polni.Čakala doba je nekje tri leta.Mama mi leži skorajda na smrtni postelji..Naj jo peljem v Novo mesto v dom za ostarele in umre, nekje zraven drugih ljudi, brez mene zraven?Nikakor!Kot sm rekla, če je bolezen tok huda, da brez strokovne pomoči nebi šlo več, takrat pač sprejmem to, da gre tja, kjer bodo za njo še bolje psokrbeli kot jaz.Ampak načeloma, videvam v domovih za ostarele, še zdrave ljudi, ki lahko hodijo in celo kuhajo si lahko še sami.ena babica tukej pri meni (živim v bližini doma za ostarele) bodi usak dan po več kilometrov na sprehod.Ampak pač, do jo dali v dom, ker je niso želeli imeti doma.to pač men ni.

julia, dej zapelji se enkrat do enga doma za ostarele pa mal poglej naokoli, pa bomo viudeli al sem si jaz izmislila šepajočo babico, al dejansko te res obstajajo!
In razna pobiranja stanovanj babicam, one pa v dom in podobno.
Naša babica je tud stanovanje že prepisala in porazdelila, pa je še vedno pri nas.Nam se ne zdi da je vredna da jo kar odvržemo, po domač povedan.In tudi ona potrebuje nego, ji je treba za jest dat, skuhat, jo umit in use...Pa še vedno čist normalno shajamo, razen pač tega da se skregamo dostkrat, ampak itak, ne hodim več gor tok in se ne kregam.če me pa pokliče da je lačna, pa seveda skočim in ji kej nardim.Brez problema.Če bi bla pri kšnmu drugmu bo bla pomojem že desetlet v domu.

[jullia_]

Nobena od nas tukaj gor ni napisala, da bi dala človeka v dom zaradi šepanja. To, zakaj je nekdo v domu, se pa na daleč ne vidi in ne more vedet.
Nekateri celo sami želijo v dom, ker imajo občutek, da so doma v breme (čeprav se otroci s tem morda ne bi strinjali), si želijo družbe sovrstnikov, bližino zdravnika,...
Poleg tega je pa še ta težava, da nekateri ljudje zaradi starosti postanejo prav zlobni. Včasih, ko poslušam zgodbe kakšnih mojih kolegov, kar ne morem verjet. Od zmerjanja snah s kurbami, napletanja zgodb o tujih moških, ki hodijo po hiši, medtem ko moža ni doma, do uničevanja zelenjavnih vrtičkov, menjanja ključavnic na skupnih vhodnih vratih,... s takšnim človekom je nemogoče živet, pa čeprav je njegov največji zdravstveni problem občasno vnetje ušes. Sam pa tudi ne more bit in tukaj je spet dom praktično edina opcija.

[*skokica*]

Ma glede domov za ostarele ... Čist odvisno, kako posameznik gleda na to. Moja mami je nekaj časa tam delala, pa je rekla, da ona bi bila na stara leta z vesljem v domu, če ne bi mogla več 100 % poskrbeti zase. Ful imajo urejeno, ves časa imaš nekoga na voljo, družbo imaš, stalno se jim kaj dogaja ...

[~NIA~]

[Googi]

No jaz sem nekaj časa bila prostovoljka v domu za ostarele in moram povedati, da bi sama (ko bi bila starejša) šla takoj tja, tudi če bi bila še pri močeh. Ne vem zakaj jemljete dom kot nekaj slabega? Veliko ljudi je tam, ko jim glava še dobro dela, velikokrat imajo organizirane kakšne delavnice od balinanja, pletenja, risanja, petja,kuhanja, skrbijo za živali,... Jaz sem nekaj časa tudi hodila k eni gospe na obisk, ker pač fizično ni več veliko zmogla, pogovarjala se je pa lahko, potem sva pa vse predebatirale in je bila na koncu zelo vesela tistega obiska (čeprav nisem bila član družine).

V glavnem, jaz mislim, da je bolje dati starše v dom pa jih obiskovati čim večkrat pa da se jim dogaja tudi takrat kaj, ko tebe ni, ne pa da so starši popolnoma vezani nate in povrhu vsega še osamljeni doma (če nič drugega pa tistih 8 ur, ko so otroci v službi).

[*purple*]

Nobena od nas tukaj gor ni napisala, da bi dala človeka v dom zaradi šepanja. To, zakaj je nekdo v domu, se pa na daleč ne vidi in ne more vedet.
Nekateri celo sami želijo v dom, ker imajo občutek, da so doma v breme (čeprav se otroci s tem morda ne bi strinjali), si želijo družbe sovrstnikov, bližino zdravnika,...
Poleg tega je pa še ta težava, da nekateri ljudje zaradi starosti postanejo prav zlobni. Včasih, ko poslušam zgodbe kakšnih mojih kolegov, kar ne morem verjet. Od zmerjanja snah s kurbami, napletanja zgodb o tujih moških, ki hodijo po hiši, medtem ko moža ni doma, do uničevanja zelenjavnih vrtičkov, menjanja ključavnic na skupnih vhodnih vratih,... s takšnim človekom je nemogoče živet, pa čeprav je njegov največji zdravstveni problem občasno vnetje ušes. Sam pa tudi ne more bit in tukaj je spet dom praktično edina opcija.

Men že to, da nekatere uztrajno zagovarjate vaša žiulenja, vaše "nove" družine in vse to, pač ne gre u račun.V marsikaterem postu je čutiti, da se marsikateri nebi dalo skrbet za bolane starše.
zlobni ali ne.Tud zlobnega ne moreš kr linčat in ga dat stran.marsikater ni zloben, ampak je zloben samo v očeh tistega ki mu je nazaj zloben.Povedala sem že da imamo mi doma tud tako babico, ki se marsikomu zdi zlobna in ki je nekaj let nazaj moje dve takratne kolegice ozmerjala s kurbama in se na usak kripelj trudila, da nebi bila z njima v družbi.Nakar sta me obedve tko fajn zajebale da groza!In se še zdej po glau toučem zakaj sm se takrat sploh šla skor na smrt skregat z babico, ker jima je to rekla!Niti v eni vejci ni pogrešila!
skratka, men je useen, jst nimam ne morale ne srca, četudi je zloben, da ga utajnem nekam kamor noče.namreč usak ima verjetno svoj dom in nihče mi ne bo rekel, da se bo v domu za ostarele bolje počutil kot doma.
Doma je vedno najlepše!
in če se komu počutiš kot breme, se verjetno ne kar tako.usak začuti, kdaj je komu breme in če ti otrok kaže da si mu v breme, je to zame grdo!
Mogoče boste takrat ko boste koga izgubile, kar bo itak že prepozno, razmišljale precej drugače.Jst vem, da bi marsikatera tukaj ki je zgubila ali očeta in mamo, dala svoje žiulenje za njih, oziroma ji nebi bilo se težko odreči čemu in pomagat in stat ob strani umirajočemu staršu!
Moja mati je celos krbela za svojega tasta (mojega dedka) do zadnje sekunde njegovega žiulenja, pa čeprav ni przanovala ne novega leta, ne božiča, ne velke noči ne nič, ker je bila takoj po službi (prej je bila negovalka pri nas) skrbela za j.In nisem je slišala, da je kdaj to obžalovala, kvečjemu vem da bi to naredila še enkrat, pa še enkrat, itd...kaor bi tud jst nardila za svojo taščo ali tasta, čeprav mi ubistvu nič nista, sta pa starša moje ljubezni in to je čist dovolj.In neglede na to da me ne mara....
ne me skušat prepričat v kej druzga ker me ne boste.glede tega sem pač taka in tako mislim in čutim.bližnji so mi use in use bi naredila za njih, vedno in pousod!!!!