Smrt

[Led Zeppelin]

Ne vem če je tema, sem iskal pa nisem našel.

-------------------------------------------------------------------------------

Torej, smrt.

Nekakšna tabu tema med živimi.

Zanima me vaš odnos do smrt, kako gledate nanjo?

Sprašujem, ker imam velikokrat težave z drugimi ljudmi, ko jim pojasnim svoj pogled na smrt, bil sem že obtožen da sem hladen človek, in da nisem sočuten človek.

Odraščal sem med alpinisti, in alpinisti imajo zanimiv odnos do smrti, skoraj poetičen. V življenju jih vleče strast do gora, in zato so pripravljeni da stavijo svoje življenje zato, in ko je kdo od očetovih kolegov umrl, je bil odnos do njegove smrti:
"Bil je srečen, rad je to delal..".
In tudi mojega očeta, je 2x zasul plaz, in so ga rešili in enkrat celo oživljali, in pogosto se je pogovarjal z mano, kako je čutil nemoč ko ga je sneg stisnil, potem pa se je sprostil, pomiril. V besedah sem vedno čutil mirnost, kot da se smrti ni treba bati.

Pogosto to zgodbo povem kakšnemu prijatelju ali prijateljici, in odzivi ki jih dobim, so ponavadi zelo jezne narave, češ: "tvoj oče je egoist" , "Humar je bil isti idiot".
Medtem ko jaz gledam na to kot, on to rad dela, in jaz nimam nobene pravice zahtevati od njega da se odpove svoji sreči, v upanju da zmanjša možnost da umre.
Če bi mu vzel to, je isto kot da bi ptico zaprl v kletko.

Tudi moje žalovanje je drugačno, doživel sem že veliko smrti, in vedno je bil moj odziv: " živel je takšno življenje, to je rad počel, in žalosten sem ker ne bo dosegel te in te stvari".
Nikoli ni moje razmišljanje: "kako bom jaz živel brez njega".

In to je tisto, kar me zanima. Pogosto na pogrebih ugotavljam, da smrt ni postala tragedija za tistega ki je umrl...ampak tragedija za bližnje. Oni so ti, ki so ubogi in žrtve pri tej stvari.
Oni morajo pustiti FB strani odprte, da lahko vsak dan pišejo na zid pokojnika, oni si morajo zagreniti življenje.
Razumem da moraš žalost sproščati in izražati, samo zdi se mi, da si ljudje včasih dajemo občutek, kot da je življenje drugega naša last, in ko jo izgubimo se jokamo za njo.

Ko nekdo umre, je vedno isto: kako je trpel, česa zdaj ne bo moral videti. Noben ne reče: " bil je neverjeten prijatelj, dosegel je to in to".
Zato se m zdi, da je smrt absurdna...Ti se sekiraš če boš umrl, česa ne boš mogel več delati...si pa mrtev kar pomeni, da ti ne obstajaš več, torej se ne moreš sekirati.
Drugi se pa ukvarjajo kaj bi lahko bilo, ne kaj je bilo...zatorej je vse kar si storil v življenju popolnoma nepomembno.

Nihilistične misli, ampak ok .

Torej odnos do smrti?
Odnos do žalovanja?
Kako se spominjate na pokojne?

[floribunda]

smrti se bojim ko hudič križa, tolaži me misel, da se ti ob smrti bojda v telesu sprosti dostojna količina DMT-ja.

[Sarissima]

In pol da maš v zadnjih trenutkih življenja zraven vsega še res en bad trip .
Ja, ceremonije ob smrti so za žive, ne pokojnega. Ja, večina ljudi to rabi, zadnji "poklon" človeku, da lažje zaključijo/zaključimo nek odnos. Ne, življenje drugega človeka ni naša last, ampak ko je nekdo del tvojega življenja te izguba zelo zadane. Pomagaš si na takšen način kot si znaš.

Zelo mi gre na živce tvoj vzvišen odnos do žalovanja - to je osebna stvar vsakega posameznika.

Pogosto na pogrebih ugotavljam, da smrt ni postala tragedija za tistega ki je umrl...ampak tragedija za bližnje. Oni so ti, ki so ubogi in žrtve pri tej stvari.
Oni morajo pustiti FB strani odprte, da lahko vsak dan pišejo na zid pokojnika, oni si morajo zagreniti življenje.
Razumem da moraš žalost sproščati in izražati, samo zdi se mi, da si ljudje včasih dajemo občutek, kot da je življenje drugega naša last, in ko jo izgubimo se jokamo za njo.

Si MORAJO zagreniti življenje, moj bog, se ti sploh poslušaš? O žalovanju govoriš, kot da je to isto, ko da se odločaš če boš pico al rižoto. In ne, te ne obsojam, če ti pač ne žaluješ oz "you just stop being sad and start to be awesome instead", ampak ne obsojaj načina žalovanja drugih.

[floribunda]

In pol da maš v zadnjih trenutkih življenja zraven vsega še res en bad trip .

bojda je ravno obratno.

bomo vidli

[Led Zeppelin]

Ok, če zvenim vzvišeno, pač sprejemam to.

Iskreno me moti, da je zaradi modernih medijev smrt postala skoraj nek show. Po eni strani razumem, da moderna tehnologija omogoča vsakemu da se pokloni umrlemu.
Samo sprašujem se, ali imamo mi pravico da limamo slike nas in pokojnega, in da sošolka iz tretjega razreda napiše pol strani dolgo zgodbo kako si bil super fant in vse.
Ker ja, to se dela zaradi sebe...da se mi počutimo boljše, ker smo živi.
In isto je na pogrebih, vsak je najbolje poznal pokojnega, vsak je bil najboljši kolega z njemu...skoraj tekmovanje kjer se dokazuje kdo je več izgubil. Potem kdo bo dal večji šopek, kako velik bo grob, kje bo grob, kdo bo zraven v grobu.

Moje mnenje: To ni poklon pokojniku.

Glede tistega zagrenjenega življenja, mišljeno je takole:

Zdaj pa ne bova mogla več hoditi ven skupaj.
Zdaj ga pa ne bo na moji poroki.

Ja, razumem...ampak prava tragedija je, da je on mrtev in ne bo mogel več početi ničesar, ker ni več živ.

Razumem in vem, da z vsako smrtjo v tvojemu življenju nastane neka vrzel in se sprašuješ če jo boš lahko zapolnil.

Skoraj si jezen na pokojnega, ker je umrl in ga ni več v tvojemu življenju.

-----------------------------------

Moje mnenje je, da si ljudje čedalje bolj skrivamo pred resnico, da je smrt del vsega, sprejemanje da je smrt nekaj kar se dogaja le starejšim in bolnim. Mogoče je to prav, da se ne bojimo vsakega prečkanja ceste in se ne tresemo od strahu ko gre naš bližnji na letalo.

In potem ko se smrt zgodi, smo soočeni z dejstvom, da tudi nas to čaka.
Moja mama, bog se jo usmili...vse kar lahko govori je smrt, smrt in še enkrat smrt. In želim si, da bi bila bolj pomirjena s smrtjo, ker vem da trpi zaradi tega in si želim, da bi lahko živela mirno in kakovostno do konca, ne da bi se sekirala kdaj je njen dan.

Če pa imam na izbiro rižoto ali pa pico, pica all the way

[lollypop-@]

Po mojem pa je odvisno, če si že kdaj doživel smrt bližnje osebe ali ne. Kaj pa vem. Sem bila na kar nekaj pogrebih kjer sem ljudi poznala, ampak sem bila mišlenja da se zgodi in se moraš pač sprijaznit s tem. Smrt je del življenja. Pred pol leta, pa je umrl človek, ki sem ga poznala celo življenje in mi je bil res res blizu. In ja. Je kruto, ko se želiš k njemu odpraviti v bolnico in izveš da je umrl. Da ga kar ni več. In se spomniš kaj vse dobrega bi lahko naredil za njega in nisi. In se zaradi tega sekiraš. In njegova družina je podobnega mnenja kot ti Led Zeppelin in sploh niso povedali kdaj bo pokopan. In nobeden razen 3 ljudi (njegove družine) se ni mogel posloviti od njega... Kar se mi zdi spet malo egoistično, sploh če si mu bil bližje kot njegova družina. In je včasih težko dojeti, da ga ni. Jaz se še kaj nisem sprijaznila in si mislim, da ko bom nazaj, ga bom spet lahko videla in objela. Zanimivo pa se mi zdi, da ga osebno od takrat čutim še bližje. Mislim da ima vsak pravico na svoj način žalovati oz pač ne žalovati, ampak ni pa prau da drugim nekaj prepovemo in vsiljujemo svoj način.

[Led Zeppelin]

Absolutno, ima vsak pravico žalovati na svoj način.

In njegova družina, ni imela pravice nad tem, ali pove ali ne za pogreb.

Jaz ne bi nikoli nobenemu branil, naj se pride pokloniti ali ne, jaz grem na pogreb ljudi, katerih nisem poznal pa grem zato ker je pokojnikov sin moj prijatelj.

Ne vem, mogoče imam jaz tak odnos do smrt, ker so do mojega dvanajstega leta umrli že trije otroci in moji prijatelji iz čisto iste ulice. Na koncu se mi je smrt zdela že čisto običajna, pa naj bo rak ali prometna nesreča.
Danes si, jutri te ni.

[Green Cookie]

Meni smrt ni nič takega, svoje smrti se ne bojim - pa vseeno upam, da pride čim kasneje. Seveda sem ob smrti svojih bližnjih žalostna, ampak ne pretirano. Moja babi je umirala v mukah, in ko je končno umrla, sem bila vesela, ker se je rešila muk. Seveda so me označili za hladno..nevem, gledam čisto drugače na to, celo ne znam opisati.
In točno tako je, kot praviš. Npr. alpinisti, ki so umrli, zasuti v plazu. Odšli so na njim ljub način. Tudi, ko so še živi, pravijo, da je taka smrt za njih "lepa".
Se mi zdi pa totalno neumen praznik dan mrtvih, ko vsi letajo na grobove itd. Še na mrtvih morajo služit. Sem proti vsem tem svečam, cvetjem, spomenikom,...sama nočem imeti groba, raje sem raztresena ali vržena v morje..spomin je itak v glavi in za to ne rabiš pokopališča..

[Flavij]

http://www.youtube.com/watch?v=zwgjM-teND8

Ne verjamem, da si kdo v resnici želi takšen pogreb.

[Sarissima]

A žurke na pogrebu? Sicer en gre v take ekstreme, a vsaj pri nas je to kar popularna zadeva (starejši ljudje tudi dajo denar "na stran" za večerjo in to po njihovem pogrebu). Po eni strani vem da je to za žalujoče ful naporno, ampak po drugi strani pa se širša žlahta zbere za moralno podporo, pove se kaka štorija od pokojnika, se malo nasmeji in podruži. Kakor komu...

[Led Zeppelin]

Jaz imam pri notarju vse zapisano glede želj pogreba in groba.

V glavnem, pri meni ne bo noben v črnem na pogrebu, ne sme se nositi rož, ta denar se donira, morajo me raztresti po krajih ki so mi pri srcu, Stairway to Heaven itak.

Grob pa tak preprost, samo trata in kamen.

[Flavij]

@Sarissima:
Mislil sem na nespoštljiv raztros pepela (2:46).

[..Evelyn..]

http://www.youtube.com/watch?v=zwgjM-teND8

Ne verjamem, da si kdo v resnici želi takšen pogreb.

Hja sm že dostkrat slišala ljudi, kako si želijo, da bi bila namesto žalovanja na njihovem pogrebu žurka.. Mislm, da je pa to res težka zahteva, en kup ljudi tam, ki so ubistvu zelo nesrečni, se pretvarjajo, da žurajo in da je vse ok. Ni opcije po mojem. Jaz bi mogoče kvečjemu lahko, ko je že nekaj časa minilo, pripravila kak piknik za domače, kjer bi se spominjali pokojnega, kakšne fotke bi šle okoli, njegove/njene najljubše jedi bi se pripravile, pokojnikova naj glasba, tema zabave, skratka, res nekakšno praznovanje življenje pokojnega/e. Ampak tega ne moreš storit tri dni po smrti, ampak kakšne pol leta, leto kasneje..

Drugače mam pa neko strahospoštovanje do smrti. Najbolj se bojim smrti bližnjih, tudi zato, ker bom jaz izgubila nekaj tako zelo pomembnega, predvsem pa zato, ker, ker je mene tako strah kaj se zgodi po smrti, me je strah tudi zanje, kaj bo z njimi, da se jim bo življenje kar zaključilo..In obžalovala bom njihovo izgubo življenja bolj kot mojo lastno izgubo bližnjih.. Smrt pa bo itak vedno tabu tema, edina mistična stvar, ki nam je še ostala.

[sharonsavage]

Love this vampire survivors