smrt...?

[nora_ovca]

men se zdi samomor zlo egoistično dejanje.
tist človk po moje razmišla sm o tem kok je njemu hudo.. ja no shit, ka pa k boš ti naredu samomor bo pa 50 drugih ljudi trpel...

samomor se mi res ne zdi neka rešitev, in tud sama nikol ne razmišlam o tem... pa lej če ti gre enkat ful slabo, to pomen da bo oh sam še bolš

[_vampirk'ca]

nikol neb nrdila samomora ker si ne upam in pa tud zato ker nočem bližnjim tolk slabga nrdit...pa tut zato ker nimam razloga kar je pač najbolj pomembno...tiste ki to nrdijo pa ...sem obsojala dokler nisem prebrala posta od kravzlbavc. zdej ne vem kaj nj si mislm.izrekam ji sožalje in...ne vem res me je pretresl.

[*kristyna*]

kravzlbavc in zvezdica81 moje sožalje

se pa strinjam z kravzlbavcom. js pač tega ne vidim kot egoistično dejanje.
Sem se že večkrat srečala s smrtjo (ne dolgo nazaj je ' ''sosed''umrl zaradi bolezni) in imela sem prijateljico, ki je naredila samomor, ena je preveč spila in če bi čakali še kakšno uro, dve bi bila res kriza (imela je 2,8 promila).

[Pontifex Maximus]

S smrtjo sva taka kolega, da bi ji skoraj rekel "sestrica".

Ne vem vam povedat, kolikokrat sem se že srečal z njo...oz. s posledicami tega, kar je ona "naredila".

[_~**SaaŠii**~_]

kravzlbavc moje sožalje

[trapa]

S smrtjo sem se srečala zelo od blizu. Babica, oseba, ki me je vzgajala in bila najbližje od vseh, mi je dve leti nazaj umrla v naročju. Še danes jo pogrešam.

O samomoru pa sem v času odraščanja veliko razmišljala. In vsakič prišla do enakega zaključka: ne hvala. To je za strahopetne.

[špagetka]

no meni pa sta 10 let nazaj umrla bratca,2, v prometni nesreči in v istem letu dedi in teta za rakom, razlika parih mescev,sem že pomislila na samomor,pa imam v resnici tako lepo življenje,kljub težkim stvarem ki so se mi dogajale da tega ne bi storila...ko občutiš smrt na lastni koži si želiš živeti in izkoristiti življenje maksimalno...

[_~**SaaŠii**~_]

men je pred 1 letom in pou umrla prababica k sm jo mela full rada..pa umru mi je bratranc,full dobr kolega,stric in to use u 3 mescih..sploh nism hodila u šolo non stop sm bla doma..še zdj učasih se spomnm na njih in začnem jokat..

[Pontifex Maximus]

Star sem bil 3 leta, ko mi je umrl bratranec, ki je bil star komaj 10 mesecev. Pogreba se spomnim bolj slabo...razen tega, da smo stali pred grobom.

Potem sem tekom let ministriranja bil najbrž na 99% pogrebov svojih sokrajanov, zraven pa še kje po drugih farah.

No, ko je umrla 13 letna sestra moje sošolke, je bilo na pogrebu zabavno. Najprej sem se zmotil in njenemu očetu namesto "moje sožalje" rekel "vse najboljše", nato pa je bilo smešno, ko smo gledali tam, ko so dekle polagali v grob, kako so njeni domači jokali in bili tako "mimo", da so morali klicati rešilca. Smo mislili, da bo še kakšen "ekspress" pogreb zraven.

Spomnim se, ko se je sošolcu obesila mami (na njegov rojstni dan!!! - zabavno darilo kajne? ). In smo šli na pogreb...takrat sem bil edini, ki mi je bilo smešno, ko se je sošolec ob grobu zlomil in začel objemati žaro in se dreti:"Maaaamiiiiiiiii!" Vsi ostali v , jaz pa naglas v . Vsi sošolci in sošolke so me ozmerjali, da imam kamen namesto srca in da sem nesramen, ena sošolka pa se je potegnila zame in rekla:"Dejte no, če je pa zanj it na pogreb tko kt je men al pa teb it na pir!" - ja človek se dejansko po določeni kilometrini navadi.

Potem je umrla sestra od stare mame. Potem brat od stare mame. Pa župnik, pri katerem sem celo jaz nekaj okrog truge štimal. Potem je umrla še ena sestra od stare mame (povozil jo je njen partner). Potem je umrla pa še ena sestra od mame. Heh...je bilo cel kup pogrebov... No, vmes je umrl še moj stari ata, ampak nisem šel na pogreb, ker sem imel na faksu kolokvij.

Pa enkrat je bil pogreb vsak dan med božičem in novim letom...en dan sta bila celo 2. To je bilo kar super - sem kar nekaj denarja takrat nabral.

Zdaj pa že dolgo nisem bil na nobenem pogrebu, ker pač ne morem.

[Dagi]

Oprosti mi, ampak tokrat js sprašujem če maš kamen namest srca... glede na tvoje opise pogrebov... Mogoče sm res fejst občutljiva, samo da se ti po tolkih letih še zmer zdi smešn prizor otroka ki objema mamino žaro... Zdej ne vem, al sam nisi mel nikol mamine ljubezni al kaj je s tabo, sodit ne morm ker te ne poznam... Ampak človek zamisli se... In sploh ni mišljeno kot napad... samo moje mnenje je in skromn komentar na tisto kar sm prebrala... In noben izgovor ni, da si pogrebov pač navadil... Tega se ne morš navadt nikol...

[Pontifex Maximus]

Oprosti mi, ampak tokrat js sprašujem če maš kamen namest srca... glede na tvoje opise pogrebov... Mogoče sm res fejst občutljiva, samo da se ti po tolkih letih še zmer zdi smešn prizor otroka ki objema mamino žaro... Zdej ne vem, al sam nisi mel nikol mamine ljubezni al kaj je s tabo, sodit ne morm ker te ne poznam... Ampak človek zamisli se... In sploh ni mišljeno kot napad... samo moje mnenje je in skromn komentar na tisto kar sm prebrala... In noben izgovor ni, da si pogrebov pač navadil... Tega se ne morš navadt nikol...

No, pa saj ni bil več otrok, je imel že čez 20 let. In ja, se navadiš...kako se pa patolog navadi secirati trupla in kako se duhovniki navadijo imeti pogrebe, pa kako se navadijo pogrebniki? Eh...jaz sem šel vedno rad na pogrebe al pa kropit...že od malega.

[Pontifex Maximus]

Mimogrede je pogreb zelo dober izgovor, če kje čakaš v vrsti in se ti ne ljubi tam čakat. "Joj, a me spustite naprej, čez 2 uri moram biti na pogrebu, ker mi je umrla teta!" In vrsta se kar razmakne.

[^cherry^]

No to je pa že prav grdo.

[*purple*]

Oprosti mi, ampak tokrat js sprašujem če maš kamen namest srca... glede na tvoje opise pogrebov... Mogoče sm res fejst občutljiva, samo da se ti po tolkih letih še zmer zdi smešn prizor otroka ki objema mamino žaro... Zdej ne vem, al sam nisi mel nikol mamine ljubezni al kaj je s tabo, sodit ne morm ker te ne poznam... Ampak človek zamisli se... In sploh ni mišljeno kot napad... samo moje mnenje je in skromn komentar na tisto kar sm prebrala... In noben izgovor ni, da si pogrebov pač navadil... Tega se ne morš navadt nikol...

No, pa saj ni bil več otrok, je imel že čez 20 let. In ja, se navadiš...kako se pa patolog navadi secirati trupla in kako se duhovniki navadijo imeti pogrebe, pa kako se navadijo pogrebniki? Eh...jaz sem šel vedno rad na pogrebe al pa kropit...že od malega.

pazi, da se tebi kaj takega ne pripeti in da ne boš ti pokopal svojega otroka, zraven tebe pa bo en ckrval od smeha z izgovorom da je navajen na kilometrino pogrebov. oprosti, še evdno je drugače če se tebi to pripeti ali pa če to vidiš iz daljine.
sam si res mal omejen, nobenega spoštovanja, čist nč.Mislm pa kje se taki uzemate.jst prisežem da če bi se na pogrebu od mojih bližnjih smejal, da bi te prec zraven živga zakopala. mislm, tole je pa res bolano!
sicer pa ja, tist ki se najbolj hvali, najbolj najebe nakonc, kajne?

[Foxy-lady]

Adijo, eni ste pa res cudni.
Jaz dvomim, da bi se lahko kdaj kar "navadila" na pogrebe. Zame je to nekaj najbolj zalostnega in ce bi vsak dan sla na pogreb, bi se vsak dan zjokala.
Najbolj me prizadane smrt. Sploh tistih, ki jih malo bolj poznam. Tega ne prebolim nikoli. Pred petimi leti in pol je umrl moj bratranec, star komaj 16 let. Smrt je bila nenadna in nepricakovana. Nekega dne so ga kar nasli mrtvega v postelji. Tega ne bom nikoli pozabila, nikoli prebolela in ce zdaj po tolikem casu mi po licu spolzi solza, ko se spomnim na to.

Glede samomorov. Tudi jaz sem ze kdaj pomislila na to, ampak nikoli ne bi mogla kaj takega narediti. Ce samo pomislim na svoje bliznje, kako bi jim bilo, mi je zelo hudo, saj smo enkrat ze to dali vse skoz glih z bratrancevo smrtjo in sama vidim, da to boli kot hudic.

Vseeno pravim, da ni problema, ki se ga ne da resit in samomor res ni resitev.