smrt...?

[nassst.93]

živijo.
mene malo zanima ali ste se s smrtjo srečal?ali vam je že kdo umru od bljižnih. kako gledate na samomor?

no men je lani umru dedek pa še vedno se ne moram s tem sprijaznit
umru mi je kolega. samomor
na samomor gledam pa pač čist logično. če nekomu ni do življenja in ve da ne mora rešiti težav naj umre. zakaj bi celo življenje(70 let) trpel zaradi tega ker ima težave.
LEP POZDRAVČEK

[Laurica*]

Hm..ti si pa res dobesedno pesimist.
Ne vem, a se sam men zdi, da so zadne 3 vrstice čist popolnoma nelogične ?
Tako bom rekla : o tem se velik govori, usakič se poudarja, da je samomor nesmiseln in da se da vsako težavo rešit. Življenje ti je podarjeno, za to morš bit hvaležn. Take lepe priložnosti kot je življenje, ne boš nikdar več doživela , ali pač ? Đizs..
Mogoče boš o samomorih v šoli marsikaj slišala, pa ti bo pol kej bolj jasno in upam da boš pol drugače razmišljala (srčno upam)..

[urš*]

Uh, kera tema. Glede na tvojo starost, mislim da je brezveze razmišlat o samomoru.
Mogoče si v obdobju, ko ni ravno vse tako kot ti hočeš in zaradi tega še ne razmišljaj o samomoru!!
Vse v življenju se da rešit, verjemi mi, jaz to dobro vem In ne trpiš 70 let zarat težav... ok trpiš lahko nekaj časa, ampak sčasoma postane vse kul. Žal mi je za dedka in prijatelja. Jaz sem doživela že kr nekaj pogrebov bližnjih in nevem... na smrt gledam kot dejstvo.

Dokler si na svetu, živiš, pa tut če ni vse rožnato, vztrajaj in ne obupat zato ker maš težave!!!! Reši jih, idi dalje z življenjem in prej ali slej bo posijal sonček...

Bodi optimistična! :bussi:

[Lady_T]

Definitivno proti! Ko vidiš ljudi, ki vedo, da umirajo, si prekleto jezn na tiste, ki naredijo samomor. Sama se strinjam s trditvijo - ''Odločitve, ki jih sprejemamo, določajo življenje, ki ga živimo.'' - torej, si vsak sam kroji življenje in nekateri si ga sicer naredijo bolj fajn, drugi manj, ampak imamo sami največji vpliv, kako živimo. Do samomorilcev nimam niti najmanjše tolerance.

[SSarchy]

Če si pa kej želim od življenja (bom zelo posplošila), je to visoka starost in z njo veliko življenjskih izkušenj, ki bi jih delila s pravnuki. Smrt od starost, čim manj bolezni in nesreče.
Moj fant ima babico staro 99 let, bila je učiteljica. Poslušat tako staro ženičko, še vedno bistro in polno življenja, je neki tko posebnega.. To so posebna čustva in doživljaji. Ob takih ljudeh se zamisliš, če jim prisluhneš. Predvsem nad tem, kako smo se razvrednotili..
Smrt je boleča še toliko bolj, če človek umre v nesreči ali od bolezni pri nizki starosti. Strah me je izgube bližnjih, ker vem, da bi me potolklo.
Samomor je sebična odločitev. Do vseh drugih, ki nas imajo radi. Si predstavljate, kakšne muke s tem ljudje povzročijo staršem, starim staršem, ostalim sorodnikom in prijateljem. Še posebno mladi ljudje, ki imajo še toliko pred sabo. Samomor ni rešitev, za nič. Ljudje lahko preživimo marsikaj in prav je, da se spoznamo s težavami drugih, da znamo cenit tisto, kar imamo.

[somebody]

živijo.
mene malo zanima ali ste se s smrtjo srečal?ali vam je že kdo umru od bljižnih. kako gledate na samomor?

no men je lani umru dedek pa še vedno se ne moram s tem sprijaznit
umru mi je kolega. samomor
na samomor gledam pa pač čist logično. če nekomu ni do življenja in ve da ne mora rešiti težav naj umre. zakaj bi celo življenje(70 let) trpel zaradi tega ker ima težave.
LEP POZDRAVČEK

men je pred 4 leti umrla babica. ful jo pogrešam. pred dvemi leti dedek. ko pridem k babi na obisk se mi še zgodi da hočem v dnevno, da bi mu rekla dober dan. tako kot sem mu vedno. oba pogrešam in edini način da sem se sprijaznila, da jih ni, je to da sta zame še živa, da me spremljata. čeprav ne verujem v boga, sta zame živa v meni, v spominih in v tistih stvareh, ki sta mi jih dala, da sem boljša oseba.

[simpaticnaa]

To je lahko razmišljanje samo ene petnajstletnice (pa te ne mislim žalit) samo v življenju, ki ga ti še sploh nisi začela živeti boš naletela oziroma bomo mi vsi naleteli na najrazličnejše težave in momente, ko se nam bo v trenutku vse sesulo, bomo razočarani, žalosti itd... ampak za dežjem posije sonce, po tej teoriji bi moralo biti 3/4 sveta mrtvega. Pač ti neka stvar ne gre in se ubiješ..... H A L O !
Kaj pa če rodiš, pa je otrok na smrt bolan, prizadet... takrat se starši borijo do onemoglosti... po tvojih besedah bi se morali fentat... ker je to čist prehuda psihična stvar... ljudje ostanejo recimo po krivici brez svojega premoženja... ali naj se fentajo potem... jim zgori stanovanje... če samo pogledamo kaj se sedaj dogaja na Kitajskem, pa v bližnji Avstriji... potem bi se morala tale Elisabeth tud fentat, pa še svoje otroke zraven... pa se je kljub temu srečno končalo.
ZA DEŽJEM VEDNO - VEDNO POSIJE SONCE.
Meni osebno je samomor najbolj egoistična stvar na celem svetu, saj prizadaneš vse bližnje okoli sebe. Če otrok naredi samomor definitvno uniči življenje svojim staršem in bližnjim... ker se vsi sprašujejo zakaj, kaj pravzaprav niso prav naredili in po možnosti krivijo sebe, zakaj niso naredili več... Tako da ... se strinjam da se govori o tej temi... samo iz lastnih izkušenj... to kar se mi je v najstniških letih zdelo full pomembno .. mi je zdaj smešno, ker so sedaj problemi veliko bolj resni kot so bili takrat. pa ne me narobe razumet sigurno so problemi tudi v najstniških letih... samo malo jih je treba primerjati z drugačnimi.
V moji okolici je umrl fant, ki sem ga dobro poznala 15 let star zaradi levkemije, čez noč se mu je obrnilo življenje in 2 leti se je bojeval z njo in nazadnje izgubil. Poznam tudi starše... in sta na koncu kar se psihe tiče pa nihče ne razmišlja o samomoru... poznam pa tudi primer ko se je zaradi nesrečne ljubezni punca vrgla iz mostu in preživela - danes pa je na invalidskem vozičku - in veste kaj je izjavila da ko je padala dol ji je bilo žal.

[somebody]

To je lahko razmišljanje samo ene petnajstletnice (pa te ne mislim žalit) samo v življenju, ki ga ti še sploh nisi začela živeti boš naletela oziroma bomo mi vsi naleteli na najrazličnejše težave in momente, ko se nam bo v trenutku vse sesulo, bomo razočarani, žalosti itd... ampak za dežjem posije sonce, po tej teoriji bi moralo biti 3/4 sveta mrtvega. Pač ti neka stvar ne gre in se ubiješ..... H A L O !
Kaj pa če rodiš, pa je otrok na smrt bolan, prizadet... takrat se starši borijo do onemoglosti... po tvojih besedah bi se morali fentat... ker je to čist prehuda psihična stvar... ljudje ostanejo recimo po krivici brez svojega premoženja... ali naj se fentajo potem... jim zgori stanovanje... če samo pogledamo kaj se sedaj dogaja na Kitajskem, pa v bližnji Avstriji... potem bi se morala tale Elisabeth tud fentat, pa še svoje otroke zraven... pa se je kljub temu srečno končalo.
ZA DEŽJEM VEDNO - VEDNO POSIJE SONCE.
Meni osebno je samomor najbolj egoistična stvar na celem svetu, saj prizadaneš vse bližnje okoli sebe. Če otrok naredi samomor definitvno uniči življenje svojim staršem in bližnjim... ker se vsi sprašujejo zakaj, kaj pravzaprav niso prav naredili in po možnosti krivijo sebe, zakaj niso naredili več... Tako da ... se strinjam da se govori o tej temi... samo iz lastnih izkušenj... to kar se mi je v najstniških letih zdelo full pomembno .. mi je zdaj smešno, ker so sedaj problemi veliko bolj resni kot so bili takrat. pa ne me narobe razumet sigurno so problemi tudi v najstniških letih... samo malo jih je treba primerjati z drugačnimi.
V moji okolici je umrl fant, ki sem ga dobro poznala 15 let star zaradi levkemije, čez noč se mu je obrnilo življenje in 2 leti se je bojeval z njo in nazadnje izgubil. Poznam tudi starše... in sta na koncu kar se psihe tiče pa nihče ne razmišlja o samomoru... poznam pa tudi primer ko se je zaradi nesrečne ljubezni punca vrgla iz mostu in preživela - danes pa je na invalidskem vozičku - in veste kaj je izjavila da ko je padala dol ji je bilo žal.

ja, se čist strinjam. poznam eno družino k je sin naredu samomor in mama se še vedno ni čist pobrala. drugi družini je umrl sin v prometni nesreči in je tud dost hudo.
k sm bla jst stara 14 let sm preživlala enega najhujših obdobij dozdj. sm razmišlala o samomoru, priznam. sam pol sm pomislna na družino, kaj bi blo z njimi in sem ugotovila, da ni vredno. tko k je rekla simpaticaaa, da vedno posije sonce. in je. če že vsaj sonce ne, se pa oblaki vsaj mal razkadijo. in ti pol iz slabega potegneš eno dobro izkušnjo in ne ponavljaš napak.

[ŽuŽa]

Sama še nikol nisem pomislila na samomor. Pa priznam tud, da sploh ne bi imela poguma to nardit. Pač mam rada življenje pa tud če gre kdaj vse narobe .

S smrtjo bližnjih se še nisem srečala kej preveč . Čeprov temu se ne more nihče izognit . Ko sem bla v 4. razredu mi je umrl dedek, ampak se zelo malo spomnim.
Lani je umrl en znanec, star je bil pa komi 17 let. Z motorjem se je zaletu in je še celo noč ležel tm nekje kjer res ni noben se vozil mimo in počasi umiral. Tok mi je hudo zanjga, čeprov ga nisem dobro poznala, sam se pa spomnim enga trenutka pred 4 leti ki ga ne bom nikol pozabla.Sploh ne morm dojet, da se je kej tazga res zgodilo.

[Karja]

men je tud dedek umru, pa še zdj mi je čudn to napisat js sm ga mela res najrajš od vseh dedkov pa babic, on je bil res najboljša oseba... pa se tko kokr je že ena prej napisala obnašam kokr da bi biu še zmer živ... če o njem govorim govorim kokr da je še zmer živ... mogoče si s tem lajšam prebolevanje al kva js vem.... sam vem d mi bo zarad njega zmer najbl hudo

[iluzija]

na samomor gledam pa pač čist logično. če nekomu ni do življenja in ve da ne mora rešiti težav naj umre. zakaj bi celo življenje(70 let) trpel zaradi tega ker ima težave.

Tudi jaz gledam na samomor povsem logično (če na to lahko logično sploh gledaš??). Vsi bomo enkrat umrli, zakaj bi si življenje skrajšal za 70 let, če boš tako ali tako šel? Sama v težkih trenutkih niti ne pomislim na to, voljo do življenja imam že zato, ker sem preprosto preveč radovedna, kaj mi bo življenje še prineslo, kam me bo vrglo in kaj mi bo čez toliko in toliko časa še prineslo. Več kot umreti itak v življenju ne moreš. Še s tega vidika poglej .

[Tiavanna]

Poslušat tako staro ženičko, še vedno bistro in polno življenja, je neki tko posebnega.. To so posebna čustva in doživljaji. Ob takih ljudeh se zamisliš, če jim prisluhneš. Predvsem nad tem, kako smo se razvrednotili..

Se popolnoma strinjam. Mene takšni ljudje popolnoma fascinirajo. Sicer pa...meni je pri 12ih umrla najboljša prijateljica, s katero sva se poznali od 5 leta starosti. Bilo je hudo. Zelo zelo hudo zelo zelo dolgo časa in še vedno mi (logično) ni vseeno. Ne bom zdej razpravljala na dolgo in široko, ampak v končni fazi moraš pač sprejet, da je smrt del življenja, navadiš se pa itak nikoli ne (v smislu, da bi ti bilo ob smrti bližnjega vseeno)...

[Dagi]

Meni osebno je samomor najbolj egoistična stvar na celem svetu, saj prizadaneš vse bližnje okoli sebe.

se strinjam.

Drugače mi je pa pred tremi tedni umru ati, dobesedno čez noč, tko da je vse še zelo sveže... Najhujši so spomini in razmišljanja koko bi blo če bi... če ne bi... in vse ostalo kr ubija še posbeje ko se vozm z avto in ko grem spat... ko sm u bistvu sama... Takim mislim se izogibam kokor se le da, pa vseen pridejo... Včer sm gledala TV in sm se zalotla da sm pomislla da ga morm poklicat ker se že dolg nisva slišala... Ampak kam nej ga pokličem!? Še zmer mam občutk da se vse skupej sploh ne dogaja men, da bo enkrat kr doma ko bom pršla iz službe... On je res hotu živet, mel je voljo do življenja, načrte za prihodnost, vse... Zato sm od zdej naprej še tok bl nastrojena proti vsem ki si sami vzamejo življenje...

[Maudisa]

Sama v težkih trenutkih niti ne pomislim na to, voljo do življenja imam že zato, ker sem preprosto preveč radovedna, kaj mi bo življenje še prineslo, kam me bo vrglo in kaj mi bo čez toliko in toliko časa še prineslo.

Enako! V življenju je tako,da nas preizkuša lahko na vse možne načine.Mi smo zato,da to premagamo,da se znova poberemo in gremo naprej in s tem nabiramo nove izkušnje.Nikoli ni samo vse črno! In vedno znova posije sonce za vsakogar.

[amyZ]

Samomor je že sam po sebi maščevanje do nekoga, ki bo zaradi tega trpel. Itak da pride čas, ko razmišljaš o tem, ko bi življenje najraje nekaj zavrgel, pozabil na vse in podobno, sam taki trenutki tudi minejo.
Tud jz sm izgubila kolegico zaradi tega, ne vem zakaj, amapak tako je bilo, sem se sprijaznila. Sama tega neb naredila, ker vem, da je brezveze. To je v bistvu tebi najlažji način, da se znebiš vseh težav, ki te tarejo. Če pa si kaj človeka, boš naredu nekaj zase, si poskušal polepšati svet, tko ali drugače, ker se pač da, sam razmišljanje je treba spremenit.
Veliko žensk samo poskusi samomor...pozornost. Ampak pozornost se da dobiti tudi drugače, sam malo bolj se moraš potrudit (pogovor). Ampak če se človek v življenju ne trudi in se ne spopada s padci potem ne vem kaj dela?