smrt...?

[ana27]

Načeloma sem proti samomoru. Popolnoma pa razumem stisko ljudi in me ne preseneča, če nekateri pridejo do takšnega zaključka. Pred kratkim se je obsil znanec. Njegov motiv za smrt pa je bila služba.

[sončk]

Se strinjam. Mene recimo nič osebno ne prizadane, ko tu na forumu berem, da je kakšni kozmobejbi kdo umrl, itak vas ne poznam in nimam razloga, da bi me. Ampak za nič na svetu se pa ne bi norčevala iz žalujočega človeka, pa magari za njegovim hrbtom, kaj šele, da bi se na pogrebu smejala.
To sploh ni stvar tvojih osebnih čustev v tistem momentu, ampak gre za osnove bontona.

Mogoče se ti ni še nikoli nič kaj tako hudega zgodilo, pa te ne prizadane. Mene zelo prizadanejo kšni pogrebi, jokajoči svojci - pa čeprav se ne jokam, mi je ful težko. To pa zato, ker se moji slabi spomini na očetovo smrt vedno znova vračajo v takem trenutku. Če ti pa ni nihče umrl oz. samo kšna babica, dedek, pa si v bistvu niti ne morš predstavljat in valda si čustveno distanciran.

Prejšnji mesec je umrla tut ena punca iz moje bivše šole, 21 stara. Mi je blo prov težko, ko sm vidla neko njeno skupino, ki jo je odprla na facebooku in njena sporočila, ki jih je pisala samo par dni pred smrtjo.

[ana27]

Kako je, če nekoga izgubiš si res lahko predstavljaš šele takrat, ko se to zgodi.
Koga pa bolj pogrešaš (babico, očeta, prijatelja), je pa čisto odvisno koliko si bil na njega navezan, kaj ti je pomenil in kaj ti njemu.
Ni lahko sprejeti dejstvo, da si izgubil nekoga, ki si ga imel rad in on tebe.

[*roxy*]

Zgubila sem dedka in babico, ki sta mi veliko pomenila. Bila sem mlajša in nekak nisem razumela,čeprav ju zelo pogrešam in mislim nanju.
Vem, kaj bi si želela od mene, če bi bla še živa...in to počnem.

Samomor nikakor ne podpiram in vem da je milijon drugih izhodov iz težav. Ne poznam nikogar,ki bi narediu samomor.

[sončk]

Kako je, če nekoga izgubiš si res lahko predstavljaš šele takrat, ko se to zgodi.
Koga pa bolj pogrešaš (babico, očeta, prijatelja), je pa čisto odvisno koliko si bil na njega navezan, kaj ti je pomenil in kaj ti njemu.
Ni lahko sprejeti dejstvo, da si izgubil nekoga, ki si ga imel rad in on tebe.

No ja, to je res, ampak če te stari starši glih niso vzgojili, potem ni primerljivo. Jaz se ful bojim dneva, ko bosta umrla babica in dedek, ker sem ful navezana nanju, sta me skoz čuvala, ko sem bila majhna. Tudi izgubiti prijatelja je verjetno hudo.
Ampak izgubiti očeta ali mamo.... Je pa drugače. Še posebej, ko si le otrok. Svet se ti praktično obrne na glavo, kar se ti pri izgubi starih staršev ali prijatelja ponavadi ne. Poleg bolečih čustev se moraš soočati še z drugačnim svetom.

[Jagoda_]

Jaz sem 2 leti nazaj zgubila očeta zaradi raka, in smo jaz moja mama in sestra dale pravi pekel skozi in še zmeraj ni ok zato tisti, ki se razmišljate o samomoru ne bodite tak sebični pa malo poskrbite za svoje bližnje, kr zgubit bližjega družinskega člana je grozno ne da boli, totaln čustven pacient si vsaj jaz nisem bla zmožna met rada prav nobenega po očijevi smrti sploh kakršen koli stik z fanti mi je predstavljal problem kr sem se ( se verjetno še malo ) bala ponovno zgubit osebo, ki jo mam rada.

[tamala123xy]

tak človek ko je nagjen k samomoru je absolutno potreben pomoči psihiatra. Ker najbrž je razlog da človek pomisl na kej tazga full globji-pač prihaja od nekje uzadi kar se ne vidi. Sej psihiater ni nč sramotnega tako kiot so recimo srčni kirurgi za srce tako je psihiater za dušo