Smrt bližnjega

[*Kitten*]

Predlani mi je umrl prijatelj Nisva se najbolj poznala, sam skupej sva preživela ful lepih trenutkov, zmerej mi je svetoval čeprou sva se ful kratek čas poznala. Na začetku tudi jaz nisem jokala pa nič, sam mal hudo mi je blo Samo naslednje leto (lani) k smo šli z frendi obiskat njegov grob, pa je kr nekej v men počl... tok mi je blo hudo, d sm se skor jokala tm sred pokopališča... pa še 1 tedn sm samo misnla na to. Zdej je že 2 leto, pa še zmerej se spomnem nanj. Samo, še danes ni nobenmu jasno, zakaj se je obesil, pa tak mlad je bil...

[~NIA~]

.P.

[chiqqa]

..tud men je dobr let nazaj umru u prometni nesreci zlo dobr prjatu.. se zmer ga pogresam... takrt se zatečm al u naravo ap pa na njegou grob..
.. mam njegovo sliko u svoj sob na telefonu na kompu kjer kol jo loh mam.. njegove komade mam prou posebj shranjene..

..nikol ga nam pozabla pa zmer usak dan se ga spomnem...

..Dejan rest in peace..

zakaj si delaš po nepotrebnm usak dan spomine.. pa da te na vsakm koraku spremla ta frend..sej lepo (itaq) da ga pogrešaš si mela rada..sam ni se treba zdej ti obremenjevat s tem da maš slikc epousod, komade poslušaš, razmišlaš.. pol ti je po nepotrebn usak dan BAD..

[Lane]

Bolečina nikoli ne mine, nikoli ne pozabiš, samo naučiš se živeti s tem in življenje zopet poatane, lepo, zabavno, slabe misli izginejo, ostanejo lepi spomini, ki prav tako včasih izvabijo solze v oči... ostane veliko stvari nemoč, jeza, bolečina, obup, krivda....
Vendar se z vsem tem naučimo živeti eni hitreje, drugi pač počasneje, vendar vsi pridemo do te točke, ko se nekako poberemo, če se lahko tako izrazim.

[bajssika]

tut jest sm mela podobno žalostno izkušno... pred točno mesecem dni mi je umru oči, stara sm 18 let in res mi je ful ful ful teško. Brez prjatlov, družine, ki mi stojijo ob strani tega nikakor ne bi mogla prebrodit.

Ble so počitnice, prvomajske. Kr je blo lepo vreme smo s prjatli odpravl na morje. Mal zabavat se, posončk, kresovat. Z mami sva se slišale vsak dan, sam tolk d sm ji povedala kako se mamo pa tko. Pol pa eno jutro na telefonu vidm 2 neodgovorjena klica- mami. Na gsmu sm mela še ful mal dnara zato sm ji sam na hitr rekla de pridem dons popoldne domov... Pol je blo en čas tiho pa mi je rekla de ma eno slabo novico zame..Jest sam unu.. fak kva je zdej... In ko mi je rekla, Pikica, Oči ti je dons umru se mi je podrl del sveta, v mojem srčku je nastala praznina. Usedla sm se na pojstlo in se začela trest. nism mogla jokat, nč. Dožvela sm eno tako stanje, ki ga prej nism poznala. Bla sm čist prazna, brez kakršnih kolih občutkov, jezna sama nase ker nism bla doma. Očiju so odpovedale ledvice, kr tko na lepem, prej ni nikol mev nobenih problemov. Še sreča da sm mela ob sebi tolk dobrih prjatlov ka so me vsaj deloma spravl nazaj v normalno stanje. Najbl naporna je bla pot domov in srečanje z bratom in mamo. Blo je res hudo.

Pol pa vsi prjatli k so prhajal h nam. Oči je res mev velik kolegov. Zvečer k sm pršla na msn , k so me vsi zasuval z lepimi željami, tkrat sm se šele zavedla d so moji prjatli res pravi in da jim lahko zaupam.

Potem je prišla še sobota, pogreb, najtežji dan v mojem življenju. Slovo od očeta je blo res res res težko, nikol ne bom tega pozabila. Tega dne ne bom pozabla nikoli, še posebej ne 2h pesmi, ki so jih zaigrali na pogrebu. Vsakič ko jih slišim pritiče solzica v moje oči.

Vsak dan se spomnem nanj, pogrešam ga. Nobenmu ne privoščim take izkušnje. Amapk tako je življenje, kruto.

Sam kaj čmo, jest bom poskušala naprej normalno živet, pa bomo vidl kako bo. Glede očita pa - pogrešala te bom, vem da boš pazil name od tm zgorej ... V spominu mi bojo ostali lepi trenutki k sm jih preživela s tabo, žalost pa upam d bo čimprej minila..

pa je spet prtekla solzica v moje plave učke.. daddy, love ya**

[*ka!a*]

Zej k tole vse skup berem, so se mi orosile učke. Grozn! Sama sm lansko leto ( marca ) zgubila teto ( oz. mamičino teto ), ki sem jo imela najraje. Zaradi razdalje smo se videli le nekajkrat letno... a smo vseeno preživel lepe trenutke. Nakar sm nekega lepega dne dobila sms, da jo morajo operirati ( dojko ). Že takrat se je grozljivo slišal. In ni minilo slabe 4 mesece, ko je postala povsem druga oseba. Nekaj časa je še prepoznavala svet okoli sebe, in takrat me je klicala menda nekaj časa in je sestrična poslala sms, da nej me mami prpele k njej, ker si me blazno želi vidt. In prišla sm. Videla sem jo, kako se je smejala, in postala je mnogo boljše volje... Vesela je bla. Nakar sem čez 3 mesece imela koncert v gš, in moje mami ni blo zravn. Zdelo se mi je izredno čudno, zakaj da je ni, če pa je rekla, da me pride poslušat. In pridem domov jezna, in mami reče: Teta je umrla. Šok! Pobrala sm prijateljčin cd, in ji ga " nesla ". Takoj ko sem prišla do nje, se je iz mene usul jok. Grozn. Vesela sm, da sem jo vsaj na njeno poslednjo željo res videla, ker če je nebi, bi se še danes žrla, kot se žrem zato, ker sem jo vedno odrivala preč od sebe, ko me je objemala. Ko mi je pokazala, da me ima rada, a jaz kot bi bla takrat mrtvohladna. Imela sem jo rada! In jo imam še vedno! Tako jo pogrešam..... Obžalujem, da ji nism pokazala, da jo imam rada! Tako rada bi zavrtela čas nazaj.... In ravno to je najhuje, ker človek nikoli ne ve, kdaj se bo komu kej takega zgodilo. In zato en drugemu premalokrat rečemo da ga imamo radi ipd.

r.i.p

[ženska]

Sočustvujem z vsemi. Tudi jaz sem doživela to in rane se še po več kot treh letih niso zacelile ...

[Manja]

Ker je enih par zanimalo kako sem......zdaj sem ok,čeprav so še kaki trenutki,ko si jo želim zraven,ko si želim njenega nasmeha,ko si jo želim ob sebi....drugače pa sem se nekak sprijaznila s svojo razlago zakaj je to naredila,ker mi je ta najljubša......najbolj pa me zdaj razvedrijo tisti trenutki,ki sva jih preživeli skupaj in zdaj še tolko bolj cenim posamezne trenutke ki jih z nekom doživim,saj je to edino kar na koncu ostane,ko človeka izgubiš.......

Za tiste ki pa mislite, da Boga ni.....jaz bi rekla da je odvisno vse od tega v kaj se posameznik prepriča........jaz osebno vrjamem v Boga........glede krivice pa mislim,da nam je dal možgane in dal nam je drug drugega in to z namenom,da si pomagamo......če gledam po svoje....dal nam je računalnike....forume in zato je meni veliko lažje,ko ste vsi tako lepo odpisali...skratka NAJDITE SVOJEGA BOGA OZ. TISTO V KAR ŽELITE VRJETI......

[moi T]

bajssika moje iskreno sožalje! Ko sm prebrala tvoj post, sm začela jokat! Tega me je najbolj strah v življenju... da zgubiš nekoga, ki ti je tko blizu!

[Dead_kid]

Meni je lansko leto umrl oči. Jokala sm na pogrebu, zatem pa le s težavo. Umrl je junija. Končno sm se začela zavedati šele septembra., Nato sem imela ogromno krizo do decembra. Ja, za mano je vse prišlo pozneje. Verjetno je tudi tako v tvojem primeru. Sej vem, da je hudo, sploh, ko se spomneš kaj sta imeli. Nekaj časa bo verjetno izjemno hudo, vendar se boš pozneje sprijaznila s smrtjo. Kadar pa ti bo najhuje, pa vedi da je itak na vsakem tvojem koraku s tabo. Morda ne fizično, pač pa v tvojem srcu. Spomini ostanejo.

[Vegetius]

Jaz nikoli nisem jokal za smrt bližnjih (ko je npr. umrl dedek), ker jaz ravnam vedno po načelu, da je ljudem potrebno pomagati dokler so živi. Zaradi tega se nikoli nisem počutil, da sem ostal komu še kaj "dolžan".

Je pa res, da če bi prišlo do smrti tiste, ki jo ljubim, potem bi po vsej verjetnosti šel takoj za njo. Life je itak brezvezen, če ni v njem vsaj osebe, ki jo resnično ljubiš.

[urszika]

^^ a ti mislš da človek joka zato ker bi se počutu da je neki dolžan še? Dej ne nabiji..
Js sm ob dedkovi smrti jokala šele na pogrebu, ker me je šele takrat zadel da ga res ne bo več. In sm občutla velko žalost - ne pa krivde, da bi zdej jokala k bi mu bla kej dolžna. Če bi tko gledal, sm mela čs da bi vse to nadoknadla, ko sm zvedla da je bolan.. pa ne. Sm kr jokala. A ni to čudn

[Vegetius]

Zakaj pa misliš, da sem dal narekovaje

No kakorkoli, najbolj je ponavadi osebi žal, ko se s kom skrega, ne hodi na obiske itd.

Jaz sprejmem smrt kot del življenja in ne jokam za mrtvimi, ker vem, da to ne služi ničemur.

Jaz jokam samo za živimi

[urszika]

Ja če si skregan s kom ti je ponavadi res žal in občutiš krivdo bolj kot pa žalost oziroma ti to žalost poglobi.
Če maš pa nekoga res rad, mata poštiman odnos, ti nekaj v življenju pomeni, je pa men samoumevno skor, da boš vsaj eno solzo potočil ko te osebe ne bo več. Ja, smrt je del življenja, ampak kljub temu js ne vidm razloga da bi ko en umre si spucal roke in rekl: no to je blo to, dobr je blo dokler je trajal. Js si ne predstavlam da bi mi umrl brat al pa nevemkdo od bližnje familije, pa da ne bi jokala. Jokala bi tud za babico, pa jo vidm enkrat na let.
Jok osebe res ne obudi, ampak lahko deluje zlo prečiščevalno včasih.. Ker če nekoga izgubiš, boli - če z jokom lahko odpraviš malo bolečine, boš pač jokal. Tko da ne razumem te izjave, da jok ne služi ničemur.. sej od mrtvih osebe res ne morš obudit, sam teb pa pomaga.

No sej če ti pa ni do joka ti pač ni.. smo različni (hvalabogu).

[Kosmo_s_Kjem]

Jst mam tud eno izkušnjo. Sam je že doug nazaj. En moj prjatu je nardiu samomor. V bistvu kar je še bolj slabga je to, da en dan prej sm mu dau facko zarad brezveznega razloga (neki u zvezi z nekim sokom). Pač čist brez veze, sam tud brez veze je on prej nardiu kar je nardiu.
In niti se mu nism upu opravičt al kaj podobnega...
Mal mi je žal in tega n morm pozabt.