Smrt bližnjega

[matty13]

Pri meni je trajalo dobro leto, da sem prebolela smrt prijatelja, v katerega sem bila povrh vsega še zaljubljena...
V denarnici sem imela njegovo sliko, katero sem dala za druge šele dva meseca nazaj (umrl je pred letom in pol)...v sobi ga imam v okvirju. Zakaj to pišem? Zato, ker mi je pomagalo, da sem ga gledala in jokala in začela počasi dojemati, da ga pač res ne bo nazaj. Njegov grob sem obiskovala redno, toda nikoli nisem tam zdržala dalj od 5 minut.
Za tabo bo prišlo, če še ni šele kakšn slab mesec po smrti.
Aja, pa še to...sama sebi sem se zdela totalno zmešana, ker sem se kar pogovarjala z njim, ampak sem se sedaj že navadla in še vedno se pogovarjam z njim, sploh kadar sem slabe volje...saj ga pogrešam, pogrešam en njegov objem in besede...da bo pač vse O.K.

Upam, da boš kmalu prebolela, da ne bo več tako bolelo, saj pozabila ne boš nikoli. Vedno jo boš imela v mislih....

[Manja]

Hvala vsem ne:)

Ampak,problem je v tem,da jaz še vedno čakam...kot da se nič od tega ni zgodilo.Že od nekdaj je govorila,da komaj čaka,a umre,pa smo vsi mislili,da se samo šali.En teden pred tem je kolegico spraševala vse zvezi s tem,kaj se zgodi,če se vržeš pod vlak,kak se zgodi...vse do podrobnosti in ona ji je vse razložla.Naslednji teden se je začela ful čudno obnašat,gledala je osmrtnice in govorila kako bi bilo fajn,če bi bila ona tukaj.Naslednji dan pa se je lepo oblekla in uredila,vzela samo osebno(nič cigaret ali česar drugega),vprašala kolegico kdaj pelje vlak,ker jo zanima za njeno prijateljico in šla...
Brez da bi komu povedala kaj je narobe.Sicer mi je povedala nekaj mesecev prej kaj jo teži,pa še rekla sem ji,če bo kaj narobe,če bo potrebovala prijatelja naj me pokliče kadarkoli...pa me ni...ne mene...ne kogarkoli drugega....mela je polno prijateljev....vsi so jo imeli radi,vsi bi ji pomagali...pa ni hotela.Na dan svojega pogreba bi morala z najboljšim prijateljem na večerjo...pa tako se je tega veselila....
Ni pustila ne pisma...starši še zdaj mislijo,da tega ni naredila sama,da jo je nekdo potisnil....Problem je,da še zdaj ne vem kaj čutim Včasih sem besna na njo,včasih me sili na jok,neprestano pišem pesmi o njej,prosim jo,da bi prišla nazaj....sanjam jo in jo v sanjah držim tesno ob sebi...
Saj vem,da nisem mogla nič....niti se ne počutim krivo,ne krivo ampak izdano,prevarano,zlagano,prazno in izgubljeno

[Manja]

aya,pa najhujše kaj je...ko jo je vlak zbil in jo je vrglo k robu tirnic je jokala...nek moški je prišel k njej in stal,dokler ni prišel rešilni...najbolj me boli to,da je vedala kaj je naredila,da je občutila bolečine,da je grozno trpela,nas pa ni bilo ob njej....vrjetno sem se takrat sladko smejala ali zabavala....ona pa je trpela Če bi vsaj takoj umrla,bi bilo lažje,ko pa vem,da je jokala od bolečin...in se še vrjetno bala,kaj bo če preživi...slišala besede staršev,da jim samo sramoto ela....
Saj...to si je želela in to tudi dobila...upam samo da je srečna tam kamor je želala it...

[plesalčica]

Bila je tvoja prijateljica.Ne smeš biti preveč žalostna zato,ker je ni več....bodi vesela in srečna,da si imela TI tako srečo,da si jo poznala,z njo preživljala srečne in žalostne trenutke,bila njena prijateljica....
Bodi hvaležna za vsak trenutek vajinega prijateljevanja...
Mogoče to ni prava tolažba,ampak...nekateri ljudje so nam enostavno *podarjeni*. Zato dragi moji Cosmo prijatelji...če imate nekoga radi mu to povejte...jutri ga mogoče ne bo več med nami.
...prijatelji so kot angeli,ki nas dvignejo na noge,ko naša krila pozabijo kako leteti... :angel:
Rada vas imam.

[astarta]

Se strinajm z vsem napisanim. Očitno je videla v tem edini izhod.
Fora je da psihologija pravi, da ko se duševno trplenje stopnjuje in ko doseže vrhunec, bi mogla samorilna oseba počakati en dan pa bi ta najhujša agonija popustila, vendar večina naredi tisti dan samomor.

Ti pa ne drži čustev v sebi, joči ko boš hotela jokati, najdi si osebo s katero se boš lahko pogovarjala o svojih občutkih. Pa glavo gor, nič več ne moreš narediti. Pogum.

....
z nenadno smrtjo se je najtežje sprijatniti. Meni je pred nekaj leti umrl dedek. Bil je bolan vendar ni nihče pričakoval da bo umrl, ker se je dobro držal. Moja starša sta ločena, zato sem vedno ko sem šla v srednjo šolo najprej šla na kosilo k babici in dedku. Bil je dan kot vsak - kosilo potem šola. Zvečer sem šla še enkrat k njim ker me je tisti dan peljal domov oče. Zjutraj pa me kliče oče, da je ponoči umrl. Šok, ni mi bilo jasno, kako lahko človek s katerim sem še pred nekaj urami govorila lahko umre. Samo sem vzela svoje stvari povedala mami in šla na avtobus in k njim, najbolj se spomnim pogledov ljudi na ulici, ki so sporočali a ve a ne ve.
Samo se sprijazniš, jaz sem vedala da morem bit opora babici in sestrični, ki sta bili najbolj navezani na njega. Najhujše mine, pozabiš ne. Še vedno ko grem na pokopališče se pogovarjam z njim, mu povem kaj je novega. To pomaga meni.

[matty13]

Hočem ti povedat, da jo boš še dolgo čakala, še dolgo te bojo vse stvari spominjale nanjo in še dolgo, ko se ti bo zgodilo kaj lepega, si boš želela, da bi ona to doživljala s teboj, da bi vama bilo skupaj lepo

Toda, glede na to, da pravijo, da čas zaceli vse rane, mislim, da čas vseeno še nabolj boli, saj jaz sem hotla vso to bolečino prespati, če bi bilo po mojem bi spala celo leto in se zbudila kakor, da se ni zgodilo nič

Pol pa kaj, začela sem si govort, life goes on, tolk časa, da sem si začela verjet, čeprov je trajal...
Sej vem, da je brez veze, da ti neki govorim, ker skoz to boš mogla it sama, edin še družba ljudi, ki so bili povezani z njo ti lahko pomaga, da bo počasi bolje. Čeprav kakšne dni mogoče ne boš videla izhoda se zamoti ali pa izjoči, kar ti bolj pomaga. Sama sem padala iz enega razpoloženja v drugega. Vzemi si čas, ki ga boš preživela sama s seboj in mogoče s pogovorom z njo.
Verjemi v to, da sedi na najsvetlejši zvezdici na nebu in pazi nate

Upam, da si v redu in da ni pretežko...toda verjemi mi - bolje ti bo...kmalu

[matty13]

Manja,

Kako si? A je kaj bolje?

[plesalčica]

Manja,

Kako si? A je kaj bolje?

...mene tud zanima...

[*zeljka*]

k preberem tako temo me kr zmrazi še nikol nisem doživela smrti osebe, ki bi mi v življenju zelo veliko pomenila.
ko se nekomu kaj takega zgodi enostavno ne vem kaj bi rekla, včasih še "moje sožalje" komaj izustim...
čas celi rane...pa še kako res je to.

[*pupika*]

Poglej... za moje pojme... js bi jo poklicala... smrt je takšna stvar, da pozabiš konflikte... poklicala bi jo in ji rekla, da si izvedela, da se ji je zgodilo to. Da pač misliš nanjo in da ji želiš iskreno sožalje... sej pol bo pa pogovor najbž nanesu, da bo rekla kdaj je pogreb, če ne pa jo ti vprašaš in ji mogoče celo ponudiš pomoč... sej boš videla... vsekakor pa jo pokliči... js ji nebi pošiljala sms-a, ker se mi zdi to v takih primerih preveč neosebno...

[LaBonita]

smrt bližnjega....jah zelo neprijetna reč.....jaz sem še taka oseba da si vse tako močno jemlje k srcu....no recimo moj drugi bratranec je umrl v prometni nesrečni letos bo tri leta od tega pa ga kar ne morem pozabiti....pa moja babica je umrla pa jo tudi ne morem pozabiti...ko sem sama se ju spomnim oba...potem sem pa tako žalostna...to se mi pogosto dogaja ob večerih ko grem spat...potem pogosto zaspim v solzah...
....zame bog ne obstaja, če bi bil, otrokom (majhnim in še nepriskrbljenim) ne bi jemal staršev - kako lahko župnik reče, da ga je bog poklical k sebi, ker ga je potreboval -NE!! mislim, da je majhen otrok bolj potreben očeta/matere kot pa bog...

...to je samo primer, eden izmed mnogih, nepravičnih primerov...
malo off topic, sem si pa olajšala dušo

[*kayka*]

Tud men je lansko leto, 10.decembra umrl prijatelj v prometni nesreči-Jeprca. Do pogreba nisem jokala, šele ko sem morala it razredničarki povedat zakaj me ne bo na zadnje ure, so mi pritekle solze, na pogrebu se se zjokala, potem pa nič...zdaj kakšna 2 meseca pa se spominjam, kako sva se skupaj igrala še kot otroka, skupaj v šolo hodila,...čisto živo se spominjam njegovega nasmeha, ter določenih stavkov in način, kako jih je povedal...težko je, vem!

[Anč!]

..tud men je dobr let nazaj umru u prometni nesreci zlo dobr prjatu.. se zmer ga pogresam... takrt se zatečm al u naravo ap pa na njegou grob..
.. mam njegovo sliko u svoj sob na telefonu na kompu kjer kol jo loh mam.. njegove komade mam prou posebj shranjene..

..nikol ga nam pozabla pa zmer usak dan se ga spomnem...

..Dejan rest in peace..

[me_myself_and_I]

..novembra mi je umrl dedi..krneki.. zdi se mi, da še dons ne dojemam tega dobr.. dost razmišljam o tem in sploh ne morem razumet, kaj šele sprejet.. kako je lahko kr zginu in ga kr nikol več ne bo??? js zdle tole pišem, on pa sploh ne obstaja .. razn v naših glavah.. ne morem sprejet tega... zakaj more bit tko?
..s takimi in podobnimi mislimi se ubadam od takrat naprej.. včasih se mi zdi, d preveč razmišljam (in zaposlim svoj razum..) in, d si ne pustim, da bi čustveno to predelala... ne vem.. težko je...zlo

[kiana]

....zame bog ne obstaja, če bi bil, otrokom (majhnim in še nepriskrbljenim) ne bi jemal staršev - kako lahko župnik reče, da ga je bog poklical k sebi, ker ga je potreboval -NE!! mislim, da je majhen otrok bolj potreben očeta/matere kot pa bog...

se strinjam s tabo...pri treh letih sem izgubila očeta...sej ga nism poznala ne vem kolk, ampak vseeno ga pogrešam in se s smrtjo še nism sprjaznla...stara mama (njegova mama) dosti krat reče isto...bog ga je poklical k sebi...pa se ne strinjam s tem...js ga rabim...rabm ga že 17 let...