Smrt bližnjega

[ženska]

Ponavadi ne občutiš take bolečine, če npr. ta oseba ni živela s tabo. Ali pa, če je bilo nekako že pričakovano. Meni je mesec nazaj umrla stara mama, ki je bila stara 92 let in je bila že nekaj časa priklenjena na posteljo. Taka smrt je le odrešitev.
Najbolj žalostno je bilo šele potem na pogrebu, ko so peli žalostinke itd.

[britney20]

Ja bila je pričakovana smrt oz. bil je priklenjen na pojsteljo in aparate.

[ženska]

Ob taki smrti vedno pomislim, da je tako bolje za pokojnika.

Vseeno sožalje.

[Tysia]

"Men je dons umru ata in kr ne dojamem in mi niti ni hudo? Je z mano kej narobe?"

Najprej iskreno sožalje.

Kako "žalovati" ali ne "žalovati", ve vsak najbolje pri sebi. Mislim pa, da je zelo pametno (če le gre) zadevo predelati takoj, na licu mesta. Se zjokati, jokati 2 dni skupaj, skoraj karkoli...
Meni se je zgodilo nekaj podobnega (oseba, ki mi je zelo veliko pomenila), pred par leti. Niti na pogrebu nisem mogla jokati, ker nisem nič čutila. Jokala sem šele pred kratkim, mislim, da prvič.

Verjetno ni nič narobe s tabo, le tako zelo te je morda strah izgube, da si to potlačila globoko vase, tam kjer ne boli in kjer ne čutiš. Ampak take zadeve ostanejo v človeku in pridejo slejkoprej (navadno) na dan, v takšni ali drugačni obliki. Zato ti svetujem, poskusi doživeti vsa čustva sedaj, če je le možno.

Srečno!

[britney20]

Hvala

[trapa]

Men je dons umru ata in kr ne dojamem in mi niti ni hudo? Je z mano kej narobe?

Nič ni narobe s tabo. Eni jokajo prej, eni pozneje. Spet ostalo izrazijo bolečino kako drugače - prek spremenjenega vedenja, z obsesivno kompulzivnimi motnjami, ...
Slej ko prej pa se zjokajo vsi.

[Tysia]

"Nič ni narobe s tabo. Eni jokajo prej, eni pozneje. Spet ostalo izrazijo bolečino kako drugače - prek spremenjenega vedenja, z obsesivno kompulzivnimi motnjami, ...
Slej ko prej pa se zjokajo vsi."

Zato je pa fajn, da da zadevo čimprej ven iz sebe. Če se bolečino potlači pregloboko, lahko začne čez čas opominjati (kot nerazrešena situacija) na relativno neprijetne načine. Poleg tega lahko potlačevanje čustev postane vzorec, katerega pa se je težje odvaditi.

[sixty]

Men je dons umru ata in kr ne dojamem in mi niti ni hudo? Je z mano kej narobe?

Moje sožalje

[Foxy-lady]

Britney20 moje sožalje!
Vem, kako je to. Pred pogrebom mojega bratranca, sem se še jaz basala s sendviči in uživala v siru.
Čez sva tedna je vse prišlo za mano in nisem in nisem mogla prenehati misliti na vse skupaj, jokala sem se vsak dan in še zdaj po skoraj šestih letih mi stopijo solze v oči, ko se spomnim na to. Tudi ko sem prišla k njim po njegovi smrti, se mi je dogajalo skoraj eno leto to, da sem vedno samo čakala, da bratranec priteče dol po stopnicah, ampak ga kar ni bilo Res mi je bilo hudo.

Nič ni narobe, pač še ne dojemaš tako hitro, da tiste osebe ni več.
Kako si zdaj kaj?

[~NIA~]

[[She.]]

Jst tudi niti pomislt si neupam da bi mi umrli moji bližnji. . dobesedno mi kr souza priteče. Na pogrebu od pranone in pranonota sm jokala pa sploh nismo meli nevem kašnih stikou. Ko je prjatlci nono umru isto. . me gane. Bojim se kaj bo šele k . . joj

[britney20]

Tko no nism glih kej dobre vole. Jutr je pogreb to me najbolj skrbi.

[softTouch]

men je blo najhuje,ko mi je umrl bratranec.najprej se sploh nisem jokala,potem pa ko smo šli do tete so se mi ulile solze.jokala sem se neprestano dva dni,tudi ko je blo sto folka naokrog.še nekej časa po njegovi smrti sem bla zelo žalostna...žal mi je,ker se z bratrancem sploh nisva veliko družila pa je bil ful faca.verjetno zato,ker je bil nekaj let starejši od mene,pa ful mlad je umrl.tudi vsi moji stari starši so že umrli,ampak je res,da se smrt mladega človeka ne more s tem primerjat.seveda mi je blo hudo tudi,ko sem njih izgubila,ampak oni so doživeli starost,imeli otroke,vnuke,veliko so doživeli.on pa je bil še tako mlad in poln življenja

[p!ka]

britney20 sožalje !

[*Lilli*]

britney20 sožalje !

z moje strani tud!

Od bližnjih do zdaj na srečo ni umrl še nihče..dedek in pradedek sta umrla, ko sem bila še dojenček, tko da se ju nit ne spomnim..drugač pa ja sam misel na to, da bodo nekoč vsi ti, ki jih imam tako rada, odšli me že spravi v jok

je pa pred letom oz. dvema umrl en prijatelj, ok ni bil lih najtaboljši sam sem ga zelo dobro poznala, pa je bil res super fant..pa še danes ne morem pozabit kak šok je bil, ko mi je mama sporočila..sicer nekje sem že zapisala kaj sem doživljala..in bilo je res res hudo me je groza, da bi še kdaj mogla it čez to..mislim, da je najhuje vedno takrat, ko umre nekdo tko naenkrat(npr. v kakih prometnih nesrečah, ko človek res ne pričakuje)..saj če je nekdo že dlje časa v postelji se nekak čaka oz. sprijazni z tem, da bo prej ali slej konec..sam ko pa nekdo tko naenkrat z danes na jutri umre..pol pa če je še zelo mlad pa zna bit zelooo hudo..upam, da se mi v bližnji prihodnosti ne bo potrebno soočat z čim takim