Smrt bližnjega

[britney20]

Hvala usem

[pimkie]

meni je pred pol leta umrl ati....saj sploh ne upam misliti o njem, niti pogledati slike, ničččč kar me veže na njega....niti nisem pretirano jokala v tem pol letu, ker ne upam....bojim se,da bi me preveč zlomilo in bolečino tiščim v sebe...enostavno ne upam si priznati da ga ni več

[Anna Maria]

Pozdravljeni!
Smrt naših ljubljenih, bližnjih oseb, je ena izmed najhujših dejanj na tem svetu. Skoraj vsi smo šli vsaj enkrat skozi to. Ampak naše življenje mora iti dalje, brez te osebe, vem nekaterim, je to lahko reči, ki niso tega doživeli, ampak vseeno, mora iti dalje. Glede bolečine, ki jo tiščimo v sebi, ne to je najslabše, ta bolečina mora iti ven, čim prej, da naredimo korak.

[pimkie]

jaz recimo ne moram pogledati niti vrat od sobe, v kateri je spal ati,kaj šele, da bi v to sobo stopila...niti v tisti del hise ne moram....sploh pa ne v del hise, kjer je umrl...bilo je namrec tragicno,nepricakovano

hudo je, vndar upajmo da drži, ko pravijo,da čas celi vse rane

[Anna Maria]

Res je, čas celi rane, ampak brazgotina pa vedno ostane, nikoli ne izgine

[tanja75]

Danes je eden tistih dni, ko ga tako zelo pogrešam. Minilo je sedem let odkar me je zapustila moja največja ljubezen. Včasih se mi zazdi, da je bolečina tako velika, da bo vsak trenutek počila. Ne želim si, da bi prišel dan, ko nebi več čutila. Vsak dan, vseh sedem let se spominjam nanj. Podaril mi je najlepše trenutke življenja. Vsak dan znova se zahvaljujem, da je bil delček mojih najlepših dni, da mi je podaril 8 čudovitih let. Pomagajo mi živeti naprej. Videti drobne trenutke sreče in še globje občutiti žalost. Moje življenje je tudi zaradi vsega tega kar mi je prineslo na pot, polnejše. Kar se ljubezni do njega tiče- ljubiš lahko le v srcu.
Sožalje vsem, ki žalujete.

[Tysia]

"Res je, čas celi rane, ampak brazgotina pa vedno ostane, nikoli ne izgine"

Ni nujno, da ostane brazgotina. Čeprav je zelo boleče, je treba delati na tem. Najprej je rana, ki peklensko peče (če imaš srečo, da čutiš takoj, ne s prevelikim zamikom). Potem pa se ta rana začne celiti, na več možnih načinov. Lahko se zaceli naravno, lahko se zagnoji in pregnoji in zaceli, lahko pa se zaceli prehitro, nezavedajoč se, da je v njej še pesek.

Izkušnja smrti bližnje osebe je ena težjih zadev, ki jih izkusi normalen človek. Vendar pa lahko s seboj prinese veliko pozitivnosti za osebo, ki jo doživi. Ponavadi se pokaže to čez čas.

Kolikor sem bila priča tovrstnim izkušnjam in kolikor sem zadevo sama doživela, bi svetovala, da se resnično poizkuša zadevo začutiti, spraviti iz sebe negativna čustva, predelati zadevo v sebi. Ko se to zgodi, človek načeloma začne na stvar gledati drugače. Morda celo izgine brazgotina na njegovi duši.


"Danes je eden tistih dni, ko ga tako zelo pogrešam. Minilo je sedem let odkar me je zapustila moja največja ljubezen. Včasih se mi zazdi, da je bolečina tako velika, da bo vsak trenutek počila."

Tanja75, pa si se premaknila naprej? Ljubiš drugega?
Je kar je. Ni ga več na tak način, kot bi ga verjetno hotela ti. Zato bi bilo morda pametno doživeti bolečino, jo dati iz sebe in se premakniti naprej.
Moj umrli fant mi je nekaj mesecev pred smrtjo rekel: "Nikoli ne žaluj za mano. Jaz bom itak odšel na lepše. Poskrbi zase in zaživi polno življenje naprej."
Verjetno bi tudi tvoja ljubljena, a mrtva oseba želela, da živiš polno življenje. In da ponovno ljubiš.

[tanja75]

Danes imam čudivitega moža, leto dni starega sinčka. Ja, življenje gre naprej. Imam srečo, da mi moji bližnji dovolijo ne pozabiti. Nikoli. Tako lahko smrt tistih, ki so nam dragi, na nek poseben način kroji naše življenje tu. Jaz to verjamem, včasih čutim tako močno, da je nekje blizu, da me objema, ko sem najbolj na tleh in mi obenem da moč, da grem naprej. Seveda pa globoko, z vso ljubeznijo, ki jo premorem cenim ljubezen, ki jo imam ta trenutek. Vse na tem svetu ima svoj namen.

[Peterca18]

NOVO VPRAŠANJE

bom dala kar pod to temo, da ne odpiram nove. Rabim vaš nasvet oz. mnenje.

Umrl je od mojega fanta sorodnik, s katerim so se zelo dobro razumeli, vendar so se malokrat videli, ker je živel na drugem koncu slovenije. Tudi jaz ga nisem nikoli videla, vendar je po pripovedovanju bil super oseba, spoznala sem tudi njegovo hčerko, ki je prav tako zelo prijazna.
Ne vem ali je primerno, da izkažem spoštovanje tako, da pridem na pogreb (in vse kar spada zraven) ali naj raje ostanem doma, glede na to, da gospoda sploh nisem poznala in mogoče ni primerno delat "gužvo" med sorodniki, ki so ga poznali in bojo res žalovali.

Saj bi vprašala fanta, kaj se njemu zdi bolj primerno, ampak glede tega res ne vem, kako naj vprašam. Skupaj sva že 2 leti, dobro se razumem z njim in njegovimi starši, ampak ne vem ali naj se v tej situaciji prištevam k družini ali naj se za par dni umaknem.

Hvala za nasvete!

[MsN]

Peterca18, meni se ne zdi nič spornega, če fanta vprašaš za mnenje, kaj on misli glede tvoje udeležbe na pogrebu.

[jullia_]

Jaz bi ga kar direkt vprašala, ker je to tako osebna tema, da ti me na forumu ne moremo pomagat.
Eni ljudje v takih situacijah želimo bližini in oporo, drugi pa potrebujejo prostor in čas. Pomoje sta si po dveh letih dovolj blizu, da ti ni potrebno ugibat, ampak se lahko prepričaš, da boš ravnala tako, da bo njemu najbolj prav.