Smiselnost zveze, grajenja skupnega življenja, imeti otroka?

[spice girl]

Evo, se moja izkusnja. Star sem 24 let, mom pa 28. Skupaj sva ze deset let. Vedno sva se pogovarjala, da bi rada imela otroka. On je bil pripravljen pocakat, da koncam faks. Lani sva se nekako tiho odlocila, da bova poskusila in ce rata pac rata. No, ratalo je takoj . Otrok me ne ovira pri nobeni stvari. Kamorkoli greva, Jo vzameva s sabo in nam je res lepo. Je pa res velika odgovornost in partnerja se morata podpirat, da vse stece tako kot mora. Tako, da zame je moja bejbika dokaz najine ljubezni al kaki se ze rece .

[Džeki]

džeki, upoštevaj malo povprečno starost tega foruma. meni osebno se zdi neumno pričakovat od nekega študenta, da ima izoblikovane kriterije o partnerju, ker večina nima niti izoblikovane predstave o sebi: kaj bi rad in kaj bo počel sam s sabo. zato je logično, da si bivši med sabo niso podobni in izbiraš bolj po faktorju "srca". za moje pojme ni s tem v tem živjenjskem obdobju nič narobe, sčasoma itak ugotoviš, kaj ti ustreza in še bolje, kaj ti ne, ter izbiraš v skladu s tem naprej.

sej si tudi sam ugotovil, da se pojem resne zveze zelo razlikuje. ampak če želiš biti z nekom resno, potem definitivno načrtuješ daljšo dobo od max 2 let in še vedno ne pridobiš nič s tem, da umetno ustvariš kemijo med žensko in tabo, jo zavedeš ipd. s tem jo kvečjemu spraviš v posteljo in vrtiš okoli prsta par mesecev. potem pa lepo od začetka. nevem, če se komu dejansko da to počet celo življenje, zato se meni to zdi samo faza v življenju posameznika.

Jaz se s tvojim postom globoko strinjam. V bistvu si potrdila z drugimi besedami, kar jaz trobim že dolgo: večina teh mladih zvez se dolgoročno ne obdrži, ker ni pogojev, da bi se obdržale. Samo, ko jaz to naravnost napišem, me folk kurtza.

[Nesanica]

otrok te omejuje in tisti ki pravi da ne očitno ni starš. Če pa se ti zdi vredno sprejeti vse te omejitve in misliš da bo otrok doprinesel toliko da je vredno potem ga pač imaš. Sama sem še neopredeljena in še ne vem ali si želim družino. Načeloma ja ampak je odvisno od partnerja in najinega odnosa in načina življenja,. Ampak definitivno če bom razmišljala o tem bo to po tridesetem letu.

[Tamala_mrha]

js sm imela popolnega tipa (vsaj kar se tiče poštenosti, simpatičnosti, resnonsti, videza, službe itd...)...in si je pač zaželel družino, js mam pa 100 in 1 pomislek, še tolk stvari obstaja ki bi jih rada doživela..

in zdej praznike preživljam sam(sk)a...in tut ne mislm da bom še enkrat imela tako srečo kot tokrat. baje sm si sama kriva

js mam mogoče mal čuden pogled na vso situacijo prihodnosti, otrok, poroke...pri svojih 25 je zadnja stvar, ki si jo želim družina, ker sem pač tak človek da bi bla rada še mal sama otrok, potovala, študirala itd,...verjamem da marsikomu pri teh letih ustreza imet družino in živet 'tko kot nam družba narekuje in se od nas pričakuje', ampak meni ne...in to me je stal partnerja. Ubistvu zmeri bl razmišljam a je blo to res vredn, ampak po drugi strani pa itak ne bi mogla funkcionirat če si nekdo želi eno tko velko razliko drugi pa stremi k čist drugim stvarem ane? A obstaja kompromis?

Pri taki stvari kot je otrok, ne obstaja kompromis. Če si ga eden ne želi, se ponavadi par razide. Smem vprašat, koliko je bil star tvoj bivši in koliko časa sta bila skupaj? Jaz pa mislim, da če bi te imel res rad in bi drugače v vajini zvezi več ali manj vse štimalo, bi počakal nekaj let, da bi si oba želela otroka, ker bo zdaj spet šel od začetka, spoznaval neko punco in čez max. leto želel z njo imeti otroke, kar pa je prekratek čas nekoga spoznat, potem pa še imet otroka z njim ... Glede na to, da ima tako silo, lahko da se sploh (še) ne zaveda, kakšno odgovornost prinese otrok.

Midva z mojim imava v letih 10 let razlike, pa sva se že pogovarjala o tem, in sva rekla, da če jih bova imela, jih bova imela čez kakšnih 6, 7 let, prej zagotovo ne. "Če" je pa tukaj zato, ker če nisi stoodstoten, da si to res želiš v življenju, je bolje, da nimaš otrok, kot da so potem slabo vzgojeni. Sva očitno nekje na isti valovni dolžini in kljub razliki v letih razmišljava podobno. Saj se razneživa ob kakšnem simpatičnem dojenčku ali otroku (ne, niso vsi simpatični ), ki ni razvajen, če ne dobi kar si zamisli v svoji mali glavici, ampak to ni isto želji po lastnem otroku.

[inaa]

oba sva 26.

Js sama sebe poznam in so mi otročki fletni pa vse, ampak sm zaenkrat še v obdobju ko se lotevam 100 stvari hkrati in če mi ni všeč kar trenutno delam pač pustim in se lotim nekaj kar mi bo všeč...in te situacije si nekak pri otroku ne predstavljam - sej otroka ne morš odložit če ti kej ni všeč in se lott česa druzga.. tko da js popolnoma priznavam da nism še pripravljena niti zrela verjetno da bi to nardila. hmm..čudn se slisš

plus tega še nism končala faksa in si NE želim da bi tip finančno podpiral moje življenje (pa očitno tudi otrokovo), ker VEM da se bo čez par let nek prepir končal z 'a takrt sm ti pa lahko za vse dal in kupoval itd..'. Ko bom sama finančno dost močna lahko začnem o tem razmišlat. nič prej!

[Tananda]

ker VEM da se bo čez par let nek prepir končal z 'a takrt sm ti pa lahko za vse dal in kupoval itd..'. Ko bom sama finančno dost močna lahko začnem o tem razmišlat. nič prej!

Dokler VEŠ, da se bo nek prepir tako končal, itak ne smeš met otroka s tem tipom, ker očitno vajina zveza ni zadost kul za ta korak.

[Tamala_mrha]

Jp. Saj vsi kdaj v jezi sredi prepira rečemo nekaj, kar dejansko nismo mislili, ampak če bi ti to kdaj rekel ta ali kateri drugi fant, s katerim bi bila skupaj in načrtovala otroka, oz. bi vedela, da bi ti kasneje očital finančno odvisnost (četudi samo nekajmesečno), potem zveza itak ne bi bila kar bi morala biti že v osnovi - toliko bolj pa še, če načrtuješ otroka.

Drugače pa, bolje tako, da veš na kaj še nisi pripravljen, kot da se ti "zgodi" ali pa celo načrtuješ, pa potem vidiš, da ni čisto tako, kot si si predstavljal.

[spice girl]

otrok te omejuje in tisti ki pravi da ne očitno ni starš. Če pa se ti zdi vredno sprejeti vse te omejitve in misliš da bo otrok doprinesel toliko da je vredno potem ga pač imaš. Sama sem še neopredeljena in še ne vem ali si želim družino. Načeloma ja ampak je odvisno od partnerja in najinega odnosa in načina življenja,. Ampak definitivno če bom razmišljala o tem bo to po tridesetem letu.

Ok, kaj pomeni omejevati si vsak interpretira po svoje.
Jaz na primer nikoli nisem marala žurk, diskotek in podobnega in nikoli nisem imela neke blazne želje, da bi se tega udeleževala. Ne rečem, sem šla, ni mi pa bilo to neka "prioriteta" kot večini mojih vrstnikom. Tako da v tem pogledu me hčerkica ne ovira popolnoma nič.
Res je, da ne morem iti nekam npr. v kino, na večerjo v dvoje... ampak jaz to ne smatram za oviro, ampak za nekaj normalnega. Ker, ko dobiš otroka si kot starš 100% njegov... Mogoče se težko razume, kaj hočem povedati... ampak boste že razumele, ko boste mame.

Verjemte mi, ni lepšega, ko te otroček zbudi ob 6.00 in ti pokloni nasmešek. Pa ko točno ve, da si njegova mama. Neprecenljivo

[v-e-s-n-a]

inaa: če bi ta tvoj tip bil res tako zelo popoln in bi te imel resnično rad, bi te probal razumet in bi počakal, da bi tudi ti bila pripravljena na ustvarjanje družine.

spice girl: sicer je odvisno od starosti tvojega otroka, pa če ga še vedno dojiš...ampak pomoje, ko bo dete malo zraslo, ko ga ne boš več dojila, boš verjetno vseeno lažje nekam šla, ker ti bo sigurno z veseljem nekdo popazil tamalo za 2, 3 urce, da greš na večerjo z dragim ali v kino s prijateljico.

[Dioniz]

otrok te omejuje in tisti ki pravi da ne očitno ni starš. Če pa se ti zdi vredno sprejeti vse te omejitve in misliš da bo otrok doprinesel toliko da je vredno potem ga pač imaš. Sama sem še neopredeljena in še ne vem ali si želim družino. Načeloma ja ampak je odvisno od partnerja in najinega odnosa in načina življenja,. Ampak definitivno če bom razmišljala o tem bo to po tridesetem letu.

Ok, kaj pomeni omejevati si vsak interpretira po svoje.
Jaz na primer nikoli nisem marala žurk, diskotek in podobnega in nikoli nisem imela neke blazne želje, da bi se tega udeleževala. Ne rečem, sem šla, ni mi pa bilo to neka "prioriteta" kot večini mojih vrstnikom. Tako da v tem pogledu me hčerkica ne ovira popolnoma nič.
Res je, da ne morem iti nekam npr. v kino, na večerjo v dvoje... ampak jaz to ne smatram za oviro, ampak za nekaj normalnega. Ker, ko dobiš otroka si kot starš 100% njegov... Mogoče se težko razume, kaj hočem povedati... ampak boste že razumele, ko boste mame.

Verjemte mi, ni lepšega, ko te otroček zbudi ob 6.00 in ti pokloni nasmešek. Pa ko točno ve, da si njegova mama. Neprecenljivo

Če se odločiš tak živet in ti to odgovarja pol ok. Večini 20-30 letnikom pa to ne odgovarja. Z otrokom se zaključi tvoja mladost in postaneš starš in potem celo energijo vlagaš v starševstvo. V bistvu se z otrokom tud zaključi partnerstvo, ker v prvi vrsti postaneta starša in je otrok številka ena prioriteta, potem pa dooooolgo nič.
Vse lepo in prav. Tud jaz obožujem male bebe in so srčkane ko sto mater pa vse ampak to še ne pomeni, da bi rad mel svojega in s tem postal starš.

[emanuela]

V bistvu se z otrokom tud zaključi partnerstvo, ker v prvi vrsti postaneta starša in je otrok številka ena prioriteta, potem pa dooooolgo nič.

Normalno, da postaneš v prvi vrsti starš. Če pa zaradi tega zanemariš partnerja, pa si si čisto sam kriv. Po videnih primerih-kar je tako ali tako splošno jasno, lahko imaš z malo prilagajanja oboje.

[v-e-s-n-a]

^^ mislim, da si nihče ne bi smel privoščiti (al sej ne vem kako naj se izrazim, da ne požanjem spet prevelikih kritik), da se z otrokom konča partnerstvo. Ker bi to pomenilo, da se trudiš samo za otroka, partner ti je v drugem planu.
....in če ljudje tako funkcionirajo, ni čudno, da je toliko ločitev, nezadovoljstva, varanja...

.....meni se zdi pomembno, da si partnerja, kljub otroku znata najt in vzet čas tudi in samo za njuju. En za drugega. Pa če to pomeni večerja, kino, noč ali vikend v hotelu...

[v-e-s-n-a]

2x

[Led Zeppelin]

Mislim da najbolje da prekinemo tole sranje od komentiranja kako je z otroci.

Edini ki imata kakršnokoli pravico komentirati sta barbie girl85 pa spice girl.

[Dioniz]

Mi smo pa osebe brez staršev in možganov?