Smiselnost zveze, grajenja skupnega življenja, imeti otroka?

[barbie_girl_85]

Veš Dioniz, vse tole pisanje, je po moje samo tisti strah, ko mora ptiček odletet iz gnezda. Pa se sprašuješ, zakaj... a je vredno,,,pa sej ti pri mami (sestri) nič ne manjka. Seveda obrambni mehanizmi takoj začnejo iskat negativizme v vezi, zakonu in konec koncev.....v življenju ločenem od primarne družine. Tako lepo nam je bilo teh 20, 25 ali 30 let, da nočemo na novo. Spremembe nas plašijo in najlažje je reči....nima smisla, se ne splača.
Treba si je ustvarit novo družino, novo življenje, pa se vsi bojimo odgovornosti.

[Led Zeppelin]

Touché Evelyn

Ne vem, zakaj poskušam vse razčlenit in vse popredalčkat in na vse objektivno gledat.

(mam manjši svetovljanski breakdown, ker imam danes 2 izpita )

[babygirly*]

Dioniz, isto razmišljam zadnje čase sama, ironično da od dneva, ko sem postala samska. Prej se s tem nisem obremenjevala, najbrž, ker imaš zgrajene neke načrte, ki se vežejo za partnerja in za katere želiš verjeti, da bodo trajali.
Verjamem v to, da je poanta vsega biti srečen. Ko ljubezen mine, ko ni več privlačnosti in energije, je čas, da kreneš dalje. Verjamem tudi, da je možno v življenju večkrat ljubiti in biti srečen poleg večih ljudi. Koliko sreče in na kak način si jo boš sam "dovolil" v življenju, je odvisno od vsakega posameznika. Trenutek, ko bi bilo pametno z nekom prekiniti zvezo in nadaljevati nekje drugje, si vsak določa sam. Seveda je težje, ko so v to vpleteni drugi dejavniki, ko so tu otroci, ipd. Tako da meni formiranje zveze z nekom, obstajanje v nekem partnerskem odnosu, ni brez pomena, dokler me ali notranje zadovoljuje, me osrečuje ali pa bodisi se iz celotne izkušnje nekaj naučim tudi glede sebe in iz celotne situacije odidem močnejša in boljša kot prej.

[purple_rain]

Mej se fajn takrat, ko si zaljubljen ampak, ko to mine pa get the fuck out!!

Narobe.
Men se zdi lih v tem problem, ker se velikokrat zdi, da se vpletenima ne da (več?) truditi se za uspešnost zveze.. ..uspešen zakon/partnerska zveza se ne zgodi kar sama od sebe..

je pa tudi res, da nam nikoli ni prav.

This.
Vedno bolj postajamo "instant gratification nation"; stvari hočemo zdej pa takoj.


Vem, da ste to že "obdelalil", ampak si ne morm pomagat:

Pri tem se pa vprašam: zakaj dva brata al pa prijatelja al pa brat pa sestra ne moreta bit kot par in met ugodnosti, ki jih majo ljudje v vezi?

Nehi ti sam sestro vpletat v tovrstne debate - it's just wrong, nima veze kako si ti mislil..

Zanimivo je tud to kak se vsi samski strinjajo v tem z mano, vsi v zvezi pa mi ne bojo dali prav pa če jim na glavi stojiš.

Well. Ugani kaj. Sem samska in se ne strinjam s tabo - se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je veliko več vredno uživat v tistem času, ko zveza cvet in lepo deluje, ne bo pa konec sveta (čeprav se nam rado tako dozdeva - je pač proces prebolevanja ), če se razidemo.

[BlackDahlia]

Marsikaj na tem svetu ni večno, pa se ne sprašujem za vsako stvar, kaj je smisel tega in onega. Nikoli se nisem vprašala, kaj je smisel tega, da se ljudje povezujemo v neke skupnosti, sklepamo prijateljstva, resne zveze, zakon, skratka why the hell sploh živimo, ker je zaradi marsičesa in marsikoga (vsaj meni) vredno živeti. Je kdo, ki je podobnih "vprašanj" dejansko pričakoval, da bo v tej temi dobil nek smiseln, zadovoljujoč odgovor? Dejstvo je, da ko nas nekdo razočara, pa tudi če nas ne, pač pa imamo samsko obdobje (ki nam nekaterim čisto ustreza, spet drugi na tak način ne morejo normalno funkcionirati, I guess), se porajajo takšna in podobna vprašanja in vidimo v stvareh, ki jih nimamo, nesmisel.

Sama se sicer nikoli nisem na tak način ukvarjala s tem, zakaj gradimo na odnosih, ko pa je enkrat itak vsega konec (samo povzemam iz prvega posta v tej temi). Meni osebno se zdi izziv, da se vedno nekaj dogaja, da v življenju ne obtičimo na mrtvi točki. Ja, seveda nas večina v mladih letih (nekateri še kasneje) spozna dosti napačnih oseb, da spoznamo (če sploh) nekoga, s katerim je vredno zastaviti življenje na neki višji, resnejši ravni, in takrat se menda ne sprašujemo, če je to to. Ko se to vprašaš, pomeni, da potem takem nisi prepričan v tisto osebo in edino, kar ti pride na misel, so vse propadle zveze in zakoni - tvoji ali pa tuji. Jaz se s tem v življenju ne nameravam ukvarjati, ker je prekratko in ga ne želim preživeti sama, kar pa ne pomeni, da se bom obesila na prvega, ki bo pokazal malce interesa zame in izgledal kolikor toliko okej.

Prav tako ob misli na resno zvezo ne pomislim na kakršno koli omejevanje. Pa od kje vam (nekaterim) take izkrivljene predstave? Razen, če so takšne vaše dosedanje izkušnje, da vas je partner imel na "vrvici", niste mogli iti nikamor žurat, početi stvari, ki so vam res pri srcu usw. Ne vem, jaz se do zdaj v zvezi še nikoli nisem počutila omejeno.

Sicer se pa v vseh stvareh v življenju moremo truditi in napredovati. Če se nam nekega dne več ne da, očitno to ni bilo to, ali pa se nekaterim ne ljubi ukvarjati s partnerjevimi problemi oz. se pač naveličajo tiste osebe (samo na glas razmišljam). Resnično občudujem (zakonske) pare, kot sta moja starša, ki so skupaj že 30 let, pa so po vseh tegobah zakona, z otroci na čelu, še vedno skupaj - pa ne nujno zaradi otrok, hiše in drugega skupnega premoženja, pač pa predvsem zato, ker se še vedno lahko "prenašata" in bosta to počela najbrž še naprej, do jeseni svojega življenja.

[Veerle]

Dioniz, zakaj se ti sploh sekiraš? Ko mine, greš naprej, najdeš nekoga drugega, ki ti je za določen čas kompatibilen in furaš. Dokler ne mine. Js v tem ne vidim nobenega problema. Nihče te pa ne sili, da postaneš tak kot ljudje v parih, ki jih omenjaš.
Aja, ne, stop! Zgoraj napisano je full nezrelo .... Se bom še mal v časopis zavila pa na okensko polico postavla, mogoče bo čez kak teden bolje.

[Eući*]

Bistvo vsega je imeti se lepo v življenu, katero nam je tako velikodušno dano. Vsak si želi biti srečen in išće nek smisel, to kar ga bo osrečilo. In ker smo ljudje različni seveda tudi ne vidimo vsi sreče v istih stvareh. Nekdo ima raje samsko življenje in ne čuti potrebe potem da bi se kakorkoli vezal, njegova želja, njegova odločitev, ..še zmeri pa večina ljudi stermi po pripadnosti in ljubezni, ki bi jih zapolnila, tudi sama menim, da je eden izmed najlepših občutkov, ko se človek počuti ljubljenega in ve da ima ob sebi nekoga, ki stoji za njim in ga podpira , zame je to pomembno in zakaj bi potem gledali na morebitne slabe posledice...torej ceniti je treba vsak dan trenutek.

in dioniz to je samo tvoje subjektivno mnenje, da je ljubezen brezveze...
nekako deluješ kot da bi hotel ostale prepričat naj se strinjajo s tabo

[Rollin #2]

zadnje čase se veliko sprašujem kaki je sploh point, da folk hodi v zveze in se veže z drugim in gradi hiše in kupuje skupne avte, omejuje partnerja (predvsem v smislu, da iz ljubosumja ne dovoli kam it ali pa si totalno prisvoji osebo in ta oseba zamuja veliko lepega zaradi neke osebe (katero itak čez nekaj mesecev/let ne bo mogla videt, ker bota šla narazen), samo zato, ker so oni v jebeni vezi) in podobno sranje, ko pa je zelo velika verjetnost, da se bo razšel čez nek čas? Če pa se ne bo razšel bo pa skup samo zaradi te hiše, otrok ipd. Brez ljubezni, brez spolne privlačnosti, z veliko varanja in vse kar k temu spada.

hja nevem jaz gledam na zvezo kot na neko izboljsavo, ki te nikjer ne omejuje - razen pac v tem da ne mores srat (ne literary) z drugimi. ampak jaz ze tako sama po sebi ne maram da se me dotikajo ljudje nasploh ali rinejo v moj osebni prostor. (ze na avtobusu ne maram in hodim pes ce je druga opcija bus) razen par ljudi ki jih je res malo tako da me ta omejitev niti ne omejuje. morda si pa kdo zeli nekoga ki ga iz ljubosumnosti ne pusti vn. bo.
nevem zakaj bi rabli ostat skupaj brez ljubezni in zaradi hise in otrok, meni sta moja starsa ideal glede tega. sta se vedno skupaj, se super razumeta imata svoje fore. seveda se tudi kdaj skregata ampak zaradi brezveznosti. v glavnem vidi se jima da sta rada skupaj se vedno aktivna (ko jim cas dopusca hodita na izlete, piknike... in to sama ker otroci ze studiramo).
v nekaj mescih ja zgine tista zacetna zaljubljenost, ampak ko gradis na neki zvezi ko te nekdo tako dobro pozna in sprejema, bolj kot kdorkoli drug. to je pomoje dosti vec vredno kot tista zadeta zaljubljenost na zacetku.

[*mala*]

Všeč mi je tale stavek:

Nihče te pa ne sili, da postaneš tak kot ljudje v parih, ki jih omenjaš.

In to zato, ker sem sama tudi večinoma obkrožena s pari, ki nekak niso za skupaj, se prepirajo. In zato sem odločena, da NE postanem tak zakonec. To je na tebi, da se ne zgodi tako, kot pri ostalih. Ni to kar ena stvar na katero nimaš vpliva.
Zaljubljenost je le na začetku, ampak meni je po začetni zaljubljenosti še lepše in tega nebi zamenjala za nič na svetu.

Imam pa eno mogoče malce preveč osebno vprašanje: Ti vi imel "partnerski" odnos s sestro? Ampak nima ona fanta? Misliš, da ne bosta prej ali slej živela skupaj (stanovanje, mogoče otroci), al boš kar z njima šel? In tako boš zopet sam, če se grdo izrazim.
Bi rada prebrala odziv tvoje sestre na tole temo

[Tearjerker]

Zaljubljenost je le na začetku, ampak meni je po začetni zaljubljenosti še lepše in tega nebi zamenjala za nič na svetu.

+1 on this

Se mi je že dogajalo, da sem bila v zvezah, ki so me utesnjevale, ko je zaljubljenost minila, pa sem jih razpustila. Trentno sem v zvezi, ki funkcionira po par letih bolje kot na začetku (kar pa seveda še ne pomeni da ne more jutri, čez par mesecev ali let resno zaškripat).

Grajenje hiše, otroci in podobne zadeve trenutno niso na obzorju, o njih ne razmišljam, saj si jih niti ne želim, zato tega ne morem komentirat. Se pa strinjam z večino predhodnic, da nas kar precej živi na realnih tleh in ne gledamo na trenutne zveze kot večno trajajoče pravljice. Zdaj nam je v dvoje lepše kot v ''enoje'' in kar se mene tiče, se ne počutim prav nič utesnjene v zvezi pa menim da tudi tip ne, ker ni moja naloga, ne dolžnost, ne želja da ga omejujem v druženju, pitju piva s kolegi ali gledanju filmov v ljubem miru pred celim svetom, dokler tovrstne aktivnosti ne vplivajo rizično na najin odnos (zdravo ravnovesje mora bit, tudi jaz potrebujem čas zase in za svoje stvari, ki njega ne vključujejo). Zvestoba pa je pač zame osebno kar nanese zveza, k sreči sva si v tem enaka (se pravi da noben od naju ni ''open realtionship'' varjanta) in je nikakor ne pojmujem kot omejevanje.

[Dioniz]

Bi rada prebrala odziv tvoje sestre na tole temo

ma o vsem tem isto mnenje

[nanamiša]

Zaljubljenost je le na začetku, ampak meni je po začetni zaljubljenosti še lepše in tega nebi zamenjala za nič na svetu.

Točno to!

Zaljubljenost je lepa, ampak to je tisti začetek, ko je še vse tko pocukrano, sramežljivo, čist si v nebesih in sploh ne znaš realno razmišljati...

Ko je tega konec se začne prava ljubezen. In ti občutki so meni veliko lepši in mi pomenijo več.

[lemurka]

Sem za grajenje na zvezi, samo ne v napačno smer kot npr. poraba vsega svojega časa, denarja in energije za 'urejanje doma, do bomo z otroci lahko enkrat srečna družina'. Ko se tako potrudiš, da si nekaj zakuhaš, je najbrž res mal težko, da tega ne poješ, tud če se izkaže za polomijo...

[*mala*]

Bi rada prebrala odziv tvoje sestre na tole temo

ma o vsem tem isto mnenje

Še na tole me zanima odgovor

Ti bi imel "partnerski" odnos s sestro? Ampak nima ona fanta? Misliš, da ne bosta prej ali slej živela skupaj (stanovanje, mogoče otroci), al boš kar z njima šel? In tako boš zopet sam, če se grdo izrazim.

[emanuela]

No ja, lahko pa domnevaš tudi, da do tega ne bo prišlo, ker ji gre z bratom skupno gospodinjstvo odlično od rok ali pa da se bo preselil z njima in bodo one big happy family.
Sicer pa se strinjam -nasplošno z delom, da če po zaljubljenosti ostane odnos, ki je še večji od zaljubljenosti, ni niti smisla, da bi razmišljal o razhodu.Ker eni dejansko funkcionirajo brez odnosa joj moj tečni tip/punca.