Služba vs. življenje

[jullia_]

Ja, če je to pač eno obdobje. Da pa leto ali dve samo spiš ko si skupaj, je pa tudi malo brezveze, a ni?
Pa sej jst tudi nisem taka, da bi hotela nonstop okrog laufat, sploh zdej med izpiti mi čisto paše, da se uležem zraven njega pa vegetirava pred televizijo. Ampak vsaj na vsake toliko časa je pa fino se nekam spravit, magari samo na bližnji hribček zlest.

[Gost]

No, ampak bliznji hribcek je vseeno nekaj drugega kot morje in teden toplic

[Tonja]

Da povem še svoje mnenje, če žiher.
Delam v gradbeništvu in moj delovni urnik je pester, delo precej naporno, dela se večinoma najmanj 10 ur, če smo tik pred rokom se dela tudi za praznike in nedelje ipd. Delam na terenu, domov pridem v soboto popoldne, takrat pa imam dela čez glavo z cotami, pospravljanjem, čiščenjem avta in relaxiranjem po svoje.
Če imam partnerja, ne razume mojega dela, mojega urnika in mi postavlja pogoje ter zahteve. Do sedaj mi je vsak gušo, zakaj ne grema tja, pa tja pa tja pa tja pa tja pa tja... Ku baba, kaj naj druga rečem . In neprestano so mi pod nos metali, da mi služba več pomeni, kot on.
Žal, ampak tako je! In to tudi vsakemu v obraz povem! Ljubezen mi ne bo dala kruha na mizo in ja, delo je pred partnerjem, grdo ali pa ne.
Imam svoje stroške, svoje kredite in če ne delam na polno paro, sem (po domače) v pi*di.
Da lahko opravljam to delo, ki ga opravljam, sem morala vložiti veliko denarja, šla sem v riziko glede denarja, na operacijo, še danes se moram samo dokazovati, ne pa obstati na mestu, saj delam v moškem kolektivu in ni ga partnerja, ki bo bolj pomemben od dela, ki ga opravljam!!!
Danes je potrebno ne samo delati ampak DELATI, če želiš preživeti in si pač ne moreš privoščit brezvezne laufarije, ki si jo kdo želi!
Jaz niti na dopust ne hodim, ampak samo in samo delam. In kljub dobri plači včasih komaj pridem skozi mesec!
In ravno zaradi tega partnerja nimam. Ker nima smisla. Ker mi samo gušijo in težijo in morijo in mečejo stvari pod nos in bla blabla.
Veliko sem vložila v to in to cenim, ker je tu noter moj trud. Itak pa od nobenega deda nisem odvisna, niti nočem bit, tako da mi je čisto vseeno ali ga mam ali ga pa nimam.
Pa ne si mislit, da nimam kaj od življenja, ker bi bilo to zmotno. Imam vse, kar si želim imet. Delo, po šihtu bluzenje, kolege, sex, v glavnem, vse kar si želim.
Tak da ponti... Ne vem, zakaj se sekiraš... Res ne... Maš tako delo kot ga maš. Če tega ne sprejme, ve, kje so vrata.

[jullia_]

No, ampak bliznji hribcek je vseeno nekaj drugega kot morje in teden toplic

Toplice so itak za upokojence Je pa res, da bi se mi zdelo grozno neumno, da si tip pri teh letih (ne padam na fotre ) ne bi mogel enega tedna na leto vzet za oddih. Kdaj ga bova pa srala, če ne zdej, ko sva mlada.

[Tamala_mrha]

Jaz zase lahko povem, da sem raje samska kot da imam fanta, ki si bi zaradi dela lahko le redko kdaj vzel čas zame oz. si ga bo sploh lahko kaj privoščil. Tukaj se ne gre le za to, da si fant vzame čas zame, ampak za NAJU. Če tega v zvezi ni, jo raje prekinem, ker takšnega deloholika nočem imeti. Hočem imeti nekoga, s komer bom poleg službe lahko tudi normalno živela in uživala, skratka živela v pravem pomenu besede. V nasprotnem primeru raje zaključim zgodbo, ker drugače ni bistvene razlike če si samski ali z nekom, ki si komaj kdaj vzame čas zame (potem takem si lahko kdaj pa kdaj privoščim avanturo z nekom, preostali čas pa sem samska in je to nekaj podobnega).

[Tamala_mrha]

Toplice so itak za upokojence

No ja, s tem se pač ne strinjam in ne vem od kod ti to. Potem takem tudi dvakrat tedensko namakanje nog v morju in praženje na soncu sliči na penzionistično preživljanje prostega časa s partnerjem. Kakorkoli že, vsak si lahko vzame čas zase in za bližnje, VSAK. Če si ga ne (z)more, potem očitno z njim ni vse ok.

[Pontifex Maximus]

Jaz zase lahko povem, da sem raje samska kot da imam fanta, ki si bi zaradi dela lahko le redko kdaj vzel čas zame oz. si ga bo sploh lahko kaj privoščil. Tukaj se ne gre le za to, da si fant vzame čas zame, ampak za NAJU. Če tega v zvezi ni, jo raje prekinem, ker takšnega deloholika nočem imeti. Hočem imeti nekoga, s komer bom poleg službe lahko tudi normalno živela in uživala, skratka živela v pravem pomenu besede. V nasprotnem primeru raje zaključim zgodbo, ker drugače ni bistvene razlike če si samski ali z nekom, ki si komaj kdaj vzame čas zame (potem takem si lahko kdaj pa kdaj privoščim avanturo z nekom, preostali čas pa sem samska in je to nekaj podobnega).

Deloholik je tisti, ki sam sebi daje ogromno dela. Nismo pa deloholiki tisti, ki nam šefi sestavljajo urnike in nam poleg tega še dodatno nalagajo različne zamenjave še na drugih delovnih mestih.

Znotraj teme, ki sem jo odprl je vsakršen govor o deloholizmu irelevanten. In deloholizem je irelevanten tudi za mojo naravo osebnosti, ker sledim temu, da če nekaj ni RES NUJNO TREBA, potem pač zadeva lahko počaka.

[SSarchy]

Točno to sem hotla napisat! Tukaj beseda deloholik sploh nima nobene veze..
Nekateri še vedno ne razumete, da večina ljudi, ki delajo take urnike, niso doktorji, magistri ipd.. Od ljudi z visoko izobrazbo ne poznam nikogar, ki bi delal več kot 8 ur na dan. Za razne 'obremenjene' direktorje pa ne morem rečt, da so vsi visoko izobraženi (le te so recimo dokaj obremenjeni, pa še to ne vsi).
Spet je razlika v tem, ali ti delaš zato, da napreduješ in imaš kasneje na račun tega manj obremenitev (kariera), ali pa da delaš te dolge urnike zato, ker jih moraš (drugače lahko izgubiš službo) in da se s količino dela prebiješ do denarja, ki ti omogoča lažje življenje.
In še enkrat povem, dec, brez neke konkretne izobrazbe, ne more prit do dobre plače (razen če ne gre za kakšne umazane posle ali bogate starše) drugače, kakor da dela v službi, kjer mora garat fizično in delat daljši delovnik (če ima cilj, da si kasneje ustvari neko normalno življenje). Ker obstaja veliko različnega posla, kjer človek lahko dobro zasluži in to niso zgolj direktorski stolčki, lastništvo podjetij, pravništvo, doktrina ipd.. Nekateri morajo za take plačo, ki je vseeno enaka recimo doktorski ali pravniški, ponavadi delat predvsem fizično, več kot 8 ur na dan.. In to nekaterim od vas ni jasno, ker po moje takih ljudi sploh ne opazite in že v štartu ciljate na tipe, ki hodijo okrog vsi poštirkani z oblekami s kravato in kovčkom in dajejo vtis večnega intelektualca (ni mišljeni čist dobesedno, ampak saj ste dojele moj point).
Težko je imet partnerja, ki vam je na razpolago vsakič, ko bi si to želeli in poleg tega ustreza še vsem kriterijem za dober partnerski odnos. Moj fant je zame najboljši in najlepši človek na svetu, ki me zadovolji na čist vseh področjih in na žalost je njegova služba edini razlog, zaradi katerega se občasno sporečeva. Pa sem kljub temu full srečna, da ga imam in ga zaradi pomanjkanja prostega časa takrat, ko pridem iz službe, sigurno ne bi pustila.
In tipi, ki ne vejo, kaj pomeni fizično delo, vsi 'pofantkani' in mamini, ki na račun dobrih starševskih plač 'uživajo' življenje tako, da jejo po gostilnah, hodijo po 3x na dan na pijačke, se dobivajo s kolegi na biljardih, klubih in se vozijo okrog v dobrih avtomobilih z glasno muziko, spuščenimi šipami (da opozorijo nase) in zicom, ki je potisnjen do zadnjega kufra, mi grejo na bruhanje. Takega bi z užitkom nagnala delat v eno proizvodnjo, kjer sigurno ne bi delal samo 8 ur..

[kr.ena]

En kup stereotipov si tule nametala ...
Tudi ljudje z visoko izobrazbo delajo cele dneve - nekateri. Niso vsi z visoko izobrazbo in dobro plačo japiji v oblekah s kravato in kuferčkom. In ne živijo vsi, ki si privoščijo pijačke in biljard na račun staršev.

Je pa dejstvo, da je za nekatere trenutna situacija sranje. Zato, ker se bojijo upreti. Obstajajo kolektivne pogodbe, zakon o delovnem razmerju ... in povsod piše, koliko je minimalen dopust, koliko se sme največ delat na dan, teden, mesec. In dokler se ne upre dovolj ljudi, se lahko nekateri šefi izživljajo in postavljajo protizakonite zahteve.
Ja, mogoče bi nekdo ostal brez službe, če bi se uprl. Če bi pa vsi stopili skupaj (sindikat?), ne bi našli nikogar več, ki bi bil pripravljen delat pod nezakonitimi pogoji. Iluzija? Mogoče. Ampak enkrat se bo treba začeti zavedat, da tako stopnjevanje tega sistema ne vodi nikamor.
Poglejte si BB - zelo poučna oddaja. Koliko so se ljudje pripravljeni ponižati za denar.

Trenutno je še najbolje v državnih službah. Ker si tam vseeno ne upajo tako grobo kršiti zakonov (čeprav včasih tudi). Privatne firme bi pa moral nekdo krepko udariti po prstih. Visoke kazni, če se ugotovi, da je nekdo bil na delovnem mestu dlje in z manj odmora kot je predpisano (seveda kazen za delodajalca, ne za delavca).

Žalostna sem, ko vidim, da ne obstajajo več ideali, želja po uporništvu, boj za pravičnost, ampak samo še oportunizem, egoizem in ponižnost.
Uporništvo je trenutno omejeno na to, če lahko nekdo pride s pirsingom ali muslimansko ruto na delovno mesto, ne pa na pogoje dela in plačilo.

[SSarchy]

En kup stereotipov si tule nametala ...
Tudi ljudje z visoko izobrazbo delajo cele dneve - nekateri. Niso vsi z visoko izobrazbo in dobro plačo japiji v oblekah s kravato in kuferčkom. In ne živijo vsi, ki si privoščijo pijačke in biljard na račun staršev.

Sej, zato se pa temu reče stereotip.. V to ne more bit zajet vsak posamznik, ampak neka večina..

[Tamala_mrha]

Jaz zase lahko povem, da sem raje samska kot da imam fanta, ki si bi zaradi dela lahko le redko kdaj vzel čas zame oz. si ga bo sploh lahko kaj privoščil. Tukaj se ne gre le za to, da si fant vzame čas zame, ampak za NAJU. Če tega v zvezi ni, jo raje prekinem, ker takšnega deloholika nočem imeti. Hočem imeti nekoga, s komer bom poleg službe lahko tudi normalno živela in uživala, skratka živela v pravem pomenu besede. V nasprotnem primeru raje zaključim zgodbo, ker drugače ni bistvene razlike če si samski ali z nekom, ki si komaj kdaj vzame čas zame (potem takem si lahko kdaj pa kdaj privoščim avanturo z nekom, preostali čas pa sem samska in je to nekaj podobnega).

Deloholik je tisti, ki sam sebi daje ogromno dela. Nismo pa deloholiki tisti, ki nam šefi sestavljajo urnike in nam poleg tega še dodatno nalagajo različne zamenjave še na drugih delovnih mestih.

Znotraj teme, ki sem jo odprl je vsakršen govor o deloholizmu irelevanten. In deloholizem je irelevanten tudi za mojo naravo osebnosti, ker sledim temu, da če nekaj ni RES NUJNO TREBA, potem pač zadeva lahko počaka.

In kaj točno ti zdaj hočeš od nas? Da ti svetujemo kaj narediti? Bolj težko ti mi zdaj tu lahko povemo, da ni drugega kot ali obdržati službo (če praviš, da ti je všeč) ali pa si najti drugo službo in obdržati zvezo. Sta samo dve možnosti, razen če se pogovoriš s šefom, če sta v kolikor toliko kolegialnih odnosih oz. če tvoja narava dela dopušča, da te kdo kdaj nadomesti in da nisi za vse samo ti. V življenju je pač tako, da je treba uskladiti več stvari, če pa se to ne da, pa so zato odrekanja - na eni ali drugi strani, odloči pa se sam.

[_vampirk'ca]

tut moj ma službo in dela 12 ur al pa še več, včasih pa 4 ure...kakor je.
ker mava kr dost razdalje se itk ne vidva vsak dan ampak za vikende...in me pač ne moti d ma tak delovnik.ko sm mela maturantski ples al pa zdej k bo četvroka pa tko kdaj k hočm kam it z njim si pa frej vzame.sam dela prek študenta pa loh...ubistvu nama je kul.če pa pač ni možnosti d si frej vzame se pa pač vidva kakšn dan kasnej.sej itk ne smem zanemarjat kolegic zart njega

[Sharona05]

tud moj dela, ko dela, in ne vem kdo je prej napisal, da "prav" DELA samo tisti v proizvodnji -lol(tudi v pisarnah se DELA). moj si vzame fraj, ko ga prosim, pa četudi si ga naj ne bi, ampak si ga vzame - za naju. pač potem malo bolj dela. isto velja za mene. kdor ni za kompromise, ni za zvezo. pač.

[Aloha]

Mnja, moj je tut take sorte tip, da kr naprej neki dela, en projekt tle, sestank drgje, predstaviteu tm, promocija nekje, planiranje nove sezone, kar pa ni službenih obveznosti, so pa doužnosti do sponzorjeu (in razni eno mesečni tečaji in urjenje tacga in drgačnga "podmladka") in pa treningi s tekmami.

Sam se zaveda, da si (pre)večkrat naloži preveč zadeu in prevelko odgovornost, kar se seveda pozna in kaže u privatnem življenju. In določena področja le-tega začnejo trpet. Kr tut sam ne želi, da je tko, mi je pred mesci oblubu, da bo naredu kej u to smer, si zmanšu službene obveznosti, ampak žou se to nekak ni realiziral, saj u taki meri ne, da bi se u privatnem življenju kej bistveno spremenil.

Tut planou za poletje ne morva delat nobenih, kr ne ve, kako bo s treningi, športno prprauljenostjo, dosežki in posledično tekmami. Men je seveda hudo, kr usi okol trobezlajo od nekih destinacij, js pa loh samo čakam, če bo umes par dni kej lufta, da skočva km pošportat, za kšn potovanje tko ne bo časa.

Uso situacijo probam razumet, ga podpiram, ampak pridejo trenutki, ko mi zarad določenih zadeu popustijo žiuci in "se uprem". Kr sm pa trmasta in vedno ustrajam do konca, še vedno čakam, da se situacija saj mau spremeni oz. premakne. Bomo vidl.

[Pontifex Maximus]

Jaz zase lahko povem, da sem raje samska kot da imam fanta, ki si bi zaradi dela lahko le redko kdaj vzel čas zame oz. si ga bo sploh lahko kaj privoščil. Tukaj se ne gre le za to, da si fant vzame čas zame, ampak za NAJU. Če tega v zvezi ni, jo raje prekinem, ker takšnega deloholika nočem imeti. Hočem imeti nekoga, s komer bom poleg službe lahko tudi normalno živela in uživala, skratka živela v pravem pomenu besede. V nasprotnem primeru raje zaključim zgodbo, ker drugače ni bistvene razlike če si samski ali z nekom, ki si komaj kdaj vzame čas zame (potem takem si lahko kdaj pa kdaj privoščim avanturo z nekom, preostali čas pa sem samska in je to nekaj podobnega).

Deloholik je tisti, ki sam sebi daje ogromno dela. Nismo pa deloholiki tisti, ki nam šefi sestavljajo urnike in nam poleg tega še dodatno nalagajo različne zamenjave še na drugih delovnih mestih.

Znotraj teme, ki sem jo odprl je vsakršen govor o deloholizmu irelevanten. In deloholizem je irelevanten tudi za mojo naravo osebnosti, ker sledim temu, da če nekaj ni RES NUJNO TREBA, potem pač zadeva lahko počaka.

In kaj točno ti zdaj hočeš od nas? Da ti svetujemo kaj narediti? Bolj težko ti mi zdaj tu lahko povemo, da ni drugega kot ali obdržati službo (če praviš, da ti je všeč) ali pa si najti drugo službo in obdržati zvezo. Sta samo dve možnosti, razen če se pogovoriš s šefom, če sta v kolikor toliko kolegialnih odnosih oz. če tvoja narava dela dopušča, da te kdo kdaj nadomesti in da nisi za vse samo ti. V življenju je pač tako, da je treba uskladiti več stvari, če pa se to ne da, pa so zato odrekanja - na eni ali drugi strani, odloči pa se sam.

Nič ne hočem od vas. Odprl sem temo, kjer pač lahko debatirate.