Sezonska depresija?

[Lorelei.]

Pozdravljeni. Že vnaprej se opravičujem, če se tale tema preveč ponavlja, sem namreč nova na forumu in se ne znajdem najbolje, pišem pa, ker je mogoče že katera imela podobne težave in me zanima, kako se je izkopala ven.

Moj problem je v tem, da vsako zimo padem v neko sezonsko obliko depresije, ko kar otrpnem, pride ena nerazložljiva otožnost in brezvoljnost, ki me čisto zablokira in se moram zavestno prisiliti k čemerkoli, ampak tako hudo kot letos še ni bilo nikoli in končno sem začela resno razmišljati, da si najdem neko pomoč v obliki psihiatra, terapevta, kogarkoli, ker moram nekako odpravit te svoje glupe vzorce, ampak jih sama več kot očitno ne znam.

Sem eno leto pred diplomo, prvi letnik sem zafurala in ga ponavljala, potem je naprej šlo dokaj vredu z občasnimi vzponi in padci, ampak sem zvozila do sedaj. Od novembra pa sem se spet izolirala od ljudi, visim med štirimi stenam in buljim v komp, v strop ali pa v steno in nič od nič od mene, počutim se kot najbolj nesposoben inkompetentnež, ki ni v življenju še niti ene omembe stvari dosegel. Ritem spanja imam f*cked up do konca, ne morem zaspat do treh,štirih zjutraj in vmes itak preveč razmišljam in je vse še 3x bolj črno. In ko potem pomislim, da če zgrnem letnik bo treba pavzirat, me zagrabi totalna panika in se ne morem umirit, še manj pa skoncentrirat, da bi kaj pametnga naredila. Pojavljajo se ponoči tudi misli na samomor, ker bi to itak rešilo vse probleme in bi imela ljubi mir za vedno, ampak tega nisem sposobna nardit svoji družini. Zjutraj pa ne morem vstat, samo ležim prisiljeno zvita v klobčič in tiščim oči skupaj dokler me od neprijetnega položaja že vse ne boli in se celo večnost sploh ne premaknem, potem sem pa cela zalimana čez dan, imam tudi ogabno nizek pritisk, 90/60 ipd. in od tega sem še potem dodatno cela zaspana in omotična (kljub kavi). In me ubija to zdaj že kar en čas in se ne znam več potegnit ven. Pa prosim ne mi rečt da se je potrebno sunit v rit in prisilit, ker pretekla leta mi je tako ratalo, zdaj pa več ne gre. Prej bi to tudi sama svetovala, pa pejdi v družbo, sprosti se mal itd, bo boljše. Ne, ni. Ker se v družbi počutiš nelagodno in odveč, tudi če so te ljudje željni in vztrajajo, da ostaneš z njimi. Kolegicam se dostikrat niti na klice ne javim, ker se nimam energije glumit in smejat z njimi, in potem se še zarad tega gnilo počutim. Nisem več niti žalostna, samo..prazna. Nič ne čutim, samo tesnobo, ko začnem razmišljat, kaj še bo. Jokat pa ne morem, samo tlačim vse v sebi.
Fanta nimam, resne zveze nikoli nisem imela, pa ne da ga ne bi mogla dobit, samo nekak mi rata skoraj vsakega friendzonat in potem mi itak ni nič do takega tipa, čeprav se sicer fajn razumem z njimi. Po eni strani mi ni do grajenja neke globoke veze, ma po drugi si pa včasih vseeno želim neko nežnost pa toplino..no, sicer imam pa vsaj mačko

Verjetno rabim nek antidepresiv ali pa vsaj anksiolitik in enega pametnega človeka, da mi naredi konkreten reality check. Plus to, da zaradi brezvoljnosti in totalno slabega počutja (stalna utrujenost in nenaspanost, glavoboli, slabost in bolečine v želodcu) še na seminarje nisem redno hodila in mi ni bilo niti toliko, da bi kaki sošolki rekla, naj me podpiše, in zdaj niti k izpitu brez opravičljivih razlogov ne morem pristopit. Upam, da mi lahko psihiater da tudi za nazaj potrdilo da nisem bila ok, ker se bom verjetno malo težko izgovorila profesorju s tem, da nisem mogla priti na njegove seminarje, na katerih tak al tak večina čveka in rešuje sudoku, ker sem bila preveč zaposlena z dilemo ali naj se zagiftam z monoksidom al si spustim kri (monoksid it is then, občutno manj svinjarije ^^) in ja, potem se rada stalno skrivam za humorjem in sarkazmom in vsi me imajo sprva za bolj tiho in kasneje za kao ful zabavno, noben pa na srečo ne pošteka, da je vsak moj nasmeh že lep čas sfejkan. Da se sploh spravim iz stanovanja, rabim več kot debelo uro priprav in takrat stopim ven tiptop (v bistvu preveč) urejena, ker res nočem, da ljudje okoli mene vejo, da je kaj narobe.
Doma živijo v prepričanju da je vse ok, razen malo več se v sobo zapiram in potem mislijo, da se pač stalno učim, ker sem na kao precej težkem faksu. Edino zadnjič sem mami tak precej po ovinkih prvič v življenju nakazala, da pa mogoče ni vse čisto super z mano tokrat, in me je prvo vprašala, če kaj jemljem za to, potem pa sva nekak spremenili temo debate. Tudi sicer se v družini nič kaj dosti ne pogovarjamo o kakih globjih temah kot so čustva in medsebojni odnosi al kaj podobnega, ostanemo pri čisto površinskih vsakdanjih in smo, lahko bi rekla da kar malo odtujeni in "en mimo drugega", vendar vseeno vem, da me majo radi in da jih skrbi zame, čeprav si tega ne znamo najbolje pokazat in da bi bila cela štala, če bi vedeli, kaj se mi plete po glavi. Me pa stalno priganjajo ala faks faks faks, zato se za kak izpit tudi zlažem da je že opravljen, samo da imam potem mir in vsako leto dejansko nekako zvozim tako, letos pa že zdajle slabo kaže, že ker je tisti "prepovedani" izpit pogoj in če res ne bom smela nanj, potem... potem je itak brezveze. Gaaah kak se preziram trenutno. In potem uno v glavi "ko bi se vsaj prej lotila vsega skupaj".

Pa nisem bila vedno taka, včasih sem bila motivirana ful, vse mi je bilo zanimivo, rada sem se učila, ne v smislu piflanja ampak razumevanja stvari in širjenja obzorij, pa tudi komot mi je šlo v glavo, imela sem 100% fokus, v OŠ sem bila itak straight A brez da bi povohala knjige, v srednji štirke brez nekega matranja v primerjavi s kakimi težkokategorno zapiflanimi sošolkami, tako da tudi nekih blaznih delovnih navad nikoli ni bilo in sem se začela prvič res hardcore učiti šele na faksu. Pa tudi s športom sem se rada rekreativno ukvarjala, tekla, rolala, aerobika, tnz, fitnes,karkoli samo da se je migalo, a trenutno mi je tak kot da sem cela zvezana. Uglavnem - za posrat.

Zanima me, če je katera že hodila k psihiatru in kako to sploh približno zgleda, ko si enkrat tam? Namen imam iti k zasebniku, za katerega sem našla dobra mnenja po forumih. Ko tole napišem se počutim kot neka totalna lenoba, ki samo išče neke izgovore, ampak res upam da bom dobila tisto opravičilo, ker bi rada možnost za nek restart, potegnila črto pa izdelala plan za naprej, ker me bo sicer to obupovanje pojedlo in mi je blazno hudo, ko pomislim da si bom uničila celo leto samo zato, ker se nisem pravočasno odvlekla po pomoč.


Aja, imamo pa sicer depresijo v družini, 3 samomore in babico na terapiji po mamini strani in 2 zdravljeni teti po očetovi.

Pardon za tako dolg in zmedeno napisan post, nekako sem morala pljunit ven, že tak al tak sem predolgo tlačila v sebi. Hvala za kakršenkoli uporaben nasvet.

[maniac]

že jutri pojdi k svojemu osebnemu zdravniku in prosi za antidepresive, ker bo itak nekaj časa trajalo, da primejo (mislim, da približno tri tedne), ter za napotnico za terapevta. z izpiti se bo vse uredilo, pri zdravniku lahko dobiš tudi opravičilo za nazaj, zdaj se moraš samo izkopat iz najhujšega. pa ne lagat doma, povej jim, da si zbolela, da ti je težko, ampak da se trudiš, ker tole skrivanje ti vzame ogromno energije, ki ti je zdaj že tako primanjkuje. in nujno se začni ukvarjat s športom oz. če ti uspe vsaj na sprehod na kak hrib, da se malo prešvicaš, pa se boš boljše počutila.

za terapije ti priporočam psihoterapevta, ker psihiater je zdravnik, ki te zdravi predvsem z zdravili, ti pa verjetno rabiš tudi pogovor. in če ti prvi ne bo odgovarjal, poskusi pri drugem itd., dokler ne najdeš takega, s katerim se boš počutila sproščeno.

vse bo ok

[g.AI.a]

Ja, meni so zime tudi grozne. Sama slaba volja... Čim malo sonček posije, se 1oox bolje počutim. Drugače pa ne vem, najbolje je, da pač greš malo ven med ljudi, čeprav se ti ne ljubi - vsaj poskusi. Pa magar kakšni kolegici povej kakšne probleme imaš. Mogoče ti bo bolje, če se boš izpovedala nekomu, ki ga dejansko poznaš. Probaj se zamotit s čim... Uči se (to meni zelo pomaga.. Ne obremenjuješ se s takimi stvarmi pa še dobro se počutiš, ker si dejansko nekaj dobrega zase naredil), športaj, najdi si še kakšen nov hobi...
Glede tega, ko si vprašala, če ti lahko psihiater opraviči tisti izpit, ko ga nisi opravila - lahko ti ga. Stane pa 5o € tako potrdilo.
Drugače sem pa sama zelo razočarana nad psihiatri. No, vsaj nad to, ki sem jo imela jaz. Ko sem prvič prišla tja, je bila cela prijazna, ustrežljiva, poslušljiva itd., ko pa sem pa tja prišla drugič in ko sem ji na njeno vprašanje, če se bom udeležila psihoterapije, odgovorila z ne, ker je zame enostavno predraga (9o € na uro), ji pa nič več ni bilo do tega, da bi mi karkorkoli pomagala.
Drugače pa moji obiski pri psihiatru so izgledali tako: Prideš na prvi pregled, ki traja 4o minut, tam ugotovi kaj sploh je s tabo, ti postavi diagnozo itd., potem pa hodiš enkrat na mesec samo še na kontrole. Lahko pa se seveda udeležiš psihoterapije, ki pa je, kot sem že prej omenila zelo draga. Obstaja pa ena zastonj skupinska terapija za zdravljenje anksioznosti in depresije (samo v google vpiši 'zastonj skupinska psihoterapija' pa boš našla).
Drugače je pa najbolje, da greš čimbolj stran od tablet, razen, če ni res že nevzdržno. Pa vsekakor so boljši antidepresivi kot pa anksiolitiki, saj si pri njih že po 2h tednih vsakodnevne uporabe lahko psihično in fizično zasvojen in, če jih nehaš jemat, lahko doživiš odtegnitvene simptome kot so tresenje, bruhanje, vrtoglavica, potenje itd. Anksiolitiki res niso vredu. Čeprav za antidepresive sem pa tudi že svašta slišala. Baje jih rabiš kar nekaj dati čez, da ugotoviš, keri tebi odgovarjajo. Nekateri vse skupaj samo še poslabšajo. No, tako sem slišala... Sama jih nikoli nisem probala. Drugače pa se vse da rešit s psihoterapijo . Lahko pa si tudi pogledaš malo po netu, kako bi lahko to rešila sama. Probaj ugotoviti te vzorce, ki se pri tebi ponavljajo, da ti vzbujajo negativno razpoloženje in jih probaj spremeniti.

Good luck.

[Estela]

Pozdravljeni.
Tudi jaz se spopadam s podobnimi demoni v sebi in sem se našla v marsikaterih besedah Lorelei. Zato sem se tudi odločila oglasiti.
Upam, da pišem na forum, kjer obstaja nekaj posluha za nas, ki ne (z)moremo funkcionirati v vsakdanu kot večina ljudi, in se tema ne bo spremenila v nekaj čisto drugega kot je prvotni namen te teme. Mogoče je bolj pametno, da tisti, ki ne razumete depresije (si je ne znate predstavljati in napačno ocenjujete tiste, ki zbolijo za to boleznijo), ne pišete v to temo, da bomo tukaj res samo tisti, ki smo v tem "zosu" ter tisti, ki so dali to čez ali so še vedno sredi tega in lahko povedo kaj več o zdravljenju oz. izkušnjah s psihologi idr. Sama bi namreč rada izvedela nekaj konkretnega od tistih, ki ste že bili pri psihologu/psihoterapevtu ali psihiatru.

Moja zgodba je sledeča ... Sem študentka naravoslovnega študijskega programa, ki mi zadnja dva meseca bolj jemlje samozavest ter voljo do življenja, kot pa me dopolnjuje in pomaga pri dosegu poklica. Zamenjala sem (z zdajšnjim vred) dva programa, a sem se iz prve fakultete izpisala predvsem zato, ker tam ni bilo nobene perspektive. Predavanja so bila zelo teoretična oz. ni bilo nič prakse in prostora za razmišljanje. Tako sem misel na dokončanje študija opustila in se preselila nazaj domov ter delala, da sem imela za svoje stroške in staršem nisem bila v finančno napoto.

Nato me je lani mama navdušila za študij, na katerem sem zdaj. Sprva me ni zanimalo in sem ji rekla, da ko najdem svoje poslanstvo, se bom vpisala nekam, kjer bom prepričana, da bom dokončala česar sem se lotila. Ko sem skozi brskanje po internetu in drugih medijih spoznavala poklic, ki mi ga je mama samo predlagala, sem se začela zanimati zanj in tako kmalu izpolnila prijavo za vpis. Sprejeta sem bila brez problema, saj je šlo za izredni študij (reden še ni razpisan).

Tako je minil mesec, dva ... in ugotovila sem, da me ta študij in delo sploh ne zanimata in da se bom tukaj samo uničevala, če bom vztrajala. Tako sem prišla do zaključka, da sem zopet sprejela napačno odločitev. Kot da nisem sposobna drugega kot sprejemati napačne odločitve in dopuščati, da leta gredo mimo mene, sošolci iz srednje šole mahajo z diplomami, jaz pa sem še vedno na stopnji, kjer sem bila po končani maturi. Premaknila se nisem niti za ped. Enostavno sem stagnirala in razočarala v prvi vrsti samo sebe, takoj zatem pa še starše. Da so izginile še zadnje sledi interesa do zdajšnjega študija oz. dela, ki bi ga opravljala, staršem še nisem razodela, ker nimam poguma. Mislim, da ne bi prenesla še enega razočaranja, sploh, ker trenutni študij predstavlja tudi finančni zalogaj, katerega breme je po 2. obroku padlo na njuna ramena, saj sem izgubila študentsko delo. Pred tem sem si namreč lahko plačevala sama, potem pa me na delu več niso rabili, priložnostna dela pa niso bila dovolj, da pokrijem naslednji obrok šolnine. Tukaj sta vskočila starša in mi sklenila pomagati, samo da bi uspešno opravila 1. letnik.

Izgubila sem voljo do učenja, kar je nekako logično, saj sem tekom praktičnega spoznavanja poklica spoznala, da nisem imela pojma v kaj se spuščam, ko sem se vpisala na ta študij. Ne samo da nimam volje, tudi raven zahtevnosti je precej višja kot sem jo pričakovala. Ko sem ob prvem neuspešnem izpitu doma pojamrala, da mi ni šlo, kljub inštrukcijam, je mama rekla, da prehitro obupam. Ne gre za obup, pač pa za pomanjkanje volje (ne samo do enega predmeta, ker vem, da se na vsakem študiju najde predmet, ki ti ni najbolj simpatičen) in predhodnega znanja. Količinsko vzamemo ogromno snovi pri posameznem predmetu, potem pa je tukaj še hitrost jemanja snovi, ki ji enostavno nisem kos. Morda tudi zato, ker nisem hodila v specifično srednjo šolo ali gimnazijo - sošolci iz teh dveh šol so kos več ali manj vsemu.

Prav tako sem izgubila željo po druženju s prijatelji, saj me je sram priznati, da ne obiskujem več študijskih predavanj in vaj. Vsi gredo s tokom naprej, največ kar štejejo kot spodrsljaj, je padec letnika, a se potem premaknejo dalje. Jaz pa sem obstala na mrtvi točki, vkopana kot lutka v vitrini, ki samo opazuje in spremlja napredovanje drugih.

Zdaj samo še berem knjige in se zapiram vase. Da predstava o meni dobi sliko še večje neodgovornosti in neresnosti, se takrat, ko imam obvezne vaje, staršem lažem, da jih obiskujem, ta čas pa preživim v knjižnici in se zakopljem v knjige - vse druge, samo študijske ne.

Nimam se želje zaupati nikomur durgemu kot tujcu, strokovnjaku, ki me ne bo obsojal in mi bo znal pomagati, ter ne bo samo gledal na uro, ko se terapija zaključi. Mi zna kdo povedati kateri strokovnjak na tem področju bi bil zame najbolj primeren? Če prav razumem, je psihoterapevt tisti, ki je psiholog in psihiater v eni osebi - torej ti poleg predpisovanja zdravil (v kolikor so seveda potrebna) pomaga tudi oz. predvsem s pogovorom? Ne rabim teorije na dveh nogah, pač pa nekoga, ki mi bo znal podati nekaj praktičnih smernic kako naprej, me bodril in mi vcepil to lastnost do te mere, da bom kasneje zmogla tako funkcionirati tudi sama tam zunaj.
Želim nekoga, ki mi bo zares prisluhnil, se mi posvetil kot človeku in me dojemal kot individualen primer, ne kot še enega pacienta, ki je malo "nor" ali "jamra za brezveze".

Sprva sem celotno situacijo podcenjevala, potem pa sem se začela zavedati, da sem zašla preveč globoko, da bi si na tej točki lahko še sploh pomagala sama in se iz tega izvlekla s "popravnim izpitom", če bi mi ga življenje spet ponudilo.
Vse skupaj izgleda nekako tako, kot da imaš zvezane roke in nisi sposoben ničesar spremeniti, pa naj si še tako želiš. Postala sem pasivna in tako mi celo ustreza, kar pa ni niti najmanj koristno zame - tega se dobro zavedam. Tisti, ki nimajo posluha za depresijo oz. si tega brezna v psihi ne znajo prav dobro predstavljati, ta vedenjski vzorec najbrž povezujejo z lenobo in razvajenostjo, a ni (nujno) tako.

Kakorkoli že, zabredla sem globoko v depresijo, saj nimam več niti volje niti energije se komurkoli oglašati na telefon in razlagati kaj sem danes počela, kam nameravam zvečer, ipd. Nimam se moči pretvarjati biti nekaj kar (ta trenutek) nisem. Ta trenutek se sicer vleče kot črevesje in žal ni samo trenutnega značaja, saj traja že nekaj mesecev, nič pa ne kaže na to, da se bo stanje kmalu izboljšalo.


Pri meni ne gre za sezonsko depresijo, pač pa depresijo povezano s poklicnim področjem. Čutim občutke krivde, nesposobnosti in sramu, ker nisem dokončala še ničesar, česar sem se lotila. Počutim se kot izgubljen primer, ki mu je morda namenjeno točno to - biti nič, ker tudi vlaga en navaden nič v svoje življenje.

A to si želim spremeniti, še ta trenutek! Ne morem ostati tukaj, ker čutim, da se bliža čas, ko bo moje potrpljenje nad mano počilo kot milni mehurček. Žal nimam poguma priznati staršem, da sem ponovila napako pri študijski izbiri, saj se me bosta odrekla (to sta pripravljena narediti, saj znata pokazati špartansko plat vzgoje) - kar ne bi bil konec sveta, če bi imela kaj denarja ali službo. Ne izogibam se dela, tudi izbirčna nisem bila nikoli. Vzela sem, kar je bilo na voljo in sem ustrezala pogojem za delo. Ker živim v manjšem kraju, kjer je zelo težko najti študentsko, še bolj pa redno delo (tudi v bližnji okolici - malce večjem mestu), ki bi mu po razpisanih pogojih ustrezala, sem trenutno brez moči da tukaj karkoli spremenim. Sem pa vsaj tukaj aktivna - vsak dan spremljam oglase in kličem tudi tja, kjer niso objavili oglasa za delo, bi pa želela tam delati.

Želim si sicer drugega študija, ki pa ni tako "varno" glede zaposlitve (gre za delo s starejšimi ljudmi), a me starši sigurno ne bi podpirali pri tej odločitvi - ne mislim finančno, pač pa v smislu podpiranja in zaupanja v moje sposobnosti. Je pa to edini študij, o katerem sem potiho razmišljala zadnji dve leti, a so mi starši, kakor hitro sem začela o tem razmišljati na glas, zbili poslednjo bilko upanja, češ tukaj zagotovo ne bo službe po diplomi.

Zdi se mi, da se že štiri leta vrtim znotraj istega kroga, le kraj se zamenja in vsakič sem starejša. Ne vem več kako se rešiti iz tega in začeti na novo. Najraje bi si vzela leto odmora, odšla v tujino, kjer bi si že prej zagotovila delo in imela tam čas razmisliti kdo sem in kaj želim narediti iz sebe, predvsem pa bi si lažje zgradila samozavest. V domačem okolju je to nekoliko težje, ker te obdajajo ljudje, ki so že dosegli cilje in se zraven njih počutiš še večja zguba. Na žalost pa nisem finančno toliko stabilna, da bi si to "življenjsko potovanje" lahko privoščila.

Mislim, da ni nikogar, ki bi bil tako izgubljen kot jaz. Verjetno si marsikdo med vami misli, da sem samo lenoba, ki se ji ne da početi nič drugega kot ležati na kavču z nogami na mizi, a to ni resnična slika moje osebnosti. Želim si priti na pravo pot, to je vse. Sliši se tako malo potrebnega za dosego le-tega, a v resnici precej trnova pot ... Vsaj v mojem primeru.
Vsako jutro se zbudim z mislijo, da sem v lastni družini samo parazit, ki ne naredi nič iz sebe, predvsem za lastno dobro in zadovoljstvo, in vsak večer s taisto mislijo zaspim s solzami v očeh.

Se opravičujem tako zelo razvejanemu postu, a sem enkrat mogla dati to iz sebe. Upam, da naletim na dober odziv - v smislu koristnih informacij v zvezi s pomočjo, in ne na obsojanje ter posmehovanje.

Lp

[Estela]

Drugače pa moji obiski pri psihiatru so izgledali tako: Prideš na prvi pregled, ki traja 4o minut, tam ugotovi kaj sploh je s tabo, ti postavi diagnozo itd., potem pa hodiš enkrat na mesec samo še na kontrole. Lahko pa se seveda udeležiš psihoterapije, ki pa je, kot sem že prej omenila zelo draga.

Torej imaš ti izkušnje samo s psihiatrom? Ampak če sem te prav razumela, psihiater ne nudi pogovora in svetovanja, pač pa samo zdravi s tabletami - takšnimi in drugačnimi?

V nadaljevanju si pisala o vplivu zdravil na telo oz. psiho - jaz vsekakor želim najprej poskusiti samo s pogovorom. Se mi pa zdi 1x na mesec po 40 min zelo malo. V bistvu ne rabim nekoga, ki se mu bom izpovedovala vsak teden po 3x, rabim pa nekoga, ki ve kaj dela in ni tam samo zato, da posluša pacienta, on pa zrecitira kar pač mora in mu prinaša mesečno plačo.

Pozna kdo kakšnega dobrega psihologa/psihoterapevta na severnem Štajerskem (Mb, Ptuj in tisti konci)? Zanima me kakšne so ponavadi čakalne vrste, če se naročim z napotnico? Ne vem, če bo kaj pomagalo priti na vrsto šele čez pol leta. Določene stvari moram spraviti v red čim prej, vsaj toliko, da bom lahko normalno funkcionirala in se ne bom vsak dan sekirala kaj bo z mano ter imela občutke slabe vesti zaradi tega, ker se nikamor ne premaknem.

Koliko so pa (okvirne) cene za en obisk pri psihologu/psihoterapevtu, v kolikor se naročim samoplačniško? Verjetno se cena razlikuje od psihologa do psihologa (oz. psihoterapevta), a bi rada imela neko okvirno predstavo kolikšen strošek bi to bil.

[Estela]

Se opravičujem, a je poslalo 2x.

[*Abby**]

Pozdravljeni Lorelei in Estela. Obema bi svetovala enako: pojdita k osebnemu zdravniku, ta vama že lahko predpiše antidepresive, naj vama da tudi napotnico za psihiatra; mislim, da bo obema lažje, če bosta šli preko tega ob pomoči zdravil, ki vama bodo dala voljo, da bi sploh kaj konkretnega naredili in preprečili stopnjevanje bolezni. Psihoterapija - torej pogovor pri psihologu ali psihoterapevtu, namreč deluje šele na daljši čas, to pomeni minimalno pol leta, načeloma pa več let - odvisno od tega, kako globoko zabredeš.

Najprej je treba omejiti škodo, ki je nastala in se postavit toliko na noge, da lahko normalno funkcioniraš, potem pa je treba razrešit travme, komplekse, odnose, spomine ..., ki so pripeljali do tega stanja.

V praksi to pomeni, da najprej jemlješ antidepresiv (varni, ne postaneš odvisen, delujejo trajno - na dolgi rok), po cca. treh mesecih se počutiš okej. Potem pride na vrsto delo na sebi, spreminjanje vzorcev vedenja, reakcij, čustvovanja ... to se počne s pomočjo psihoterapije, oz. obiskov pri psihologu.

Razlike med strokovnjaki so naslednje: psiholog se je šolala na Filozofski fakulteti, naredil določene medicinske predmete ter specializacijo iz klinične psihologije (pomeni, da je kompetenten, da se ukvarja s psihičnimi boleznimi), psihiater se je šolal na medicinski fakulteti ter navadno predvsem preverja stanje pacienta, zdravi pa z zdravili, manj s psihoterapijo, čeprav nekateri nudijo tudi to (moj oče zaradi depresije že 5 let obiskuje psihiatra, kamor hodi 1x tedensko po 1 uro, zdravil že dolgo ne jemlje več, na psihoterapijo pa še hodi) kar pa je - žal - bolj izjema kot pravilo. Psihoterapevt se je šolal na privatnih tečajih, šolah ... pri tem je dobro to, da je psihoterapij več različnih vrst, razlikujejo pa se po tem, na kaj se koncentrirajo in iz katerih psiholoških teorij izhajajo. Pomembno je tudi vedeti, da se da do psihologa in psihiatra priti tudi preko napotnice, psihoterapevti pa delujejo zgolj samoplačniško. Cene so od 50€ dalje, pomeni pa to 1x tedensko po 1 uro. (Torej okoli 200€ mesečno.) Na napotnico se čaka cca. 3 mesece, lahko pa greš tudi na urgenco - v nujno psihiatrično ordinacijo in rečeš, da ne zdržiš več.

Vsekakor ti, Estela, glede na opisano stanje priporočam, da stopiš do osebnega zdravnika in začneš z jemanjem antidepresivov. Do takrat, ko boš prišla na vrsto za pogovor in delo na sebi, boš na ta način že sposobna delovat v vsakdanjem življenju in ti bo tudi psihoterapija dosti lažja. Tako ali drugače je nemogoče delat na sebi, dokler ne moreš niti iz postelje vstat in si ves uničen.

[T00Mika]

Pozdravljeni Lorelei in Estela. Obema bi svetovala enako: pojdita k osebnemu zdravniku, ta vama že lahko predpiše antidepresive, naj vama da tudi napotnico za psihiatra; mislim, da bo obema lažje, če bosta šli preko tega ob pomoči zdravil, ki vama bodo dala voljo, da bi sploh kaj konkretnega naredili in preprečili stopnjevanje bolezni

Ja seveda najlažje je prosit za AD-je, začeti z uporabo in to je to..

Kaj pa vsi stranski učinki, ki jih prinesejo Ad-ji, potem menjava le-teh, če človeku ne ustrezajo..
Mislim, da je v prvi vrsti pomemben pogovor z zdravnikom/specialistom in potem korak dalje, morebiti kakšne terapije in navsezadnje, če res ne gre drugače-tablete..
Ker stranskih učinki niso tako nedolžni, kot marsikdo misli..in da potem kar naenkrat ob uporabi nekaj tablet, vidiš kamenje cvetet..
Včasih je dobro se s kom pogovorit in šele nato posežt po tisti obliki-ki se nam zdi najlažja, ni pa rečeno, da najboljša...

[Estela]

Abby, hvala za odgovor. Kateri strokovnjak je opravil katero šolo in specializacijo, mi je jasno. Bolj sem apelirala na to, kaj kateri nudi v tistih 40 minutah ali kolikor ti je na voljo.

Tudi to mi je znano, da se da k psihologu in psihiatru iti na napotnico, a me zanima kolikšen je najdaljši čas, preden prideš sploh na vrsto in kako pogosto te potem vzame - 1x na mesec ali še na daljši časovni razpon - glede na to, da je verjetno dosti pacientov na napotnico in tudi, ko prideš na prvi kontrolni pregled, moraš na vsakega naslednjega spet čakati, ali pač?

Mi zna kdo svetovati kakega dobrega psihologa/psihiatra na severnem Štajerskem? Sem že dosti brskala za temi podatki, a se nočem odločiti za napačnega, ker potem zna biti vse samo še slabše ...

Kar se tiče AD mislim, da bo ocenil strokovnjak, ki je kompetenten za podajanje ocen duševnega stanja oz. prepoznavanje le-tega, se pravi, ko mi bo postavil diagnozo. Najprej imam željo poskusiti pri psihologu, potem pa bom videla kako mi ustreza pogovor in bo tudi on ocenil, ali sem "zrela" za psihiatra ali kaj drugega.

[*Abby**]

V idealnih pogojih je tvoj ''načrt'' seveda super, ampak žal v realnosti temu niti približno ni tako, da bi takšen načrt šel skozi.

Na napotnico čakaš tri mesece, kot sem napisala in v tem času gre lahko zadeva že močno na slabše. Tvoji simptomi vsi kažejo na to, da si v depresiji (brezvoljnost, samoobtoževanje, motnje spanja, nezmožnost za delo, tesnoba, predvsem pa dolgotrajnost tega stanja) in enako ti bi povedal tvoj osebni zdravnik, ki je tudi prvi, na katerega se moraš obrniti. Sem pa prepričana, da nimaš nobene druge psihološke motnje, da bi te bilo lahko strah, kakšna bo diagnoza - kar navajaš je zelo jasna klinična slika depresije.

Sama ne boš spremenila ničesar, na psihoterapijo boš pa čakala, ponavljam, cca. tri mesece. Zelo dobra rešitev bi bila, če bi imela pogoje, da si plačaš psihoterapijo - na vrsto bi prišla nekje dveh tednih ali celo prej, ampak kolikor sem razumela, tvoje finančno stanje tega ne bi preneslo. Ko enkrat prideš na vrsto je pa od št. pacientov in tvojega stanja odvisno, kako pogosto lahko hodiš na pogovore/preglede. Pri psihiatru je precej običajno, da te naroča 1x na tri-štiri tedne, k psihologom lahko načeloma hodiš vsak teden.

Sicer pa nisem hotela poučevati, glede na to, da si napisala, da razumeš, da je psihoterapevt tisti, ki zdravi z zdravili in hkrati nudi psihoterapijo, sem sklepala, da ne razumeš, kaj natančno kdo počne. Hkrati v ta okvir spada tudi to, kar sprašuješ glede tega, kako dolgo traja ura in koliko časa si kdo vzame: psihoterapevti vsi po eno uro, psihologi enako, psihiatri pa od-do, kot sem ti že napisala: nekateri si vzamejo 10-20 minut, drugi pa delajo na enak način kot psihoterapevti in si dejansko vzamejo celo uro.

Pobrskaj malo po internetu, da vidiš, kakšne so tudi razlike med posameznimi vejami psihoterapije in najdeš sebi primerno, če si boš lahko organizirala tako, da ti bo finančno zneslo.

[*Abby**]

Pozdravljeni Lorelei in Estela. Obema bi svetovala enako: pojdita k osebnemu zdravniku, ta vama že lahko predpiše antidepresive, naj vama da tudi napotnico za psihiatra; mislim, da bo obema lažje, če bosta šli preko tega ob pomoči zdravil, ki vama bodo dala voljo, da bi sploh kaj konkretnega naredili in preprečili stopnjevanje bolezni

Ja seveda najlažje je prosit za AD-je, začeti z uporabo in to je to..

Kaj pa vsi stranski učinki, ki jih prinesejo Ad-ji, potem menjava le-teh, če človeku ne ustrezajo..
Mislim, da je v prvi vrsti pomemben pogovor z zdravnikom/specialistom in potem korak dalje, morebiti kakšne terapije in navsezadnje, če res ne gre drugače-tablete..
Ker stranskih učinki niso tako nedolžni, kot marsikdo misli..in da potem kar naenkrat ob uporabi nekaj tablet, vidiš kamenje cvetet..
Včasih je dobro se s kom pogovorit in šele nato posežt po tisti obliki-ki se nam zdi najlažja, ni pa rečeno, da najboljša...

Punca, ne beri iz konteksta! Ja, prvi korak, ki ga moraš (!) naredit, če si tako daleč, da samo poležavaš, lažeš okolici o svojem psihičnem stanju, ne narediš ničesar, da bi bilo bolje (ker ne zmoreš!) ... je, da jemlješ AD. In kot piše dalje že v mojem 1. postu: AD ti pomaga, da se pobereš. Nobenih groznih stranskih učinkov ni navadno. Stranske učinke imaš lahko tudi pri antibiotikih, pa jih bi pri pljučnici jemala, kajne? Pa da ne bi o tem, da imajo vse kontracepcijske tabletke precej hujše stranske učinke kot ADji, pa jih jemlje mnogo mladih punc ... Kadar si pač v resnem zosu, je treba postopat odgovorno. Dejstvo je tudi, da so pri AD v ''stranskih učinkih'' navedeni vsi simptomi, ki so jih opazili ljudje, ki so jih jemali. Ker AD ne deluje takoj, ampak po cca. treh tednih, to pomeni, da je nekdo, ki je bil v resni depresiji ali pa je imel obsesivno-kompulzivno motnjo opažal povsem ''normalne'' simptome svoje bolezni, pripisal pa jih je ADju. Podobno, kot če bi jaz, ko mi tablete proti migreni ne bi prijele, poročala, da mi tablete povzročajo glavobol - v resnici pa samo ne bi delovale ... razumeš?

In še to: Iz nezdravljene depresije se lahko razvijejo razne obsesije, fobije in psihoze. In tega se je treba zavedat in depresijo jemat resno - jemat zdravila - ne pa se zafrkavat z njo in vlečt do skrajnih meja svojih sposobnosti.

Po tem, ko AD prime, kar je tam nekje po treh mesecih, pa začneš delat na sebi. In tega prej niti nisi sposoben. In to zdravljenje - psihoterapija potem traja leta (!), če si daleč zabredel in mesece (!), če nisi. Tisti čas, ko jemlješ AD je neprimerno krajši od dejanskega zdravljenja depresije.

In ravno taki odgovori in stigmatiziranje zdravil so tisto, kar vodi ljudi v to, da njihove motnje napredujejo, se razvijajo in se tudi čas zdravljenja daljša!

Nisem za to, da se takoj jemlje AD, absolutno ne. Če se psihično počutiš slabo, tudi daljši čas, ampak ob tem še vedno povsem normalno (!) deluješ v življenju, potem vsekakor mislim, da je najboljše it k psihologu, se pogovarjat, zapisovat svoje težave itd., ampak če si že ustvarjaš svoj lasten svet, v katerega nima nihče dostopa, če nikomur ne zaupaš, ne poveš, kako se počutiš, med tem pa hiraš in zapadaš v samomorilne misli in propadaš - ne zmoreš storit ničesar s svojim življenjem, potem je upiranje zdravilom enostavno neumno.

[rokerca]

Se strinjam z Abby. Vse je vama je lepo in korektno razložila, ni kaj za dodajati.
Sama imam zelo podobno izkušnjo kot avtorica teme, nasprotujem uporabi ADjev za vsako malenkost, ampak včasih si res že tako globoko, da rabiš nekaj, da te dvigne in da lahko sploh začneš delati na sebi ter si pripravljen za psihoterapijo.
Če pa je depresija blaga lahko pomaga samo psihoterapija in je kul.

Psihoterapija je možna brezplačno (preko društva DAM - poglej njihovo spletno stran, seznam terapevtov, ki sodelujejo z društvom - jaz sem ga dobila takoj, zastonj), preko napotnice (kar pa se čaka tudi nekaj mesecev) ali samoplačniško. Nekateri terapevti imajo tudi simbolične cene za brezposelne in študente, samo vprašati moraš in obrniti par telefonskih številk.

Možnost je tudi, da obiskuješ psihoterapijo, ki je intenzivna, traja pa nekaj tednov in vsak dan - v Begunjah (moraš se voziti), kjer imajo (baje) edini tak psihoterapevtski center v Sloveniji.

[g.AI.a]

Drugače pa moji obiski pri psihiatru so izgledali tako: Prideš na prvi pregled, ki traja 4o minut, tam ugotovi kaj sploh je s tabo, ti postavi diagnozo itd., potem pa hodiš enkrat na mesec samo še na kontrole. Lahko pa se seveda udeležiš psihoterapije, ki pa je, kot sem že prej omenila zelo draga.

Torej imaš ti izkušnje samo s psihiatrom? Ampak če sem te prav razumela, psihiater ne nudi pogovora in svetovanja, pač pa samo zdravi s tabletami - takšnimi in drugačnimi?

V nadaljevanju si pisala o vplivu zdravil na telo oz. psiho - jaz vsekakor želim najprej poskusiti samo s pogovorom. Se mi pa zdi 1x na mesec po 40 min zelo malo. V bistvu ne rabim nekoga, ki se mu bom izpovedovala vsak teden po 3x, rabim pa nekoga, ki ve kaj dela in ni tam samo zato, da posluša pacienta, on pa zrecitira kar pač mora in mu prinaša mesečno plačo.

Pozna kdo kakšnega dobrega psihologa/psihoterapevta na severnem Štajerskem (Mb, Ptuj in tisti konci)? Zanima me kakšne so ponavadi čakalne vrste, če se naročim z napotnico? Ne vem, če bo kaj pomagalo priti na vrsto šele čez pol leta. Določene stvari moram spraviti v red čim prej, vsaj toliko, da bom lahko normalno funkcionirala in se ne bom vsak dan sekirala kaj bo z mano ter imela občutke slabe vesti zaradi tega, ker se nikamor ne premaknem.

Koliko so pa (okvirne) cene za en obisk pri psihologu/psihoterapevtu, v kolikor se naročim samoplačniško? Verjetno se cena razlikuje od psihologa do psihologa (oz. psihoterapevta), a bi rada imela neko okvirno predstavo kolikšen strošek bi to bil.

Ja, jaz imam izkušnje s psihiatri - sicer ne zaradi depresije, pa vseeno. Sem se pa od nadalnjih kontrol že odjavila, ker z njimi dejansko nič ne dosežem.
Drugače pa ja, psihiater ti ubistvu predpiše samo tablete - če jih seveda želiš. Je pa samo prvi obisk dolg 4o minut, kontrole trajajo samo po 2o (to sem pozabila napisati). Kar je definitivno premalo, da bi karkoli rešil.

Iz štajerskega konca pa nažalost ne poznam nobenega psihoterapevta.

Drugače pa mislim, da si zelo preveč kritična do sebe. To, da si naredila napako glede izbire faksa se je zgodilo že mnogim in s tem ni nič narobe. Saj je težko in kar malo strašljivo, da se pri svojih 19 odločiš kaj boš počel celo življenje. In to kar ti doživljaš je čisto nekaj drugega kot pa lenoba. Ne krivi se toliko za to. Najbolje je, da doma poveš kakšna je situacija in prosiš starše, da te poskusijo razumet.
Vpisi na fakultete se bodo lihkar začeli. Lahko to leto poskusiš na drugem faksu. Časa imaš do 5.3. Vzami si kakšen teden prosto.. Delaj samo tisto kar te veseli, sprosti se, vglavnem uživaj! Medtem pa lahko razmisliš kaj bi te zares veselilo.. Izbire imaš ogromno! Dobro bi bilo tudi, da se ne zapiraš preveč vase. Pokliči kakšno prijateljico in pojdita na kavo. In ne sramuj se ničesar, če te bo vprašala kako ti gre s faksom. Reči ji, da ti ta smer pač ni pasala. Prepričana sem, da se ti zaradi tega ne bo posmehovala, niti nič slabega si ne bo o tebi mislila.

Vglavem, ne sekiraj se preveč... Zaradi tega, ker si naredila napako, še ne pomeni, da si zguba. Bolje, da faks zamenjaš, kot pa, da moraš potem celo življenje delati nekaj, ki te sploh ne veseli, don't you think?

[T00Mika]

Pozdravljeni Lorelei in Estela. Obema bi svetovala enako: pojdita k osebnemu zdravniku, ta vama že lahko predpiše antidepresive, naj vama da tudi napotnico za psihiatra; mislim, da bo obema lažje, če bosta šli preko tega ob pomoči zdravil, ki vama bodo dala voljo, da bi sploh kaj konkretnega naredili in preprečili stopnjevanje bolezni

Ja seveda najlažje je prosit za AD-je, začeti z uporabo in to je to..

Kaj pa vsi stranski učinki, ki jih prinesejo Ad-ji, potem menjava le-teh, če človeku ne ustrezajo..
Mislim, da je v prvi vrsti pomemben pogovor z zdravnikom/specialistom in potem korak dalje, morebiti kakšne terapije in navsezadnje, če res ne gre drugače-tablete..
Ker stranskih učinki niso tako nedolžni, kot marsikdo misli..in da potem kar naenkrat ob uporabi nekaj tablet, vidiš kamenje cvetet..
Včasih je dobro se s kom pogovorit in šele nato posežt po tisti obliki-ki se nam zdi najlažja, ni pa rečeno, da najboljša...

Punca, ne beri iz konteksta! Ja, prvi korak, ki ga moraš (!) naredit, če si tako daleč, da samo poležavaš, lažeš okolici o svojem psihičnem stanju, ne narediš ničesar, da bi bilo bolje (ker ne zmoreš!) ... je, da jemlješ AD. In kot piše dalje že v mojem 1. postu: AD ti pomaga, da se pobereš. Nobenih groznih stranskih učinkov ni navadno. Stranske učinke imaš lahko tudi pri antibiotikih, pa jih bi pri pljučnici jemala, kajne? Pa da ne bi o tem, da imajo vse kontracepcijske tabletke precej hujše stranske učinke kot ADji, pa jih jemlje mnogo mladih punc ... Kadar si pač v resnem zosu, je treba postopat odgovorno. Dejstvo je tudi, da so pri AD v ''stranskih učinkih'' navedeni vsi simptomi, ki so jih opazili ljudje, ki so jih jemali. Ker AD ne deluje takoj, ampak po cca. treh tednih, to pomeni, da je nekdo, ki je bil v resni depresiji ali pa je imel obsesivno-kompulzivno motnjo opažal povsem ''normalne'' simptome svoje bolezni, pripisal pa jih je ADju. Podobno, kot če bi jaz, ko mi tablete proti migreni ne bi prijele, poročala, da mi tablete povzročajo glavobol - v resnici pa samo ne bi delovale ... razumeš?

In še to: Iz nezdravljene depresije se lahko razvijejo razne obsesije, fobije in psihoze. In tega se je treba zavedat in depresijo jemat resno - jemat zdravila - ne pa se zafrkavat z njo in vlečt do skrajnih meja svojih sposobnosti.

Po tem, ko AD prime, kar je tam nekje po treh mesecih, pa začneš delat na sebi. In tega prej niti nisi sposoben. In to zdravljenje - psihoterapija potem traja leta (!), če si daleč zabredel in mesece (!), če nisi. Tisti čas, ko jemlješ AD je neprimerno krajši od dejanskega zdravljenja depresije.

In ravno taki odgovori in stigmatiziranje zdravil so tisto, kar vodi ljudi v to, da njihove motnje napredujejo, se razvijajo in se tudi čas zdravljenja daljša!

Nisem za to, da se takoj jemlje AD, absolutno ne. Če se psihično počutiš slabo, tudi daljši čas, ampak ob tem še vedno povsem normalno (!) deluješ v življenju, potem vsekakor mislim, da je najboljše it k psihologu, se pogovarjat, zapisovat svoje težave itd., ampak če si že ustvarjaš svoj lasten svet, v katerega nima nihče dostopa, če nikomur ne zaupaš, ne poveš, kako se počutiš, med tem pa hiraš in zapadaš v samomorilne misli in propadaš - ne zmoreš storit ničesar s svojim življenjem, potem je upiranje zdravilom enostavno neumno.

Ampak dejansko stranski učinki določenih AD-jev k ljudje niso potem še dva-tri mesece niso sposobni početi ničesar ne moreš ravno primerjati s stranskimi učinki nekih antibiotikov al KT, kot ležati zaradi vrtoglavice, mravljinčenja, odrevenolosti in potem naj bi pri določenih ad-jih vztrajal vsaj 4 mesece, preden se sploh pokaže ali določeni osebi ustrezajo ali dejansko ne..potem poizkusijo z drugimi..
Tako, da vse skupaj ni tako nedolžno kot marsikateri napišejo ali rečejo, jemlješ Ad-je in to je potem to.. Malce poglejte forume, kjer ljudje iz izkušenj poročajo takšne in drugačne resnične plati teh "čudežnih tabletk".

[*Abby**]

Ja, jaz imam izkušnje s psihiatri - sicer ne zaradi depresije, pa vseeno. Sem se pa od nadalnjih kontrol že odjavila, ker z njimi dejansko nič ne dosežem.
Drugače pa ja, psihiater ti ubistvu predpiše samo tablete - če jih seveda želiš. Je pa samo prvi obisk dolg 4o minut, kontrole trajajo samo po 2o (to sem pozabila napisati). Kar je definitivno premalo, da bi karkoli rešil.

Ne posploševat! Niso vsi psihiatri takšni. Dejansko se najdejo tudi taki, ki si vsak teden (!) vzamejo eno uro. Res je, da je takšnih manj, ampak obstajajo.

In kaj si dosegla s tem, da si se odjavila od kontrol? Zdravje?

T00Mika in ti to veš ker ... vrtoglavice, mravljinci, nespečnost, agresija, samomorilnost ... to so vse klinični znaki depresije. In ja, to se ti lahko dogaja dlje časa. Vsaj tri tedne dokler ne primejo zdravila, če je stanje hujše pa tudi do tri mesece.
Trije ljudje, ki so mi zelo blizu, so ADje jemali, niti eden od njih ni imel nobenih stranskih učinkov. In ne, nikomur od njih ADji niso čudežno rešili življenja, so jih pa postavili na noge do te mere, da so vstali, šli na terapijo in bili tam sposobni delat. Zdaj vsi funkcionirajo normalno. Brez ADjev bi pa vsaj očeta zelo verjetno izgubila za vse življenje - bodisi zato, ker bi zblaznel ali pa zato, ker bi se ubil.

Prosim, nehajte s temi predsodki, dve punci tule ne zmoreta več funkcionirat, zapirata se v svoje svetove in v takih situacijah je pač treba reagirat zrelo in odgovorno. Jemat zdravila in delat na sebi, ko to že zmoreš!

In btw: kontracepcijske tabletke lahko v najslabšem primeru pripeljejo do tromboze ali raka na prsih in antibiotik ti lahko v najslabšem primeru uniči jetra.