Se preseliti k njemu?

[jullia_]

Julija, postavi se v mojo kožo, ni mi lahko, naredl so mi hišo, v katero nisem do zdaj dala skoraj nič, in jima nej pokažem hvaležnost na tak način, da jima pustim celo bajto, kmetijo, in rečem, j... se sama... al kaj... postavi se v mojo kožo, vem d se boš težko, jaz mam srce očitno in mi je težko ob taki situaciji, tebi je mar samo zase...
Ne razumeš me in me nikoli ne boš...

Evo, točno o tem govorim. Sama pač na stvar gledam drugače, hišo bom gradila zase (ali kupila stanovanje), ne pa za svoje otroke. Oni bodo seveda preskrbljeni, dokler bodo odraščali in tudi pri osamosvajanju jim bom pomagala, kolikor bom lahko, potem bo pa čas, da se osamosvojijo in si ustvarijo svojo družino.
Tega na faksu vidim čisto preveč, samo da tam ne gre za nepremičnine ampak za razna podjetja, ki so jih očetje postavili, da bi nekoč v njih delali skupaj s svojimi otroki in potem moji sošolci kri švicajo pri tem študiju, ker ne upajo staršem povedat, da bi bili raje npr. profesorji matematike.

Ni ti treba dramatizirat v smislu tega, kdo ima srce in kdo ne. Srce imamo vsi, to je biološko dejstvo Sem pač mnenja, da moraš postavit na prvo mesto svojega moža in otroke, staršem pa pomagaš, kolikor se da. Dokler so pa starši tvoja glavna prioriteta, pa čisto razumem tvojega tipa, ki se noče k vam priselit.

[čivava]

Dokler so pa starši tvoja glavna prioriteta, pa čisto razumem tvojega tipa, ki se noče k vam priselit.

Ja ti razumeš njega, jaz ga tud, ampak on ne mene... Sej jest če ne bi blo takšnih obveznosti doma, se neb obremenjevala, in bi šla k njemu živet, sploh bi šla, če bi jaz mela mlajšega brata, sestro...
Tud njemu so prioriteta njegovi starši, razumeš tudi mene???

Ne, ker me nočeš razumet,....

U bistvu, maš prav, mogoče res, da preveč gledam na starše, njegove, ali moje, in hiši ki sta zgrajeni, za "naju", lahko se zgodi, da navsezadnje ne bova v nobeni od teh dveh hiš, konec koncev bi tud jaz rada imela svojo zasebnost in imela svojo hišo. No saj , kej pa vem, bom že vidla kam me bo pot zanesla... Eden pri naju bo mogel popustit, če ne bova kar oba.

[Alina21]

Pri nama je tudi kar težka situacija. Pri mojih doma imamo veliko kmetijo, imam mlajšo sestro, ki gre drugo leto študirat v lj, sama sem tik pred diplomiranjem, imam že dobro plačano redno službo, doma pa so še mama,ata in stari ata, ki dolgo ne bo več pomagal. Na sestro ne računajo, ker baje ona ni za delo z živalmi, tako da sedaj meni usiljujejo tak način življenja. Js še vedno pomagam, čeprav sem dosti tudi pri fantu. Oče vedno veča in veča kmetijo, nobenega ne vpraša kako in kaj, mama ima hrbet že vsa uničen, naši odnosi so pa tudi katastrofalni.

Sestra hodi v gimnazijo, ful je pridna, letos je bla odlična, ampak se mora borit za čas in mir da se lahko uči. Meni očita vsak trenutek ko me ni doma in sem pri fantu. Parcelo zraven hiše ureja in upa,da bo tam meni zgradil hišo. Včasih sem še imela željo ostati doma, ampak sedaj, ko pišem diplomo, imam službo, fanta, mi enostavno ne znese več tako pomagat, moram pa priznat še to, da sem že zadnjih 15 let deležna vsakodnevih prepirov, poniževanj, kaka zguba sem. Ko so naši spoznali fanta so bili navdušeni nad njim, lansko poletje je dosti pomagal in skoraj živel pri nas, saj je drugače kar daleč in se mu ni splačalo vozit ob 10h zvečer vsa uničen domov. Ko je bilo poletnega dela konec so me pa naši napadli, da zakaj je tolk pri nas, je egoist, ki ne misli na svoja uboga starša, ki sta že oba upokojena in nimata nič za pomagat, ampak uživata penzijo. Samo zato, ker ne prenesejo če vidijo nekoga brez dela..kao...Fant je prenehal tako pogosto hodit k nam, sedaj grem več jaz k njemu, pa še ko pride k nam se fotr non stop nekaj znaša nad mano, tako da mu da vedet, da je odveč...Potem je tu še moja predraga teta, ki se v vsako stvar utika, samo kjer treba ne. Starmu atu sem rekla,da bom šla živet k fantu in se je pol njej potožil, ona pa mene napadla da sem egoist, da bom starga ata v grob spravla in da ne mislm nč na svoje starše. V glavnem mojemu očetu je najpomembnejše delo in nič drugega, odnosi niso bili nikoli pomembni, to da bo imel obe hčeri s končanim faksom tud ni važno, kakroli pomagamo smo vedno nič vredne. Mama je jezna na cel svet, ker ima ful dela, kregajo se kar naprej. Ko sem 2 dni pri fantu me zagrabi občutek živčnosti in žalosti, ko moram spet domov, med tako živčno vzdušje, ki ima že vplive na mojo psiho.

Tako to je moja zgodba, sicer malo dolga. Pri fantu doma imajo cel štuk in podstrešje še fraj, tako da nameravava bit tam. Čeprav je bila na začetku bodoča tašča mal tečna, se je zdej umirila. Vem, da tud z njo ne bo lahko, ampak lahko si bova vzela čas zase, medtem ko pri nas doma to ni mogoče.

Kaj pravite na opisano situacijo?

[čivava]

Ja jaz pravim da je tole vse skupaj en hudič a ne...
K sreči se pri nas ful dobr razumemo, pa on tud s svojimi starši, in mislim da glede utikovanja ne bi blo problemov ker so starši pri nama dobri in prijazni.

Ja zate pa ne vem... Jaz ti bi težko svetovala, mi je pa čudno da bi radi starši obdržali tebe, fanta pa kritizirajo... Pri nas majo radi moga tipa...
Če se boš preselila k njemu, bo najbrž vse to padlo na tvojo sestro, saj bo tudi ona prišla do diplome, malo se bo zresnila in bo mogoče nadaljevala s kmetovanjem... ne vem no... sej, v srednji tud jaz nisem razmišljala da bi ostala doma, ko pa je sestra odšla, se poročila, pa skoraj nimam druge izbire. Ne vem , jaz bi ti težko svetovala, ker sem že sama v takšnih težavah, da ne vem kako jih bova midva rešila.

[Alina21]

Ja čivava pri tebi je dosti drugače. Midva sva tud na začetku nameravala ostat, eno leto nazaj približno, sam pol sva pa vidla da se ne bo dalo. Sej je blo že prej dosti problemov z odnosi, sam očitno imam trdo kožo, ki pa zadnje čase postaja mehkejša in takšnega več ne prenesem.