Se preseliti k njemu?

[~NIA~]

[kr.ena]

POPOLNOMA se strinjam s tabo ker sem namreč mnenja da stari in mladi NE morejo skup živet.. tudi mene bi motlo da bi mi nekdo čez nadstropje hodo ker ti konec koncev krade tvojo zasebnost in ob enem sproščenost..

oky jaz sem stara komaj 18 let z mojim sem pa skupaj leto pa pol.. včasih se tudi tak pogovarjama kao če bi slučajno ostala kdaj skupaj kje bi živela ker se on nikakor ne bo ločil od svojega rojstnega kraja in da želi ostati doma ker je edini doma, bratje in sestre imajo že vsi družine.. finta je tudi v tem da je od mene do njega 90km! on pa tudi pravi da nekega kredita za bajto on nebo nikoli jemal če lahko ostane doma.. sej njegovi starši so super ampak vseeno.. mogoče bo blo malo glupo ampak jaz potem takem rajši ostanem brez njega kot da grem živet k njemu.. on pa se tudi ne bi želel prilagodit..

Če ni nobeden pripravljen na kompromis, je potem res bolje, da gresta narazen.

[čivava]

Midva mava tud velik problem, ful se mava rada sam kk bova to spelala pa ne vem, ker pri njemu računajo da bo doma on, pa čeprav ima doma še mlajšega brata, jaz pa sem po sestrini poroki ostala sama doma, tko da, jaz nočem od doma, ker imam eno nadstropje samo zase, on pa doma prav tako, problem je, ker ima doma manšo kmetijo, pri nas prav tako, in jaz ker imam starše rada, nočem pustit, da se bosta sama matrala, on pa prav tako noče, da se njegovi matrajo sami, ker je on res priden in ful nardi doma. Njegovi računajo nanj, pri meni pa name, in zdaj sva v enem takem krogu da ne veva kaj naj narediva. Mava se rada, zaradi tega res ne misliva it narazen...

[orhideja1]

Čivava ti imaš res zapleteno situacijo. Eden bo moral popustit.

Drugače se je kolegica preselila k fantu in doživela pravi šok. Najprej je bilo vse lepo,... ko pa se je enkrat za stalno preselila tja, je morala vse gospodinjske obveznosti prevzeti ona,...

[*skokica*]

Če bo le možno, ne bom nikoli živela ne pri mojih ne pri njegovih starših. Hvala bogu se s tem strinja tudi moj.

[orhideja1]

Če bo le možno, ne bom nikoli živela ne pri mojih ne pri njegovih starših. Hvala bogu se s tem strinja tudi moj.

Isto razmišljam jaz. Samo kaj, ko je vse tako drago.

[jullia_]

... problem je, ker ima doma manšo kmetijo, pri nas prav tako, in jaz ker imam starše rada, nočem pustit, da se bosta sama matrala, on pa prav tako noče, da se njegovi matrajo sami, ker je on res priden in ful nardi doma. Njegovi računajo nanj, pri meni pa name, in zdaj sva v enem takem krogu da ne veva kaj naj narediva. Mava se rada, zaradi tega res ne misliva it narazen...

A bosta vidva čez 20 let tudi na svoje otroke pritiskala in jim diktirala, kako naj živijo? Kmetija ne bo kar izginila in tudi vidva bosta enkrat stara. Otroci pa bodo imeli mogoče drugačne želje in bodo pod točno takšnim pritiskom kot si ti trenutno.

Vem, da je pri vama situacija malo drugačna kot pri večini, ker imate kmetije, ampak še vseeno se mi zdi, da je ustvarjanje skupnega doma in življenje v dvoje stvar, kjer mora mladi par najprej gledat nase, potem pa šele na vse ostale. To ne pomeni, da pustiš starše same, ker še vedno lahko prideš pomagat vsaj pri večjih opravilih, če že vsakodnevno ne.

[galathea]

Tudi jaz sem živela pri njemu, kar nekaj časa. No-go.
Razlogi:
- ni zasebnosti
- nisi na svojem (teoretično pomeni, da te lahko en na prag postav pa nimaš kej govort)
- vedno morš gledat kako se boš obnašal, izgledal....ne vem no...živa muka.

[matjazd]

... problem je, ker ima doma manšo kmetijo, pri nas prav tako, in jaz ker imam starše rada, nočem pustit, da se bosta sama matrala, on pa prav tako noče, da se njegovi matrajo sami, ker je on res priden in ful nardi doma. Njegovi računajo nanj, pri meni pa name, in zdaj sva v enem takem krogu da ne veva kaj naj narediva. Mava se rada, zaradi tega res ne misliva it narazen...

A bosta vidva čez 20 let tudi na svoje otroke pritiskala in jim diktirala, kako naj živijo? Kmetija ne bo kar izginila in tudi vidva bosta enkrat stara. Otroci pa bodo imeli mogoče drugačne želje in bodo pod točno takšnim pritiskom kot si ti trenutno.

Vem, da je pri vama situacija malo drugačna kot pri večini, ker imate kmetije, ampak še vseeno se mi zdi, da je ustvarjanje skupnega doma in življenje v dvoje stvar, kjer mora mladi par najprej gledat nase, potem pa šele na vse ostale. To ne pomeni, da pustiš starše same, ker še vedno lahko prideš pomagat vsaj pri večjih opravilih, če že vsakodnevno ne.

Lahko je reči, da boš hodil pomagat, a ko si nekje drugje ti to ne znese več. Tako, da se na to ne moreš zanašati. Na kmetiji ti skoraj ne preostane drugega kot da ostaneš tam, če hoče stvar it naprej. In če se razumejo bi bilo škoda, da stvar ne gre naprej.
Moti pa me to, ker nimaš zasebnosti, ker je polno prilagajanja. Lažje je, če si na svojem. A da boš hodil drugam delat - mislim, da je preveč naporno.

[matjazd]

Podvojeno.

[punkie_]

zame tud ni dnarja k bi me prepriču da bi se k tipu preselila. sej njegova mtka pa sestra brat pa njegova familija so usi kul, ampak ko se preseliš k nekomu se situacija spremeni. že zdej njegova mtka jamra ker ma ta drug sin še enga froca, kao da že tko ni prostora pa dnarja itd, pa da ne plačujejo useh stroškov, oz plačujejo samo stroške in ne najemnine... ker majo v spodnjem štuku ubistvu svoje stanovanje, in če nebi blo njih bi ga recimo lahko oddajali in bi mtka zaslužla, tko pa ne če so oni tm.. pa pol večkrat omen kok je njegov sin nevzgojen, pa kako bosta še enga uzgajala, pa da more skos na njega pazt pa mu kuhat in take... mislim, hvala lepa, da bi še js pr njih živela ona bi pa govorila nama z mojim zakaj še en otrok in še kej druzga. raj živim sama pr mojih starših al pa u najemu, čeprou upam da se bo dal kšn kredit uzet pa da bojo moji kej primaknili, na njegove itak ni za računat..

uglavnm upam da mi nikol ne bo treba živet pr starših od kerakoli

[jullia_]

Lahko je reči, da boš hodil pomagat, a ko si nekje drugje ti to ne znese več. Tako, da se na to ne moreš zanašati. Na kmetiji ti skoraj ne preostane drugega kot da ostaneš tam, če hoče stvar it naprej. In če se razumejo bi bilo škoda, da stvar ne gre naprej.

Sej se strinjava. Ampak enostavno ne vidim razloga za forsiranje čez vse meje samo zato, da se bo kmetija obdržala (ali družinsko podjetje, karkoli). In če ti ne znese hodit pomagat, to verjetno pomeni, da imaš v svojem življenju dovolj obveznosti, da ne moreš zraven še part-time kmetije furat. Vprašanje je, če bi jo moral, samo zato, ker so starši kmetje.
Na splošno se mi zdi to ena bolna slovenska obsesija, da se starši trudijo obdržat otroke doma za vsako ceno. Vem, da posplošujem, ampak tukaj v našem koncu se zadnje čase gradijo sami podeželski dvorci, ki so za eno samo družino čisto preveliki. In edini razlog vidim v tem, da planirajo, da bo eden od otrok ostal doma in si tam ustvaril dom.
V bistvu je pa to pritisk na potomce, ki nato čutijo neko dolžnost do staršev, ki so si od ust trgali, da so tako bajto zgradili. Pa jih ni nihče silil, magari bi sezidali nekaj manjšega in ostanek denarja hranili za otroke, če jih že želijo preskrbet.

[trapa]

Na splošno se mi zdi to ena bolna slovenska obsesija, da se starši trudijo obdržat otroke doma za vsako ceno. Vem, da posplošujem, ampak tukaj v našem koncu se zadnje čase gradijo sami podeželski dvorci, ki so za eno samo družino čisto preveliki. In edini razlog vidim v tem, da planirajo, da bo eden od otrok ostal doma in si tam ustvaril dom.
V bistvu je pa to pritisk na potomce, ki nato čutijo neko dolžnost do staršev, ki so si od ust trgali, da so tako bajto zgradili. Pa jih ni nihče silil, magari bi sezidali nekaj manjšega in ostanek denarja hranili za otroke, če jih že želijo preskrbet.

Podpis.

Pri nas doma se je gradilo veliko hišo, pa še prizidek. Vse zato, da bo oskrbljeno za otroke. Pa sploh niso računali na to, da si v resnici ne jaz, ne brat ne želiva ostat doma...
Veliko boljše bi bilo, če bi denar starši hranili in vložili kam, da bi otroci potem imeli nekaj osnov na čemer delat naprej.
Tile prizidki in štuki zase pa so prikrit pritisk na otroke.

[čivava]

Lahko je reči, da boš hodil pomagat, a ko si nekje drugje ti to ne znese več. Tako, da se na to ne moreš zanašati. Na kmetiji ti skoraj ne preostane drugega kot da ostaneš tam, če hoče stvar it naprej. In če se razumejo bi bilo škoda, da stvar ne gre naprej.

Ja s starši se ful dobr razumem, vem d sem naprve jaz in moj, nato pa ostalo, samo meni osebno je težko da bi kar odšla pa rekla, "ah sama se j.. po teh travnikih".... Sej poznam folk, kjer hodjo otroci dam pomagat... sam vseeno se mi zdi, da če se kopčaš s starši, je lepo, da jim pomagaš, ne samo da jim hodiš pomagat, ampak da ostaneš doma...
Sej če sm dobro zastopila, si ti Matjaž na moji strani in me vsaj ti razumeš???

Sej se strinjava. Ampak enostavno ne vidim razloga za forsiranje čez vse meje samo zato, da se bo kmetija obdržala (ali družinsko podjetje, karkoli). In če ti ne znese hodit pomagat, to verjetno pomeni, da imaš v svojem življenju dovolj obveznosti, da ne moreš zraven še part-time kmetije furat. Vprašanje je, če bi jo moral, samo zato, ker so starši kmetje.
Na splošno se mi zdi to ena bolna slovenska obsesija, da se starši trudijo obdržat otroke doma za vsako ceno. Vem, da posplošujem, ampak tukaj v našem koncu se zadnje čase gradijo sami podeželski dvorci, ki so za eno samo družino čisto preveliki. In edini razlog vidim v tem, da planirajo, da bo eden od otrok ostal doma in si tam ustvaril dom.
V bistvu je pa to pritisk na potomce, ki nato čutijo neko dolžnost do staršev, ki so si od ust trgali, da so tako bajto zgradili. Pa jih ni nihče silil, magari bi sezidali nekaj manjšega in ostanek denarja hranili za otroke, če jih že želijo preskrbet.

Julija, postavi se v mojo kožo, ni mi lahko, naredl so mi hišo, v katero nisem do zdaj dala skoraj nič, in jima nej pokažem hvaležnost na tak način, da jima pustim celo bajto, kmetijo, in rečem, j... se sama... al kaj... postavi se v mojo kožo, vem d se boš težko, jaz mam srce očitno in mi je težko ob taki situaciji, tebi je mar samo zase...
Ne razumeš me in me nikoli ne boš...

[čivava]

A bosta vidva čez 20 let tudi na svoje otroke pritiskala in jim diktirala, kako naj živijo? Kmetija ne bo kar izginila in tudi vidva bosta enkrat stara. Otroci pa bodo imeli mogoče drugačne želje in bodo pod točno takšnim pritiskom kot si ti trenutno.

Vem, da je pri vama situacija malo drugačna kot pri večini, ker imate kmetije, ampak še vseeno se mi zdi, da je ustvarjanje skupnega doma in življenje v dvoje stvar, kjer mora mladi par najprej gledat nase, potem pa šele na vse ostale. To ne pomeni, da pustiš starše same, ker še vedno lahko prideš pomagat vsaj pri večjih opravilih, če že vsakodnevno ne.

No, naj čist tko povem, čez 20 let bo (upam) doma več otrok kot jih je bilo pri meni in sestri, če bo kdo zagnan zato, da bo obiral te robove in travnike, mu ne bovabranila, seveda si pa želiva, da bi nekdo ostav in nama pomagal, ni pa rečeno da bo, življenje pelje svojo pot, jaz pa pravim tako, nočem da pustim jaz same doma, hočem d bi prišel moj k meni, pa noče, čeprav ima doma mlajšega brata, in to me moti, ker če tko pogledam, so doma kolikor toliko zagotovljeni da bo nekdo ostav doma, jaz pa če ne bom pri nas, pa tud k njemu ne bi šla, pol sem pa raje nekje tko d ne bom pri njemu ne pri meni, če bi bla pri njemu, pol tud nimam šans hodit dam pomagat, ker bo treba pr njemu delat....

No dobr sej vem d me ne kapirate, sej važn d jest sebe, sam bi hotla da me tud moj kapira, pa me ne ... Tu imava probelm... ki se bo še nekaj časa reševal...