Se preseliti k njemu?

[*lilica*]

preveč kruta si...omejene stike z družino?sori ej, če ne maraš stikov z ljudmi k živijo v isti bajti pol ni šans d si tam.ne moreš ker tko ne gre.

Pa sej ni tko misnla omejiti. Ampak če bi se njen fant ves čas zadrževal pri družini v spodenjm nadstropju, ona pa sama zgoraj, to za njo zagotovo ne bi bilo prijetno in bi se počutla kot da ne paše zraven.

[Kasiopeia]

Se strinjam. Jaz mislim, da s to omejitvijo stikov ni ciljala na kakšne spore ali pa odtujitve; ampak če imata ona2 samostojno gospodinjstvo, naj se kot tako smatra. In naj se ne visi ves čas pri starših, sicer je vseeno ali imata svoje stanovanje ali pa sobico zraven spalnice staršev.
Meni se njeni pogoji zdijo edino smiselni!

Mislim, da če se ne bosta odločila za tak, samostojen način, ampak bosta npr. hodila jest k staršem, hodila obleke prat k njim, ipd. potem vaju ne bodo dojeli kot odrasel par, odgovoren in zrel.

[kr.ena]

To, da starši ne vstopajo v vajine prostore brez trkanja, oziroma nasploh nenapovedani, je zame čisto normalna zahteva.
Glede kuhanja pa pač razmisli. Če ti nerada kuhaš, njegova mama je pa pripravljena kuhati za vse, je to lahko čisto sprejemljivo. Ampak zdi se mi, da imaš občutek, da bi ti morala kuhati svojemu fantu ...

5. Iz tega sledi to, kar me najbolj muči: da bi bla JAZ pri NJEM. Vedno je nek občutek podrejenosti, npr. niti vrtnic ne morem it narezat za šopek, ker je foter zaljubljen v tiste vrtnice. Poleg tega imam malo slabo vest, ker so z denarjem bolj na tesnem in se počutim kot parazit.

Vrtnice so banalen problem. V najemniškem stanovanju jih tudi ne boš imela možnosti natrgat na vrtu.
Kot parazit se ne boš počutila, če se dogovorite, da vidva prispevata za skupne stroške (elektrika, ogrevanje, hrana - če bo njegova mama kuhala za vse)
Ta občutek, da boš "TI pri NJEM" pa ... razumem te. Ampak če sicer v zvezi vse štima, bi se kmalu počutila čisto normalno. Tudi meni je bilo v začetku čudno biti v "njegovem" stanovanju, če ga par dni ni bilo, zdaj sem se pa navadila.
Ni sicer MOJE na papirju, ampak jaz sem pač tak človek, da me to ne moti. Dokler se imava rada in sva skupaj (in upava, da bo vedno tako), je to tudi moj dom. Seveda pa ta občutek pride po določenem času, ne takoj.

Najbolj bistveno pa: če imaš glede selitve skupaj pomisleke, še očitno ni pravi čas. Seveda je treba določene stvari uskladiti, ampak če za vsak kompromis, ki ga dosežeta, najdeš en nov "ampak ...", raje malo počakaj z vsem skupaj.

[leoncinha]

Jst ti svetujem, da se nikakor ne preseli k njemu. Sploh pa če greš zdej na faks... študentsko življenje je prelepo da bi ga preživela s fantovimi starši. Sej si lahko ti najdeš privat stanovanjce, pa bo on hodu k tebi pa tko... NIKAKOR pa da bi šla že zdej živet k njemu. No way z moje strani!!!

[shtrukeljchek]

Ko da bi brala sebe Tut ne prenesem nekih divjih odnosv s starši. So kul, vse uredu, smo prjazni en do druzga,ampak kle se pa konča. Če bi moj lubi živel s starši jst ne vem kako bi se najina veza razpletla. No sej vprašanje če bi se sploh začela plest.

Tvoji stari majo drugač prav. Kaj če se razideta? Se bosta potem kregala od koga je kej?

Ti predlagam da lepo najem sebi eno sobico ali pa stanovanje in naj bo on pri tebi. Ko te bo prepričeval mu pač povej da bi se pri njih počutila v preveč podrejenem položaju in da te tut mal skrbi da če bi se skregala al pa kej.. da se zdiš sama seb še mal premlada in da bi rada uživala študentski lajf k s eti zdi da je to stvar k bi jo rada izkusla. No čeprov men se zdi da ti bolj nisi ready kot karkol druzga. Uživi študentski lajf. Ko si enkrat v vezi in ko živita skupaj je zlo mal časa oz. prostora da se kam skriješ ko ti paše. Pa prištej zraven še kakšna obdobja ko imaš izpite in si cel tečen in težek, pod stresom in bi imel samo malo miru, pa ti potem tipo teži kaj je narobe, po možnosti se še cela familija hoče ukvarjat s tvojim problemi pa si na dobri poti da se vajina veza poruši.

Mislim jst osebno živim s fantom ampak če bi imela možnost živeti z njimi ne ne... bi prišlo do velikih problemov.

Če te že sedaj tako moti da si napol pri njih napol nikjer pa primakni kaj denarja zraven za hrano ali pa pejt sama v trgovino in kaj kupi, če ne druzga iz vljudnosti, da ti ne bodo mogl očitat česa.

[shtrukeljchek]

Pa še neki...

MOja sestra recimo živi s fantom pri njih. Čeprav so z mamo full prijatle (po sestrinih besedah ja), jst tamalo tok dobr poznam da vedno ko pridem tja jo vidim kako ma neke maske na seb in se uno prov prisilno smeji ampak ona je očitno že tok notr padla da sploh ne porajta več. Tastara skos visi v njunih prostorih, skos moralizira nekaj in uči, skos jih posiljuje s hrano, po 3 letih jo še vedno vika, s fotrom se ne šteka kej preveč ker je on v drugem svetu. Bog ne daj da bi ona ponoč prišla domov- ogenj v strehi: enkrat je šla samo z nekim sodelavcem (ki je btw star okol 50 let) na kavo ker je čakala bus, on ji pa ni hotu nehat morit in pol sta šla. Nič sexualnega al pa karkol v to smer. No tipo je čist obolel, mama ji je pa potem prišla rečt da se to res ne spodobi da hodi z drugimi na kave in da ona tega nikol ni počela. Mislim wtf? MODEL JE STAR 50 LET!????? No pa temu podobne fore. Zdej gre pa še fant njen v vojsko in bo ona sama tm. POpolnoma podrejena. Sej ok sej si je sama kriva za to, sam druge opcije pač nima.

[***Ally***]

Jaz te tudi čisto razumem...sem bila v situaciji, da bi se vselila v fantovo stanovanje in nisem sprejela povabila. Sicer si zelo želim iti na svoje, ampak s poudarkom na "SVOJE". Vsega svojega denarja pač ne mislim vlagati v nekaj kar ni moje, če bi se razšla pa ne bi imela kam iti (razen pač nazaj domov) in potem bi šel ves moj trud in denar v nič. Če pa gre za stanovanje v hiši staršev pa niti razmišljala ne bi o tem. Enostavno si ne želim življenja v prostoru, kjer ni nič mojega, nič ne bi mogla narediti čisto po svoje, kot si jaz želim in pa nasploh bližina staršev je zame zelo moteča. Sicer smo se super razumeli, ampak pač na določeni distanci, ne bi pa želela vdirati v njihov dom.
Jaz bi ti tudi svetovala najem študentske sobe...še vedno boš lahko ti kdaj pri njem, lahko bo tudi on pri tebi. Osamosvojila se bosta pa, ko bosta finančno in psihično pripravljena.

[jullia_]

O tem zadnje čase kar precej razmišljam. Sicer se nimam zaenkrat nobenega namena selit, prej ali slej bo pa treba iz gnezda odletet.
Sicer je naša bajta precej velika in verjetno se je ob gradnji prizidka potiho računalo, da bo ena od naju s sestro ostala doma, ampak to na noben način ne bom jst. Dovolj dobro poznam sebe in svoje starše, da vem, da bi se pobili. Sicer se čisto v redu razumemo, samo preveč različna mnenja imamo o določenih stvareh.
Na splošno se mi zdi, da nikoli do konca ne "odrasteš" in da ne moreš imet avtoritete nad lastnim gospodinjstvom, če imaš v hiši mamo in očeta, ki sta na nek način še vedno gazdi. Itak, sej je njuna bajta, ampak meni bi šlo to grozljivo na živce, da bi me celo življenje mama spraševala, kdaj domov pridem.
Mogoče na to gledam še malo bolj kritično, ker mi živimo v skupnem gospodinjstvu s starimi starši in vsaj zame osebno je situacija iz dneva v dan bolj nevzdržna, ker nimam niti sekunde miru pred sitnarjenjem o stvareh, ki se mi zdijo popolnoma banalne.

[*lilica*]

Tvoji stari majo drugač prav. Kaj če se razideta? Se bosta potem kregala od koga je kej?

Hja, to če se razideta zdj najbrž ni lish pametno gledat. Kot da bi rekla, zakaj bi se dva poročla, a da bosta pol še ne vem kolk težav mela, da se bosta ločla..brez veze
Ponavad se odločiš, da boš z nekom živel, ker meniš, da bo to za vedno, ampak vseeno pa zna biti problem, če pride do tega, da se bosta razšla, te lahko konec koncev tud vn vrže, ker je hiša njegova

[Peony]

Punce, kdaj ste po večini se odločile za skupno življenje s fantom? Koliko ste bile stare, kje sta živela oziroma živita (pri starših itd)? Kako ste s fantom sploh prišle do te ideje? Ste se nekega dne na kavici kar začela pogovarjati o tem? Kako ste mu dale vedeti oziroma kako ste načele pogovor, da si tega želite (če ste ve dale pobudo) in kako on?

Nisem hotela odpirati nove teme zato sem vprašala tu, ker se nekako navezuje na obstoječo.

[sarita]

Midva sva živela vsak v svojem najemniškem stanovanju v LJ, ampak vsak dan spala skupaj - pri njemu ali pri meni. Postopoma je pogovor nanesel na to, da brezveze plačujeva 2 najemnini, ko bi lahko eno samo. Pa še na vožji s trolo bi prišparala (na času in denarju). Šla sva živet skupaj. Pri njemu doma sva si rihtala eno sobo, da bova imela kje bit za vikende (večja postla, več prostora...) in postopoma začela razmišljat o tem, da bi živela tam in se vsak dan vozila v LJ. To je to, po letu in pol življenja skupaj v LJ, sva zdaj skupaj pri njemu doma. Si pa oba čim prej želiva it na svoje. Bova lahko tkole več prišparala, ker ne dajeva za najemnino. Prilagajat se je itak treba, ampak se da potrpet, ker ni neke hude panike. Ne bi pa tkole živela za vedno, on pa tudi ne.

[ana27]

Jst ti svetujem, da se nikakor ne preseli k njemu. Sploh pa če greš zdej na faks... študentsko življenje je prelepo da bi ga preživela s fantovimi starši. Sej si lahko ti najdeš privat stanovanjce, pa bo on hodu k tebi pa tko... NIKAKOR pa da bi šla že zdej živet k njemu. No way z moje strani!!!

Se podpišem.

[PiLLca]

Mogoče še moj nasvet.

Sem prebrala vse kar napisala in v tem našla delček sebe in situacijo v kateri sem bila sama pred kakim letom.

Vse kar ti lahko rečem je le to, da nikoli ne bo popolno. Vedno bojo problemčki. ALi pač tašča in tast in pač odnos med vami, vedno bo pomanjkanje časa za opravljanje gospodinjskih opravil (itak, ker damo prednost učenju in prostemu času).

Prej sem bila jaz usekna na čsitočo, vse je moglo biti tipi top, ko sem živela sama. Fant, pa tako kot tvoj, razvajen s hrano do amena.

Ja, če boš živela pri njih, se najprej iznebi občutka parazita. ker to nisi. Če te bojo njegovi tako jemalo, je to pač njihov problem, ne tvoj. Tebe je izbral tvoj fant, da tam živiš, torej NJEGOV sin. Kaj te briga. Pač ne boš mogla vrtnic rezat. Poglej iz dobre strani...jih vsajimaš na vrtu, kaj če bi mogla v najemu živet? V nekem bloku? jih ziher nebi mela.

Tako da...kjer je ljubezen se vse da. Nikoli ne boš živela idelano. To ne obstaja. Tako da...jaz mislim, da je dobr način, da preverita kako močna je vez med vama. Samo ne otežuj si zadev, bodi vesela za tisto kar imaš. Ker imaš veliko. Nekateri se morajo stiskat v istem štuku kot tašče in gledat njeno kuhinjo ij jesti njeno hrano.

Midva sedaj živiva skupaj leto in pol. In naj ti povem, da nebi zamenjala nič na svetu. Ja so spodaj starši in so kdaj pametni in tečni, pa je moj pes vhodna vrata umazal, pa je problem.,...ampak jaz si ga ne naredim. Lepo pokimam, pospravim in grem. Briga me. Tudi posrpavljeno skoraj nikoli da nimava, sem se navadila. Tudi kuham bolj slabo, ampak je moj čist vesel, če jaz kaj skuham in ne ok, ker pravi, da kar on skuha ima vse isti okus

Treba je cenit malenkosti in tisto, kar ti je dano, pa boš najsrečnejša
pa srečno pri odločitvi.

[Pussy_ka_]

Skupaj sva 2 leti in nama laufa...prekrasno. Bolje ne bi moglo biti. Ker je on doma v mestu, kjer jaz študiram, mi je že od samega začetka zveze v navadi, da sem veliko pri njemu, 3-4 dni na teden. V bistvu, v hiši njegovih staršev, kjer pa imava celo nadstropje zase.
Point je v tem, da si fant zelo želi, da bi zaživela skupaj. Sicer si tega tudi jaz zelo želim, ampak imam glede tega določene pogoje, katerih pa mislim, da ne bi bil pripravljen sprejet, ker so kar malo kruti.
In sicer:
1. jaz še s svojimi starši ne zdržim predolgo, kaj šele, da bi z njegovimi. Sicer so kr OK, ampak pač raje ohranjam distanco. Tako pa bi njegovi hodili skozi najino stanovanje na teraso, mama ma pisarno poleg spalnice, sestra čepi na računalniku...
2. Imava kuhinjo, a je zaenkrat ne uporabljava. Če bi se šla te igrice, bi jaz definitivno črtala iz seznama prehranjevanje pri starših. Fora pa je v tem, da ne kuham preveč rada, pa tudi uspeva mi ne dobro, hkrati pa ne vem, kolk bom mela časa za to, ker imam zahteven študij. Fant bo drugo leto absovent in bo gotovo nekje delal, tako da bom jaz vseeno še imela več časa od njega in bo kuhanje na mojih plečih. Je pa zelo razvajen glede hrane, ker njegova mama zelo dobro kuha, vse mora biti zelo okusno.
3. V prisotnosti svojih družinskih članov se njegovo vedenje spremeni - na nivo 8 let starega otroka. Najboj je zanimivo, da lahko jezi sestro
4. To ni hiša, v kateri si želim živet. Vem, da bom nekoč uspešna in si bom lahko privoščila veliko več, a ta trenutek, ko smo vsi brez prebite pare, ne vem, če bi ravno vlagala v to stanovanje, medtem ko je fant pripravljen vložiti velik denar - konec koncev ga razumem, saj je tu odraščal.
5. Iz tega sledi to, kar me najbolj muči: da bi bla JAZ pri NJEM. Vedno je nek občutek podrejenosti, npr. niti vrtnic ne morem it narezat za šopek, ker je foter zaljubljen v tiste vrtnice. Poleg tega imam malo slabo vest, ker so z denarjem bolj na tesnem in se počutim kot parazit. Sicer imava svoj števec za el.+vodo in potem bi te stroške obvezno tudi sama poravnavala, ampak še vseeno ni nevtralen teritorij.

Torej, bi se preselila k njemu, če bi imela zase kuhinjo, svoje stroške bi poravnavala izključno sama in bi omejil svoje stike s starši. In ker sem v njihovi hiši, nimam jaz nobenih pogojev za postavljat. Tu pa se začne začaran krog.

Ali naj mu povem svoja pričakovanja glede tega?

Ponuja pa se mi še ena druga rešitev: da bi si drugo leto najela (oz. ati bi mi) neko sobico, garsonjero ali stanovanjece s kakšno kolegico, in bi raje on bil pri meni. Ta možnost mi je veliko bolj všeč, ker bi potem še lahko malo okušala študentsko življenje, pa tudi doma so načeloma proti temu, da bi jaz živela pri njemu - vsaj na finančno podporo ne bi mogla računat.

Idealka bi bila, če bi si skupaj najela svoje stanovanje - kar pa žal ni mogoče. Ker, kot sem že rekla, so pri njem na tesnem, hkrati pa ni pripravljen nekomu drugemu plačevat za stanovanje, če pa ima doma celo nadstropje.

Prosim za mnenja???

POPOLNOMA se strinjam s tabo ker sem namreč mnenja da stari in mladi NE morejo skup živet.. tudi mene bi motlo da bi mi nekdo čez nadstropje hodo ker ti konec koncev krade tvojo zasebnost in ob enem sproščenost..

oky jaz sem stara komaj 18 let z mojim sem pa skupaj leto pa pol.. včasih se tudi tak pogovarjama kao če bi slučajno ostala kdaj skupaj kje bi živela ker se on nikakor ne bo ločil od svojega rojstnega kraja in da želi ostati doma ker je edini doma, bratje in sestre imajo že vsi družine.. finta je tudi v tem da je od mene do njega 90km! on pa tudi pravi da nekega kredita za bajto on nebo nikoli jemal če lahko ostane doma.. sej njegovi starši so super ampak vseeno.. mogoče bo blo malo glupo ampak jaz potem takem rajši ostanem brez njega kot da grem živet k njemu.. on pa se tudi ne bi želel prilagodit..

[orhideja1]

Jaz se ne bi preselila k tipu in živela v isti hiši kot njegovi.
Še manj pa 90 km stran.