Še nikoli res zaljubljena ...

[my_self]

Jaz se pa ne strinjam s to " bolje je ljubiti in izgubiti, kot nikoli ljubiti" filozofijo, ker se mi zdi, da vsakič ko furaš neko zvezo, kjer si zares zaljubljen in potem to končaš, te to "malo" uniči. Z vsako zvezo/zaljubljenostjo, ki je bila neuspešna pridobiš negativne izkušnje. Na podlagi tega se potem človek pri naslednji zvezi bolj "špara" (nekateri težko zaupajo, nekateri se bojijo zaljubit, spet drugi se bojijo da bodo spet prizadeti,...itd.). Se pravi na dolgi rok ni v tem nič pozitivnega. Naberamo si vedno več negativnih izkušenj in vzorcev, ki jih potem s sabo vlečemo v naslednjo zvezo. Se pravi več resnih zvez ko smo imeli, slabše je.

Človeka, katerega res "uniči" zveza, se tudi težje spusti v naslednjo. Tako da človek, ki se "špara", je "uničen" zaradi zveze + dosti zvez, nekako ne gre skupaj za moje pojme.

[***Ally***]

jaz pa se strinjam s Harlow..

moja cimra mi je zadnjič dala lepo prispodobo:

iz zveze v zvezo si nosiš kufer in stalno ko se nekomu odpreš, zmečeš iz tega kufra vso vsebino..ko se zveza konča, potem vse pobereš in namečeš zmečkano nazaj v kufer in tako v naslednjo zvezo..vsebina kufra tako nikoli ni "pospravljena" in je zato vedno težje uporabna..šele enkrat ko si razpucaš in vse "polikaš", lahko greš v novo uspešno zvezo

gotovo te vsaka negativna izkušnja deloma uniči, tudi če si ti tisti, ki prekine (iz kateregakoli razloga) in to nosi posledice za naprej (predvsem težave z zaupanjem, strah pred ustalitvijo..)

[my_self]

^^ To najbrž velja za tiste, katere ni strah nove zveze in posledično mogoče tudi še enega konca. Tiste pa, katere je prejšnja zveza uničla v pravem pomenu besede, rata posledično tudi strah nove, se zaprejo in take ženske bodo 2x premislile če je za it v novo zvezo (pa če ti je potencialni fant še tako všeč). Tiste, ki jim je point bit v zvezi oziroma ne znajo bit same, se ne poglobijo v zadevo, bodo silile v novo zvezo pa če majo pošlihtano oz. "zlikane cunje" v kufru ali ne, drugače povedano - če so uničene ali ne. Razlika je v mentaliteti, načinu življenja.

[babygirly*]

^^ se strinjam!

[Binko]

^^tudi jaz...

[Džeki]

]Ni cisto fluskula, ker za zenske taka varianta cisto deluje, ker imajo moznost, da so povsem pasivne.

Morajo pa samo poskrbeti, da se pojavljajo na krajih, kjer je največja možnost srečanja s "primernimi moškimi".

V takih temah ženske vedno sprašujejo "kje so taki in taki moški", moške pa zanima " kaj moram naredit, da dobim tako in tako žensko".

[Harlow]

^^ ti bi bla pa z našim dionizem lih za skup

Če ma sebe na avatarju se ga ne bi branila Samo let's face it, kruta realnost je drugačna

Drugače se mi pa zdi, da čisto vsakega človeka do neke mere zveza uniči. Razlika je le v tem kako močno in kako se spopadejo s prebolevanjem le-te.

[dot]

^^ ti bi bla pa z našim dionizem lih za skup

Če ma sebe na avatarju se ga ne bi branila Samo let's face it, kruta realnost je drugačna

Saj Dioniz kar kul izgleda tisti stvor na avatarju je pa bolj podoben kakšni strašljivi žuželki al pa napihljivi igrači za na plažo, brrrr

[Harlow]

^^ ti bi bla pa z našim dionizem lih za skup

Če ma sebe na avatarju se ga ne bi branila Samo let's face it, kruta realnost je drugačna

Saj Dioniz kar kul izgleda tisti stvor na avatarju je pa bolj podoben kakšni strašljivi žuželki al pa napihljivi igrači za na plažo, brrrr

men so pa taki stvori všeč

[Black Diamond]

Po eni hudi preizkušnji, sploh v psihičnem smislu (ki pa ni bila ravno z ljubezenskega področja), sem se konkretno spremenila, spreobrnila v lastnem razmišljanju, občutenju. Vse to se je odvilo od začetka letošnjega leta skozi prvo polovico in zdaj, ko se oziram nazaj, jasno vidim prehode, korake, ki sem jih naredila v osebnostni rasti. Pred omenjeno preizkušnjo sem bila že v ekstremih kar se tiče dojemanja ljubezni, preveč otroško nedolžne zaljubljenosti, poetičnosti, navdiha polna in totalno zasanjana, prevečkrat sem zalutala v lasten sanjski svet in občasno je to pomenilo velik razkorak med domišljijo in stvarnostjo. Dobro, da nisem vsega vložila v kakšen po možnosti zgrešen cilj na dveh kosmatih tacah, ker bi utegnila končati klavrno. Drznem si sicer pričakovati, da bo moški, ki bi ga pustila do sebe, čim bližje mojim osebnim idealom, vendar je v izogib razočaranjem dobro lastna pričakovanja prilagoditi čim bližje verjetnemu. No, do danes sem se že nekoliko nazaj zmehčala, tako da sem zmožna napisati kakšno pesem oz. tekst ljubezenske tematike, a vseeno se mi včasih zdi vse skupaj tako bedno, brezsmiselno in kadar gledam na svet razumno, pri čemer odštejem čustva in izumetničenje detajlov, ki pričarajo tisto nekaj, se mi zdi to, čemur pravimo ljubezen, pusto, brezbarvno... Npr. kot parjenje živali, pač nekdo, s komer si nekoč ustvariš dom in družino, povezovali pa naj vaju bi skupni interesi in način življenja. In se pač odločiš preživeti z izbrano osebo več časa. Približno je to to in nič drugega, si mislim. In potem se mi zazdi, da je celo življenje prazno, da je kot matematični račun, v katerem vse steče po tekočem traku, po družbeno pričkovanih tirih, pač do neke meje celo pod mus, ker sovpada z zahtevo po vključenosti v družbo. In nikakor mi ni všeč, kadar tako razmišljam. Poloti se me obup, najraje bi le še butala z glavo ob zid in vprašam se, če res ne moreš iz tega življenja, ki ti je bilo dano, iztisniti kaj več. Včasih je to tudi slabo, ampak že od malega sem postavljala ljubezen v center svojega sveta... Kot oseba močnih čustev sem že v zaljubljenosti iz sebe naredila poeta, ki ima prepolno dušo vsega, kar ga navdihuje. In kadar sem vzljubila, sem ljubila v polnem pomenu besede, z leti sploh pač toliko bolj. Enkrat sem se že sebi zazdela otročja, preotročje sem pač doživljala ljubezen za študentko. Ampak heej, komu mar? It's my life, I have to live it the way that I want it. Razen tega, da sem vsled dejstva, da sem se preveč razdajala, včasih napačnemu, tega nevredemu moškemu, znala večkrat hudo pasti z oblakov, sem imela vedno nekaj zavidanja vrednega (in kdor bi se mi posmehoval, bi utegnil pač zavidati to zmožnost čustvovanja). Nekaj pač, kar ljudje z leti in izkušnjami izgubijo, pozabijo, tudi očitno zavračajo, ker je pač obveljalo, da to ne doliči odraslim. Ampak vem, živela sem bistveno polnejši lajf, ožela sem ga kot limono, kar je po svoje umetnost. Ljubezen sem rabila, je bila moj navdih za vse, kar sem počela, zaposlila moje misli, me polnila z idejami tako v literarnem ustvarjanju kot pri izoblikovanju lastnega sloga itd. Vse to mi je dalo ogromno in ne obžalujem tega, nikoli niti ne bom. Brez tega bi bilo moje življenje brezbarvno. In puščoba me utruja.
Bistvo tega je, da je to, kako dojemaš ljubezen kot tako, predpostavka za to, kar boš občutil. Kdor verjame, ima to čarovnijo in kdor ne, pač ne. In lepo je verjeti v nekaj lepega, pozitivnega. Ko enkrat gledaš na to z otroško nedolžnimi očmi, si dopustiš občutiti in razen strogega upoštevanja razuma poslušaš, kakor pravijo, svoje srce, si pač pripravljen (vz)ljubiti. Tem bolj kot si dopustiš tako sprejemati svet in lajf, toliko bolj intenzivno boš občutil že samo všečnost določene osebe npr., s časom pa bo razen gole navezanosti iz t.i. zaljubljenosti zrastla posebna vez, občutek povezanosti, ljubezen, za katero so itak dobrodošle tudi lepe stvari, ki pridejo z nasprotne strani.
Izbirčna si, praviš. Edino pravilno. Samozavestna ženska ve točno, kaj hoče, to zahteva in ve, da si to tudi zasluži. Tudi sama sem taka. Ko se pač najde ustrezni kandidat, ki bo deležen tvoje naklonjenosti, se le sprostiš, pogledaš vase in pogledaš s srcem na vse, kar se med vama zgodi, pa smo pri zaljubljenosti. Metuljčki gor ali dol, osebno jih nisem imela pri vseh od par moških, ki so me očarali. Važno je predvsem, da ti njegova bližina (kot tudi vse pač, kar ti nameni - pozornost) daje občutke, ki so lepi, občutek ugodja... Te veseli vse vajino, srečnejša si. Potem si vesela, ker si ga imela srečo spoznati, tak človek te obogati.
Si še zelo mlada, pred tabo je še vse živjenje. Ne sekiraj se, če Pravega še ni bilo, bolje je biti kvalitetno samski kot z napačno osebo (in totalno neumno je biti z nekom le zato, da nisi sam), sploh pa si moraš razčistiti stvari, ki te sooblikujejo v ljubezni, moraš znati uživati najprej sama s sabo, kvalitetno preživeti čas zase, se dodobra spoznati, sploh pa se sprejemati, ceniti in imeti rada (ker to je predpogoj, da imaš lahko rada tudi koga drugega). Te pač še nobeden ni dovolj impresioniral. Vseeno lahko vztrajaš v svojih pričakovanjih, enkrat se bo že našel tisti, ki ti bo uspel zamajati tla pod nogami. Le prepusti se, uživaj v življenju, dovoli si občutiti stvari. Verjemi vase in v to, da te nekje čaka nekdo, ki te bo iz apatične naredil takšno, da boš lahko rekla, da si zaljubljena. Prišel bo, in kar naj se potrudi zate. Sploh imajo moški radi ženske, ki jim predstavljajo izziv in jih ni tako lahko omehčati. Želim ti nepozabno, noro prvo ljubezen.

[Mahagonij]

Ena babja klobasa

[emanuela]

^^jop
Black Diamond, če je tvoje življenje brez ljubezni brezbarvno in ga primerjaš s puščobo, domnevam, da nimaš preveč izoblikovanega jaza. Partner bi vedno moral biti samo dopolnilo k tvojemu življenju, ne pa smisel.

[sirova štručka]

...

[Black Diamond]

Sprejmem kritiko pozitivno.
Glede smisla sem se mogoče malo nerodno izrazila, ne živim za ljubezen, ampak kot vrednota je pri meni med glavnimi, kar se mi ne zdi nič slabega, je pa res, da ne smeš nikoli ljubljenega postaviti za center svojega sveta, ker če ga izgubiš, se podre in ne ostane nič.
Se strinjam, da je partner dopolnilo, a hkrati je del tebe, ki te izpolnjuje, če resnično ljubiš in deliš svoj svet z njim.
Verjamem pač v ljubezen, ki igra v mojem lajfu poudarjeno vlogo, to pa ne pomeni, da sem fokusirana na napačno stvar in izključno nanjo.
Kar se tiče dolgega teksta, pa naj pripomnim, da na forumu ni pravila, ki bi določalo dolžino teksta, s katerim izraziš svoje mnenje. Komur se ne ljubi brati, naj pač ne bere, osebno pač rada napišem stvari na dolgo, zlasti kadar me tematika zanima in navdihuje, tako da se mi nabere veliko misli.
Ljudje dojemamo in čutimo stvari različno, nikjer ne piše, kdo ima prav, vsak ima pač pravico do lastnega mnenja, četudi ni vedno takšno, da bi ga sprejeli z odobravanjem. Live and let the others live.

[Princess***]

Ohh, hvala bogu, še ena taka kot jaz ) Sem že mislila da sem edina... Tudi jaz imam tak problem.. Še nikoli nisem bila zares zaljubljena.. Se večkrat sprašujem, če je z mano kaj narobe?? Nevem, vedno ko se mi kak fant približa (ponavadi so to takšni ki mi niso všeč na pogled), npr. ko grem žurat in hoče plesat z menoj itd, se vedno umaknem, namesto da bi jih poskušala spoznat..
Nevem, kaj je z menoj narobe!! Res pa je da sem glede te teme dosti sramežljiva, kar pa je zanimivo, saj sem drugače popolno nasprotje...

Hočem biti tudi na tem področju takšna kot sem drugače, ker vedno izpadem, kot da sem nedosegljiva, in posledično "zafnana", kar pa ni res...

Kakšen nasvet??
Hvalaa