samomor / samomor iz ljubezni [Združeno]

[Latte]

Ja boh pomagi, pa se tist k nardi samomor ga nikol ne nardi iz samo enga razloga, npr. zato ker bi ga ljubljena oseba zapustila..ampak zato ker je to vrjetno samo pika na i vsem problemom. Pa mislim da se to pač dogaja eni vrsti ljudi, ki so bolj nagnjeni h depresiji in niso tko močni in sposobni reševanja problemov.

[ingicaa]

sem preprost človek star 33 let in vem kaj pomeni beseda samomor! sem iz litije.sem hotel narediti samomor in sem skočil iz 2 nadstropja in nazalost prezivel.zato vem kaj pomeni naprimer biti 2 meseca v komi ali umreti tako sem prišel do odgovora,ko sem prišel čisto k sebi sem začel razmišlati kaj sem naredil s sabo. (imel sem hudo otroštvo pri 16 letih sem spoznal žensko in sem se zaljubu do nezavest in pri 17 letih bil oče.skupaj sva bila 12 leti in me je zapustila z dvema otrokoma in brez službe tako se je začelo da sem začel razmisljati o samomoru! iskal sem pomoč na vseh raznih ustanovah in mi niso znali pomagati.(i.t.d)! in zaradi opupa sem hotel umreti! ker nisem najdel rešitve.sedaj sem vesel
da sem živ.velko veselje mi je da vidim,svoja otroka(itd).nasploh življenje je lepo(prečudovito),zato je škoda življenja ki je samo eno in si ga je škoda uzeti.no to je bil moj življenj pis.in moji pomisleki na samomor!!!! sedaj razmišljam pozitivno in je življenje prečudovito. zato nikoli ne pomislite da bi si vzeli življenje,ker se ne splača !!!!!!!!!! upam da ste me razumeli kar sem napisu je moje razmišlanje.čav

[ingicaa]

sem preprost človek star 33 let in vem kaj pomeni beseda samomor! sem iz litije.sem hotel narediti samomor in sem skočil iz 2 nadstropja in nazalost prezivel.zato vem kaj pomeni naprimer biti 2 meseca v komi ali umreti tako sem prišel do odgovora,ko sem prišel čisto k sebi sem začel razmišlati kaj sem naredil s sabo. (imel sem hudo otroštvo pri 16 letih sem spoznal žensko in sem se zaljubu do nezavest in pri 17 letih bil oče.skupaj sva bila 12 leti in me je zapustila z dvema otrokoma in brez službe tako se je začelo da sem začel razmisljati o samomoru! iskal sem pomoč na vseh raznih ustanovah in mi niso znali pomagati.(i.t.d)! in zaradi opupa sem hotel umreti! ker nisem najdel rešitve.sedaj sem vesel
da sem živ.velko veselje mi je da vidim,svoja otroka(itd).nasploh življenje je lepo(prečudovito),zato je škoda življenja ki je samo eno in si ga je škoda uzeti.no to je bil moj življenj pis.in moji pomisleki na samomor!!!! sedaj razmišljam pozitivno in je življenje prečudovito. zato nikoli ne pomislite da bi si vzeli življenje,ker se ne splača !!!!!!!!!! upam da ste me razumeli kar sem napisu je moje razmišlanje.čav

[*purple*]

o......

[ingicaa]

o......

kaj to pomeni mi lahko napišeš v slovenščini ker neznam tujega jezika

[*purple*]

da sem ostala brez besed.................

[nastasia]

mislim, da je nihče ne more obsojati nekoga, ki se je odločil za samomor. pa ne zato, ker naj bi bila to njegova svobodna volja, možnost ali kakorkoli že.
iz preprostega razloga, ker ga ljudje, ki niso bili v podobni situaciji ne morejo razumeti. kot ste že napisali, nekdo, ki so odloči za samomor iz "ljubezni" (jaz trdim, da kaj takega ne obstaja ), tega vsekakor ne naredi zaradi tega, ker ga je ljubljena oseba zapustila.
nekateri ljudje so pač bolj občutljivi, oziroma se drugače odzivajo na različne dogodke, situacije...temu pa se nikakor ne reče ŠIBKOST, ok mogoče neuravnovešenost, ampak nikakor ŠIBKOST.
samomori so posledica bolezenskega stanje, bolezni, motnje ali kakorkoli že - DEPRESIJE, in ta je biološka reakcija telesa na hudo čustveno trpljenje. Je ogromen padec, že tako dalj časa pomanjkanja seratonina. in bum - človek začuti neznosno bolečino, katere si nihče, ki tega ni doživel, ne more predstavljati (takšno praznino, obup, neskončno žalost in dejansko fizično bolečino, seveda pa ne premore niti malček moči, čisto nič,..vsekakor pa v takem stanju ni zmožen videti realne slike).
jaz se že dolgo časa zdravim depresije, tudi z zdravili, in vam lahko rečem, da je moja največja želja, da se mi nikoli več ne ponovi zadnja epizoda - 3 mesece sem ležala v postelji, jokala, se drla, se tovkla ob steno in non stop razmišljala kako se bom vrgla čez okno...24 ur je moral biti nekdo z mano...ma sploh nočem razmišljati.
zato nikakor ne smete na samomor gledati z viška, ker je to res samo posledica BOLEZNI, kot npr. smrt pri ne zdravljenem raku. nikakor pa ne neke osebne šibkosti.

po drugi strani, pa je misel na samomor veliko ljudi ravno obdržala pri življenju, saj so si v nečloveških situacijah z govorjenjem, saj je še zmeraj en izhod, pomagali vztrajati pri življenju.

pa sem malo zablodila, se opravičujem.

[sonček=)]

tut jest sm že pomisla na samomor, ampak ko pomislim na tiste uboge afriške otroke ki umirajo od lakote, se mizdijo moji problemi čisto mejckeni. kaj vse bi tisti otroci dali da bi lahko preživeli? veliko. čeprav imajo veliko večje probleme kot mi, se vseeno ne pobijajo. no... morda kateri. ampak point je v tem da samomor ni rešitev. samomor je vdaja, samomor je beg pred resnico in ovirami. pomembno je da tistih ki na to mislijo ne zapustimo, ampak da se z nijimi pogovorimo, da jim pomagamo. pogovor je ( skoraj ) vedno prava rešitev, kar pa za samomor ne bi mogli trditi.

[black_mamba]

Js se čist strinjam z nastasio, ker mam sama tut včasih ful krizna. Nikakor pa ne morem rečt da vem kaj ostali dožovljajo ob svojih problemih ker je pri vsakem drugače.
Js sem se že skušala z marsikom pogovorit o tem, pa zmeri dobim občutek, da na men gledajo kot razvajeno smrklo, in vem da to vsekakor nisem.

[*purple*]

nastassia.........popolnoma se strinjam s tabo v vsem, razen pri tem kar si napisala da to ni šibkost..........to je neka vrsta šibkosti-seveda saj je oseba prešibka in nezmožna da bi si pomagala drugače kot s samomorom.........ne more sprejeti dejstev in dogodkov ki se ji dogajajo in jaz bi temu rekla šibkost, ker si prešibak da bi znal trezno razmišljati in se lotiti problema...nikakor pa ni neuravnovešenost, ker neuravnovešenost je norost in take osebe se mi lih ne zdijo nore in da bi se kar vsako zaprlo v norišnico-kot vemo se nore zapira v norišnice....mogoče ne vse, tiste resnično neuravnovešene pa.......tako da se mi zdi ta tvoja definicija malo napačna....

pomisleki o samomoru, lahko doletijo vsakega od nas, saj se sigurno vsakemu dogajajo problemi kjer ne vidiš izhoda.......tudi tebe razumem kako si se počutila ko si bila depresivna, vem kakšen fiiling zna to bit.......tud men se je kdaj zgodilo da se mi je sfuzljalo in sem se napila in si žile rezala (no prerezala jih hvala bogu nikoli nisem) in to zato, ker sem si problem preveč na hard vzela i preveč razmišljala o tem in se moje življenje ni premaknilo dlje od tega problema.....potem sem se sama s sabo naučila probleme reševati na začetku in definirati vsako stvar posebej.......in neboš verjela vendar sem v skoraj vsaki stvari ki je bila takrat najslabša našla nekaj dobrega...........in tako sem si pomagala da sem prišla h sebi in postala to kar sem zdaj......res je težko, vendar če začneš na dnu, kmalu prideš do zaključka ki se sploh ne zdi tako težek.........in če zdaj pogledam na tiste čase se lahko samo nasmejim, saj so bili vsi tisti problemi razlog za razvijanje moje osebnosti.........lahko bi bili tudi razlog seveda za smrt, kar sicer močno dvomim, ampak niso bili!!!!!!!samo v roke se je treba vzeti in stopiti korak za korakom naprej.....ne rečem da bo bolje že jutri, vendar že po krajšem času, ko človek razčisti sam sabo se pozna razlika in je lažje prebroditi še ostalo krizo........

kot sm pa že povedala mi grejo pa najbolj na živce tiste, ki ko omenjajo samomor hočejo samo pozornost........jest bi dala prej take zapret v sanatorij, kot pa tiste ki si samomora resnično želijo, ker se ne zavedajo življenja ki ga živijo i kako lepo je lahko-če odšteješ enga tipa manj ki te slučajno ni maral.........to se mi zdi res bolano, da išejo pozornost na račun svojega življenja.............

[nastasia]

ma težko je to razložiti nekomu, ki tega ni doživel
večina samomorov se zgodi kot posledica ne zdravljene ali napačno zdravljene depresije.
tega stanja pa nekdo, ki ni trpel za hudo obliko depresije ne more razumeti. tako kot jaz ne morem razumeti invalida. in nekdo, ki je trpel za hudo obliko depresije se 99% ni mogel pomagati brez zdravniške pomoči.
depresija ni namreč stanje nekaj urne - dnevne žalosti, npr. ko ti umre babica, te pusti fant... ne. depresija je lahko reakcija, ki se razvije na nek izmed teh dogodkov, ponavadi na več. in v stanju hude depresije ti ne more pomagati skoraj nič, še pomoč zdravil in zdravnika komaj.
predstavljaj si, da te zapusti nekdo, ki ga imaš najraje na svetu.si ujela občutek?
no zdaj pa si predstavljaj to bolečino, žalost, kot neko konstantno stanje, ne glede na dogodke okoli tebe. poč ta občutek kot tvoje normalno stanje.da se non-stop tako počutiš, čeprav vse teče normalno. tak občutek dan za dnem, leta, dokler notranja bolečina ne začne vladati tvojemu žeivljenu - ko 2 meseca ne spiš, poješ vsake 3 dni košček kruha, te nosijo starši na stranišče, te boli vsak delček telesa...in vse to mesec za mesecem, si brez življenja, samo ležiš v postelji.
tako namreč zgleda povprečo huda epizoda depresije.
še enkrat ponavljam - vse to pa je posledica kemičnega neravnovesja v možganih. in proti temu se težko bojuješ. ali morda ne? če imaš sladkorno rabiš inzulin, ali lahko sladkorno potolčeš z močno voljo?
problem je v tem, da si ljudje predstavljajo depresijo kot normalno žalost, ker velikokrat nekomu rečemo, da je depresiven. depresija pa je BOLEZENSKA žalost. in zato si nekdo, ki je zbolel za tem (verjemi mi, da se to ne zgodi po njegovi volji, odločitvi...) ne zasluži oznake šibek.

[*purple*]

nastassia....spoštujem tvoje grozote in doživljaje.....vem da je to neki zloo groznega...mogoče nevem seveda čisto dobro ker tega nisem doživela, vem pa vsaj prbližn kako to je......mogoče se teb zdi beseda šibek neprimerna za poimenovanje stanja take osebe, sam teoretično je beseda šibek vsaj po mojem mnenju primerna za poimenovanje.ker si pač prešibek da bi rešil nek problem, neko bolečino v sebi......neuravnovešen, se mi pa zdi tisti ki je res nezmožen vsega in sploh ne zna razmišljati ne nič.....jst sm v predprejšnjem postu govorila o samomorih, ti si govorila o depresiji.......mislili sva različne stvari, ki pa sta si pravzaprav zelo sorodni, saj je posledica depresije dostkrat samomor......in še v predpredprejšnjem postu sem napisala da take osebe potrebujejo strokovno pomoč.......tko da......jst te nočm nč užalit al pa kej.......po tvojih postih sodeč sklepam, da si imela hudo preteklost upam pa da si se tega tud rešila........
zdej pa tle eno filozofiranje kaj je šibkost in to se mi zdi že mal bedno, ker veš da imamo ljudje različna razmišljanja......kakorkoli......
zdi se mi pa to, da nebi smel kartako zavreč svojga življenja s samomorom, ker obstaja še veliko lepih stvari, ob katerih lahko pozabimo na preteklost........če ne za vedno, pa vsaj za trenutke.....

[nastasia]

mislim, da se strinjava

[*purple*]

mislim, da se strinjava

[Cherub]

Samomor iz ljubezni, je ena bolj nesmiselnih besednih zvez, kar jih gre prepoznati. To je zgolj romanticiran pogled na ljubezen, navsezadnje je cilj v ljubezni zadovoljevati svoje čustvene potrebe, samomor pa je diametralno nasprotje temu. Kot je bilo omenjeno, se lahko navzven vidi, da je bila nesrečna ljubezenska zveza razlog za samomor, vendar ta lahko sluzi samo kot povod. Kapljica čez rob, torej.

Kot je bilo rečeno s strani ene deklice: statistika kaze, da se okoli devet desetin samomorilcev lahko diagnosticira z določeno obliko duševne motnje. Definicja in sama dinamika ter izvor duševnih motenj je pereča debata v strokovnih krogih, kot tudi na strani laične javnosti. Dejstvo je, da je nevrologija (delovanje zivčevja, mozganskih funkcij itd), še tako neraziskana, da jo bi lahko skorajda etiketirali kot psevdoznanost.

Kakorkoli, po veljavnih psihiatričnih standardih (ICD-10 in DSM-IV), je samomor pogosto faza (neozdravljene) duševne motnje. Nepravilno je duševne motnje omejiti na različne oblike depresivnosti, čeprav nekatere nosijo največji riziko, da bo prišlo do samomora v končni fazi: Bipolarnost (manična depresivnost) in velika depresivna motnja. Pri ostalih manj nevarnih oblikah depresivnosti (distimija in sezonska depresivnost), nevarnost ni tako pereča. Ostale motnje, ki lahko povzročijo samomorilsko naravnanost so razne psihoze (shizofrenija), motnje hranjenja in hude oblike anksioznosti ter mejna osebnostna motnja (Bordeline Syndrome). Čeprav ni nujno, da depresivnost izključuje katerikoli simptom, ki je značilen za druge motnje (tako ljudje z manično depresivnostjo ali veliko depresijo kazejo različne znake psihoz - katatonično reakcijo (neodzivnost na zunanji stimuli), ali motnje prehranjevanja - anoreksijo idr).

Depresivnost se zdravi tako kot se jo (na zalost), za omejen zdravstveni aparat: ponavadi samo z medikamentozno terapijo (predpisovanje zdravil, ki se zdijo psihiatru potrebna- Selektivne inhibitorje ponovnega privzema seratonina (SSRI po angleško), zaviralce oksidaze monoaminskih kislin, beta zaviralce, pomirjevala (xanax), litij itd.). Čeprav je zdravljenje vsaj trostopno - poleg medikamentov, tudi kognitivna behavirostična terapija in po moznosti še skupinska terapija. Za vse drugo kot zdravila pogosto zmanjka sredstev in časa.

To gre z roko v roki s teorijo kemičnega neravnovesja, ki "favoritizira" samo fiziološki vidik depresivnosti, kar ni narobe, vendar je varljivo in najpogosteje strategija farmacevtskih gigantov, da predstavijo duševno motnjo kot le telesno bolezen (direkten proces), ki se jo da zdraviti tako kot gripo, na primer. Teorija je v veliki meri še stvar špekulacije, oz. ni znanstveno potrjena.
Govori o tem, da so za depresivnost krivec spremembe v številu nevrotranzmiterjev (prenašalcev električnih signalov med nevroni in celicami), bolj specifično pomanjšani stopnji monoaminskega nevrotranzmiterja seratonina (ki regulira funkcije, ki se tičejo počutja).

Pri antidepresivih se preko različnih metod uravnava stopnjo in ohranjevanje stopnje seratonina.

Vse lepo in prav, samo tu je debata kura in jajca, - ker človekove izkušnje, vse kar je prezivel ravno tako vpliva na strukturo mozganov, kot njegova struktura mozganov vpliva na njegovo počutje.
Seveda zdravljenje z medikamenti ni napačno, vendar s tem ni treba pozabiti na druge vplive pri nastanku duševnih motenj (in s tem neposredno pri delovanju samomora) - genetiko, socialne in psihološke vidike, izkušnje itd.

No, kakorkoli, mogoče malce off-topic.