samomor / samomor iz ljubezni [Združeno]

[Naty]

Jaz mislim, da odločitev za samomor ne pride kar v trenutku. Oseba mora o tem dalj časa razmišljati.
Vsakdo, ki je v stiski želi priti ven iz stiske na nek način in verjamem, da pretehtaš izhode. Če ne najdeš nobenega razumnega izhoda se odločiš za usodni korak.

Po eni mučni zvezi, ko sem mislila, da sem noseča s tipom, ki me je pravkar pustil in mi nato pred mano s pištolo (službeno) grozil, da me bo ubil, če ne naredim splava in da se naj pazim na cesti, ker se mi lahko kaj zgodi, sem tudi sama pomišljala na samomor. S tem bi rešila sebe, njega in možnega otroka. Začrtano sem imela pot, fino sem se ga napila in tik preden bi naj naredila usodni korak se mi je pred očmi prikazala nečakinja, ki je bila takrat stara slabo leto dni. Še danes ji pravim moja ljubezen. Po tem dogodku sem povedala staršem in bratu za grožnje in vso stisko, ki je bila prisotna pri meni. In bilo je lažje. Mnogo lažje. Potem sem začela graditi svoje življenje na drugačen način. In danes sem srečna.

[teja1]

Pred kratkim je ena moja prijateljica naredila samomor..
Res kruta zadeva samo res mi ni jasno zakaj ljudje pomislijo na to. zakaj se jim zdi, zapustiti svet, najboljsa resitev iz tezav? Da bo s tem vse reseno...Le kako in zakaj tako?
Je kdo izmed vas ze pomislil na kaj takega?


+ (združena tema)

Samomor iz ljubezni...
Vaše mišlenje o tem ?

Ja morm priznat da sm že pomislna na to v bistvu sm bila že na meji da bi to res storila.Sm mela fanta k je mel nesrečo z motorjem in je umrl ampak noben mi ni hotel povedat ker niso vedeli kako bom sprejela in so mi šele naslednji dan.Ko sm zvedla sploh nism vedla kaj naj nardim, in je blo iz dneva v dan sam še huj tko da mi je po glav šlo samo kako bi mi blo bol če bi bla z njim ampak se mi ni dal tko da sm takrat pol doma ostala in to mi je še zmeri hudo ker se mi ni dal.Pa sm šla tud k zdravnic k mi je predpisala tiste persene pa je blo še slabš, tko da sm se po letu pa pol vsaj tok seb spravla da sm vsaj živela iz dneva v dan.pridejo taki časi in ko pridejo je zelo lepo če maš pač dobre prijatelje ob sebi k te spravljajo počasi na noge

[sQo``]

teja1 zdejle si me pa čist šokirala... jzt fanta nikol več ne spustim na motor, sploh si ne predstavljam skozi kaj si šla

[_ladybird_]

...

[Smejkica]

O joj bogica ...
Joj ej tut predstavlat si ne znam, kaj si mogla doživet in kaj še zej doživljaš. Tko da sploh ne vem, kaj nej ti rečem, da bi ti pomagala. A to si že tko komu povedala, al vse v seb zadržuješ? Ker če nisi nikomu, bi blo pomoje najboljš, da se komu zaupaš ...
Ej _ladybird_ ne mislt na smrt ... pomisl kaj lepga lohka vse v življenju še doživiš ...

[_ladybird_]

O joj bogica ...
Joj ej tut predstavlat si ne znam, kaj si mogla doživet in kaj še zej doživljaš. Tko da sploh ne vem, kaj nej ti rečem, da bi ti pomagala. A to si že tko komu povedala, al vse v seb zadržuješ? Ker če nisi nikomu, bi blo pomoje najboljš, da se komu zaupaš ...
Ej _ladybird_ ne mislt na smrt ... pomisl kaj lepga lohka vse v življenju še doživiš ...

sj govorim skoz zdj o tem...pa nč ne nuca, zdj sm tud mami povedala pa atiju...tega je drugač že tolk dolg nazaj ene 4, 3 leta...pa je zdj vse spet tuki...mislm pa samo na smrt, nč druzga...ampak zarad drugih tega ne nardim...pa ne vem tist res k mi vsak tolk v izi reče pa pozab to, pa k noben pojma nima kako se počutm

[Smejkica]

Aha res je ja ... folk včasih preveč misl, da je čist na izi neki pozabt, pa it čez ... sam če ti nisi sam doživel tega, pol ne morš tko govort, ker niti slučajno ne veš, kako se ta, ki je to doživel, sploh počut ...

[t-e-a]

_ladybird_
dej probi nekak odmislt te skrbi pa misel na smrt ... ker sej na nek način je to rešitev problemov, ker ko si mrtu se ti ni treba ukvarjat s tem, ampak po drugi strani je pa to bežanje pred njimi, ker jz verjamem v to, da z vsako izkušnjo, pa če je še tako neprijetna postanemo močnejši in vztrajnejši!!!
Pa govorim iz izkušenj, ker sm mela tud jz pred kratkim take dni, ko sm bla z energijo čist na nuli in v ničemer nism več vidla pointa, vsak dan sm jokala ko zmešana pa sploh nism vedla zakaj jokam, sam pol se pa zgodi kej tazga kot je dejanska smrt in dojameš, da smo vsi tuki z določenmu namenam in da šele ko ti je življenje vzeto oz. si obsojen na konec, dojameš koliko ti ta nudi in kaj imaš!!!
Zato jz zdej živim iz dneva v dan, zjutri se zbudim srečna, probam mislt samo pozitivno, težave odpravm kuj ko pridejo, ker si jih ne želim spet nakopat ...

Pa brez zamere, sam kaj pa če bi se pogovorila s kakim strokovnjakom ...

Upam da ti bo uspel prerodt tole težavo, LP

[_ladybird_]

ne vem sm tud to razmišlala za psihiatra, ma ej trenutno mam vse tolk zmešan v glavi da zase ne vem

[Latte]

Draga Lady!

Ful je grozno, sam se morš pobrat, ne zarad drugih ampak zarad sebe. Mislm, da bi mogoče res mola h kašnemu psihiatru, pa ni nek bav bav, tut jst sm hodila ker sm mela probleme. Res probaj, ker ti bo ful lažje in s takimi problemi se ne moreš sama soočat pa jih rešit in v tem ni nč slabga, da rabiš pomoč!

Mi smo pa tuki, če se hočeš pogovort

[_ladybird_]

no sj zdj sm že bolše, pač spet bom vse potlačla ker ne vem kako nej drugač...

[ENY]

Draga Lady,

to kar se tebi dogaja je celo normalno. Konec koncev je bilo pri tebi tolk nasilja kakor v kaki vojni. Lahko celo,da gre za post travmatski stres sindrom, kar je vsekakor čisto rešljiva zadeva. Vsekako ti definitivno svetujem obisk pri strokovnjaku. Take zadeve sigurno niso redke in obstajajo metode s katerimi lahko take občutke panike spraviš pod kontrolo in pozabiš nanje. Sčasoma bo verjetno pri tebi do tega prišlo spontano ampak zakaj trpeti, če je lahko bolje?

[_ladybird_]

hmm ne vem, če bi šla k psihiatru...sj načeloma sm zdj vredu, samo se pa bojim da mi bo tkole vse skup enkrat spet ven pršlo in bo tko kot je blo zdele al pa še celo hujš...problem je tud to, da zaradi tega ne zaupam toliko v moške in se mi nekak tud vedno zveze uničjo zarad tega ker se ustrašim vsega in ker ne morm verjet da me ma dejansko kdo lahko rad...

[ENY]

Ja, razumem. Drugače pa obstajajo razna društva, ki jih vodijo svetovalke, združenje žensk, ki so šle skozi podobne zadeve kot ti in vejo kako se počutiš, nekatere korak ali več pred tabo in tudi za tabo. Skratka vejo kako se počutiš.
Vem pa,da se je težko odločiti za kaj takega sploh, če se ti je uspelo umiriti in je zdaj v redu. Obstajajo številke kamor lahko pokličeš, tudi sedaj, ko je v redu, kjer te napotijo naprej. Nič takega v smislu psihiater, kavč, soočanje z bavbavom ali kaka stigma zaradi tega.
Tudi, če se ti zdi, da si že sama toliko prebrodila, da ne rabiš tako pomoč, lahko ti pomagaš drugim. In tako društvo deluje kot varovalka ravno za trenutke, ko se počutiš tako kot si opisala. Seveda ti nič ni treba ampak mene bi matral vsaj firbec.

[el bou]

ne razumem kako je lahko en tako huoben, da se zafrkava ko ti nekdo umre...

dans je sosolec zvedu da se je prijatu ubil... se zacel to dret cez cel razred in se smejat, kako se je men prjatu ubil...

in za njem polovica ostalih sosolcev... in en rece: sj ker njen prjatu se pa nep...

mislm haloo... kako je lahko nekdo tak, ko vidi da tep ni glih najbol lahko...