Psihiatri

[kajira]

Pa sem se vprašala, kako bi mi sploh lahko pomagal? Kaj bi mi lahko sploh povedal novega, do česar sama ne bi mogla prit? Saj verjetno lahko sama pri sebi ugotovim, kaj mi je... Pa tudi način, kako to rešit... Mogoče znajo pomagat glede motivacije za reševanje problemov? Ne vem... Če bi mi pa pomagalo to, da nekomu zaupam... Ni boljše, če zaupam kakšnemu prijatelju, ki me boljše pozna? Pa ne da imam kaj proti psihiatrom... Samo skrbi me, da nimajo ne vem kakšne posebne moči za pomoč pacientom...

takole je - jst sem hodila do zdaj k psihologinji, psihiatru in na njegovo skupino. če ne potrebuješ zdravil, je psihologinja dovolj. z njo se predvsem pogovarjaš, pomagaš pa si sam - on(a) te le usmeri, da se lažje lotiš spopadanja s težavami, namigne, kje tiči morebitni vzrok, vendar tako, da se zdi, da si do vsega prišel sam. osebno mi ni veliko pomagalo, tako da je nisem dolgo obiskovala (sem zelo samoanalitična, tako da pri tem nisem potrebovala pomoči).
psihiater je predvsem za to, da ti predpiše recept. s tabo se ne bo veliko pogovarjal, le toliko, da postavi diagnozo, razbere napredek itd. pogovori so v mojem primeru prišli na vrsto pri njegovi študentski skupini - včasih izveš kaj novega/koristnega, včasih sam komu svetuješ, včasih tudi nič od tega ... tudi on nas spodbuja, da do rešitev pridemo sami, včasih da kakšno nalogo, namig, nasvet ...
če imaš probleme tipa za pogovarjat, ti psihiater ne bo preveč pomagal - potem raje pojdi k psihologu ali psihoterapevtu. kar se tiče pogovorov s prijatelji - meni to nikoli ni kaj dosti koristilo, ker nihče ni imel podobnih težav. strokovnjaki na tem področju se vseeno bolj spoznajo na stvar. in ja, do večine prideš sam, ampak meni je obisk psihiatra spremenil življenje na bolje.

jst sem razmišljala da bi šla za kakšne 3 tedne na terapijo v begunje - če bi mi to pomagalo, da bi se lahko rešila antidepresivov. zadnjič sem bila tam (spremstvo) in mi je okolje zelo všeč, deluje terapevtsko.

[xxwoman]

Hm, ja... Razna zdravila mi niso preveč pri srcu... Poznam nekaj ljudi, ki jemljejo antidepresive, pa se mi zdijo čisto zasvojeni z njimi... Ko jih nehajo jemat, so še bolj depresivni kot prej, pa slabo se počutijo, glava jih boli itd... Se mi zdi, da psihiatri predpisujejo dosti preveč takih zdravil, ki niso tako nedolžna, kot trdijo... In to se mi zdi res bolj začasna rešitev problema. Saj nekaterim res primanjkuje teh spojin... Ampak večina ljudi, ki dobi antidepresive, ima psihološki vzrok za depresijo, zato se mi zdi pri takih uporaba teh zdravil (skoraj mamil po mojem mnenju) precej neupravičena.

[*purple*]

in res, lahko imaš oboje naenkrat, ampak tole o izmenjavi je izraženo mal trapasto.

Zakaj trapasto? Res gre ponavadi za izmenjavo... Ana Hromc (ki sedaj vodi svetovalnico PU) je npr. v Cosmopolitanu (april 2006) opisala svojo zgodbo... Najprej je zbolela za anoreksijo, potem pa je nastopila bulimija, ki sta se preko par let izmenjavali:

''
.....

če imaš, imaš oboje.ne more pa eno enkrat bit, enkrat pa ne.

Libido...zanimvo, da te zanima, ampak a ni tale s psihiatrično mal neumesna?

Ne, purple, mišljeno je bilo bolj kot razmislek tebi. Ne govorim, da zate drži, prevečkrat pa je tako, da so lepa dekleta (v tem primeru s "popolno" postavo) tarča "slabih misli". In če imajo one določene težave, so si prej "same krive", kot pa dekle, ki ni tako "popolno". Zakaj? Ker tisti, ki ji želijo slabo (pa čeprav ji navzven ne), čutijo zadoščenje ob tem, ko se ji kaj slabega res zgodi. Zakaj ne bi nadaljevala, ker bi lahko popisala še 20krat toliko.

pa smo spet pri nekih predvidevanjih.Močnejša dekleta so zlobna, fouš, slabo želijo suhicam.Ah dej no,please!v čem je suho dekle lahko boljše?Ima lepšo postavo, ampak zame to ni čist nobeno merilo.In tud zarad tega ne rabm bit nobenmu fouš in na nikogar ljubosumna.tiste, ki pa so pa kaj naj rečem, njihov problem.lahko isto rečem za suhice ki pogledajo za kakšnim hudim tipom, pa za roko pelje malce bolj polno dekle.tukaj pa so ji one fouš
ej, jst se ne obremenjujem s takimi zadevami,kot se ne obremenjujem z jambrajočimi dekleti, ki iščejo pozornost.Tista, ki bo zares imela težave bo mojo odporo in pomoč tudi dobila, tista ki bo pa jambrala, bo pa dosegla samo to, da bom številko brisala iz imenika.S takimi se mi pa res ne da ubadat.
in ja, jst pri svojih bližnjih in kolegicah jasno vidim, kdaj kej ne štima.če pa ti ne, pa kaj ti morem?
in valda če kozlaš hrano in če ne ješ in se odrekaš na polno, kaj ti naj rečem da je mami kriva?Ja v prvi vrsti je zavajanje s strani okolice, in v isti vrsti je pa tudi to kakšno pamet imaš.če imaš slabo, boš pač podlegel neumnemu sistemu.nihče jim ne daje prtsa v usta in jim ne trga hrane iz rok, da bi bil kdo drug kriv.treba je pač mislt z glavo in dojet, da je lepota relativna in da lepotica s kurjo pametjo nobenmu nč ne pomaga.

Ampak motenj hranjenja pa resnično ne razumeš, očitno - ne bi bruhala zaradi ljubosumja, ker bi bila neka punca "bolj popolna" od tebe.

jst to razumem po svoje.Motnje hranjenja so psihična bolezen, katere vzrok in sama sestava nikoli ne bo v celoti znana, ker ga ni človeka na širnem svetu, ki bi znal pogledat takim osebam v misli in videt, kaj pravzaprav je njihov problem.
možnosti, zakaj in kako je res ogromno, ampak v svetu se pa pojavlja le ena možnost, ki je prekleto razširjena in to je ta, ki sem jo zgoraj opisala.

Glede samozavesti...zelo dobro lahko oceniš osebe, ki jih zelo dobro poznaš. Pri drugih pa poizkušaš, ali pa projeciraš nanje sebe in misliš, da tudi oni reagirajo tako kot ti.

kot sm že rekla.samozavesti se ne da niti prekriti niti narediti.samozavest je ali pa ni.ni srednje možnosti.Ok, lahko si malo samozavesten, veliko, lahko pokaš od prevelikega ega.ampak če si malo samozavesten na določenem področju to tudi pokažeš in če sploh nisi se ne moreš prikazat kot samozavesten tip.

Glede psihiatrov. Hm, večino časa sem bila tudi jaz mišljenja (niti se nisem poglabljala v to), da so psihiatri nepotrebni oziroma potrebni za res hude bolnike. No, sedaj sem malo spremenila mišljenje.
Seveda pa so, tako kot ljudje v vseh poklicih, lahko "dobri" ali pa "manj dobri".
Mislim pa, da lahko sodobnemu človeku (ki ne živi "naravnega" življenja - zelo velike psihične obremenitve + nerazrešene težave iz preteklosti,...) s svojimi metodami in tehnikami ter "znanjem", kako poslušati in kaj vprašati, zelo pomagajo.

je že res.nekateri so psihično na psu in potrebujejo neko spodbudo, ponavadi so to strokovno usposobljeni ljudje.ampak marsikateri so pa tud taki, da jim je to potuha.sej ne rečem, pač pejte, ampak zarad tega se brezveze filajo čakalne vrste.tak, ki resnično potrebuje pomoč psihiatra, bo šel takoj in plačal in ne bo čakal.tist, ki pa čaka po polleta ali več, pa mislim, da ni resno bolan.

in še tole bom rekal o ideji, da bi šle v psihiatrično bolnišnico in tam preživele nekaj časa.jasno, je da jim zgleda primankuje kadra in jasno je da že s tistimi bolniki težko shajajo, nevem zakaj bi blo treba še zdravim rinit notr.med drugim je to bolnišnica, v kateri vidiš hude primere, žalostne primere ljudi.nevem, mogoče te stvar lahko zanima, ampak mislim, da neko spoštovanje do ene mere bi moralo bit.to je tako kot pri hudih prometnih nesrečah ko neumni firbci hodijo firbca kam je vozniku glavo odneslo in na kok delov mu je roko razcefralo.ja enostavno to ni to.take stvari, pač niso kar tako.sej ni psihiatrična bolnišnica kolosej?!

[Tysia]

"pa smo spet pri nekih predvidevanjih.Močnejša dekleta so zlobna, fouš, slabo želijo suhicam.Ah dej no,please!v čem je suho dekle lahko boljše?"

Kje pa to pišem? Poleg tega, da si ti pri močnejših nisem vedela do tega posta (ali prejšnjega). In nikjer ne trdim, da je suho dekle boljše, ampak samo, da jo nekateri lahko tretirajo na tak način (družba se nagiba tako). Isto bi lahko napisala, da bi lahko bila ljubosumna na neko dekle, ki ima doktorat. Ali pa super moža, 3 otročičke, psa in hišo.


"treba je pač mislt z glavo in dojet, da je lepota relativna in da lepotica s kurjo pametjo nobenmu nč ne pomaga."

Pri MH se velikokrat ne gre za lepoto, ampak za preživetje. Da dekle preživi, se "opre" na MH - te služijo nekemu namenu. Tu se ne gre za neumnost ali pa podleganje lepotnim standardom (čeprav imajo tudi slednji vpliv.) Preberi si tole temo, kjer pišem o vzrokih za MH. Prepisano iz študijske literature.

Glede samozavesti. Verjamem, da imaš dokaj dobro razčiščene pojme o tem za okolje, v katerem se giblješ. Ampak, ni vse tako, kot morda misliš. Kaj sploh je zate prava samozavest in kaj je prevelik ego? Kaj porečeš na primer raznih zvezdnic, ki delujejo na odru super samozavestne, ko pa so same v sobi se zrušijo pod lastno težo in se opijejo ali pa zadanejo ali pa najejo in bruhajo?

Glede obiska psihiatrične bolnišnice in tudi psihiatra pa se načeloma strinjam s tabo. Priznam, da sem napisala nekoliko nespametno stvar. Hvala za tvoje mnenje o tem.

[*purple*]

Kje pa to pišem? Poleg tega, da si ti pri močnejših nisem vedela do tega posta (ali prejšnjega). "

glede na to, da si sama predpostavla in me skušala zbost s tem, si vedela sicer pa se itak ve, jst nimam kaj skrivat, niti razloga ne.
kaj si napisala:
prevečkrat pa je tako, da so lepa dekleta (v tem primeru s "popolno" postavo) tarča "slabih misli". In če imajo one določene težave, so si prej "same krive", kot pa dekle, ki ni tako "popolno". Zakaj? Ker tisti, ki ji želijo slabo (pa čeprav ji navzven ne), čutijo zadoščenje ob tem, ko se ji kaj slabega res zgodi.

meni se zdi to dost očitno napisano in posplošeno, da jim želimo slabo.
in spet da se družba nagiba tako..ja, nagiba se družba tako v mladih letih, v zrelih pa majčkeno bolj gledajo kaj ma kdo v glavi kot pa kolk celulita ima in kolk kil.

Pri MH se velikokrat ne gre za lepoto, ampak za preživetje. Da dekle preživi, se "opre" na MH - te služijo nekemu namenu. Tu se ne gre za neumnost ali pa podleganje lepotnim standardom (čeprav imajo tudi slednji vpliv.) Preberi si tole temo, kjer pišem o vzrokih za MH. Prepisano iz študijske literature.

na začetku se gre za ideal, potem se gre pa res za preživetje.

Glede samozavesti. Verjamem, da imaš dokaj dobro razčiščene pojme o tem za okolje, v katerem se giblješ. Ampak, ni vse tako, kot morda misliš. Kaj sploh je zate prava samozavest in kaj je prevelik ego? Kaj porečeš na primer raznih zvezdnic, ki delujejo na odru super samozavestne, ko pa so same v sobi se zrušijo pod lastno težo in se opijejo ali pa zadanejo ali pa najejo in bruhajo?

kaj zame je prava samozavest?Najprej to da se ne bojiš biti to kar si in svetu pokažeš da si to kar si in če te svet ne želi, naj se pač obrne in gre.
samozavest pomeni, da se ne sramujepš sam sebe, da greš lahko z dvignjeno glavo po svetu.visok ego, je pa vsi vemo kaj.tko visoka drža glave da bo hmal stran padla.
glede pevk in pevcev..to so vsi igralci.Ji ni treba pa neki na veliko glumit, pač poje in takrat nima kej.To je njena služba.in v večini intervjujev z zvedzniki tud jasno vidiš kako in kaj so.Lahko je samozavesten na odru, ni pa samozavesten do sebe.

[Tysia]

Tisto o "popolnih" dekletih sem napisala kot primer. Na misel pa mi je prišel, ko sem brala tvoje pisanje in ga asocirala z slikami iz realnega življenja, ki sem jih videla. Ni bil moj namen zbadati te, ampak samo to, da (ob zmožnosti rahlega abstraktnega razmišljanja) malo pomisliš in vidiš zadevo še iz druge perspektive.

Glede pevk in pevcev ter igralcev. Ali nisi sama nekaj postov nazaj pisala, da človek ne more igrati oziroma lahko igra le nekaj trenutkov oziroma si ovrgla možnost, da "srečna" in "samozavestna" dekleta na ulici (morda tudi tista, od katerih telefonske številke bi izbrisala ti) igrajo tako, da preslepijo ljudi?
Znane osebnosti imajo službo in to vključuje tudi pojavljanje v javnosti. Tam morajo izpasti (načeloma, odvisno od tega, kako veli pogodba) samozavestno, brez problemov, itd. In ponavadi tako tudi izpadejo. Pri tem stavim, da jih večina ne pomisli, da bi taka oseba lahko imela hude probleme sama s sabo.
Strinjam se s tem, ko si napisala, da je lahko igralec samozavesten na odru, ni pa do sebe. No, ampak kadar je na odru - ali ti opaziš razliko? Ga vidiš, da ni samozavesten? Podobno bi lahko bilo z določenimi dekleti, le da je njihov oder realno življenje v javnosti.


na začetku se gre za ideal, potem se gre pa res za preživetje.

Morda gre res za ideal, ampak ne toliko za ideal vitkosti. Si prebrala vzroke za MH?
Kakor sama vidim zadevo, mislim, da večina MH služi preživetju na začetku, dokler tudi to ne postane prežeča smrt. Zakaj? Ker oseba s tem premaguje nek hujši strah (največkrat nepoznan) v sebi, blaži napetost. Kot je napisal en moj znanec iz interneta: Išče moč. (Če bom našla sestavek, kjer to piše, ga bom prilepila v temo o MH - poglej, če te zanima, da boš lažje razumela te zadeve)

Dodatek (samo za purple in za tiste, ki jih tematika motenj hranjenja zanima): Pogovori o motrnjah hranjenja.

[cukr8]

in res, lahko imaš oboje naenkrat, ampak tole o izmenjavi je izraženo mal trapasto.

Zakaj trapasto? Res gre ponavadi za izmenjavo... Ana Hromc (ki sedaj vodi svetovalnico PU) je npr. v Cosmopolitanu (april 2006) opisala svojo zgodbo... Najprej je zbolela za anoreksijo, potem pa je nastopila bulimija, ki sta se preko par let izmenjavali:

''
.....

če imaš, imaš oboje.ne more pa eno enkrat bit, enkrat pa ne.

Zgoraj je bila že jasno prikazana pot izmenjavanja obeh motenj, celo citati ženske, ki je vse to opisala ..
Ko je vase mašila marmelado, čips, makarone, kruh, piškote ipd. in se tresla, če ni mogla uresničiti svojega 'obreda' prenajedanja, to sigurno ni bila anoreksija, in ko je čez par tednov spet dobila neverjetno moč za stradanje (en jogurt ji je zadostoval za več dni, redčila pa ga je z vodo, da ne bi bil preveč masten; hrane skoraj ni hotela niti pogledati), to zihr ni bila bulimija..
Obe motnji se izmenjujeta, že po logiki ne moreta nastopati hkrati! Obe motnji obvladujeta osebo, ima oboje, a se pač pojavljata izmenično (pri nekaterih osebah se pa seveda lahko pojavi samo ena od obeh)..

Še ena razlaga oz. citat: ''Te spremembe se razvijejo same od sebe. Čez noč. Molila sem, da čim prej spet nastopi anoreksija - na to nimaš nobenega vpliva, nič si sam ne izbereš! Neprestano nihaš iz enega stanja v drugega, upaš, da se bo vse skupaj umirilo, izginilo. Ravnovesja pa ne moreš doseči.''


Poznam take klike v glavi, pred par dnevi se mi je zgodil eden, upam, da pozitiven ..
Pred nekaj meseci sem bila npr. v čisto drugačnem stanju kot do pred kratkim in sem se lahko na glavo postavljala, skakala po trepalnicah, zbirala voljo ipd., da bi se spet vživela v prejšnjega, pa nikakor ni šlo (ok, ampak jaz sicer nisem čisto skrajni primer).. Gre pač za izmenjavanje različnih stanj, pa če se ti strinjaš al pa ne ..


Več pa žal ne morem storiti oz. razložiti, če nisem bila dovolj jasna .. Mi je pa koristilo ponovno branje članka, ki sem ga citirala, tko da vseeno hvala

lp



Če se vrnem na temo: pri psihiatru še nikoli nisem bila (upam, da mi ne bo treba), sem šla pa 1x na pogovor k psihoterapevtu, pa se nisem odločila za ponovni obisk.. Glede zdravil sem se odločila, da jih ne bom jemala, v pogovoru pa tudi nisem videla velikega smisla, saj sem že sama ogromno razmislila o težavah, vse mi je kristalno jasno, za kaj gre, še celo z ustreznimi strokovnimi izrazi sem mu postregla, strinjal se je z mojim razmišljanjem, samo še sestaviti moram delčke sestavljanke ..
Sem se pa vsekakor bolje počutila po obisku, saj bi me drugače še vedno najedal dvom oz. radovednost, kako bi mi koristil pogovor..

[veronika_]

...

[kajira]

Hm, ja... Razna zdravila mi niso preveč pri srcu... Poznam nekaj ljudi, ki jemljejo antidepresive, pa se mi zdijo čisto zasvojeni z njimi... Ko jih nehajo jemat, so še bolj depresivni kot prej, pa slabo se počutijo, glava jih boli itd... Se mi zdi, da psihiatri predpisujejo dosti preveč takih zdravil, ki niso tako nedolžna, kot trdijo... In to se mi zdi res bolj začasna rešitev problema. Saj nekaterim res primanjkuje teh spojin... Ampak večina ljudi, ki dobi antidepresive, ima psihološki vzrok za depresijo, zato se mi zdi pri takih uporaba teh zdravil (skoraj mamil po mojem mnenju) precej neupravičena.

zdravila so zato, da te postavijo na noge. ce zbolis ni sans, da si bos lahko pomagal brez kemije. poleg tega od antidepresivov ne mores biti odvisen, lahko pa si od pomirjeval.

[cukr8]

^^ Ja, to ponavadi govorijo zdravniki / piše v številnih člankih, tako da sem bila tudi sama prepričana o tem...
Ampak žal poznam primere, ko je depresivna oseba postala tako odvisna od antidepresivov, da je bila pot odvajanja še hujši pekel kot pa sama depresija pred tem ... Očitno imajo na različne ljudi različen vpliv..

[bubbles]

^^jst bi rekla, da je bilo temu tako, ker so depresijo želeli pozdraviti samo z antidepresivi. za pravo zdravljenje pa je potrebno oboje: tako zdravila kot pogovor oz. soočenje s samim seboj in svojimi težavami.

[kajira]

^^ Ja, to ponavadi govorijo zdravniki / piše v številnih člankih, tako da sem bila tudi sama prepričana o tem...
Ampak žal poznam primere, ko je depresivna oseba postala tako odvisna od antidepresivov, da je bila pot odvajanja še hujši pekel kot pa sama depresija pred tem ... Očitno imajo na različne ljudi različen vpliv..

od antidepresivov ne moreš biti tako odvisen kot od pomirjeval, drog ... imaš pa lahko odtegnitvene simptome, ko se odvajaš (kar je čisto nekaj drugega). ne verjamem, da je bila pot odvajanja hujša, ampak da pač niso bili sposobni normalno živet brez AD, ker niso nič delali na sebi. AD-ji so potuha, ker se ti ni treba preveč trudit za boljše počutje, tako da logično potem težko prenehat. jst se tudi tega bojim, zato pa razmišljam o kakšni KVT terapiji.

[merisima]

Sm bla tud jaz zrela za psihiatra :ertrink: ...Vsaj tak je moja mati misnla.Trgalo me je...Počela vse možne pizdarije, fajtala sm se vsak viknd, kadila travco,non stop bla na nekoga napirjena, pila sm, rezanje žil in nešteti poskusi samomorov na različne načine(vsi se pa končali po jugoslovansko )itd,itd.je mati pošizla in me nagnala k zdravniku da si dvignem napotnco za psihiatra.pa sm šla in fora v našem krajevnem zdravstvenem domu je delal en zdravnik, v bistvu nadomeščal naše doktorje, ko so bli odsotni, ki pa je po stroki psihiater(ki pa glih ni na najbolšem glasu_Cveto Gradišar-če je katera že slišala za njega).Pa me vpraša zakaj in mu povem kaj naj bi bil problem.Ta star mi napiše napotnco-in to za samga sebe.No, ja to kar pa pacient pove psihiatru ne sme it naprej.Moja mati ni vedla, da se drogiram, sm pa povedala psihiatru...Pa berte štorijo, kaj je vse blo...Ne glede na to, da sm bla že polnoletna mi ta stari zblojenc naroči, da moram prit v njegovo ordinacijo v spremstvu mame pa dobro, mat gre z mano in se začnemo pogovarjat sam kak...večino je lajal on, namesto jaz kot pacien kao potreben psihiatra.in tako pogovor nanese na vprašanje:"Se mogoče drogiraš?"majke moje, mat zravn...čist sm zaribala in zatrjevala po stotič ponovljennem vprašanju da se NE drogiram.pa mi pol pravi, da se tam odprto pogovvarjamo in naj priznam če se slučajno se.pa še lepo sm ga še ko sm po napotnco pršla prosla, da naj pred mamo ne omenja droge!!! ok, jih prepričam.pa če žrem kaka pomirjevala ipd, kar pa nikdar res nikdar nism.še antibiotikov ko sm bla bolna nism htela jest.no i tak je šu ta beden pogovor, ko se mu nism mogla izpovedat oz izrazit kaj je,saj je on non stop govoru in me prekinjal, kar pa ne bi smel, saj je plačan, da me posluša in mi pomaga rešit problem.
naroči me za drugič, tokrat naj pridm sama...P ase spet začneva pogovarjat...in isto kot zadnič, sam da še sam huje ej ko si je ustvaru eno podobo o meni od katere ni odstopal pa sploh ni zadel kreten!in mi naklada u 3 pm(sorry ki skos preklinjam).pa mi pravi naj napišem spis o razkolu moje psihe, da mu ga naslednjič prinesem...vglavnem ni več vidu mene nit mojga spisa, ker sm opazla da je kr eno džukalo(zat pa ma tolk pacientov kolk jih ma).
čez nekej časa me je mučla huda depresija...res sm bla potolčena,saj mi je začel spomin begat nazaj...10 umrlih frendov v roku 5 let vprometnih, samomomori pa 1 bolezen...najbolši frend v beli trugi...to me je dajalo...vsak dan bla zadeta od trave in bolečine...skontala sem, da moram res k psihiatru.šla po napotnco v upanju, da spet ne dela un gradišar, da mi spet sebe napiše.Ok!ni ga blo.olajšanje.dobim napotnco za Petra Kpaša...grem k njemu...se lepo pogovarjava...lahko sprostim vse kar me muči.čutim, da me človek posluša...Na koncu mi je povedal par besed, ki so me presenetle in mi dale nov zagon.Od takrat gledam na svet drugače in pobotala sem se z usodo.

[red*cherry]

Merisima, sem vesela zate.
Pa še neki: v postu imaš lahko največ 5 smajlijev, tako da zbriši odvečne, če nočeš, da letiš s foruma.

[merisima]

hvala nism vedla.nism glih nekej dost cajta na forumu pa nism vedla za smajlije.fsm